Osvaldo International

April je v zrak puhnila cigaretni dim in se namrščeno razgledala naokrog in se malce pretegnila v zgodnje jutro. Kapljice so se videle na listih, na tleh na cestah so bile luže, ki jih je napolnil včerajšnji dež in April se je nasploh zdelo, da je po taki viharni noči vse videti jasneje, čisteje. Odkrhala se je in se odrinila od stavbe kjer je stala in zarila roke v žepe svojih hlač ko se je sprehodila po ulici. Na glavo si je potisnila kapuco in pogled vztrajno držala v tla, kot vedno ko je hodila po Bronxu. Videla je nekaj otrok, ki so stekli mimo nje in se zamišljeno zazrla za njimi in obstala v koraku. Fantje so se vrešče raztekli na vse strani le majhna deklica s temnimi lasmi je postala, kot April in se radovedno ozrla nazaj. Ko sta se srečali z očmi je v njeni temnih videla sled bolečine, težkega življenja, ki ga živi. April je želela steči za njo, jo ustaviti, vprašati kako lahko pomaga, a je ostala na svojem mestu. Z roko je prijela za šop las, da bi ga zatlačila nazaj v kapuco in se zazrla vanje. Po dolgih mescih je končno dobila nazaj svojo pravo barvo. Malce se je stresla ob misli na svoje svetlolase dni, ki jih je preživela pri Leonu v Miamiju, ko se je skrivala pred roko pravice New Yorka, po malce neuspešnem opravljenem ropu avtov. Zdaj so bili spet lepo pobarvani nazaj v njeno naravno rjavo barvo in morala je reči, da je bila s tem izredno zadovoljna. Odgnala je svoje misli od tiste preklete naloge, ki jo je zakomplicirala življenje. Po njej se je morala skrivati v Miamiju, kar je bilo seveda z Leonom čudovito, čeprav ji je njeno srce vedno bolj skakalo nazaj k postavnemu zdravniku, ki jo je čakal v New Yorku. A zdaj ko se je enkrat vrnila, se soočila s svojim napredovanjem ni ravno vedela ali jo bo Chris sploh še čakal. Ustavila se je in si s prsti pritisnila v sence in globoko izdihnila. »Moj bog..« Je sama pri sebi rekla in zmajala z glavo, saj bi morala imeti pomembnejše stvari v mislih. Danes zjutraj je spet prejela e-mail njene šefice, kar je lahko pomenilo le eno stvar – nova naloga. Srce ji je divje razbijalo ko je prebrala besede in čutila kako se je njeno dihanje pospešilo. Z Rdečimi zmaji je imela kot mlado dekle izkušnje, o čemer so pričali tatuji v kitajskem jeziku na njenem telesu, takrat se je naučila tudi nekaj osnovnih besed po kitajsko. Ni vedela ali je Adrienne vedela da ima April poznanstva z njimi, ali jo je za nalogo izbrala naključno, a April je vedela nekaj – po današnjem dnevu bodo vse njene vezi z Rdečimi zmaji zagotovo prekinjene. Postala je pred vrati njej precej znane brivnice in globoko vzdihnila preden je vstopila. Zvonček nad njo je zacingljal in videla je kako se je vsa zbrana druščina starčkov obrnila proti njej. Osvaldo je stal na sredini salona s škarjami v rokah in jo malce presenečeno pogledal potem pa veselo vzkliknil njeno ime in jo potegnil v objem. »April, mamma mia, kaj počneš tu?« Počasi se je nasmehnila njegovemu navdušenju in videla, kako se je na obrazih ostalih pojavil izraz razumevanja, ko so jo prepoznali. Ko je kot mlada najstnica tekala naokrog, s sestradanimi očmi jo je Osvaldo potegnil v svoj salon, kjer je pomivala po tleh in ji dajal denar, hrano, streho nad glavo in jo ves čas skušal opozoriti naj se ne zaplete z Rdečimi zmaji. A April ga ni poslušala, kot vedno jo je vodilo srce. Osvaldo ji je vedno zatrjeval, da jo bo njeno veliko srce pripeljalo še v ogromne težave in po vsem kar je prestala mu je morala pritrditi. Ko je imela osemnajst let in delala pri Osvaldu se je zaljubila v fanta po imenu Shen, ki jo je vpeljal v Rdeče zmaje, kjer je kmalu začela delovati kot polna članica. Po približno letu dni, pa se le odločila da vse skupaj ni za njo, in storila kar bi pač storil vsak – zaigrala svojo smrt, in izginila. »Osvaldo.. potrebujem tvojo pomoč.« Je tiho zamrmrala in ostareli moški je v trenutku izpustil škarje in jo nežno prijel pod roko, ter jo odpeljal proti klopi starčkov. »Ti samo povej.« Je tiho rekel in April je tiho zavzdihnila. Pripovedovala je o svojem napredovanju, o njeni najnovejši nalogi, o Rdečih zmajih, o treh možeh ki so pogrešani.. Ko se je ustavila so jo vsi moški napeto opazovali, potem pa se obrnili proti Osvaldu. Ta se je zamišljeno praskal po bradi, potem pa jo malce zaskrbljeno pogledal. »Rdeči zmaji ne bodo veseli, ko te vidijo April. Ampak mislim.. mislim da vem kako ti lahko pomagamo. April se je zadovoljno nasmehnila. Vedela je, da je prišla na pravi naslov.