Miami International Airport

Adrienne je že dalj časa planirala potovanje v Miami in ta dan je končno prišel. Stopila je iz zasebnega letala brez oznak in stopila proti terminalu, kjer naj bi jo čakali Leonovi ljudje. V eni roki je nosila svojo torbico in v njej zelo pomembno mapo, v drugi pa telefon, saj je govorila s svojim sinom in mu razlagala, zakaj mora par dni ostati sam doma s svojo teto, ki je bila precej presenetljivo pripravljena varovati svojega nečaka med svojim obiskom New Yorka. Ker je bil Jay že navajen, da mame pogosto ni bilo doma, se je hitro sprijaznil in obljubil, da bo priden. Ad je odložila telefon in ga spravila v torbico, ignorirala bolečino ob ločenosti od svojega sina in pomignila moškemu, ki je za njo hodil z njenim kovčkom, naj pohiti.

[Leoooon ^^]

Težko je bilo priznati, a Leonu se je tisto jutro ob prejetem Adriinem emailu kar zasmejalo. Sicer povečini zato, ker je očitno imela nekaj novih informacij zanj, hkrati pa tudi zaradi samega dejstva, da se ga je odločila počastiti s svojim obiskom, če bi temu lahko tako rekel. Morda je nanjo celo želel narediti vtis, ko se je odločil, da jo bo pričakal z limuzino in nekaj svojih mož, ki so bili tam predvsem zato, da so obema zagotavljali varnost. Seveda je lahko pričakoval, kakšno opazko glede svojega novega imidža, ki je sodil k njegovi novi identiteti, señorju Castri, a ga ni v zvezi s tem prav nič skrbelo. Uglajena obleka s kravato in z gelom nazaj počesani lasje so Leona naredili za popolnoma novega človeka, kakršen je v resnici tudi postal. Skupaj s še dvema svojima telesnima stražarja je stal na koncu terminala in sklenjenih rok pred seboj čakal, da končno ugleda njeno prihajajočo postavo. Ni bilo potrebno dolgo, ko jo je njegovo oko le zaznalo in so se njegove ustnice razlezle v prijetnem nasmešku, roke pa stegnile v dobrodošlici. ''Dobrodošla v Miami,'' jo je pozdravil, ko se jim je končno približala in končala telefonski pogovor, nato pa ji kot kak poslovnež segel v roko in jo s kretnjo roke povabil, da skupaj stopijo ven. ''Lepo te je spet videti,'' je pri tem še dodal in ji pomežiknil, kar je kazalo na povsem nov odnos, ki ga je začel gojiti do nje.

((here ))

Ad je kmalu opazila limuzino za ograjo in tri moške pred njo na terminalu za zasebna letala. Očitno je Leon poslal svoje... 'Leon?' Presenečena nad njegovo podobo pred seboj je dvignila svoja sončna očala in se z odkritim presenečenjem zazrla vanj.
"Uhm... Hvala." je pokimala in stisnila njegovo roko v pozdrav, potem pa se ji je čez obraz razlezel največji nasmešek, kar jih je premogla, da so njene mišice sitno protestirale. Nenavajena nasmihanja se je hitro zresnila in sledila Leonu do limuzine ter sedla vanjo.
"Tudi tebe." je pokimala, ko je sedel za njo v avto in si ga je v temni svetlobi avtomobila šele dobro ogledala. "Uau, Le-" je začela, a se je spomnila, da ne ve, katero identiteto tukaj uporablja. "Česa takega pa res nisem pričakovala." je odkrito priznala in zmajala z glavo v nejeveri. "Vzamem nazaj, če sem kdaj kaj rekla o tvoji neresnosti." se je nasmehnila. "In, kako kaj Miami? Vreme imate super." se je zasmejala. Bila je oblečena za muhavo septembrsko vreme v New Yorku in vroči Miami ji je že pokazal, kako neumno je bilo to.

Izraz na njenem obrazu ga je več kot samo zabaval, vendar pa si ni želel kvariti vtisa s priložnostnim norčevanjem iz nje. Najbrž je bilo celo prvikrat, da jo je videl tako široko nasmejano, sploh v svoji družbi. Kajti ponavadi je Leon storil vse, da bi ji čim bolj zagrenil življenje, ker pač ni prenesel njene avtoritete. Počakal je, da je Ad kot prva sedla v limuzino, nato pa ji sledil tudi sam in pustil, da je eden izmed njegovih mož za njima zaprl vrata. ''Diego,'' je dodal, ko je postalo očitno, da Ad še ne ve za njegovo trenutno najbolj popularno identiteto. ''Neprecenljivo, kaj?'' se je zarežal, ko si je pogladil rokave črnega suknjiča, ki je bil posebej zanj narejen po meri in je stal najbrž več, kot do sedaj katero koli njegovo oblačilo. ''No, ja..tega ti ravno ni treba, ker so bili tisto navsezadnje povsem drugi časi,'' je odvrnil na njene besede in se z nasmeškom ozrl proti njej. ''Saj si zato tu, da se boš malo razgledala, kajne? Med drugim... Sicer pa je res super. Ne bi moglo biti boljše,'' se je spet široko nasmehnil in se sedaj tudi sam zalotil, kako je to v njeni družbi nekam nenaravno pogosto počel. ''Dobre novice?'' je resneje vprašal in z glavo komaj opazno pomignil proti njeni torbici, kamor je predvideval, da je spravila dokumente v zvezi z njunim primerom.

((kam pa greva? ))

[men je vsen js grem lahko povsod ]

Pokimala je in se spomnila, da je dala delat dokumente na ime Diego Castro. Očitno je glede na identiteto prevzel tudi videz. Izgledal je veliko bolj resno in odraslo, kar se je za šefa mafije tudi spodobilo, in Ad je vsekakor odobravala njegovo preobrazbo. "Prav zares." je smeje pokimala, a njen kameni obraz je še vedno malce 'škripal', zato se je počasi spet zresnila in si nadela le manjši nasmeh, ki je bil brez bolečinskih posledic za Adrio.
Nasmehnila se je njegovi izjavi in skomignila, češ da zdaj to res ni pomembno, potem pa pokimala. "Ja, tukaj bom nekaj dni, vsekakor je brez smisla priti sem dol samo za uro ali dve." se je strinjala. "Poleg tega me zanima, kam vse si vložil denar." je dodala.
Ošinila je torbico in pokimala. "Ja, nekaj malega sem našla, ni pa kaj sila. FBI ima presneto dobre varnostne sisteme." je zmajala z glavo. "Ampak o tem na cilju..." je dodala z nasmehom in se ozrla okrog sebe ter ven skozi zatemnjeno okno. Avto je že upočasnjeval in kmalu so zavili na neko parkirišče.

[piši nekje naprej ]

Zaradi slabega zdravja, se ej kljub svojemu strahu pred zdravniki namenila k enemu izmed njih. Slišala je, za izvstno privatno bolnišnico v New Yorku, tako se je odločila, da se odpravi tja. Zaradi pomankanja časa, bo v tem času obiskala tudi svoje newyorške prijatelje. Letal se ni nikoli posebej bala, zato je sproščeno čakala na vzlet. Sedela je zravne majhne deklice in kot je predvidevala njenega očeta. Deklica je neprestano klepetala in Lucy parala živce. Drugič bom raje potovala s taksijem. Živčno je žvečila čigumi, saj ji na letalu nikakor niso dovolili cigarete. A na to se je počasi že navadila. Končno je jeklena ptica le poletela in ugasnile so se luči, kmalu je zdrsnila v spanec.

Ty se je ozrl skozi okno in opazil, da se letalo spušča vse nižje. Predvidelval je torej, da se približujejo končni destinaciji-Miamiju. Na hitro je pogledal na zapestno uro in tudi po času je sklepal, da se pot počasi zaključuje. Računalnik je ugasnil ter ga pospravil v aktovko, ki jo je imel na desni strani sedeža. Letalo se je streslo, oglasil se je pilot "Dobrodošli v Miamiju, hvala da ste leteli z PanAm." iz poslovnega razreda pa se je zaslišal bučen aplavz Tyler se je nasmehnil in si ni mogel kaj, da se nebi tudi on pridružil ploskanju. Ko se je izkrcal, je opazil, da je v New Yorku znatno manj vlage kot tu v Miamiju. Po približno dvajsetih minutah čakanja je končno našel svoj kovček ter se z kovčkom v eni in aktovko v drugi roki odpravil proti izhodu. Takoj za vrati ga je čakal mož v usnjeni jakni suhe postave, ki je pred seboj držal tablico z napisom 'Tyler M. B.' Pristopil je do njega, odložil kovček in mu z nasmeškom ponudil desnico. Domačin očitno ni bil razpoložen ter mrko stresel ponujeno dlan. Vsedla sta se v avo in preživela približno dvajset minut neme vožnje po avtocesti proti severnem Miamiju. Ko je avto zavil iz avtoceste sta potrebovala še kakih pet minut, potem pa je vozilo naglo ustavilo in Ty bi skoraj poletel skozi vetrobransko steklo. Očitno je bil to končni cilj. izstopil je ter se zahvalil vozniku. počasi se je obrnil za tristo šestdeset stopinj in se napotil proti hotelu Ocean View.

Ob misli na to, da se vrača nazaj v New York, pa četudi je šlo zgolj za nekaj dni, so Leona oblivali mešani občutki. Po eni strani je bil prijetno vznemirjen, po drugi pa ni vedel, kaj naj si obeta od ponovnega snidenja z Adrienne. Za njim je bil naporen teden, poln čustvenih izzivov, poleg tega pa ga je v slabo voljo spravljalo še dejstvo, da so Julio ujeli med nalogo, za katero bi lahko vedel, da je bila pretvegana. In če je samo pomislil še na Silver in njun zadnji razhod, če lahko temu tako rečemo, si je resnično želel le tega, da bi preprosto nekam izginil. Za razliko od svojih zaposlenih se je Leon an pot odpravil z najetim zasebnim letalom, čeprav je že lep čas razmišljal, da bi si enostavno kupil svojega. ''Previdno s tem,'' je opozoril moža, ki je skrbel za njegovo prtljago, ter pomignil na velik paket, v katerem je bilo Adriino rojstnodnevno darilo. Kmalu zatem se je končno lahko vkrcal in se čemernega obraza zazrl nekam skozi okno, dokler se niso končno dvignili s piste in poleteli proti New Yorku.

Let ni trajal prav dolgo in med njim se je Silver zamotila z žepno knjigo, ki jo je ravno za ta namen kupila na letališču. Enkrat za spremembo se je odločila, da bo službo pustila doma, vsaj kar se je tičalo primera, značka in njena pištola pa sta bili kot vedno pri njej, saj ju je sedaj Silver imela za nepogrešljivi stvari v svojem življenju.
Kot majhen otrok se je že veselila srečanja z Adamom, saj se niti ni spominjala, kdaj sta se nazadnje videla. Telefonski klici in elektronska pošta pač ni bilo tisto pravo, kot pa je bil pristen stik. Sedaj sta se poznala že kar nekaj let, pravzaprav od kar se je Silver preselila sem. Že v njunem prvem pogovoru sta našla kar nekaj skupnih točk in ni minilo dolgo, ko sta se spoprijateljila. Ona je bila na začetku še nekoliko oprezna, saj še vedno ni prebolela moževe smrti, a kmalu se je v njegovi družbi le sprostila. Adam je bil že od samega začetka le prijatelj, kakšnih intimnih stikov med njima ni bilo. Se je pa njuno prijateljstvo še poglobilo, ko je on izgubil starše in čeprav je hrbet obrnil vsem svojim prijateljem, tudi njej, Silver ni obupala nad njim. Ni odobravala vsega kar je sedaj počel, saj je bila mnenja, da si uničuje življenje in to mu je brez težav povedala obraz, čeprav so njene besede šle bolj skozi eno uho noter in skozi drugo ven. A to ji ni vzelo poguma.
Preden bi opazila so že pristali na Miamijskih tleh, kar je pomenilo, da jo je knjiga res poskrkala vase in s kratkim nasmeškom jo je zaprla. Po zvočniku so pozivali potnike, naj se premikajo k izhodu in res se ni namerava prositi dvakrat. Pobrala je svoje stvari in se z ostalimi odpravila ven iz letala.
Ravno je stopila na terminal, ko je nedaleč stran brezbrižno naslanjajoč na steno zagledala temnolasca, v katerem je takoj prepoznala Adama. Vesel krik se ji je odtrgal iz ustnic, ki se je v hrupu takoj porazgubil in nosečniški trebuh je ni prav nič zadrževal, da ne bi stekla k njemu. Pred njim se je smeje ustavila, nato pa ga na hitro močno objela in mu pritisnila kratek poljub na lice. ''Kako si? Oh, že celo večnost se nisva videla,'' je nasmejano zmajala z glavo in se odmaknila od njega, ob tem pa ga prav očitno premerila od glave do pet, medtem ko so se ji oči hudomušno svetile.

[Adam? čist lame sicer tole -.-]

Adam je dvignil roko da bi še enkrat pogledal na uro. Letalo ni imelo nikakršne zamude, a vseeno se mu je zdelo da je vsaka sekunda dolga kot minuta. Na letališče je prišel pol ure prezgodaj, kljub temu da je vedel da letala skoraj nikoli niso prezgodna. A Silver je presneto pogrešal in dejstvo, da je prišla na obisk ga je res navdalo z veseljem. Njegov osebni šofer ga je pustil pred vhodom potem pa parkiral avto nekje v bližini in sedel nekaj metrov stran od njega. Adam se je z ramo naslanjal na steno in z prekrižanimi rokami opazoval ljudi, ki so prihajali. Vsake toliko časa mu je na obraz hušknil nasmeh, ko je videl lep prizor ali kaj posebno smešnega in čas mu je hitro mineval. Glas v ozadju je končno povedal, da je letalo iz New Yorka pristalo in Adam se je malce vzravnal, čeprav je ostal v svoji poziciji. Vedel je, da bo Silver potrebovala nekaj časa, da pride skozi carino, dobi svojo prtljago in se mu kasneje pridruži. Sanjalo se mu ni koliko časa bo sploh tu, kje bo stanovala in zakaj je prišla, bil je samo vesel da sta se zopet videla. Vse od nesreče je bila Silver nekakšen steber v njegovem nestabilnem življenju in vesel je bil, da ji je lahko rekel prijateljica. Medtem ko je bilo vsem jasno in očitno da je Silver privlačna ženska, jo sam nikoli ni videl v tej smeri. Vedel je za vse njene zveze in srčne bolečine, kot tudi ona, in nanjo je gledal bolj kot na mlajšo sestro. Končno je zagledal znano postavo in obraz se mu je po dolgem času raztegnil v širok in iskren nasmešek. "Silver!" Pustil je, da je bilo njegovo veselje jasno vidno in stopil korak naprej proti njej in jo ujel v objem. "Kako sem jaz? Raje povej kako si ti!" Je dejal in jo vprašujoče pogledal, glede na zadnje novice, ki jih je dobil. Zasmejal se je in stopil korak nazaj da si jo je dobro ogledal in jo prijel za roko. "Pridi, greva nekam. Kamorkoli, samo povej željo." Je v smehu rekel in jo potegnil proti izhodu.

[čist dobr je blo.^^]

Šele, ko ga je spet videla, se je zavedla, kako zelo ga je pravzaprav pogrešala. Njune šale, zbadanja, ki jim ni bilo konca, tudi njune 'glasne' razprave, ki so velikokrat z vsako besedo bolj rasle na jakosti in je bolj potem delovalo kot že žolčen prepir. Pa tudi tiste nekoliko bolj resnejše pogovore, ko mu je pač lahko povedala prav vse, kar ji je ležalo na duši in seveda tudi on njej. Prav res sta si bila velikokrat upora eden drugemu. ''Jaz? No, recimo, da vredu. Sedaj pa sploh veliko bolje, ko te spet vidim,'' mu je pomežiknila in ga prijateljsko boksnila v ramo, ob tem pa povsem resno mislila, kar je rekla. Njeno življenje zadnje čase ni bilo tisto, kar bi si želela, a morala se je zadovoljiti s tem kar je imela, saj v življenju ne gre vedno vse po načrtih. Čeprav je tvegala, da z obiskom Miamija spet kje nepričakovano naleti na Leona, kot se ji je to zgodilo, se je ni hotela obremenjevati s tem. Sploh pa tudi ne bo ostala prav dolgo, za kar ji je bilo pošteno žal. Hotela je več časa preživeti z Adamom, a ravno zaradi tega, ker ga ni, so bila njuna srečanja potem še toliko bolj vesela. ''Tudi ti mi moraš še odgovoriti na vprašanje,'' mu je smehljaje požugala s prstom in v šali karajoče zmajala z glavo, češ kako se obnaša. ''Meni je prav pošteno vseeno kam greva. Nekam se malo zabavat. Zdi se že sto let od kar sem kje bila,'' se je namuznila, saj večerov res ni več preživljala nekje zunaj. Ne, bila je doma in se ukvarjala z ničemer, pravzaprav. Zasmejala se je, ko jo je povlekel za roko in rahlo pospešila korak, da mu je lahko sledila. ''No, si se že odločil?'' ga je smeje povprašala, ko sta stopila na plano in topel zgodnji večer.

Adam ji je vzel prtljago iz rok, konec koncev so ga vzgojili v gentlemana, z prosto roko pa jo je objel okrog ramen in jo malce stisnil k sebi. Bila je manjša od njega, in nanjo res vedno gledal kot mlajšo sestrico, ki jo mora zaščititi. Ko sta se tako zopet videla, se je v njem spet prebudila zaščitniška žilica in z rahlim nasmehom jo je pogledal. "Tudi jaz se kar naenkrat počutim bolje." Je zamrmral in jo potegnil za sabo. "No jaz sem dobro. Se mi zdi." Odgovor je bil popolnoma iskren saj Silver nikoli ni lagal. Potegnil jo je za sabo proti izhodu in pokimal vozniku, ki je že vstal in se napotil proti avtu, da ga pripelje.
Vdihnil je svež zrak ko sta bila enkrat na prostem in jo z nasmehom pogledal. "Noo... potem pa na večerjo najprej, da te nahranimo." Se je odločil in pomignil proti dolgemu črnemu vozilu, ki se je ustavilo pred njima. Odprl ji je vrata in ji galantno pomignil z roko. "Izvolite, mademoiselle." Pomežiknil ji je, počakal da se je vsedla in tudi sam sedel za njo. Vozniku je naročil ime restavracije in se zadovoljno naslonil na sedež.

[kr v eni restavraciji v miamiju piš naprej.^^]

___________ ČEZ NEKAJ DNI _____________

Kot CEO svojih hotelov je imel določene obveznosti, za katere je moral poskrbeti. Ena izmed teh so bila tudi potovanja, čeprav tega ni maral. Njegova dolga limuzina se je ustavila pred vhodom na letališče in voznik mu je hitro odprl vrata. "Prijetno potovanje, gospod." Samo pokimal mu je in odšel proti vratom kjer je pisalo 'odhodi'. Sovražil je letenje, pa čeprav s svojim zasebnim, modernim in opremljenim letalom. Pogledal je na uro in se malce namrdnil. Do NY je bila še dolga pot.