Port of Miami

Ura je bila nekaj čez sedem zjutraj, Julia pa se je počasi sprehajala ob obali. Pravzaprav si ne bi nikoli mislila, da bo ob takšni uri že na tem prostoru, ampak dolžnost je klicala. Njen obraz je spreletel nasmeh, ko se je ozrla po okolici. Port of Miami je bil vedno poln ljudi. Ne glede na dan, uro ali karkoli drugega so se tu nahajale množice ljudi in ladij. To je bilo zagotovo največje potniško oziroma križarsko središče v Miamiju, zato se temu ni šlo čuditi. Vedno si tu naletel na mornarje, ugledne ljudi iz drugih držav sveta, manjkalo pa ni tudi brezdomcev, ki so upali na dober zaslužek. Julia je bila pravzaprav le še ena izmed mnogih mladih žensk, ki so se ob petkovem jutru tam nahajale. Ni dvomila, da so to večinoma žene mornarjev na ladjah in pravzaprav bi tudi njo zlahka zamenjali za ženo kakšnega moškega, ki je svoj poklic opravljal na eni izmed mnogih ladij, ki so plule po tem pristanišču.
Nihče pa ni mogel slutiti, da je bil Juliin namen tukaj povsem drugačen. Kot prvič, ni bila poročena, zato so vse možnosti o možu odpadle. Pravzaprav je bil namen njenega jutranjega sprehoda povsem drugačen. Želela je preveriti teren, kar ni bilo kaznivo dejanje. Oziroma, želela je preveriti teren pred kaznivim dejanjem. Njena najnovejša naloga je še plula in Julia se je prav dobro zavedala, da ne sme zamuditi trenutka, ko bo zaplula v to pristanišče in se ustavila. Ker ladje najbrž ne parkirajo. Namuznila se je in naredila še nekaj korakov naprej, takrat pa se je po pristanišču razlegel krik. »Ocean Dream!« Nekoliko starejša rdečelaska je vzhičeno kazala v daljavo, Julia pa ni bila edina, ki je sledila njenemu pogledu.
Njen prvi vtis ob pogledu na ogromno, prestižno ladjo je bil vsekakor osuplost. Ladja je bila res velikanska in že na prvi pogled je bilo očitno, da na njej niso bili navadni gosti. Postavila se je zraven skupine žensk, ki so razburjeno govorile o svojih možeh, ki so bili na ladji. Ni zbujala pozornosti, saj je bilo kar nekaj takšnih, ki so s cmokom v grlu pričakovale prihod ladje, zato se je lahko mirno posvetila ladji, ki je začela počasi drseti proti pristanišču. In kar je bilo najbolj zanimivo- ni se namenila tja kamor ostale ladje, pač pa je plula proti nekoliko oddaljenemu prostoru, ki je bil odmaknjen od vseh ostalih. Julia se je nasmehnila, ko je s pogledom sledila valovom, ki jih je ladja puščala za seboj. Marsikateremu njenemu sodelavcu bi se to početje zdelo nesmiselno. Spremljati ladjo, ko je šele priplula v pristanišče. Julia pa ni želela izpustiti priložnosti iz rok. To je preprosto morala videti. Dobre priprave so bile tri četrt uspeha, kot ji je vedno govoril njen oče. In to je bila ena stvar, ki jo je Julia priznavala. Priključila se je ženskam, ki so odhitele do ladje. Mornarji so počasi spuščali stopnice do kopnega, medtem ko so se v zgornjih nadstropjih prikazali nekateri ljudje, ki so tam živeli. Julia je imela čez lase poveznjeno kapo, ki si jo je zdaj skoraj živčno popravila, potem pa s pogledom ošinila stopnice, ki so bile zdaj postavljene in prvih nekaj mornarjev se je že spustilo iz ladje. Ženske so jim planile v objem in Julia je odvrnila pogled. To je bilo zanjo kot nek cenen, romantičen film, ki jih vsekakor ni marala kaj preveč. Tako ali tako ni verjela v ljubezen.
Svoje misli je skoncentrirala na ladjo. Lažne dokumente, ki naj bi ji omogočali vstop na ladjo, je že imela doma. Po tistih podatkih naj bi bila Scarlett Jones, bogata mladenka iz Miamija. Dobra stran teh ladij je bila, da so se podnevi nanje lahko vkrcali tudi ostali ljudje, ki so za to res morali plačati, ampak za bogataše je bil ta znesek le kaplja v morje. Pravzaprav je bila ta ideja z imenom dobra, ker je bil Jones kljub vsemu eden izmed najbolj pogostih priimkov v Ameriki. In Julia ni bila popolna amaterka, zato je vedela kako vsa zadeva deluje.
Ampak to ni bil čas za premišljevanje o tem. Ocean Dream je bila velikanska in kot je kazalo, so bili v podpalubju prostori za mornarje. Glede na to, da so se moški v belih oblekah prebijali od tam, je bila njena domneva pravilna. V zgornjih nadstropjih ladje so bili gostje in prostori za zabavo, ki je na tej ladji vsekakor ni manjkalo. Kaj več na prvi pogled ni mogla povedati in opomnila se je, da si mora priskrbeti načrte ladje, ki bi ji o prostorih na ladji zagotovo povedali kaj več. Poleg tega je opazila tudi, da je bil na ladji en sam varnostnik, ki je trenutno govoril z nekim mornarjem. S pogledom ju je na hitro ošinila, potem pa sama pri sebi podvomila, da je samo en. Zagotovo jih je bilo vsaj pet. Tudi o tem se bo morala pozanimati. Ampak pravzaprav je za zdaj izvedela dovolj podatkov o ladji, zato se je pomešala med ljudi, ki so se od ladje oddaljevali. In pravzaprav se je odlično prilegala v množico zamišljenih ljudi, ki so korakali po svojih poteh. Mirno je odšla proti pristanišču, potem pa odpeljala in v glavi še vedno premlevala, kaj vse še mora ugotoviti.

Črn avto z zatemnjenimi stekli je počasi zapeljal na parkirišče pri pristanišču. Vrata so se odprla in izstopila je Julia. Pravzaprav si sploh ni bila podobna, ampak to je bil na nek način tudi namen tega vsega.
Doma je preučila vse, kar je bilo potrebno vedeti. In zdaj ni bilo stvari o ladji Ocean Dream, ki je Julia ne bi vedela. Najbogatejši ljudje so bili nastanjeni zgoraj, spodaj pa so bili vedno revnejši, dokler ni bilo podpalubja in mornarjev. Seveda pa noben gost na ladji ni bil reven v pravem pomenu besede. Zaradi tega so imeli pet varnostnikov, ki so bili postavljeni na točno določenih mestih, ki jih je Julia odkrila in se odločila, da se bo teh mest raje izogibala. Na ladji ni bilo kamer, razen v jedilnici in zunaj ob bazenu. In načrte je imela za vsak primer shranjene na telefonu, ki je počival v njeni veliki torbici Coco bag, ki jo je pred časom naredil Chanel in zaradi katere je na tisoče žensk zaman stalo v vrsti. Julia je bila ena izmed tistih z vezami, zato je torbico dobila takoj. Bila je ravno pravšnja za ta večer, ko je na ladji potekala zabava za dobrodošlico. Poudarjala je bogastvo in moč, podala pa se je k njeni elegantni črni obleki, ki ji je segala malo nad kolena. Svoj videz je dopolnila z elegantnimi čevlji Jimmy Choo in pravzaprav je izgledala kot ena izmed tistih nadutih, bogatih prebivalk Miamija, ki jih je ponavadi prezirala. Ošinila je svoj odsev v steklu svojega avtomobila in se zadovoljno nasmehnila. Da, točno tako kot ena izmed njih. In pravzaprav je bil to tudi njen glavni namen, zato je s tistim vzvišenim izrazom na obrazu počasi odšla proti ladji. Vsekakor ni bila edina, saj so se danes tukaj zbrali vsi iz Miamija, ki so kaj pomenili ali pa so preprosto imeli toliko denarja, da so bili na seznamu gostov. Previdno je odšla po stopnicah, ki so povezovale ladjo s kopnim, in se ustavila pred varnostnikoma, ki sta stražila vhod v ladjo. Eden izmed njiju je opazoval valove, drugi pa je očitno bolj resno jemal svoje delo. Stegnil je roko in Julia je iz torbice izbrskala ponarejeno izkaznico, na kateri je pisalo da je njeno ime Scarlett Jones, kar je dokazovala tudi slika. Varnostnik je ošinil ime, potem pa še seznam gostov. Na koncu ji je vrnil izkaznico in zamrmral nekaj, kar je zvenelo kot 'Lepo se imejte'. Namenila mu je nasmešek, potem pa stopila naprej in se pomešala med množico.
Pravzaprav so imeli vse, kar bi si zaželela. Tam so bili tudi sami bogataši. Ženske in moški v oblačilih dragih znamk in še dražjih čevljih so bili zatopljeni v klepet. Julia je počasi odšla do mize, na kateri je bilo nekaj pijač. Vzela je martini, potem pa se postavila ob ograjo in zadržano opazovala ljudi okrog sebe, medtem ko so njeni možgani silovito delali. Nenadoma se je obrnila in spustila kozarec v morje. Vsekakor ni bila edina, ki je to počela, in opazila je celo razumevajoč pogled ene izmed žensk, ki je slonela malo naprej ob ograji, nek moški pa ji je ponujal kozarec, poln nečesa, kar je izgledalo kot viski. Julia je odšla nazaj do mize, kjer je bil zdaj tudi nekoliko starejši možakar, ki je pritegnil njen pogled. Pravzaprav je bila poanta v tem, da je izgledal umazano bogat. Mimogrede se je zaletela vanj, potem pa zardela in se opravičila. Možakar se je zviška obrnil, ko pa jo je zagledal, se je njegov pogled omehčal. »Ne obremenjujte se, gospodična…?« Julia se je nasmehnila. »Jones.« Možakar se je zmedeno nasmehnil, Julia pa mu je namenila pogled, ob katerem je privzdignila eno obrv. »Nečakinja lady Jones.« To je počela že tolikokrat, da ni mogla več prešteti, ampak kljub temu ni mogla verjeti, da ljudje vedno znova padejo na ta trik. Ton njenega glasu je jasno naznanjal, da je lady Jones zelo znana gospa in možakar je prikimal z iskrico razumevanja v očeh. »O tvoji teti sem slišal že zelo velike stvari.« Julia se je skromno nasmehnila in ob tem v mislih zaničevalno ozmerjala moškega. Kako lahko jih je bilo prelisičiti. »Oprostite.« Vzela je kozarec, potem pa se mu spet nasmehnila in izginila v množici. Kot tudi njegova denarnica, česar pa možakar ni opazil. Pravzaprav so zdaj v njeni torbici počivale že štiri denarnice, ki jih je pridobila medtem ko se je samo sprehodila skozi množico. In kar je bilo najboljše, nihče ni niti opazil, da so manjkale. Sicer pa je na takšnih prireditvah vedno bilo nekaj žeparjev, zato ljudje ponavadi niso delali panike, če jim je kaj izginil. In kot je izvedela, so na Ocean Dream povrnili stroške ljudem. Zato ni nihče obremenjeval policije z nekaj izgubljenimi denarnicami in vedela je, da je vsaj zaenkrat varna. Izbira žrtev je bila pravzaprav zelo preprosta. Julia je preprosto vedela, kdo ima v žepu denarnico z veliko vsoto gotovine. Takšni ljudje so že na obrazu imeli tisti izraz globoke zadovoljstva. In tistih tisoč ali dva tisoč dolarjev, ki so jih prenašali v denarnicah, jim ni pomenilo skoraj nič. Le kako bi jim, če pa so imeli toliko denarja, da bi ga lahko kurili? Obrnila se je in odšla do skupine ljudi, ki so s spoštovanjem poslušali temnolasca v sredini. Tudi sama je prisluhnila in se ob tem skoraj nasmehnila. »Moja prva velika naloga, da. Plačali so mi potovanje s to ladjo v zameno za to, da jim prenesem dragulje do nekega ameriškega kupca. In jaz sem navsezadnje profesionalcev, kar se tega tiče.« Naglas moškega je izdajal, da prihaja iz Anglije. »V svoji kabini imam dragulje, da. Ampak ne govorite tega naokrog. Diskretnost je še ena moja vrlina.« In glede na to, kako močno se je hvalil o svoji profesionalnosti, je pravkar naredil veliko napako. Ljudje okrog njega so se počasi porazgubili, Julia pa mu je namenila hiter pogled, potem pa se je obrnila. Seveda je kot vedno delovalo in že čez nekaj trenutkov je na svoji rami začutila roko. »Oprosti, te poznam?« Od blizu je bil moški videti veliko bolj privlačen kot od daleč. Julia bi mu prisodila tam nekje okrog trideset let. Odkimala je in se mu nasmehnila. »Scarlett.« Podala mu je roko in se mu ob tem zazrla v oči. Ko ji je vrnil pogled, se je spet nasmehnila in na videz sramežljivo umaknila svoj pogled. »Dylan.« Nekako mu je uspelo pričarati kozarec martinija, ki ga ji je podal in se ji nasmehnil. »Me veseli.« Julia je sama pri sebi pomislila, kakšni tepci znajo biti moški. Opazijo privlačno žensko in že so povsem mehki, medtem ko se nobena ženska ne kar stopi ob pogledu na privlačnega pripadnika nasprotnega spola. Zapletla sta se v pogovor in Julia je uporabljala tiste klasične tehnike zapeljevanja. Veliko dotikanja, gledanje v oči in od časa do časa kakšen sramežljiv nasmešek. Še preden je minilo pol ure, je bil Dylan popolnoma očaran nad njo in ni si mogla kaj da se ne bi nasmehnila. Ura je bila že nekaj čez deseto in vedela je, da se bo morala podvizati. Opravičila se je temnolascu in odšla iskati stranišče, medtem pa je seveda pobrala kar velik del denarnic, ki ji niso pripadale. Njen današnji dobiček bo sestavljen iz same gotovine, ampak saj navsezadnje ne bi nikoli mogla ukrasti srebrnega ali zlatega pribora. Namuznila se je in se ustavila na drugi strani palube. Njena torbica je postajala vedno težja in morala se je vprašati, kaj vse še prenašajo ti ljudje v denarnicah. Ampak to ni bil pravi trenutek, da bi pogledala, zato se je s kozarcem martinija priključila skupini ljudi. Predstavila se je kot Scarlett in se čudila sami sebi, ko je začela uporabljati izraze, kot so bili na primer 'fantastično' in 'mega'. Ampak dobro se je priključila, kar je bilo najpomembnejše. Že čez nekaj minut so vsaj trije ljudje prisegali, da so jo že videli oziroma jo spoznali na tej ali oni zabavi in Julia je njihove zgodbice z nasmehom na obrazu potrjevala in ob tem dodajala, da ne more biti najbolj prepričana. Ko je naslednjič pogledala na uro, je kazala nekaj čez enajsto in zavedla se je, da se bo morala podvizati. Opravičila se je skupini bogatih, ki so postali njeni samooklicani prijatelji, potem pa odšla do stranišč in se zaprla noter. Iz torbice je potegnila denarnice in vzela gotovino. Naštela je več kot osemdeset tisoč dolarjev v gotovini, kar ni bilo tako malo. Sicer pa je iz tistih tridesetih ukradenih denarnic to bilo vse, kar je bilo vredno. Kartice in ostale stvari je pustila, potem pa se je odpravila iz ženskega stranišča, saj je imela še eno zadnjo nalogo. Počakala je, da se je hodnik pred stranišči spraznil, potem pa hitro odprla vrata na moška stranišča in v smeti vrgla denarnice. Ob tem je pazila, da je ni ulovila nobena kamera, kar ji je tudi uspelo. Potem se je pomešala med goste in poiskala Dylana, za katerega je imela še velike načrte. Dogovorila sta se za zmenek jutri na ladji, potem pa je z zadovoljnim nasmeškom odšla iz ladje. In ravno ko se je usedla v avto, je ura odbila polnoč. Namuznila se je. Vse je šlo dokaj gladko, ampak tudi načrt je bil dober. Zato je bilo to skoraj pričakovano, ampak ni se smela preveč prevzeti. Odpeljala je in se pridružila koloni vozil, ki so bila namenjena iz pristanišča.

V soboto zjutraj se je Julia zbudila nekaj čez osmo uro. Kot zadovoljna mačka se je pretegnila, potem pa vstala in na hitro ošinila svoj izgled v ogledalu. Namuznila se je in si popravila dolge kodre, potem pa si hitro oblekla kavbojke in eleganten top. Seveda je bil tudi tokrat poudarek na znamkah. V torbico je hitro vrgla kopalke in sandale, pozabiti pa ni smela niti brisače. Namuznila se je, potem pa se odpravila v kuhinjo in si pripravila kavo. Za pomiritev, bi lahko rekla. Medtem ko jo je mirno srkala, je v po mizi razprostrla tudi najnovejši časopis se posvetila branju. Ko je naslednjič vzdignila pogled, je ura kazala nekaj čez deseto. Vzela je torbico in odšla iz svojega stanovanja. Čakali so jo pomembni opravki, bi lahko rekla. Najprej je v skladišče peljala plen prejšnjega dne, saj je bila včeraj vse preveč utrujena, da bi to zmogla storiti.
Odpeljala se je do pristanišča in izstopila. Bil je dokaj sončen dan, ki ga je zaznamovala tudi nenavadno visoka temperatura za oktober. In kot v načrtu za to, kar je načrtovala. Srečanja z varnostniki jo je tokrat odrešil Dylan, ki jo je že navdušeno pričakoval pred ladjo. »Scarlett!« Njegov vzklik je pritegnil marsikateri pogled, pri Julii pa povzročil neopazno zavijanje z očmi. Nadela si je lažni nasmešek in stopila k njemu. »Dylan.« Prijel jo je pod roko in jo odvedel na ladjo, medtem ko ji je razlagal o tem, kako se je imel včeraj prijetno. Julia je bila raje tiho, ampak ni kazalo da to Dylana kaj moti. Namuznila se je, ko jo je pripeljal do skupine ljudi v dragih oblačilih. Predstavil ji je vse, čeprav je nekatere že poznala. A kljub temu je na obrazu obdržala vljuden nasmešek. Potem je Dylan ponosno naznanil, da se gredo kopati v notranji bazen. Medtem ko je pri nekaterih to sprožilo negodovanje, je bila Julia navdušena na svoj skromen način. Odšli so do neke dvorane in se ustavili pri garderobah. Medtem ko so se vsi ostali porazgubili po kabinah za preoblačenje, je bila tudi Julia prisiljena obleči svoje temno vijolične enodelne kopalke, ki jih je naredil nek znan oblikovalec. Potem je previdno odšla do garderob, kjer je našla ostale. Dylan se je zadovoljno nasmehnil, ko jo je zagledal, potem pa so šli v bazen.
»Ojej.« Julia je obstala ob robu in s pogledom ošinila temnolasca, ki se je vprašujoče zazrl vanjo. »Pozabila sem zakleniti omarico. Takoj pridem.« Obrnila se je in odkorakala, potem pa začela hitro delati. Odšla je do prve omarice, ki je pripadala Arlene, če je spomin ni varal. S pomočjo lasnice jo je odprla in hitro vzela nakit, ki je bil v njej. Diamanti in zlate verižice, kaj več bi si še lahko želela? Nadaljevala je in odpirala eno omarico za drugo, nakit pa sproti metala v svojo torbico. Med praznjenjem dvajsete omarice je v prostor zakorakalo nekaj ljudi in Julia je za trenutek otrpnila, potem pa povsem sproščeno vzdignila pogled in jim prikimala, medtem ko je v torbico dala še eno izmed verižic, na kateri je bil kot obesek majhen diamantni kamenček. Pravzaprav je bil nakit v omaricah vreden pravo premoženje, prav tako pa tudi ure, ki jih je našla. Ljudje so odšli in hitro je nadaljevala. Ko je spraznila približno trideset omaric, se je zavedla da mora oditi na bazen, zato je zaprla svojo omarico in odšla.
Preživela je dokaj prijetne dve uri in se ob tem spraševala, zakaj že mora prenašati te bogate otroke. Vedno znova se je morala opominjati, da ima samo še ta dan, kajti potem je dvomila, da bi lahko dobila kaj pametnega. Zato je s prisiljenim nasmeškom sodelovala v razpravah in potem končno vstala ter se začudila, ker je bila ura nekaj čez drugo popoldne. Poslovila se je in pritisnila Dylanu bežen poljub na lica, da bi se mu na nek način zahvalila. Pa ne za prijetno popoldne, kot je mislil on, temveč za priložnost, da je lahko dobila še nekaj stvari več. Ko je zapuščala ladjo, je še zadnjič s pogledom ošinila temnolasca. Na srečo ni videl njenega hladnega nasmeška, ko je stopila na kopno. Prav zagotovo bi ga ob njem zmrazilo. Medtem ko je Julia v avtomobilu zadovoljno odprla svojo torbico in pogledala nakit. Pravi, brez ponaredkov. Ti ljudje so bili preveliki snobi, da bi tvegali ponaredke.
Z zadovoljnim nasmeškom je že drugič ta dan obiskala skladišče in jim izročila vse, kar se je nahajalo v njeni torbici, potem pa odšla domov in si privoščila toplo kopel. Danes so jo še čakali opravki.

»Daj že.« Julia je z roko nestrpno udarjala po volanu, medtem ko je s svojim avtomobilom stala v dolgi koloni vozil. »Pred nami je še en lep sobotni večer! In ne pozabite, svet je lep!« Ni si mogla pomagati, zavila je z očmi in potem ugasnila radio. V enih izmed svojih najljubših oblačil je sedela v avtu in preklinjala vse nesposobne voznike, ki so povzročali prometne nesreče. Zdaj bi morala biti že na tisti ladji, namesto tega pa je v Diorjevi dokaj razkošni obleki sedela v avtu. S pogledom je še enkrat ošinila svojo telo, ki ga je objemala zelo oprijeta, temno modra obleka. Seveda z velikanskim izrezom in stisnjenim pasom in Julia je bila srečna, ker se je lahko spravila vanjo. Pri tem je najverjetneje imel veliko zaslug njen poklic. Na nogah je imela sandale z mnogimi paščki, ki so objemali njene noge. Trenutno je z njimi še bolj nestrpno udarjala po tleh avtomobila. Na sovoznikovem sedežu je počivala njena torbica z običajnimi stvarmi, ki so jih ženske prenašale naokrog. Toaletno torbico, telefon, denarnica in nož. Pravzaprav to ni bila ravno ena izmed najbolj običajnih stvari, a Julia se je na to požvižgala. Kolona jeklenih konjičkov se je končno začela premikati, zato je tudi Julia lahko zapeljala proti pristanišču.
Ko je izstopila iz avtomobila, jo je zajel val olajšanja, potem pa še vznemirjenja. Adrenalin je napolnil njeno telo do zadnje pore. Preverila je izgled svoje frizure v ogledalu, potem pa odločno zakorakala proti ladji. Varnostnik jo je tokrat prepoznal, zato mu je pokimala. »Gospodična?« Z vprašljivim izrazom na obrazu se je obrnila proti temnolasemu moškemu v uniformi, on pa se je nasmehnil. »Bodite previdni.« Pokimala mu je in ob tem ni pozabila na nekoliko razširjene oči, ki naj bi izžarevale rahlo osuplost. Odšla je do palube, kjer je bil tudi ta večer center dogajanja. Le da je za ta večer imela Julia, na tej ladji bolj znana kot Scarlett, v načrtu nekaj prav zares velikega. Že od daleč je opazila Dylana in njegovo družbo, vse močno pod vplivom alkoholnih substanc. Le kaj bi od njih lahko drugega pričakovala?
Mimo nje je kot naročen prišel natakar s pladnjem, na katerem so bili kozarci z nekim koktajlom. Ustavila ga je in vzela enega, potem pa se z natakarjem zapletla v klepet. Izvedela je veliko nepomembnih dejstev o njegovem življenju, naposled pa ji je odstopil kuli in blok. Hitro je na list načečkala nekaj besed. 'Spodnja paluba, zdaj? S.'. Potem je natakarju razložila, da je zelo pomembno da to sporočilo dostavi Dylanu in mu ob tem namenila pomenljiv pogled, ki ga je natakar po vsem sodeč razumel. Tega je bil že najbrž že navajen in Julia je od daleč opazovala, kako je dostavil sporočilo, potem pa se prestavila nadstropje nižje, kjer je Dylan že čakal. Približala se mu in ob tem poskrbela, da je imela na obrazu kar najbolj sramežljiv izraz. S pogledom, ki ga je sklonila, je pravzaprav ošinila žep jopiča, ki ga je imel manjšo izboklino. Kot je predvidevala. Potem pa je Dylan z roko segel v žep in ven povlekel manjši žametni zavojček, ki ga je odprl in ga podal Julii. »Zate.« Pogledal jo je s pričakujočo mešanico pijanskega veselja in sramežljive zatrapanosti, zaradi katere je Julia raje odvrnila pogled in ga osredotočila na vrečo, ki jo je držala v roki. Previdno je izvlekla trden, mrzel predmet iz nje in ga pogledala z mešanico osuplosti in groze. »O Bog.« V roki je držala majhen diamant, ki je najbrž presegel vrednost vsega, kar je že odnesla iz te ladje. »Dylan…« Ustavil jo je z enim samim dvigom roke. »Ne. Zate je. Imam jih še celo škatlo. Srčkov. In tri škatle kvadratkov in tako naprej. Ampak zdaj bom malo… Sedel.« Zgrudil se je in Julia se je sklonila k njemu. »Pa naj še kdo reče, da alkohol ni škodljiv.« Poltiho je zamrmrala in se na hitro ozrla okrog sebe, potem pa ga z dobrim usmerjenim udarcem vsaj še za pol ure vrgla v nezavest. Če pa je k temu prištela še alkoholno omamo, bo Dylan najbrž nekoliko dlje ležal tam. Zdaj je prišel končno na vrsto njen načrt. Najprej je vzdignila Dylana in ga previdno položila na bližnjo klop, ki je bila tam najbrž ravno za takšne namene. Hitro je pobrskala po njegovih žepih in ko je končno našla ključ od njegove kabine, je vstala ter odšla po stopnicah navzgor. Na srečo je bila na ključu napisana številka kabine. 749. Z drobnim nasmeškom je končno našla vrsto in potem še prava vrata. Brez posebnega hitenja je v ključavnico potisnila ključ in odklenila, potem pa vrata za sabo tudi zaklenila.
Dylanova kabina je bila vsekakor zelo razkošna. Stala je v neke vrste dnevni sobi, ki je imela vse: Ogromen televizor, kavč, hladilnik in vse tiste drobne elektronske igračke. Uprla se je želji da bi vzela katero od njih, ker navsezadnje ni prišla po to, temveč po dragulje. »Torej, kam bi skril dragulje?« Na njeno vprašanje ni nihče odgovoril, zato se je podala poiskati spalnico, kjer so bile ponavadi spravljene dragocenosti. In prav zares se ni motila, v spalnici je bil za veliko sliko, ki je prikazovala neko žensko, našla skrit sef. Julia se je skoncentrirala in nekaj trenutkov samo opazovala kovinska vrata. Pravzaprav je že imela kar nekaj izkušenj z vdiranjem v sefe. In tudi v svoji torbici je imela cel kup pripomočkov.
Po petnajstih minutah in nekaj kletvicah, ki jih je Julia izustila, je bil sef končno odprt in pripravljen na Julio. Pravzaprav na prvi pogled ni bil nič posebnega, samo škatle, zložene v kupčke. V teh škatlah pa je bilo nekaj, kar je zanimalo Julio. Hitro je odprla prvo škatlo in se zadovoljno nasmehnila. Vrednost vsega, kar je bilo v tem sefu, je bila najbrž ogromna. Ampak ni imela celo večnost časa, zato je previdno, škatlo za škatlo, zasipala diamante v svojo torbico. Spraznila je vse in pravzaprav je bila njena Coco bag za to več kot primerna. Končno je hitro vzela iz omare nekaj krp, eno izmed njih zmočila, ostale pa položila v torbico, da je vsaj malo utišala zvok dragocenih kamnov v njej. Naposled se je prepričala, da je vse tako kot je bilo. Škatle zložene v ličnih kupčkih, na vrhu vsakega izmed treh vrst pa je bila polna škatla, ki ni dajala vtisa, da je spodaj devet praznih. Sliko je previdno poveznila čez sef, potem pa se zadovoljno nasmehnila.
Odšla je iz kabine in se spustila nadstropje nižje, kjer je pustila Dylana, ki si še vedno ni opomogel. Mokro krpo je položila na njegov obraz in ga lahno klofutnila. Moški je počasi odprl oči in jo vprašujoče pogledal. »Dylan! Moj bog, nisem vedela kaj naj storim! Kar omedlel si in potem sem te dvignila in je ključ padel iz žepa in sem najprej pomislila, da bi te nesla v kabino, ampak nisem dovolj močna, zato sem stekla po krpo in jo zmočila.« Bila je ponosna nase, da je tako dobra igralka. V očeh so se ji celo nabrale solze, ko je Dylan zamahnil z roko in ji povedal, da ji je neskončno hvaležen. Ko jo je vprašal, s čim se ji lahko oddolži, bi ga Julia najraje objela. »Me lahko spremiš do kopnega?« Sramežljivo je sklonila pogled, Dylan pa je bil takoj na nogah. Na prvi pogled zaljubljen parček, ki je odšel mimo varnostnikov, vsekakor ni bil sumljiv.
Zunaj je Julia obstala in s pogledom ošvrknila Dylana. »Zdaj pa pojdi spat. Takoj. Obljubi mi!« Dylan se je nasmehnil v lažnem prepričanju, da ji res toliko pomeni, potem pa prikimal, medtem ko se je Julia nasmehnila. »Se vidiva jutri?« Na njegovo vprašanje je prikimala, potem pa se zazrla v ladjo. Medtem ni bila pozorna na Dylana, ki se je namenil poljubiti Scarlett. Za trenutek mu je poljub vrnila, potem pa se odtrgala od njega in skoraj stekla stran. Na srečo je on to pripisoval sramežljivosti, zato ji je pomagal in se odmajal na ladjo, medtem ko je Julia namrščeno odšla do avta. Poljub vsekakor ni bil v načrtu, ampak po toči zvoniti je prepozno. Tako ali tako pa je imela v torbici cel kup stvari, ki so vsekakor oddolžile ta poljub, zato se je zadovoljno nasmehnila in se odločila, da bo v skladišče odšla kar takoj. In samo upala je lahko, da Dylan ne bo pogledal v sef. Kar najverjetneje ne bo, če pa bo že, bo najbrž samo preveril prve škatle. Saj je vedela, zadnjič ga je slišala reči. Spet se je nasmehnila, potem pa brez kakšne posebne naglice odpeljala. Ura je bila šele nekaj čez enajst, ko je zavila na cesto in se namenila proti skladišču.

Julia je bila že cel dan dobre volje. Bila je nedelja, ura je bila nekaj čez dvanajst in odpravljala se je iz svojega stanovanja. Pravzaprav ni imela nobenega vzroka, da bi bila slabe volje. Vse je šlo kot po maslu, ampak kljub temu je ni zapustila opreznost. Nikoli nisi bil dovolj previden, svet pa je znal biti zelo nevaren. Ampak ne tako nevaren kot ona.
Namuznila se je, medtem ko si je poravnala obleko, ki jo je nameravala nositi tokrat. Lepa Versacejeva kreacija v barvi bakra se je podala k njeni bledi polti in svetlim lasem, ki so bili tokrat razpuščeni. Elegantni čevlji so bili tokrat v kombinaciji s torbico, oboje pa je izdelal Jimmy Choo. Julia kar ni mogla verjeti, da je zadnje dni nosila samo oblačila dragih znamk in pravzaprav je morala priznati, da je prav uživala v svojih strganih kavbojkah in jih na nek način tudi pogrešala. Ampak morala je potrpeti. Tako ali tako je bila ladja zadnji dan tam in tokrat je morala kar najbolje opraviti svojo nalogo. Načrt je tisočkrat premlela in ob tem vsakič nejevoljno popravila kakšno stvar, da bi bilo vse kar najbolj popolno.
Ko je vozila proti pristanišču, je v mislih še enkrat natančno preverila načrt. Veliko stvari bi lahko šlo narobe, ampak pravzaprav… Popravila si je sončna očala ki so zakrivala polovico njenega obraza, potem pa parkirala in se še zadnjič podala na ladjo. Zdaj je bila pravzaprav že navajena postopka. Izkaznica, ime na seznamu gostov in to je bilo to. Po pogledu, ki ga ji je namenil varnostnik, je Julia ugotovila, da si je ni zapomnil. Kar je bilo dobro. Tako je vsaj ne bo mogel identificirati ali kaj podobnega, če bodo ugotovili, da je bila kriva ona. Ampak pravzaprav je glede na število bogatašev iz Miamija ne bodo mogli izpostaviti. Z nasmehom na obrazu se je podala v bogato okrašeno jedilnico. Zadnji dan so imeli svečano poslovilno večerjo in pri vratih v jedilnico je za trenutek obstala, potem pa ji je pomahala ena izmed žensk, ki jih je spoznala zadnjič. Odšla je k njihovi mizi in prepoznala ljudi, ki so pravzaprav postali že njeni pravi znanci. Zadržala je nasmešek, medtem ko se je Lydia s široko odprtimi očmi nagnila k njej. »Scarlett, se spomniš zadnjič na bazenu? Nekdo je kradel.« Poudarila je zadnje besede in pomignila proti blondinki, ki je sedela nekoliko proč. »Janet so ukradli ves nakit, in vsekakor ni edina. Čeprav smo se strinjali, da ne bomo klicali policije, ker je tat zagotovo še na ladji.« Julia je poskrbela za široko odprte oči, ko je zmajala z glavo. »Pravzaprav so izginile tudi moje zapestnice, čeprav sem bila prepričana, da sem jih le pozabila nekje. Ojej.« Zgroženo je pogledala svojo tokratno zapestnico, na kateri je bil na srebrni verigi obešen diamant, ki ga ji je podaril Dylan. Ni želela izpasti nevljudno, zato ga je tudi obdržala in ga tokrat ponosno nosila. Nagnila se je proti Lydii in sramežljivo stišala glas. »Si kje videla Dylana?« Lydia se ji je poznavalsko nasmehnila, potem pa pomignila na prazen stol poleg Julie. »Pride.«
Naslednjih pet minut je bila tako Julia prisiljena klepetati z druščino pri mizi, ki so jo sprejeli medse. Bogati, razvajeni bedaki. Njen angelski obraz vsekakor ni izražal njenih misli. Nasmehnila se je in prikimavala, medtem ko se je nenadoma prikazal tudi Dylan. »Scarlett!« Njegov srečen vzklik je pritegnil še en poznavalski pogled iz strani Lydie, zato se je Julia nasmehnila. »Dylan.« Njegov pogled je zašel na njeno roko in ponosno se je nasmehnil, potem pa jo je za kakšne pol ure zabaval z zgodbico o nastanku diamanta. Na videz zelo zainteresirana Julia se je kmalu začela dolgočasiti, zato se je opravičila Dylanu in se nagnila proti Lydii. »Slišala sem, da pridejo od tistega časopisa sem. Danes! Moram se nekoliko urediti na stranišču. Greš zraven?« To je bilo tako, kot da bi med ljudi pri mizi vrgla dišečo bombo. Čeprav je dvomila, da kaj takšnega sploh obstaja, ji je bila primerjava všeč. Pravzaprav pa je bilo tudi res. In poleg vsega je dosegla tudi nenadno hitenje vseh žensk k drugim mizam, potem pa k stranišču.
»Veš, ti si zanimivo dekle.« Lydia in Julia sta stali pri ogledalu, medtem ko sta si popravljali ličila. Na stranišču je bilo nenavadno veliko deklet in na tisoče toaletnih torbic z nakitom. No ja. Julia ni rada pretiravala, zato se je popravila v mislih. Na stranišču je bilo le dobrih trideset torbic ali več. Čeprav so diamanti kar silili iz njih. Julia je nenadoma zajela sapo in pogledala skozi veliko okno. »Prišli so!« Res je zunaj pripeljal nek kombi in vsa dekleta so razburjeno stekla k oknu in ob tem glasno kričala. Julia jim je sledila, a ob tem se je znašlo kar nekaj nakita v njeni torbici. Nihče ni opazil ničesar in po nekaj trenutkih se je Julia vrnila nazaj k ogledalu, ob tem pa vzela še nekaj verižic. Povsem mirno je opazovala ženske, ki sploh niso opazile da kaj manjka. Nikoli ni marala bogatašev in spet se je zavedla, zakaj. V stranišče je nenadoma vdrla napol histerična plavolaska. »Tukaj so. Od časopisa! Slikali bodo in delali intervjuje! Gremo!« Julia se je raje zaklenila v kabino, ko je gruča razburjenih žensk odšla ven. Potem je odprla vrata in opazila tisto, kar je pričakovala: večina žensk sploh ni odnesla torbic s sabo, temveč so bile po vsem prostoru. Tokrat je morala delati hitro, pobrala je torbice in se spet zaklenila v kabino in iz torbic pobrala vse: gotovino, nakit in potem torbice zadovoljno razmetala po stranišču, preden je planila nazaj v jedilnico. Ni smela biti sumljiva, zato je na vprašujoč Lydiin pogled potiho zamrmrala nekaj o izgubljeni leči. Ob razumevajočem pogledu jo bi skoraj premagal smeh, ampak raje se je obrnila in odšla proti mizi, kjer je Dylan sameval. Pridružila se mu je in se nasmehnila, on pa je pomignil proti delu dvorane, kjer so slikali ljudi in delali razne intervjuje. »Se jim ne boš pridružila?« Julia je odločno odkimala, potem pa se z obžalovanjem ozrla proti uri. »Bojim se, da moram iti. Čakajo me še drugi opravki, ki jih ne smem zamuditi.« Dylan je s pogledom objel njeno telo in Julia bi se skoraj stresla od gnusa. »Te bom še kdaj videl?« Iz torbice je povlekla vizitko s telefonsko številko. »Pokliči me, boš?« Ko je prikimal, mu je namenila dolg, obžalujoč nasmeh. »Hvala ti za vse.« Pritisnila mu je poljub naravnost na lice, potem pa odšla iz dvorane, polne bogatašev. Na poti je mimogrede vzela nekaj denarnic, ki so se znašle v njeni torbici, potem pa se poslovila tudi od varnostnikov, ki sta jo nezainteresirano opazovala, ko je zapuščala ladjo. »Nikoli ne bom pozabila te ladje.« Počakala je, da si je varnostnik besede vtisnil v spomin, potem pa odkorakala in se v varni senci nekaterih dreves počasi obrnila in s pogledom ošinila ladjo. Ocean dream. Šlo je gladko, in pravzaprav je bila srečna, da je bilo konec. Zdaj je morala le še v skladišče, potem pa… Kdo bi vedel? Vsekakor se je nasmehnila kot zadovoljen otrok ob misli na nagrado, ki jo je za opravljeno nalogo čakala. Potem pa je v svojih elegantnih čevljih odšla. Stran od ladje in od Scarlett Jones. Tega poglavja njenega življenja je bilo zdaj konec. In pravzaprav je bila srečna, da bo od zdaj naprej ona preprosto samo še to- ona.

Abigail se je v preprostih oblačilih odpravljala proti pristanišču. Sicer je bila ura pošteno zgodnja, vendar ko je šlo za nalogo, ni bilo nikjer problemov. V glavi je že imela načrt kako bo izpeljala vse skupaj. Ob misli na preobleko se je široko nasmehnila. Njen način je bil vedno zanesljiv,zato se ni preveč obremeljevala z tem, da jo bi slučajno dobili. Koliko kraj je že dala čez, ta ne sme biti nikakršna težava. Nasmehnila se je sama sebi, saj je bila prepričana v svoj uspeh. Ozrla se je okoli sebe. Na vidiku ni bilo ravno veliko ljudi, nekaj jih je pa le bilo. Počasi se je prebliževala in že je pred sabo zagldala pristanišče. Ladje očitno še ni bilo zato je imela še časa. Povzpešila je korak ter že je bila le nekaj metrov od pristanišča ozrla se je na okoli. Mornarji so bili povsod v bližini, zato ne bo težko dobiti vabe. Ozrla se je proti ladijam in podobno. Na vidiku ni bilo nobene kamere. Vsaj ne vidne. Neankrat je zagledala mornarja, ki je ji je približeval. Nasmehnila se je sama sebi ter se pripravila, da ga ogovori.

Stopila je do njega ter ga ogovorila, seveda pa ga je tudi nameravala zapeljati z očmi, vendar je tokrat to opustila saj je rajeobdržala sončne očale, za težje razpoznavanje; ''Oprostite, potebovala bi malce pomoči'' je govorila z navidezno prijaznim in sramežljivim glasom. Ja, pretvarjanje ji je šlo več kot odlično iz rok. Ko je privoliv je se prijazno nasmehnila, čeprav je v sebi komaj čakala, da izpolni nalogo. Povabila ga je, da naj gr za njo. Imela ga je namen odpeljati v najbližnjo ulico, kjer bi dokončno opravila to kar je nameravala. Hodila je počasi z elegantnimi koraki in šezdaleč se ni videlo, da je kriminalka in da ima nekaj za bregom. Končano sta prispela v zatemnjeno ulico med dvema stolpnicama. Še preden se je zavedal kaj se dogaja, ga je pritisnila ob zid, tako da je z glavo pošteno butnil ob zid, in ob tem seveda izgubil zvest. Ozrla se je proti izhodu, da bi preverila, če je kdo tam.Svoje svetle lase, spete v čop, kateri so bili seveda lasulja je vrgla čez ramo. Odvlekla ga je za smetjake, ki so bili ob koncu ulice. Stekla mu je majico ter hlače in vzela kapo. Oblekla se je v njegova oblačila, da bi se lažje pritihotapila med morjanrje, ki bodo sprejemali tovor. Lase oz. lasuljo je vtaknila pod mornarski klobuk, da se jih ni videlo. Sončna očala pri tem ni snela, saj ni hotela tvegati. Preverila e, če ima vse pri sebi ter se napotila proti pristanišču.

Abi je ravno videla kako se ladja z dragocenostmi približuje pomolu. Povspešila je korak ter že je zagledala skupino morjanrjev, kateri so čakali na sprejem. Hudomušno se je nasmehnila- njen neponovljivi um se zopet ni zmotil- izbrala je pravilnega mornarja in sedaj bo čisto lahko prišla do tistega. Končno je pritekla do skupine kjer se je eden mornar ozrl za njo. Srh jo je preletel po telesu, saj se je ustrašila, da bo prepoznal da njegovega prijatelja ni več tukaj. Na njegovo pripombo, da zopet zamuja in ali je končno našel sončne očala se je le nasmehnila in pri tem pazila, da ne bi čessa posumil. Tokrat sem sumljivo lahko prišla čez si je rekla ter se sama sebi nasmehnila. Res je bila neizmirno spretna. Iz ladje so prihajale prve pošiljke. Počakala je, da so mornarji zagrabili svoje in se odpravili proti kamiionu. Prokleto je rekla, saj je ugotovila, da bo tako težje nakradla. Ozrla se je okoli. Ob strani so bili policaji, ki se jih je trenutno bala. Zopet je pogledala za kamionom. Bil je na dovolj veliki razdalji, da bi lahko veliko nakradla. Vzela je škatlo v roke ter se napotila proti kamionu. V glavi je že imela spleten nov načrt. Nasmehnila se je sama sebi ter nadaljevala pot.

Prevažala je malce težki paket z 'dragocenostmi' za muzej proti kamionu. Ob začetku kamiona se je ustavila ter pogledala za sabo. Ravno je prišel mimo mornar ter mu je namignila, da ji naj pomaga. On ji je takoj ustregel; sama je zlezla na tovrnjak. Skrila se je za škatle ter tam odložila svojo. Ozrla se je na zaj. Dobro si je rekla, ko je videla, da noben ni v njeni bližini. Počasi in potiho je razrezala škatlo. V njej je bilo veliko dragocenosti. Izvlekla je črno vrečko, ki je bila drugače namenjena smetem ter hitro v njih metala stvari, ki so se ji zdele najbolj vredne ter jih trpala v vrečo. Pri tem se je previdno ozrla okoli. Noben ni prihajal in pri tem si je odahnila. Končno je natrpala vrečo. Vztala se je ter odpravila proti izhodu. Pri tem se je ozrla po celotnem kamionu. Kakšna sreča se je olajšano nasmehnila, ko je ugotovila, da tam ni nobene kamere. Tokrat je zares imela neizmirno srečo. Skočila je iz tovrnjaka ter se odpravila počasi pred njega da bi prišla do avtomobila. Odloičila se je, da bo prvo odložila nakradene stvari ter potem se potem posvetila morjnarju, ki mu je ukradla obleko. Naenkrat pa je za sabo zaslišala glas. Ozrla se je ter zagledala policista.

Zmrazilo jo je po telesu in v glavi so ji švigale misli, da so jo le dobili. Če ne bi bila toliko izkušena, bi se sedaj z šokom obrnila nazaj in defenitivno jo bi preproznali. Zato se je počasi in kar se da mirno obrnila proti policistu. ''Želite?'' je rekla z povsem mirnim glasom. To je pri sebi popolnoma oboževala. Lahko se je nadzorovala, čeprav je v sebi skrivala neizmirni strah pred tem, da jo bi FBIajci končno dobili. In kot je predvidevala je policist cilal ravno na njeno vrečko. Začudeno ga je pogledala, češ da ne ve, da so notri smeti. Vse kupaj mu je razložila in pri tem le upala, da ne bo prosil za ogled. Ko se je poslovil, se ji je kamen odvalil iz srca. Kakšna sreča si je rekla. Nato se je spomnila svojega dela ter hitro pozabila na vse skupaj in odtekla do avta. Pri tem je pazila, da jo kdo ne opazuje, saj to ji ne bi ravno najbolje koristilo. Končno je prispela d črnega avta, z zatemnjenimi stekli. Nasmehnila se je sama sebi ter strpala črno vrečko v pretlažnik. Tako si je rekla ter zaprla. Razvno ko je hotela že oditi se je spomnila na mornarja, ki mu je ukradla oblačila. Ob tem se e zasmejala ter zaprla vrata avtomobila. Počasi in eleganto, brez kazanja veselja se je odpravila proti tisti ulici. Prišla je do konca in ugotovila, da je on na srečo še tam. Torej ga je le dobro udarila. Ob tej misli se je nasmehnila in stekla opremo mornarja. Zopet je bila ona. Sicer da je imela na sebi lasuljo in podobne stvari, jo ni posebej motilo. Obleke je vrgla na mornarja nato pa stekla ven ter se usedla v svoj avtomobil. Pobrskala je za ključi ter usposobila avtomobil. Z nasmeškom na ustih je zapustila ta del Miamija.