Coral Way International HighSchool

Zatemnjen BMW je počasi zapeljal na parkirišče ob elitni šoli. Pravzaprav ni bil edini, saj se je ob tej uri tja namenilo veliko avtomobilov. Navsezadnje je bila ta šola bolj kot ne za Izbrance- tiste, ki so premogli dovolj denarja, da so po njihove otroke v šolo hodili posebej za to najeti šoferji, ki naj bi jih nato varno dostavili domov, kjer so na njih čakali prav tako posebej najeti ljudje, da so jim naredili domače naloge in poskrbeli za njih.
Pravzaprav je o tej nalogi Julia poizvedba vse, kar je bilo potrebno vedeti. Zdaj je vedela življenjepis obeh Williamsov, njune navade in v bistvu popolnoma vse. Nathaniel Chace Williams je na zunaj morda izgledal kot povprečen finančnik, kar pa po njenih podatkih vsekakor ni bil. Navsezadnje človek ne zadene na loteriji vsak dan, kajne? V steklu avtomobila je ujela svoj odsev. Pravzaprav si sploh ni bila podobna. Na sebi je imela rjavo lasuljo z ravnimi, dolgimi lasmi, oči pa so ji prekrivala sončna očala. Pozanimala se je in ugotovila, da Nathaniel Chace ne najema kar tako nekih šoferjev, da bi spravili njegovega sina iz šole. Ne, njegove zahteve so bile striktne: po sina je vedno morala iti ženska. Že zato, ker jim je zaradi njihovih tako imenovanih ženskih instinktov bolj zaupal. Ampak to ni bilo vse, ker je ta ženska vedno morala biti rjavolaska. Ko je Katherine Beatrice Williams umrla, je bil to najbrž šok za njenega moža, ampak Julia ni razumela zakaj je vedno izbiral ženske, ki so bile vsaj po barvi las podobne pokojni ženi. To dejstvo je njegovega sina najbrž vedno potrlo kot da bi ga razveselilo, kajne? Nikoli ni razumela moških.
A kakorkoli že, saj ni bila tukaj da bi jih razumela. Skoncentrirala se je na podatke, ki jih je priskrbela s kar nekaj truda. Michael Nathan Williams je bil povprečen petnajstletnik. Po starših je podedoval izgled. Imel je kratke rjave lase, ostrižene na krtačko, kot je lahko po njegovi fotografiji presodila Julia. Njegove oči so bile umazano modre barve in na njih je bilo nekaj, kar je Julio odbijalo. Na fotografiji iz njegovega šolskega dosjeja je bil zelo očiten tudi fantov kljubovalni pogled, ki je imel v sebi tudi nekaj vzvišenega. Spominjal jo je na razvajene mulce iz njene šole, ki so vedno mislili da so nekaj več in da imajo ravno zaradi tega pravico početi z ostalimi ljudmi vse, kar jim pade na misel. Čeprav je morala priznati, da je bil za svoja leta fant dokaj čeden, le da je bilo na njem nekaj sramežljivega, zaradi česar je domnevala, da v šoli ni ravno priljubljen. Ampak že od trenutka ko je Julia videla njegovo fotografijo, ji je bil antipatičen, zato je resno dvomila, da bo imela kakršenkoli probleme s to nalogo, vsaj kar se je tega tikalo.
»Vaše ime?« Ob odprtem oknu avtomobila se je nenadoma pojavil varnostnik in Julia je prenehala z živčnim potrkavanjem s prsti po volanu. »Natalie Johnoson.« Možakar je s prstom preiskal seznam imen, ki ga je imel v roki, potem pa prikimal. To Julie ni prav nič presenetilo. Z nekaj truda in pomoči znancev ji je uspelo vdreti v sistem, da je odkrila najeto voznico za ta dan. Poklicala jo je in ji sporočila, da je Michael Nathan Williams bolan in si lahko vzame prost teden, ob tem pa se je predstavila kot Tracey Marsell, tajnica njegovega očeta. Ki je v resnici obstajala. Ženska na drugi strani slušalke je zvenela veselo teh prostih dni in ni ji pozabila povedati, da jo bodo poklicali čez kakšen teden in naj ne kliče njih. Bogataši so imeli vse mogoče muhe in ženska je to brez besed sprejela, saj najverjetneje ni želela izgubiti svoje službe. Potem pa je s kratkim vdorom Julia poskrbela za spremenjeno ime na seznamu voznikov, ki so ga imeli vsi varnostniki. Za varnost naj bi bilo dobro poskrbljeno. Julia se je sama pri sebi lahno nasmehnila. Morda pa le ni bilo tako dobro poskrbljeno za varnost. »Michael Nathan Williams?« Zdolgočasen varnostnikov glas jo je predramil iz misli in odločno je prikimala, zato se ji je nasmehnil. »Razvajen otročaj, kajne?« Na to ni dala komentarja. Le kaj je pričakoval, da se mu bo takoj izpovedala? Ko je opazil, da nima prevelikega zanimanja za pogovor, je z rahlim premikom glave nakazal, da bo odšel naprej, Julia pa se je spet lahko potopila v svoje misli.
Za vse je bilo poskrbljeno. Ob dobrem načrtu, ki ji je vzel dva dni, bi pravzaprav tudi moralo iti vse dobro. S pogledom je ošinila steklenico hladnega ledenega čaja, ki je moral biti v avtomobilu, ker naj bi bil Michael velikokrat žejen na poti iz šole. Ampak otrok ni niti slutil, da ga tokrat v ledenem čaju čaka tudi presenečenje- uspavalni prašek. Navsezadnje je morala poskrbeti, da ne bo povzročal problemov. S pogledom je ošinila uro in si z roko šla skozi lasuljo. Pravzaprav je bila povsem podobna pravim lasem, zato ni obstajala niti najmanjša možnost, da bi kdo posumil, da to niso njeni lasje. Manj kot pet minut je bilo do zvonjenja, ki je posledično povzročalo usipanje horde otrok iz šole. In Julia je svojo tokratno nalogo izvrstno opravila, saj je bil avtomobil parkiran na običajnem parkirnem mestu, kjer so otroka ponavadi čakali.
Ob hitrem pogledu skozi zatemnjena okna je opazila, da je večina voznikov izstopila. Še sama je odprla vrata in izstopila. Bila je oblečena v črno, kar je bil neke vrste kriterij za voznike. Črne oprijete kavbojke, črna majica brez rokavov in črni gležnjarji, povrh vsega pa še rjavi lasje in sončna očala. Odlično se je prilegala v množico nestrpnih ljudi okrog sebe. Pogled je usmerila proti izhodu iz šole. Zdaj je morala samo še čakati…

Po parkirišču se je nenadoma razlegel zvok predirnega zvonca, ki je Julio grobo vrgel iz njenih misli. Nikoli ni povsem razumela, zakaj so potrebovali tako glasno in grobo opozorilo, da je konec pouka. Kot da ne bi dojeli že s preprostim piskom. Ne pa to predirljivo cviljenje, ki je šlo skozi ušesa in povzročalo kurjo polt.
»Pripravite se.« Eden izmed voznikov je sarkastično pripombo vrgel med ostale, ki so se zgolj razumevajoče nasmehnili in Julia jih je za trenutek popolnoma razumela. Vsaj dan so morali priti na to parkirišče, potem pa počakati nekega razvajenega otročaja, da se je končno usedel v avtomobil, kjer so morali najverjetneje poslušati nekaj po njegovem okusu in prenašati njegovo sitnarjenje, dokler ga niso naposled odložili pred njegovim domom. Le da so potem morali spet skozi celoten proces naslednji dan. In spet in spet in spet. Njihovi vsakdanjiki so bili pomilovanja vredni in najbrž bi se ji celo zasmilili, če ne bi ravno v tistem trenutku skozi odprta vrata šole planilo cel kup vreščečih najstnikov, ki so se poslavljali in ob tem s pogledom iskali ljudi, ki so jih njihovi starši najeli, da bi jih varno spravili domov.
Med množico je Julia takoj opazila Michaela Nathana Williamsa. Ni prišel takoj, temveč se je prikazal med zadnjimi, obkrožen s fanti, ki so izgledali tako kot on. Kot da bi mislili, da so nekoliko boljši od ostalih, čeprav so dejansko izgledali povsem drugače od njih.
Napotil se je proti parkirišču in Julia se je vzravnala. Zdaj je morala preslepiti najstnika, kar je bil pravzaprav najtežji del. Kako ga prepričati? A ni imela veliko časa za premišljevanje, saj se je postavil točno pred njo in ji namenil vzvišen pogled. Še zadnja trohica neprepričanosti v samo sebe je pri Julii povsem izpuhtela, a še preden bi lahko kaj rekla, je spregovoril on. »Nisi nekoliko zgrešila?« Julia je prikrila vsa čustva in odkimala. »Bailey Smith je zbolela. Jaz jo nadomeščam, poklical me je tvoj oče.« Bailey je bila prejšnja voznica in pravzaprav je bil njen scenarij več kot prepričljiv, saj je fant prikimal in se postavil v pozo, s katero ji je pokazal, da čaka na to, da mu bo odprla vrata. Kar je tudi storila in ob tem obdržala na obrazu hladen izraz, ko se je vrgel na usnjene sedeže in glasno zavzdihnil. Za njim je zaloputnila vrata, potem pa se usedla in prižgala avto. Počasi je speljala, v koloni vozil, ki so bili namenjena na različna mesta. »Žejen sem.« V vzvratnem ogledalu je s pogledom ošinila najstnika, ki se je poigraval s svojim telefonom. Bil je eden izmed tistih nesramno bogatih igračk, ki so bili Julii vedno všeč. Ampak zdaj ni rekla nič o tem, temveč mu je podala kozarec, v katerega je že pred tem nalila ledeni čaj. Michael ga je na dušek spil in ji delo s tem samo olajšal. Ko ga je opazovala, kako mu je glava omahnila, se je sama pri sebi nasmehnila. Uspavalnega praška je bilo dovolj, da ga je hitro omamil. Bila sta nekje na glavni cesti, zato je zapeljala ob rob in se hitro obrnila nazaj. Čez oči mu je potegnila pretvezo, saj nikoli nisi dovolj previden, sploh pa pri stvareh, kot je bila tale. In pravzaprav to sploh ni bila pretveza. Bilo bi vse preveč sumljivo, če bi se vozila naokrog z najstnikom, ki bi bil očitno omamljen ter s pretvezo čez očmi. Tako pa je z njenimi sončnimi očali izgledal povsem drugače in je le še potrdil vtis razvajenosti. Še sreča, da se je spomnila in pred odhodom vzela dvojna očala. Zdaj Michael Nathan Williams ni izgledal kot omamljen ugrabljenec, temveč kot speči razvajeni bogataš. Če bi jo ustavil kakšen policist, bi bila najverjetneje deležna pomilovanja, ker je morala prevažati to… Malo grdobo. Nasmehnila se je, saj je zdaj imela še kar nekaj nalog pred sabo. Kot prvo, kako spraviti omamljenega najstnika v celico brez da bi jo opazil kdo, ki je ne bi smel. Pravzaprav je imela rešitev za to. Zadovoljno se je nasmehnila sama pri sebi, potem pa se spet priključila v promet in speljala proti naslednji točki njenega načrta.