*Four Roses Casino

[To je tema za nalogo, a v njej lahko pišete vsi! Po koncu naloge bo premaknjena v smeti.]

Four Roses Casino.
Veličasten napis na steni večnadstropne stavbe je ponosno razglašal, kje se je Julia znašla. Svoj avto je že parkirala in pravzaprav si sploh ni bila podobna, ko je izstopila. Kljub temu pa je nase priklenila kar nekaj pogledov.
Tokrat se je s svojim izgledom kar namučila. Ni želela, da bi jo kdorkoli prepoznal. Svetle kodre je skrila pod rdečelaso lasuljo. Zdaj so bili njeni lasje zelo dolgi, segali so malo čez njen pas, in vedno znova se je morala prisiliti, da se ni zdrznila, ko se je pogledala v ogledalo. Bila je divje naličena, če se je lepo izrazila. Njene oči so bile poudarjene, v njih pa je imela tudi leče, ki so barvo spremenile na živo zeleno. Ustnice je imela rdeče in pravzaprav se ni mogla odločiti, katera barva bolj bode v oči- barva njenih ustnic ali njenih las. Ampak proti pričakovanjem pa je bila njena obleka bele barve. Zelo oprijeta, da je poudarjala vse njene obline, segala ji je malo nad koleni in njen kroj je bil takšen, da je bilo že na prvi pogled očitno, da je delo znanega modnega oblikovalca. Na nogah je imela čevlje na peto z ubijalsko dolžino le-te, ampak toliko je že morala potrpeti. Čez vse to pa si je nadela črn plašč, ki se je podal k beli torbici, ki je bila ogromna. Ampak ko se je odpravila proti vratom v kazino, je izgledala kot kakšna izmed ostalih žensk, ki so se podale v notranjost.
Vratar ji je pokimal in odrinila je vrata v stavbo. Zajela jo je prijetna toplota in k njej je prihitel mladenič, ki je vzel njen plašč in ji opisal kazino. Zdolgočaseno je poslušala njegovo predstavitev, potem pa ga nevljudno prekinila in odšla. Ampak takšen odziv je fant dobil od vseh, zato je samo skomignil z rameni in odnesel njen plašč, ki mu ga je dala pod imenom Elizabeth Anna Smith. V prostoru, nabitem z ljudmi, igralnimi mizami in avtomati, se je Julia znašla. Ravnala je po instinktu in se izognila nekoliko starejšemu možakarju, ki se je namenil proti njej, potem pa se pridružila ljudem, ki so igrali poker. A le kot ena izmed mnogih opazovalcev. Poker je znala igrati, saj si je s tem krajšala marsikateri večer. Ampak zdaj ga že kar nekaj časa ni igrala, kar pa ni vplivalo na njene sposobnosti.
Nenadoma se je usedla za mizo in posnemala ostale tekmovalce. Iz torbice je potegnila 700$ - vsoto, ki so jo na mizo polagali tudi ostali igralci. Dobila je kupček žetonov različnih velikosti. Nekaj časa je igrala, ampak svojih sposobnosti ni kazala. Izgubila je skoraj pol kupčka, zato je naposled vstala in se navidez razočarano poslovila od ljudi, ki so še vedno navdušeno kartali. Odšla je do okenca, kjer so izmenjavali žetone za denar. Nekaj žetonov se je neopazno že znašlo v njeni torbici, preostanek pa je položila na pult in ga potisnila proti resni, zdolgočaseni ženski, ki je sedela na drugi strani. Z vajeno potezo je vzela žetone, jih razporedila v posebne predalčke, Julii pa vrnil denar. Nekaj več kot 200$, ki jih je Julia spravila v torbico, potem pa se odpravila proti drugi mizi za igro. Tam so igrali Black Jack in z zanimanjem je spremljala igro. Bila je le še ena izmed mnogih ljudi, ki so tavali od mize do mize in tu ter tam poskusili svojo srečo. Povsem nedolžna mladenka, ki se je odločila preživeti noč v kazinoju. Eden izmed opazovalcev, prijeten moški srednjih let, jo je poskusil zaplesti v pogovor. Odgovarjala je z enozložnicami in se ob tem vljudno smehljala, dokler je ni naposled povabil, da bi bila njegova 'partnerka' pri igri. Zadržala je zavijanje z očmi, ker se je prav dobro zavedala, da tega pri Black Jacku ni. Ampak kljub temu je pritrdila s komaj opaznim navdušenjem, ter se usedla na stol. Tokrat se ni potrebovala pretvarjati, saj je bila povsem zdolgočasena in ne preveč osredotočena na igro. Možakar se je vdal in se na hitro opravičil, potem pa izginil skozi vrata. Julii je ostal kupček žetonov. Nekaj jih je spet izginilo v njeni torbici, preostanek pa je odnesla k okencu in jih zamenjala za denar. Ni dobila veliko, ampak saj niti ni pričakovala veliko. Vljudno se je nasmehnila moškemu, ki je nadomestil žensko, potem pa vzela denar in se odpravila proti prostoru, kjer so imeli plašče. Enemu izmed moških je povedala svoje ime, dobila plašč in se ogrnila z njim, preden je zapustila kazino. »I'll be back.« Njene besede so bile skoraj neslišne, a pri Julii so povzročile smehljal. Zdaj je morala domov. Potrebovala je spanec. Jutri bo naporen dan, če je občutki niso varali. In Julie občutki niso prav nikoli varali. Z zadovoljstvo je pogladila svojo torbico, ki jo je vrgla na sedež poleg sebe, potem pa vžgala avto in se odpeljala. Bilo je prav zoprno dolgočasna, ampak takšni so bili tudi vsi ostali ljudje, ki so bili tukaj. Temu se je reklo 'zlivanje z okolico'.

_
Spet je bila noč, ko je Julia ustavila pred stavbo Four Roses Casino. Od njenega zadnjega obiska se ni prav nič spremenilo, le da je bilo na parkirišču morda nekoliko več avtomobilov. To je Julia pripisala dejstvu, da je petek. Ura je bila nekaj čez dve ponoči, ona pa je bila tukaj kot Anabelle Johnasonn, bogata hči odvetnikov. Imela je črno, kratko lasuljo, ki je skrila njene svetle kodre in ji obenem tudi povsem spremenila zunanjo podobo. Kar je bil glavni namen vse te maškarade, zato se s tem niti ni obremenjevala. Njene oči so bile tokrat svetle, skoraj zlate barve, obrobljene s črnim svinčnikom. Naličila se je tako, kot so ponavadi naličene razvajene bogatašinje in pravzaprav ji je uspelo. V njenih laseh je bil tudi bledo roza obroč, ki je spadal h kratki, roza obleki, ki jo je imela na sebi. Zunaj je bilo mrzlo, zato si je oblekla tudi plašč. Pazljivo, predvsem zato da je ne bi kdo prepoznal, pa je imela tokrat na sebi bel plašč, ki je poudaril njene temne lase. Oziroma njeno temno lasuljo, ampak tega ni vedel nihče. Tudi torbica je bila druga, še nekoliko večja od včerajšnje. Saj je navsezadnje morala nekam spraviti tisti kup žetonov, ki jih je imela in s katerimi je nameravala oropati kazino. Morala je biti previdna. Ni si želela še enega srečanja z Rileyjem, prav tako pa ni želela niti tega, da bi jo zalotili varnostniki. Zato je povsem elegantno odkorakala do vhoda in se postavila za mizo, na kateri so igrali poker. Njena najljubša igra in pravzaprav je bilo skoraj očitno, kam bo šla. S pogledom je spremljala igralce, medtem ko je premišljevala o tem, kaj bo storila. Njen načrt je bil natančen in pravzaprav je tudi moral biti. Natakar s pijačo se je nenadoma pojavil poleg nje in pograbila je kozarec martinija, da je bil njen vtis razvajene ženske utrjen, potem pa je odšla do pulta, kjer so menjali denar za žetone. Spotoma je iz torbice neopazno vzela kup žetonov, ki jih je skoraj vrgla na pult in se namrščila, ob tem pa kozarec z martinijem odložila na zloščeno površino. Na drugi strani je sedela neka druga ženska, ki je Julia še ni videla. Sproščeno je začela klepetati z njo, ampak njene fraze povsem očitno niso ganile ženske, ki je pograbila žetone in si dala opraviti s tem, da jih je razvrstila v posebne škatle. Naposled je tudi Julia užaljeno utihnila, ko ji je ženska izročila 40.000$. »Ste prepričani, da ste prav prešteli?« Sumničavo se je ozrla proti ženski, ki je prikimala, na videz povsem osupla zaradi takšnega vprašanja. »Gospodična, natančni smo. Naše usluge so hitre in povsem natančne.« Julia jo je še vedno nekoliko zmedeno gledala, potem pa se vdala in pospravila denar. Ob robu pulta je stal tudi varnostnik, ki je pravzaprav prikrival Juliino postavo pred kamerami. Kar je bilo dobro. Odprla je torbico in pospravila denar, ob tem pa se nenadoma zasmejala in s pogledom ošinila žensko. »Joj, kako sem zmedena. Tukaj imam še nekaj žetonov. Zato se mi je zdelo čudno!« Izbrskala je še nekaj žetonov, ki jih je ženska pospravila in ji dala še več denarja. Julia ni želela več zbujati pozornosti, zato se ji je na hitro zahvalila in odšla do mize, kjer so igrali neko igro s kartami, ki Julii ni bila preveč poznana. Ampak saj ji je bilo vseeno. Nekaj časa je opazovala igro, potem pa se je prestavila k drugi mizi. Pa spet naprej in naprej, dokler ni bila zadovoljna. Izgledalo je, kot da bi zares igrala in iskala srečo povsod. Ob hitrem pogledu na uro, ki je kazala nekaj čez tri, je odšla nazaj do pulta. Ženska in varnostnik sta bila zamenjana. Varnostnika je nadomestila neka druga gorila, žensko pa po videzu precej bolj sproščena rdečelaska. Julia je ves preostanek žetonov položila na pult. To je bila zares velika vsota in Julia je po zaslugi rdečila na licih izgledala zardelo. »O, Bog, danes sem imela takšno srečo! Koliko je to?« Ženska, ki je najprej izgledala ne preveč prepričana, se je zasmejala in vzela žetone. »Draga moja, to bo veliko! Počakaj da preštejem!« Veselila se je z Julio in to je bilo dobro, ker ni bila več tako oprezna. Žetone je hitro prelagala in na koncu Julio pogledala s svetlečimi očmi. »To pa je sreča. Vsega skupaj je 95.000$!« Njen vzklik ni bil preveč dober, ampak kljub temu se je Julia prisiljeno zasmejala z njo, potem pa pograbila denar. Ženska je medtem že telefonirala nekemu šefu, da je zmanjkalo gotovine v blagajni, zaradi neke prijetne srečnice. Julia je že opazila nekaj varnostnikov, ki so se začeli približevati, zato se je obrnila in odšla proti izhodu. Zdaj je bilo najbolj pomembno, da pride ven iz tega kazinoja. Nenadoma jo je nekdo prijel za roko in razburjeno se je obrnila, potem pa opazila varnostnika. Njeni možgani so delovali s polno paro in pokazala je proti črnolaski, ki je ravnokar skoraj stekla ven. »Ste že slišali?« Stisnila je možakarju roko in pomignila proti črnolaski. »Ona je tista srečnica, ki je zadela ogromno denarja! Le kam se ji tako mudi?« Pomenljivo je dvignila obrv, njen trik pa je deloval. Varnostnik je že tekel za žensko in s tem pritegnil tudi ostale, ki so se podali za njo. Julii ni bilo žal problemov, ki jih je s tem nakopala ubožici. Raje se je sama podvizala. Navsezadnje je imela v denarnici okrog sto šestdeset tisoč dolarjev, kar ni bil mačji kašelj. Usedla se je v avto, potem pa speljala. Ampak to še ni bil konec noči.