Williams Hospital

@Lucy

Zopet je bil eden izmed tistih dni, ki jih je moral Nathan preživeti v bolnišnici. Bilo mu je v veselje, saj se je zaposlil z tem in ni mislil na drugo. Enostavno je oboževal to delo in za nič na svetu ga ne bi zamenjal. Sedel je v svoji ordinaciji ter preletaval seznam naročenih. Nobenega znanega imena si je rekel ko je končal. Danes gaa bo očitno zopet priletelo druženje z neznanci, pa vendar bo najbrž zanimivo. Pomislil je na pretekle dogodke- redko kateri pacient mu je zares ostal pri srcu. Zavzdihnil je ter v roke vzel naročilnice za naslednji dan, da bi jih pravilno razporejal. To delo ga je še posebej veselilo, sicer ni vedel zakaj vendar je bilo enostavno nekaj, kar je oboževal. Po popisu treh pacientov se je ozrl na uro. Bil je čas, da v ordinacijo pridejo pacienti. Liste je zgrabil na kup ter jih spravil v predal. Ozrl se je po ordinaciji- vse je bilo v najlepšem redu. In končno se je prikazal prvi pacient. Kot ponavadi nič posebnega. Temeljito ga je pregledal ter predpisal recept. Tako jih je najmanj deset pacientov, brez posebnega zanimanja za pogovor hitro in učinkovito pregledal. Nato pa je v njegovo ordinacijo stopila postavna svetlolaska. Ni si mogel kaj, da ne bi priznal, da je lepa. Ponudil ji je sedež ter se zazrl v kartoteko. ''Lucy torej'' je rekel ter se obrnil k njej. Zazrl se je v njene oči, katere so ga v trenutku malce zmedle.

Že od nekdaj se je nekako bala zdravnikov, motilo jo je predvsem to, da so ti prišli tako blizu. Moral si jim zaupati vse slabosti in z vsemi tistimi aparati so te pregledali in izvedeli še najgloblje skrivnosti. Predvsem pa ni marala, da je usoda posamezne osebe v njihovih rokah. Zato tudi ni bilo čudno, da je tistega popoldneva pokadila že celo škatlico svojih cigaret. Bila je izjemno živčna. Ob petih je bila naročena v bolnišnici New Yorku, pregled je bil neizbežen. Že ves teden je kašljala in kašelj ji je bil v napoto pri njenem delu. Bala se je, da bi zakašljala ravno v nepravem trenutku. Njeno delo je zahtevalo neopaznost in neslišnost, zato se je hočeš nočeš morala odpraviti k zdravniku.

Z peto na salonarjih je glasno potrkavala po tleh, ko je čakala, da sestra pokliče njeno ime. Kljub kašljanju je želela kaditi, vendar so ji to hitro prepovedali, češ da v prostoru polnem bolnih ljudi ne sme kaditi. Bilo ji je čisto vseeno za druge, a cigareto je vseeno ugasnila. Zato je postajala živčna. Ko je končno zaslišala tisto grozno medicinsko sestro poklicati njeno ime jo je zgrabila panika. "Doktor Vas bo sedaj sprejel." Živčno je vstopila v sterilno ordinacijo. In se sesedla na stol, ki ji je bil ponujen. Njegov krasen glas jo je nekoliko spravil k sebi. Počutila se je grozno, kako se je lahko bala zdravnikov. "Lucy da." Pogledala ga je, bil je mlad. Bil je simpatičen. Nato je zakašljala. "Tako je že ves teden. Ne vem, kaj naj storim. Kašljanje mi gre strašno na živce." Zavila je z očmi in ga spet pogledala. "Mi boste pomagali?" Vprašanje je bilo povsem brez pomena, a zdelo se ji je, da bi rada z njim preživela nekoliko več časa, kot ga je po navadi pri zdravniku. Strah je počasi izginjal.

''Saj zato sem tukaj da pomagam'' je odgovoril ter se nasmehnil. V nasledjem trenutku pa je že kracal po njeni kartoteki podatke. Njegova roka je lahkotno, vendar nekako živčno letela čez papir. Bilo je nenavadno- nikoli se ni posebej navezal na pacienta ali da bi do katere pacientke čutil takšno kemijo. Ne, to se mu še ni zgodilo. Vsaj ne do zdaj. ''Jaz sem Nathan Williams'' ji je rekel ter podal roko. Enostavno je bilo v njegovi navadi, da se novim pacientom predstavi, saj ni maral oz. ni mu bilo všeč, da on ve njihova imena, medtem ko oni ne njegova. ''Torej... najbrž veš, da bo sedaj sledil kratek pregled'' ji je ogovoril ter se znova nasmehnil. Ni vedel zakaj, vendar je bil trdno prepričan, da dekle pred njim nikakor ne mara teh belih sten ter vonj po bolnišnici. Zamislil se je. Pacienti in zdravniki so bili popolnoma različni. Sem so prihajali iz drugačnih razlogov. Oni niso marali bolnišnice, medtem ko sami zdravniki niso imeli nič proti. Ozrl se je proti njej. Bila je nekaj posebnega. Njen glas, ki ga je na trenutke zmedel, prav tako tudi videz. Spraševal jo je ralične stvari glede zdravja. Ni mu bilo težko ugotoviti, da kadi vendar se sedaj za čudo ni za to menil. Mogel je biti pozoren, da ga njen glas ni preveč zmedel, saj to je bilo nekaj nenavadnega, kaj se mu ne dogaja pogosto. Zazrl se ji je v oči. Bile so zelene in v trenutku je postal srečnejši sicer še sam ni vedel zakaj. Odmaknil je pogled ter pokracal po kartoteki. Razložil je, kaj naj bi bla domnevna posledica tega ter pri tem pazil, da ni omenil cigarete. ''Mogoče bi bila to posledica tvoje službe?'' je končal svoj govor ter čakal na vprašanje

Živčno se je smehljala medtem ko si je ogledovala moškega pred seboj. Gledala ga je na tisti način, kot je gledala vse druge moške. Ocenjevala ga je. Njegovi svetlo-rjavi, rahlo nakodrani lasje so bil prava paša za oči. Dolgolasci so ji bili všeč že od nekdaj. In imel je tako velike iskrene modro-zelene oči. Morala se je zbrati, saj je bila vendar pri zdravniku, a misli so ji vedno znova uhajale k njegovi srajci. Bila je prepričana, da se pod njo skriva prekrasno telo. "Nič me ne moti, če me boste pregledali Vi gospod.."Nasmehnila se je in mu nežno segla v dlan. "Nathan, lepo ime." Sploh ni vedela kaj počne. Odgovorila je na vsa tista vprašanja, zraven pa premišljevala o njegovem rahlem naglasu. Oboževala je naglase. "Službe? " Omemba službe jo je hitro prebudila iz sanjarjenja . "V moji službi kašljanje nekako ni zaželeno. Delam z otroci. " Seveda mu je lagala, kaj pa naj bi storila. "Morda sem se česa nalezla od njih. Saj veste otroci imajo zelo slab imunski sistem." Podarila mu je očarljiv nasmeh in se nagnila čez mizo, da si je lahko pobližje ogledala njegove ustnice. "Bi mi lahko predpisali kaj, kar bi mi lajšalo kašelj ? Prosim." V resnici ga je želela prositi naj jo povabi na večerjo in jo ozdravi vseh njenih bolezni. A tega pač ni mogla storiti. Morda je šlo le za enodnevno slo in zdravnika ni želela prizadeti, kot je prizadela druge moške. Morda ga bo še kdaj potrebovala.

''Potem, pa bo to potrebno hitro odstraniti'' ji je odgovoril glede službe ter z nasmehom na obrazu začel kracati recept. Njegova pisava je bila kot vedno ne čitljiva, vendar so jo v lekarnah z malo truda le razvozljali. Ponudil listek,se ji, najbrž še zadnjič nasmehnil. Prvič je zrl za pacientom, kako je odhajal ter premišljeval o vsem skupaj. Ko je ravno prijela za kljuko se je vstal ter ji rekel, da naj počaka. Iz predala je vzel vizitko ter ji jo ponudil. ''Mogoče boš kdaj potrebovala prijatelja'' ji je rekel ter se nasmehnil. Čeprav to ni bilo v njegovi navadi, vendar tokrat nikakor ni hotel zgubiti stike s to pacientko. Bil je prepričan, da je drugače ne bo nikoli več videl. Čeprav si je govoril, da se ne sme navezati na pacienta, je to kaj je sedaj čutil, bilo nekaj drugačnega. Zavedal se je, da se tega boji, vendar si ni mogel pomagati. Mogel bo zopet dati novo izkušnjo skozi. ''Ah ja... Če ne bo boljše se čez tri dni oglasite'' ji je rekel ter se tokrat pa res, zadnič nasmehnil.Bill je stoprocenten, da se ji ne bo treba vrniti, saj so bila zdravila pošteno močna. Pa vendar.

Gledala ga je med pisanjem recepta. Njegova pisava je bila grozna, to se ji je zdelo prikupno. Očitno se ni posebej trudil s pisanjem receptov. Njej sami se je to delo zdelo izjemno dolgočasno. Nežno je segla po receptu ter se rahlo dotaknila njegove roke. "Najlepša hvala." Vstala je, ter se napotila proti vratom. Rahlo jo je že žalostno, da ji bo pustil kar tako oditi. Zato se je ob ponujeni vizitki široko nasmehnila. " Nisem ravno tip človeka, ki pogosto potrebuje prijatelje.." Ni imelo smisla lagati in mu vzbujati lažnih upov o tem, da bi lahko postala prijatelja. " A to še ne pomeni, da se ne bova kmalu videla." Pomežiknila mu je in se spet obrnila k vratom, med spravljanjem vizitke in recepta v torbico, si je odpela srebrno zapestnico, z majhnim obeskom v obliki črke L. Pravzaprav ni dobro vedela kaj počne. Po navadi moškim ni pustila blizu, razen tistim, ki jih je v baru srečala samo za eno noč, a morala ga je ponovno videti. Še zadnjič se mu je nasmehnila, med tem, ko je govoril o kontroli. Potem pa, med nežnim zvokom zapestnice, ki je udarila ob tla hitro smuknila skozi vrata.

[konec tukaj.]

Komaj je Lucy zapustila bolnišnico, je Jade stopila vanjo. Tako sta se ravno zgrešili in zamudili priložnost za klepet. Jade je obiskala bolnišnico, ker se ji je že kakšna dva tedna pogosto vrtelo. Vsake toliko časa ji je bilo tudi slabo, ampak za to se ni zmenila - navsezadnje je velikokrat spila precej alkohola. Ko pa se ji je uprla čokolada, je vedela, da je čas za paniko. Z njo je bilo nekaj hudo narobe in nemudoma se je odločila poiskati zdravnika. Starejši gospod, ki je stanoval v isti zgradbi kot ona, ji je svetoval to bolnišnico, zato je brez odvečnega oklevanja stopila skozi vrata.
V čakalnici je mirno sedela dokler ni bila na vrsti. Ko je stopila naprej in pozdravila zdravnika, je za trenutek podvomila o svoji odločitvi. Izgledal je tako mlad, kot da bi ravnokar zaključil študij. Ampak vedno lahko poišče tudi drugo mnenje, zato je počakala, da je pregledal njen karton, potem pa razložila svoj problem.
"Že kakšna dva tedna se mi pogosto po malem vrti. Niti ni tako hudo, ampak je pa precej nadležno. Poleg tega mi je vsake toliko časa slabo, ampak možno, da to sploh ni povezano z boleznijo. No najhujše pa je, da se mi je včeraj uprla čokolada. Prej sm jo oboževala, včeraj pa nisem vase spravila niti koščka!" Proti koncu je zvenela že rahlo obupano. Vrtoglavico in slabost, še kaj drugega bi tudi prenesla, ampak konec čokolade? To pa ne. Ko je razložila, se ji je zopet nekoliko zvrtelo in prijela se je za rob mize, čeprav je sedela in daleč tako ali tako ne bi padla.

Ob odhodu Lucy je zaslišal da je nekaj padlo na tla. Sprehodil se je do vrat in na tleh zagledal srebrno zapestnico. Takoj mu je bilo jsno kom pripada. Spravil jo je v predal. Nato je dal njeno kartoteko na svoje mesto ter vzel novo. Po imenu je sklepal, da ima zopet pacientko. Sestri je naročil naj jo sprejme in popisal kartoteko z svojo nečitljivo pisavo. V ordinacijo je stopila črnolaska. Zopet e pregledal njen karton nato pa se ji je posvetil. ''Torej... kje je problem?'' jo je vprašal z uradnim glasom, ki je bil v njegovi službi na njegovo žalost nujen. Pozorno jo je poslušal in že po prvih pripovedovanjih je sklepal odgovor. ''Ste pomislili, da ste mogoče noseča?'' jo je direktno vprašal.

Jade je pričakovala, bolje rečeno upala na, hitro diagnozo, zdravila, izgovor za poležavanje in adijo. Ampak zdravnikova neverjetna ekspresnost jo je presenetila. Skoraj bi ga že vprašala kje je študiral in mu namignila, da če ga neki bušmani na koncu sveta razglasijo za svojega šamana, to še ni dovolj, da bi se v civiliziranem svetu izdajal za zdravnika.
Nekako je le požrla pikro pripombo na koncu jezika in se nasmehnila. "No to pa ni mogoče. Dobro tehnično je že mogoče, saj vendar nisem stara devica, ampak vseeno ne morem biti noseča. To bi bilo noro!" je odločno rekla. Razen, če ni po pomoti pristala na skriti kameri. Ampak ordinacija je bila videti pristna, sestra je izgledala dovolj naveličana in njej se tole nikakor ni zdelo smešno.

''Če ne bi vse kazalo nato bi z veseljem rekel, da je vse skupaj laž, vendar v tem primeru vse aže na to'' ji je odgovoril ter skomignil z rameni. Govoril je povsem z mirnim glasom in še zdaleč ni bil zmeden. Vedel je pa le, da je to bila defenitivno pri njej nepričakovano in je bil šok zaradi tega. ''Sedaj vam ne morem nič pripsati dokler ne opavite testa'' ji je pojasnil ter čakal, da bo zopet izbruhnila njena jeza. Prepričan je bil, da se počuti totalno ne prijetno. Ampak kot zdravnik in nasproti je mogel biti popolnoma iskren. Pogled je odvrnil ter se posvetil kartoteki in popisal vse potrebno. ''Torej... vaša odločitev?'' jo je vprašal ter, dal jasno vedeti da trdno stoji na svoji odločitvi.

Jade ni mogla verjeti svojim ušesom. Tistega starčka, ki jo je napotil v tale izgovor za bolnišnico bo zadavila. "Moja odločitev? Ja logično, da bom opravila test!" je vzkliknila. Blondinec očitno ni pomislil, da bi jo poslal na pregled krvi in tako vsaj izločil veliko možnosti, če ne že takoj ugotovil v čem je problem.
"Kolikor vem bi moji siptomi lahko pomenili tudi probleme s krvnim pritiskom. Menda ste že slišali za to, ali pa ste tisti dan manjkali pri pouku?" Ni počakala na kakšen bedni izgovor ali pa zgovarjanje na kakšnega čudaka, ki je zagovarjal osebni stik s pacienti namesto preiskav.
Mirno je vstala, saj ni nikoli vpila in povzročala scen. Vseeno pa ni nameravala oditi dokler ni povedala kaj si misli. "Ne bom vam več kradla časa, gospod doktor, lahko pa ste prepričani, da bom zdravniško zbornico obvestila o vašem revolucionarnem načinu postavljanja diagnoz. Če bi kaj takega poskusili v Londonu, bi vam vzeli licenco še preden bi lahko čivknili "očka reši me." Lahko vas je sram," je hladno dejala.
Brez slovesa je vstala in zapustila ordinacijo. Spotoma je sestri izrekla sožalje, ker mora delati z nekom tako nesposobnim, potem pa graciozno zapustila bolnišnico. Njen obraz je bil miren in sijoč, popolnoma je skrival njene namene.

Nathan se je vstal istočasno kot ona. Ni mu bilo mar za njene, žaljivke, saj je točno vedel kaj dela. Radlo se je nasmehnil, saj si je že predstavljal njen obraz ob tem, ko bo ugotovila, da še zdaleč ne laže. In če je bil iskren, bil je prav vesel, da bo kmalu odšla in da bo imel mir. Takega razburjenja zaradi nosečnosti, še ni doživel v svoji karireri res ni doživel. Počakal je, da do konca pove svoje mnenje ob tem se je pa le smejal v sebi, saj je točno vedel, kakšen šok jo bo doletel, ko bo naredila test. Ko je odvihrala ven je stopil do presenečene medicinske sestre. ''Tudi to se zgodi, ko je vse skupaj ne pričakovano'' ji je rekel ter se nasmehnil. Na njeno pripombo, da bo tožila ji je rekel, da zaradi resnice ni treba na sodišče. Vrnil ji je nasmeh ter pomignil, da naj vzame njeno kartoteko.