Silver's Apartment

Bil je petkov večer, čas, ki so ga tudi kriminalci, kakršen je bil Leon, preživljali nekje na lepšem. In kam drugam naj bi se samski in topline ženskega telesa željni kriminalec podal drugam, kot naravnost k svoji ljubici. Ali bolje rečeno eni izmed svojih ljubic. Vse tiste dekline iz bordela, ki so bile včasih glavni vir njegove zabave, pa je v zadnjem času kar malo zanemaril, glede na to, da je imel toliko dela z drugimi... Nehote je pomislil na Liselotte in na to, kako zelo drugačna je bila njegova veza z njo v primerjavi s tem, kar sta imela z Julio, natakarico s katero se je neke noči spoznal v nekem lokalu. Le kako naj bi sploh vedel, da je tudi ona, čigar ime sploh ni bila Julia, na strani FBI? Leonu pa je bilo za vse skupaj tako zelo vseeno, da mu ni niti na misel prišlo, da bi se skrival za kakšnim svojim aliasom. Izdal ji je celo svoj mafijski vzdevek, s katerem se predstavlja v Podzemlju. In to samo zato, ker si je želel malo sprostitve.
Končno je dvigalo prispelo do najvišjega nadstropja, Leon pa je samozavestno zakorakal skozi vrata v smeri proti Juliinemu stanovanju. V roki je nosil steklenico šampanjca in velikega plišastega medvedka, okrašenega z rdečko pentljo, ki ga je bil ukradel iz zadnjega sedeža neodklenjenega avtomobila. Pomislil je na malo deklico, ki je odprtih ust opazovala ta 'rop' in se sam pri sebi zarežal svoji lastni nesramnosti. Prav zlahkoto bi lahko ugrabil tudi dekletce - kaj pa jih starši puščajo same?
''Honey, I'm home!'' je glasno dejal v ključavnico, medtem ko je s telesom napol slonel na steni poleg vhoda v Juliino stanovanje. ''Tvoj osebni Angel iz Pekla...'' sam pri sebi se je zasmejal in z nogo narahlo butnil v vrata, saj se mu ni ljubilo dvigniti roke k zvoncu.

((Silver? ))

[here i am ]

Vročina, ki je v zadnjih dneh neverjetno pritisnila, da so temperature zrasle krepko preko 30° C na Silver ni imela pretiranega vpliva. Toplega podnebja je bila navajena še iz Canberre, kjer je prej živela. Ura se je bližala peti in nič čudnega ni bilo, da je bilo vse zabito. Glede na hitrost premikanja prometa, se ji je bolj zdelo, da je na parkirišču, kot pa na cesti. S prsti je pobobnala po volanu in globoko zavzdihnila, vdano v usodo. Dvomila je, da bo kmalu doma, ona pa si je resnično želela skočiti pod osvežujoč tuš in se znebiti prepotenih oblačil, ki so se ji neprijetno lepile na telo. Zadržala se je, da ni spet zavzdihnila in raje prižgala radio, kjer so pravkar predvajali poročila in opozarjali na prometen zamašek. ''Ste pa res zgodnji,'' je na glas komentirala in zavila z očmi. Naposled se je promet le razredčil in čez dobrih petnajst minut je bila končno pred stanovanjsko stavbo, kjer je sedaj živela. Povsem na vrhu si je opremila ljubko stanovanje, katero ji je vsekakor ponujalo pribežališče, a še zdaleč se ni mogel primerjati s tistim, kar je imela v Canberri. Odrinila je te misli stran, ker so jo prehitro pripeljale do tega, da jim je popustila in se je smilila sama sebi. A ni imela časa za samopomilovanje. Bilo je preveč drugih stvari, s katerimi se je morala ukvarjati. Povzpela se je do svojega stanovanje in vrata skrbno zaklenila za seboj. Odvrgla je torbico nekam v kot in se kar spotoma slačila do kopalnice, kjer je končno stopila pod osvežujoč tuš.
Ravno je za trenutek ugasnila vodo in zaslišala glas izza vhodnih vrat. Še enkrat je prisluhnila in ko je nekdo udaril v njena vrata, je ugotovila, da nima prisluhov in da je res nekdo pred vrati. Na hitro se je zavila v belo kopalno brisačo in pobrala oblačila, ki jih je prej pustila ležati vsepovsod. Predvidevala je, da je pred vrati nihče drug kot Leon, ker je nihče ne bi danes obiskal. Na hitro je zdrsnila čez stanovanje, če bi kje lahko pustila kakšne sledi, da ni tisto, s čimer se predstavlja Leonu. Ni bila natakarica in njeno ime še zdaleč ni bilo Julia. To, da sta se z Leonom sploh spoznala, je bila predvsem njena pobuda. Dobila je informacije, da bi on znal kaj vedeti o smrti njenega moža in tako ni odlašala z navezovanjem stika z njim. Doslej ji je dokaj dobro uspevala njena vloga, ki jo je igrala, da bi iz njega spravila čim več stvari. In ni mogla zanikati, da Leon ne izgleda božansko, kar je bil najbrž tudi eden izmed razlogov, da jo je tako hitro spravil v posteljo. Sprva se je šlo samo za to, da iz njega dobi informacije, sedaj pa ji je postajal vedno bolj všeč, čeprav je vedela, da si tega sploh ne more privoščiti. Če ne drugega, sta si bila na nasprotnih straneh.
''Tudi Angeli obstajajo v Peklu?'' ga je nasmejano povprašala, ko je naposled le na široko odprla vrata. Ni je skrbela spodobnost, ker je bila čisto na vrhu in popolnoma sama in je radovedni sosedje niso mogli motiti, niti je pred Leonom ni bilo sram svojega telesa. Njena koža se je od nedavnega tuširanja še vedno svetila. ''Kaj pa imaš tam?'' je radovedno vprašala in opazovala njegove polne roke. Velik plišasti medvedek s pentljico? Steklenica šampanjca? Ustnice so se ji ukrivile v nejeveren nasmešek. ''No, ne misliš vstopiti?'' ga je nasmejano povprašala in se mu malo odmaknila od vrat, da bi mu dala prostor za vstop.

Leon je bil ravno na temu, da še enkrat butne v vrata, ko se škrtanje ključavnice le zaslišalo. Ni se premaknil z mesta, dokler se niso vrata dokončno odprla in je njegov pogled naletel na Juliino očitno sveže stuširano postavo, ki ga je, kot da bi jo prvič videl, popolnoma očarala. ''Pojma nimaš, kaj vse se da videti tam. Sicer pa - kdo je rekel, da ne spadam med tiste bolj zlobne?'' je pomenljivo zamrmral in pustil svojemu pomenljivemu nasmešku, da je zakraljeval na njegovem obrazu, ko se je končno le odlimal od stene, s svojim pogledom pa se še naprej sprehajal po Juliinem mikavnem telesu. ''Očitno, da sem nekaj zamudil,'' je namuznjeno komentiral, nato pa jo ob vprašanju malce zmedeno pogledal, saj je povsem pozabil na svoje polne roke. ''A to?'' je vprašal in se ozrl po šampanjcu in plišastemu medvedku ter pomolčal za trenutek, kot da se ne bi mogel spomniti, zakaj točno je bilo vse skupaj dobro. ''Za enomesečno obletnico,'' se je naposled zarežal in ji pomahal z ukradenim medvedkom pred nosom. Ni bil sicer čisto prepričan, ali je minil točno mesec dni, odkar sta se prvič spoznala oziroma prvič pristala v postelji, ampak ta podatek se mu tako in tako ni zdel pretirano pomemben. ''Majhni deklici sem ga ukradel,'' je kradoma tiho zašepetal, da je izzvenelo kot šala, četudi je govoril čisto resnico. Potisnil ji ga je v roke ter se s širokim nasmeškom na ustnicah podal v notranjost njenega stanovanja, v katerem se je po vseh teh obiskih počutil že prav neverjetno domače. Za trenutek se je ozrl nazaj, da je še ujel pogled na zadnji del njenega telesa, nato pa se muzajoč sam sebi odpravil naprej po prostoru. Nekje vmes si je uspel sezuti čevlje, nato pa se s steklenico v roki spet obrnil nazaj k Julii in ji postregel z enim izmed svojih popolnih nasmeškov. ''Kaj? Si mar ne zaslužim vsaj poljuba?'' jo je izzval, medtem ko je njegov pogled jasno izražal očitno željo po še nečem drugem. Navsezadnje je bila ravno v tem poanta vsega skupaj, mar ne?

''Potem bi mi pa enkrat lahko pokazal, koga in kaj vse lahko vidiš tam. No, nihče ni nič rekel o tem, da naj bi ti bil zloben,'' mu je pomežiknila in namuznjeno se je nasmehnila ob njegovem pogledu, ki se je sprehajal po njenem telesu. Popravila si je brisačo, ki se ji je prav nesramno začela razvezovati in grozila, da bo ob njenem zagorelem telesu preprosto zdrsnila na tla. ''Res si nekoliko prepozen, kar pa ne pomeni, da ne bi tega mogla še enkrat ponoviti,'' mu je smeje odvrnila in se z ramo naslonila na podboj vrat. Z zanimanjem je pokimala na njegovo bolj ali manj retorično vprašala in potrpežljivo čakala na njegov odgovor. ''Nisem vedela, da imava že enomesečno obletnico,'' se je zasmejala in ob tem nekako res ni mogla verjeti, da čas tako bliskovito drvi. Popolnoma se je še spominjala, ko je Leona prvič zagledala v baru, kjer je takrat stregla, predvsem zaradi dejstva, da je bila njen alias popolnoma verodostojen. ''Škoda, ker jaz nimam ničesar zate,'' je zmajala z glavo nad lastno pozabljivostjo, a nasmešku se ni mogla upreti. ''Otroku si ukradel medvedka?'' ga je narejeno zgroženo pogledala, čeprav njena zgroženost ni bila prav nič zlagana. Z veseljem bi Leona že zdavnaj zašila in ga spravila na hladno, a ne še. Bilo je še prekmalu in ona še vedno ni vedela dovolj, da bi ga lahko spustila iz rok. Bil je njena zadnja rešilna banka in Leona je vsekakor še močno potrebovala. ''Si pa res lump,'' je nato nadaljevala in sproščeno se je nasmehnila. Z roko je poprijela resnično mehkega medvedka, ki bi si ga želel vsak otrok. Mogoče je res šlo za ukradeno stvar, a njegova gesta jo je na nek način ganila, česar ni znala pojasniti. Zasukala je ključ v vratih in sledila Leonu do osrednjega prostora. Stanovanje je bilo zavito v mrak, saj se je zunaj že nočilo. Ob njegovem izzivanju se je le široko nasmehnila in se mu s počasnim korakom približale. Njene bose noge so na parketu puščale komaj vidne stopinje. ''Seveda si ga,'' je z bleščečim nasmeškom odvrnila in stopila povsem do njega. ''Mogoče si zaslužiš še kaj več, kot samo poljub,'' ga je podražila in v očeh so ji zaplesali plameni. Medvedka je spotoma odložila na sedežno, da je imela sedaj proste roke. Z njimi ga je objela okoli vratu in ga potegnila čisto k sebi. Rahlo se dvignila na prste in njene ustnice so pokrile njegove v neskončno dolgem poljubu.

''Veš, včasih je bolje, da ne veš vsega,'' ji je skrivnostno odvrnil in ji namenil pomenljiv pomežik, ki je deloma odražal njegovo hudomušnost pa tudi nakazoval na mejo, ki je Leon niti s Julio ni bil pripravljen prekoračiti. ''Oh, kakšna predanost. Še enkrat bi se zmočila - in to zame,'' je odvrnil v šali in se zasmejal lastnim besedam, pri čemer pa mu je v očeh kar poblisknilo od navdušenja. ''Saj tudi jaz nisem čisto prepričan,'' je odvrnil iskreno in svoje besede opravičil z širokim nedolžnim nasmeškom. ''Je že v redu. Pravzaprav je tako še bolje - sedaj te lahko izsiljujem, dokler si ne bova bot,'' ji je pokazal jezik in se sam pri sebi namuznil lastnemu izrazoslovju. Morda pa ne bi bilo slabo malce omiliti to namigovanje na svojo pripadnost k temni strani. ''Hej, ne pozabi, da sem to storil zate,'' je takoj odvrnil sebi v bran in ji požugal s prstom, češ da ga naj nikar ne obtožuje za dejanja 'iz ljubezni'. Seveda je njegov svareč izraz kaj kmalu zamenjala čista hudomušnost, ki se je počasi prelevila v pristno pričakovanje njene reakcije na izzivanje, s katerim je pri njej nekako še vedno dosegel tisto, česar si je zaželel. Opazoval jo je, kako se mu je s počasnimi koraki približala in čakal na trenutek, ko se bodo njene dlani dotaknile njegove kože, ki je tako zelo hrepenela po tem. Njegove ustnice so se ukrivile v zadovoljnem nasmešku, ko so njene roke našle pot okrog njegovega vratu in sta si s telesi postala nenadoma tesno blizu. Leon ji je vrnil strasten poljub, ki je odražal njegovo željo po ljubljenju z njo, ki je v vsem tem času prereaslo v neke vrste ritual. Nihče izmed njiju ni omenjal nikakršne resne zveze, zaradi česar se je Leon z njo počutil popolnoma varno in svobodno. Nobenih pristnejših vezi, nobenga navezovanja. Poleg tega pa je bila še nekdo, ob komer je lahko popolnoma pozabil na svet, kateremu je pripadal. ''Mhm, za začetek je kar dobro...'' je zamrmral nekje med poljubom, medtem ko mu je prosta dlan počasi zašla vzdolž njenega boka, ki ga brisača ni mogla več varno zakrivati.

Komaj se je zadržala, da se ni namrdnila, ker ji je načrt, izvedeti kaj več o Podzemlju iz prve roke, splaval po vodi. Sicer pa je bila potrpežljiva in brez težav se je lahko še nekaj časa šla to igrico z Leonom. ''Seveda, kaj pa si ti mislil? Ob tej vročini, se mi ne bi bilo še enkrat ali dvakrat stuširati. A le, če bi se mi tudi ti pridružil'' je pomenljivo zaključila in se zasmejala skupaj z njim, še posebno pa so se ji ustnice kar same vihale v nasmešek ob njegovem lesku v očeh. ''No, vsekakor to ni slab načrt. Gotovo bodo darila poplačana v res veliki meri,'' se je namuznila in lahko si je mislila kaj se mu pravkar plete po glavi. ''Saj vem… Res lep medvedek, dragec,'' ji je iz jezika zdrsnila ljubkovalnica, ki so bile v njenem besednjaku redke in se jo je poslužila le zato, da bi dražila Leona. ''Me res zanima, če bom znala zadovoljiti vse tisto, kar boš hotel, da bo zahvala za darila dovolj velika,'' je na koncu narejeno nevedno dodala in oči so se ji v pričakovanju, da se ji bo odzval z novim izzivanjem in v namuznjenosti zasvetile.
V sami brisači bi se drugače počutila neverjetno ranljivo, a presenetljivo ne ob Leonu. Ugotovila je že, da ima močan vpliv na njene čute in da velikokrat kratko malo pozabi na vse ostalo, kar vsekakor ni bilo za človeka njenega kova dobro. A ona se je rada poigravala z nevarnostjo, oboževala občutek divjega adrenalina. Vsekakor ji življenje na robu ni bilo tuje. ''Še veliko bolje bo…'' je tiho komentirala in se hitro nasmehnila, ko se je za hip odmaknila od njegovih mehkih ustnic. Roke so ji iz njegovega vratu zdrsnile preko hrbta navzdol in zašle pod njegovo kratko majico. Za trenutek je odprla svoje oči in samo s kotičkom očesa videla, kako se je nekaj zasvetlikalo na bližnji omarici. Trajalo je le sekundo, da je ugotovila, da je pozabila na tanko verižico s prstanom. V sebi je močno zaklela, ker bi jo napaka lahko veliko stala. Nihče ni vedel za njen pravi stan, še najmanj pa Leon. Dokler bo njegova pozornost usmerjena nanjo, ne bo težav, potem pa se bo morala nekaj izmisliti in verižico spraviti na varno. Raje se je spet popolnoma posvetila Leonu, preden bi posumil, da ni vse lepo in prav. Rahlo se je sklonila, medtem pa že s prsti prijela rob njegove majice. Vsakega na novo odkritega dela kože se je dotaknila z ustnicami in se naposled vrnila k njegovim ustnicam, ko mu je majico potegnila čez glavo in jo spustila nekam na tla.

''Pa si prepričana, da bo potem hladen tuš sploh kaj pomagal?'' ji je pomenljivo vrnil in jo s tem želel opomniti na dejstvo, da je njegova prisotnost še nikoli ni uspela pustiti hladne. Naj je bila to zanjo le igra ali ne, Leon ni dvomil v svoje sposobnosti. Morda res ni imel ravno najbolj tople osebnosti, a šarm njegove zunanjosti je vselej poskrbel za svoje. ''Bolje zate, da res,'' je dejal nekoliko resno, pri čemer bi težko rekli, ali je bil njegov odgovor mišljen v šali ali ne. Odsotnost raznolikosti na njegovem obrazu je marsikoga hitro zmedla, saj je bilo Leona sicer težko razumeti. Nikoli ni bil ravno dober v izražanju čustev – vsaj ne tistih svojih, pristnih. Lahko je imitiral žalost, veselje in jezo, toda kaj je bil globoko v sebi, ni nihče vedel. ''Seveda je,'' je mrmraje odvrnil, še vedno napol izgubljen v svoji izraznosti, kar mu je dajalo videz popolne neobčutljivosti. Vedel je, da je večina besed, ki sta si jih z Julio izmenjala le del igre, zaradi česar tudi niso imele neke posebne teže. Tako se je tudi ob uporabi ljubkovalnice samo namuznil in se raje osredotočil na tisto, po kar je pravzaprav prišel. ''Prepričan sem, da boš,'' je še zamrmral in na svoj obraz narisal pomenljiv nasmešek, ki je zanetil novo iskrico v njegovih očeh. ''Mhm,'' je zadovoljno zamrmral ob njenih besedah, kar je vsekakor pomenilo, da je bila Julia na pravi poti. Pustil je njenim rokam, da so že vajeno izsledile rob njegove majice in se šele takrat spomnil, da v eni izmed rok še vedno drži steklenico šampanjca. ''Počakaj,'' jo je prekinil sredi namere ter ji s tem odtegnil ravno dovolj pozornosti, da se je lahko prestopil nekoliko bližje k omarici, na kateri je ležala tudi verižica, ter nanjo na slepo odložil steklenico, s tem pa osvobodil svojo levico, da mu je Julia lahko brez težav potegnila majico čez glavo. Osvobojen vsega se je Leon polastil njenega telesa ter jo grobo, a hkrati nežno privil k sebi, pri čemer so njegove roke že našle pot pod brisačo. Njegove ustnice so se ravno prisesale na njen mehki vrat, ko je ob rahlem obratu, s katerim ju je želel preusmeriti proti spalnici, njegov pogled ujel prej odloženo steklenico, ki je stala pokonci pod nekoliko nenavadnim kotom. Toda ni bila nenavadna drža steklenice tista, ki ga je nenadoma zmotila, temveč tisto, kar je bilo ujeto pod njo…

''Hmm, no ja,'' je našobila ustnice in se s palcem in kazalcem pogladila po bradi, kot da res nekaj zelo močno razmišlja. ''Verjetno res ne bi prav nič pomagal, tudi če bi šlo za ledeno mrzlo vodo,'' je pripomnila prav nič v zadregi, saj je bilo že skoraj splošno znano dejstvo, da se je Silver več kot očitno vedno vroče odzvala na njegove dotike in poljube. ''Bolje zame, praviš? In, kaj boš potem, če tvoja pričakovanja ne bodo v celoti izpolnjena? Kaj boš z mano? Me boš kaznoval?'' je bolj ali manj v šali nizala vprašanje eno za drugim. Prav rada bi slišala njegove odgovore, sploh jo je k temu vzbudila resnost njegovih besed, ki si ji je ni znala povsem razlagati, sploh pa ni bila povsem prepričana, ali je bila zlagana ali ne. Pričakujoče se je zazrla vanj, da bi le potešil njeno hudo radovednost, ki mu jo je uspelo vzbuditi v njej. Ne preveč dobra poteza, vsaj zanjo ne. Prevelika radovednost, ji je doslej še vedno prinesla nič drugega kot težave. Nasmehnila se je ob njegovi pritrditvi in s pogledom ošinila plišasto igračo v njenih rokah, ob tem pa pomislila, da je res minilo že precej časa, ko je dobila kakšno v dar, tudi če samo za zabavo. V njenih letih res nisi več dobival igračk, ki so bile prej primerne za otroke. In nekako se ji je zdelo prav malo prisrčno, čeprav med njima ni bilo ničesar globljega. Njun odnos je predvsem temeljil na obojestranskem užitku in seveda njeni želji, da izve več. ''Upajmo, Leon. Splošno znano je, da si nenasiten,'' mu je prav tako pomenljivo odvrnila in se zarežala.
Ustavila se je ob njegovi prošnji in tudi sama ugotovila, da ima pravzaprav še vedno šampanjec v roki. Sama je svoje imela proste, ker je že prej medvedka z veliko rdečo pentljo odložila na sedežno garnituro. Premaknila se je skupaj z njim in v grozi ugotovila, da želi steklenico s šampanjcem odložiti prav na omarico, kjer je pozabljeno ležala njena verižica. Ni mogla verjeti, kako je bila lahko tako neumna in jo je odložila prav na najbolj vidno mesto, ko je odšla pod tuš. Vedno, ko jo je snela, jo je pospravila v lično skrinjico za nakit, a prav danes ne. Zadušila je kletvico, ki je grozila, da se ji bo nesramno izvila iz ustnic in veke so ji vztrepetale, ko je steklenico odložil prav nanjo. Če je prav sumila in je bil precej globoko vpleten v umor njenega moža, bi ji trda predla, če bi Leon spoznal kdo je ona. Nocoj res ni bila pripravljena nanj in počasi je šlo vse vedno bolj narobe. Skrivala je svoj prestrašeni pogled pred njim in upala, da ne bo opazil spremembe v njenem obnašanju. Sproščenost, ki jo je še nekaj minut nazaj občutila, je zamenjala togost in napetost, in slednja se je polastila njenih oči, iz katerih si lahko bral vse njene občutke, če se ni imela povsem pod nadzorom. Pustila je, da jo je potegnil k sebi in da so njegove tople roke zašle pod brisačo, in normalno, bi ob njegovih vročih prstih, ki bi se dotaknili kože, vztrepetala, a ne nocoj. Srce ji je močno razbijalo in imela je občutek, da ga mora slišati tudi Leon. Zastrla mu je pogled s svojim telesom, ko se je premaknila bližje k omarici, da je zakrila pogled na steklenico in mu preusmerila pozornost, tako da ga je vroče poljubila. Medtem pa z rokami segla za hrbet in osvobodila verižico izpod steklenico. A očitno je spet naredila napako, saj verižica ni bila zapeta in je prstan zdrsnil iz nje. Zdrznila se je, ko je zvonko udaril ob lesena tla in obstal nedaleč stran od njiju. Ni se mogla izmuzniti in ga pobrati, ker je bila ujeta med Leonovim telesom in omarico za seboj. Lahko je le živčno čakala in upala, da se bo vse lepo in prav izteklo.

''Recimo da je bolje zate, da tega nikoli ne izveš,'' je odvrnil že malce bolj v nasmehu, ji ob tem še pomežiknil in tako po svoje zaključil načeto temo. Najbrž ni bilo potrebno posebej omenjati njegovih sposobnosti, četudi je obstajal velik dvom, da bi bil Julii pripravljen storiti karkoli žalega samo zato, ker ni bi bil zadovoljen nad njenimi 'protislugami'. Leon se je iskreno pridružil njenemu smehu, ko ga je označila za nenasitnega, saj tega nikakor ne bi mogel zanikati. Po štiri, pet rednih ljubic naenkrat ni bilo zanj nič takega pa še mu ponavadi ni bilo dovolj. Preden bi verižica s prstanom pritegnila njegovo pozornost do te mere, da bi o njeni vlogi začel resno razmišljati, ga je že zamotil Juliin strasten poljub, kateremu se pač ni mogel upreti. Že res, da je občutil nekakšno spremembo v drži njenega telesa, a si jo je na nek način razlagal le kot posledico nenadne strasti, ki je popadla njegovo ljubimko. Tako bi Julii morda celo uspelo odigrati svojo igro, če se ne bi prstan ponesreči skotalil z mizice na tla ter se pri tem odbijal s takšnim zvenom, ki ga v tišini stanovanja enostavno ni bilo moč preslišati. Slika prstana, ki je že prej pritegnil njegovo pozornost, se je sedaj ponovno izrisala pred njegovimi očmi, ki so se ob tem nenavadnem klicu intuicije sunkovito odprle. Leon se je ob tem nemudoma odmaknil od nje in svoj pogled spustil na tla ob njima, natančneje k prstanu, ki se je pravkar prenehal kotaliti. ''Kaj pa je to?'' je vprašal še iz gole radovednosti in se brez odlašanja sklonil proti tlom, da bi pobral pobegli nakit. Najbrž bi se tako Leon kot Julia v tistem trenutku strinjala, da se je čas dobesedno ustavil. Že ko se je vzravnaval nazaj in so si njegove oči utegnile podrobneje ogledati izdelanost samega prstana, je bilo jasno, da nič več ne bo moglo biti tako kot je bilo doslej. Nikakor ne bi mogel spregledati gravure, ki je krasila prstan. Poročni prstan. In nikoli ne bi mogel pozabiti taiste gravure, taistega prstana, ki ga je že nekoč videl. Njegovega dvojnika. Leonov pogled je presenečeno švignil k Juliinim očem oziroma k… Le kako je bil lahko tako slep? Le kako ni mogel prepoznati tega obraza, teh potez, ki se jih je iz slike skorajda naučil na pamet? Kako za vraga ni mogel prepoznati FBI agentke, ki bi morala biti že zdavnaj 'odstranjena'?! Instinkti morilca so bili prvo, kar se je Leon poleg šoka jasno zavedel. Tako je stisnil svojo pest, v kateri je držal prstan, medtem ko se je v njegovih temnih očeh prižgal do tedaj nepoznani plamen – plamen, ki nikoli ni prinašal ničesar dobrega. Bila je Silver. Silver Delaney Peabody... Ženska, ki je vedela preveč, da bi lahko živela; ženska, ki ga je hotela le izkoristiti in ženska, kateri je Leon še celo nasedel... ''Ti prasica…'' je bilo vse, kar je lahko iztisnil iz sebe, ko se je njegovo telo že pripravilo, da sledi instinktom morilca, ki svojega posla še nikoli ni pustil dokončanega, in seveda človeka, ki mu ni bilo ravno všeč, da ga je nekdo očitno želel le izkoristiti. Leon je zabil prstan ob tla in se pognal naprej, pri čemer so njegove močne roke zgrabile njene.

((action! ^^))

Bil je prehiter in se odzval prej kot ona, ko se je sklonil za prstanom. V tistem hipu je vedela, da jo bo prepoznal in ne bo ji več pomoči. Ni mogla verjeti, da ji bo po celem mesecu truda, prav poročni prstan vse uničil. Vedela je, da ga ne bi smela sploh nositi, da bi ga morala imeti v skrinjici ali pa pustiti doma, v Canberri. Njen poročni prstan je bil preveč nenavaden, da ne bi opazen. Od daleč je sicer res izgledal kot navaden zlat obroček, a ko si ga pogledal od bližje, je bil v njem vgraviran poseben vzorec, poseben simbol. Šlo je za star keltski simbol zaščite. Lucas, njen mož, je bil po rodu Irec in v njem se je prelivala kri Keltov. Takrat ni imela nič proti vzorcu v njunih prstanih, bilo ji v ponos, saj je šlo za unikat. Obstajala sta le dva prstana in eden je bil že zdavnaj izgubljen zanjo, drugega pa je Leon 'premetaval' v rokah. Vsekakor je bila napaka izdelati ta prstan, ki je bil preveč prepoznaven in jo je očitno sedaj povedel v pogubo. Šele sedaj se ji je tudi v glavo vrinila misel, da je bil mogoče prav Leon tisti, ki je zakrivil hladnokrvni umor njega moža. Nikoli ni pomislila tudi na to možnost. Od njenega vira, je dobila informacijo, da je bil samo član tiste tolpe, le udeleženec. A kaj če je bila informacija napačna? Kaj če je ves mesec spala z moškim, ki si ga ni želela videti nikjer drugje kot za rešetkami za vse večne čase. In ona je sedaj bila z njim popolnoma sama v njenem stanovanju. Čutila je kako ji srčni utrip vse bolj narašča, kako njeno srce stiska prvinski strah. Mogoče je rada izzivala nevarnost, se podajala v neverjetne podvige, a sedaj se je prvič resno ustrašila za svoje življenje, ko je zagledala lesk v njegovih očeh. Ustnice so ji komaj zaznavno zadrhtele in z očmi je švigala po prostoru, kam bi mu lahko ušla. Če jo bo napadel, se ne bo mogla drugače braniti kot s pestmi, pri sebi na žalost ni imela svoje ljube pištole. In, kuhinjski predal, kjer je bila spravljena skupaj z noži, je bil predaleč. Prav tako telefon od koder bi lahko poklicala. Znašla se je v nemilosti njegovega besa, ki ga je lahko vedno bolj čutila in ji je pošiljal srh v kosti. Imela je srečo, da je Leon ni že veliko prej prepoznal, kar je pomenilo, da je njena preobleka delovala. Njeni lasje so bili iz svetlih pobarvani na močno temno rjavo in nosila je barvne kontaktne leče. Njene sicer živo modre oči so bile preveč opazne, preveč prepoznavne in prehitro bi pritegnila pozornost. Vsi so iskali modrooko svetlolasko, a nihče pa ni pomislil, da lahko le z nekaj popravki, kot so barva oči in las, popolnoma spremeni svojo identiteto. Če je bil Leon tisti, ki ji je nazadnje stregel po življenju in vse doslej, ko je dobil njen prstan v roke, ni spoznal resnice, je bila uspešna. V kakšnem drugem primeru in na drugem kraju bi si dovolila zmagoslavje, a sedaj ni mogla proslavljati. ''Prasica? Vsekakor bolje kot pa… Morilec!'' se je odzvala na žaljivko in preden bi lahko sploh trznila, jo je pograbil za obe roki in jih stisnil. Ni si dovolila, da bi zajavkala od bolečine, ampak je že iskala rešitev. Leta trdega treniranja borilnih veščin in samoobrambe, niso bile brez posledic. V manj kot pol minute je obe roki izvila iz njegovega primeža in prste stisnila v pest, ki ga je dobro namerjena zadela naravnost v brado. Ob tem je z drugo roko nekoliko nerodno zamahnila in zbila steklenico šampanjca iz nizke omarice, da je priletela na tla in se razbila na tisoče koščkov, tekočina pa je stekla po lesenih tleh in ustvarila nevarno 'drsalnico'.

((let's the fight begin ))

Beseda morilec ga je zbodla bolj, kot bi to lahko pričakovali od nekoga, ki je to dobesedno bil. Toda ta beseda se je v Leonovem svetu nanašala predvsem na tiste, ki so mu v ranem otroštvu hladnokrvno umorili oba starša. Tisto so bili pravi morilci – on pa je bil le maščevalec. Vsekakor njegova misija ni imela veliko opraviti z umorom Silverinega moža, čeprav se je še spomnil, kako je svoje dejanje takrat opravičeval sam pred seboj – češ da je bil Lucas slab človek, ker je spravil za zapahe enega izmed njihovih članov, ki mu je tisti čas pomenila nekakšno družino. A kljub temu je vedel, da vse skupaj ni bilo pravično. Sicer pa tudi življenje ni bilo… Leon je stisnil zobe v besu, ko je prav tako močno stisnil njene roke in ji že želel zasikati, da ni bil tisto, za kar ga je očitno imela. Ni bil morilec – vsaj ne morilec njenega moža. Resda je umoru prisostvoval, resda je bil celo on tisti, ki je na koncu odvzel njegov prstan ravno s tem namenom, da bodo kasneje lahko identificirali njegovo ženo – toda ni ga ubil. In ravno zaradi tega so njene besede izzvenele kot neke vrste krive obtožbe. Sicer pa Leon ni vedel, kaj naj bi sedaj storil z njo. Bes je bil namreč premočan, da bi lahko razumsko razrešil situacijo, v kateri se je znašel, namesto da jo je s svojim izbruhom samo še poslabšal. Kljub svoji fizični moči je čutil, kako mu Silver kot kakšna kača drsi iz prijema, nakar ga je presenetil še njen udarec, ki je bil vsaj za dekle neverjetno silovit in dobro namerjen. ''S čim za vraga vas hranijo tam, prekleto,'' je jezno komentiral dejstvo, da mu je ženska pest prebila ustnico, kar vsaj s stališča spolov ni bilo ravno častno, čeprav si je bil za vse skupaj kriv predvsem sam. Zaletavo kot se je je lotil ni pazil na uporabo tehnik borilnih veščin, ki jih je sicer imel kar dobro natrenirane. Slišal je glasno razbitje steklovine, ko je steklenica šampanjca priletela na tla, pri čemer si je lahko kar predstavljal, sredi kakšne podlage sta se sedaj znašla. Ne le samo mokre, temveč tudi nevarno urezljive. A to Leona seveda ni smelo ustaviti, saj je namreč postalo jasno, da sta se znašla v boju za življenje ali smrt. Sam je namreč še predobro vedel, kaj se lahko zgodi z njim, če slučajno izgubi bitko. In zapor je bil zares zadnji kraj, kamor bi si želel iti. Brez zadržkov ji je Leon zato vrnil udarec nazaj, nežnejši spol gor ali dol, ter jo spet zgrabil ravno v trenutku, ko je njeno telo zaradi spolzke podlage že začelo izgubljati bitko z ravnotežjem. Nesreča je hotela, da mu je sledilo tudi Leonovo, zaradi česar sta se kmalu na tleh znašla oba, pri čemer je Leon lahko začutil, kako se mu je ostra steklovina zarila nekam v podlaht, medtem ko so njegove noge zaradi kavbojk ostale kolikor toliko nepoškodovane. S svojima rokama je besno ujel njeni zapestji, njeno telo pa ujel med razkorak svojih nog, tako da je dobesedno sedel na njenem napol golem telesu in jo z vso svojo težo tiščal k tlom. ''Morala bi odnehati in nihče te ne bi našel. Mrtev je, Silver. Res misliš, da bi s tem, ko bi njegovega morilca strpala v zapor, razdelila pravico?'' je zasikal skozi stisnjene ustnice, medtem ko se je še kar boril z njenim upirajočim telesom.

''Z ničemer! Le večletno trdo treniranje,'' mu je odvrnila in se porogljivo zarežala ob njegovem izbruhu in preklani ustnici. V zadnjih štirih letih je le še bolj trenirala, ker ni nikoli vedela, kdaj ji bo kdo skočil za vrat in ji ga hotel prerezati. Mogoče je na pogled res izgledala vitka, če ne že nekoliko suhljata, a zatem se je skrivala odlična telesna kondicija in borbena pripravljenost. Ni samo iskala morilca, tudi urila se je, da se bo znala braniti, če ji ga bo enkrat le uspelo dobiti. Želja, da morilca spravi na hladno, ji je pomagala, da se je sploh postavila nazaj na noge in ponovno zaživela. Sicer je bila prepričana, da bi postala navadna živčna razvalina, ki bi zapravila svoje življenje, ki se je komajda dobro začelo. Pričakovala je njegovo roko in se nekako sploh ni branila, ob tem pa v ustnih občutila kovinski okus po krvi, ko ji je prebil ustnico. Trdo sta padla po tleh in čeprav se je zakotalila, mu je uspelo, da jo je dobil podse. In ob tem jo je Silver mnogo slabše odnesla. Pred očmi so se ji pojavile zvezde, ko je z ramo je udarila ob tla in se ob tem komaj zadržala, da ni zakričala od bolečine. Rama ji je skočila ven iz sklepa in bolečina se sploh ni mogla primerjati s tisto na obrazu, kamor jo je udaril Leon. In za nameček je brisača nič ni varovala pred steklovino, ki je bila raztresena po tleh. Prav hitro je čutila, kako se ji zarivajo v hrbet in gola ramena. Nekako mu je uspelo, da jo je ujel za zapestji in samo še povečal bolečino v njeni rami, od katere se ji je kar meglilo. ''Če si pozabil me sploh nihče ni našel, ampak sem jaz poiskala tebe,'' je sarkastično odvrnila in poskušala odmisliti utripajočo bolečino v rami. ''Sploh pa mi vi morilski prasci niste ubili samo njega, ampak tudi otroka!'' je zadnje besede, z vsem gnevom in žalostjo, ki se je nabirala vsa ta leta, zakričala. ''Vse ste mi vzeli! Vse!'' je bil njen glas z vsako besedo za oktavo višji in že prav ušesa parajoč. Čisto ji je počil film in še na vso telesno bolečino je pozabila, ker je bila srčna toliko hujša. ''Bodite prekleti! Moja punčka mi je malodane v rokah umrla…'' je njeno kričanje pojenjalo, ko ji je nadvse boleč spomin presekal telo. Prvič je na glas povedala resnico. Nihče, razen najbližjih, ni vedel, da je pravzaprav rodila. Bila je v sedmem mesecu, ko jo je nekdo hotel pospraviti s tega sveta. Potisnil jo je po stopnicah. Pravzaprav bi mu uspelo, če je ne bi našli mimoidoči in poklicali rešilca. Njo so komaj rešili, male deklice pa niso imeli. Reseda, se je rodila živa, a je imela je zelo šibko srce in ni preživela niti noči. Komaj pri petindvajsetih je morala naprej pokopati svojega moža in nato še otroka. Spraševala se je, kako da se ji že zdavnaj ni preprosto zmešalo. Z ihto je zagrebla v tla in si s tem prislužila le to, da se ji je kos razbite steklovine zarinil v dlan, a je ob tem postala le nejevoljna. Še vedno se je zvijala pod njim in nekako ji je uspelo malo osvoboditi noge, da ga je s kolenom udarila v mednožje, da je popustil oprijem njenih zapestjih, katere mu je nato zlahka izvila iz močnega primeža. Prevalila se je nanj in prste stisnila v pesti, da ji je iz dlani, kjer je imela še vedno zabodeno steklovino, pritekla temna kri. S pestmi je sedaj neusmiljeno udrihala po njemu in v golem besu, so ji iz ustnic letele kletvice in psovke, v vseh mogočih jezikih, ki jih je obvladala in se jih je njen um sedaj spomnil.

''Vendar se je tvoj načrt očitno izjalovil, kajne?'' je bil sedaj on tisti, ki ji je namenil porogljiv odgovor, saj dejstva, da ga je tako dolgo vlekla za nos, nikakor ni mogel požreti. Njene naslednje besede pa niso imele nobenega smisla; vsaj zanj ne, saj niso nič vedeli o tem, da naj bi bila Silver noseča. Ali pa jim vsaj niso povedali… niso njemu povedali. Kajti če je bila to resnica in so Leona tako zelo dobro poznali…bi vedeli, da ne bi nikoli pristal na to. Če bi vedel, da bi pri tem nasrkalo tudi povsem nedolžno bitje… Leonove oči so poblisknile v besu, ki je sedaj pridobil na novi razsežnosti. Počutil se je popolnoma izdanega. S strani svojih pajdašev in še vedno tudi s strani Silver, katere edini namen je bil očitno ta, da se prebuje do resnice. ''Utihni!'' je Leon grozeče zarenčal, kot da vsega skupaj ne bi mogel več poslušati. Ne, celo zanj – za hladnokrvnega morilca je bilo to dejstvo preveč. Bilo je narobe, ni bilo pravično; nikakor ni bilo v skladu s tem, kar je sam že od svojega 16. leta skušal doseči. Bilo je narobe in zlobno in s čemer sam ni želel imeti nobenega opravka. Trenutek nepazljivosti, ko se je ubadal s tem, kaj za vraga naj na podlagi novih informacij sploh stori z njo, ga je stal tega, da je Silver nekako uspela osvoboditi svoje noge ter mu pri tem nameniti močno brco v najbolj občutljivo področje. Leon je ob tem glasno zaklel in avtomatsko izpustil njena zapestja, nakar je pod silo njenega odriva priletel na hrbet, da je lahko kar čutil množico steklenih drobcev, ki so se mu zarili v golo kožo. Toda preden bi lahko dodobra dojel to bolečino, že se je pojavila nova, mnogo hujša, ko se je Silver v očitnem afektu besa s pestmi lotila njegovega obraza. Njegova moško fizična premoč mu ni prav nič pomagala, ko se je nanj spravila ravno za to izurjena FBI agentka, iz katere je vrela sla po maščevanju vsega tistega, kar ji je bilo odvzeto. Tako kot on je tudi sama v sebi nosila taisti gnev, ki je sedaj na njegovo nesrečo prišel na plan. Leon je skušal ubraniti udarce in zaustaviti njene roke, toda zlomljenega nosu, očesnih podplutb in preklane ustnice ni mogel več preprečiti. Naposled mu je le uspelo, da je ena izmed njegovih rok silovito zagrabila za njeno zapestje, medtem ko je desnica v navalu adrenalina segla po njenem vratu. Leon je stisnil zobe, ko je zbral vse svoje moči in Silver naposled le uspel prevaliti nazaj na stran. ''Nisem ga ubil!'' je napol zarjovel, ko so se njegove roke krčevito oprijele njenega vratu ter tako prekinile dotok zraka v njena pljuča. ''In nisem ubil tvojega otroka!'' je zarjovel še enkrat in stresel njeno telo pod seboj, še bolj besen kot je bil poprej. ''In nikar ne misli, da si edina, ki ji je bilo nekoč vse odvzeto!'' je še dodal in njeno telo še naprej neusmiljeno tiščal ob tla, ne da bi se pri tem zaradi vsega tega razburjena prav dobro zavedal, da je dobil edinstveno priložnost, da dokonča svoje morilsko poslanstvo…

Sploh ni razmišljala kaj počne, niti kam padajo njene težke roke. Slepi bes si jo je povsem podredil in iz nje naredil skorajda pošast. Nič boljša ni bila od kriminalcev in ko ji to prišlo v zavest, so njeni udarci postajali šibkejši in v grozi je razprla oči, ko je pod seboj zagledala Leonov obraz. Na obeh očesih je že imel temni podplutbi, iz nosu mu je tekla kri in njegove ustnice so bile večkrat preklane. Njene roke so bile povsem krvave, členki čisto razbiti in otekli, da ni mogla več narediti pesti. Trenutek oklevanja in zgroženosti same nad seboj, jo je drago stal, saj je Leon priložnost več kot odlično izkoristil. Zastokala je, ko jo je pograbil za vrat in ga sedaj tiščal k tlom. Poskusila mu je odlepiti prste z vratu, a ji nikakor ni uspelo. Ni pomagalo praskanje in cukanje in udarjanje po njem, njegov primež ni nič popustil, po njeno se je le še okrepil. Ni se mogla odzvati na njegovo rjovenje, a presenetljivo je bilo, da mu je verjela, kar ji ni bilo nič v tolažbo. Nikoli ju ne bo mogla povrniti nazaj, za vse večne čase sta bila izgubljena in to jo je od vsega še najbolj peklilo. Globoko v sebi je vedela, da ji ne bo prineslo nobenega zadoščenja, če odkrije in strpa tistega, ki je vse to zakuhal, na hladno. Bilo je prav zanimivo, da si je to upala sama pri sebi priznati sedaj, ko ji je smrt dejansko dihala za vrat. Ni bilo videti, da bo Leon svoj prijem kdaj sploh popustil in njene roke so omahnile z njegovih, ko se je trudila, da bi jih odtegnila od vratu. Njene oči so nemo in v nekakšnem umirjenem stanju sedaj zrle vanj, v njegove motne in divje oči, in ob tem je občutila nek čuden občutek blaženosti, da se bo končno vsa ta agonija končno končala. Na nek čuden način je bila vesela, da je spoznala Leona. Bil ji je všeč, po svojega ga je imela rada in ni ji bilo žal, da je navezala stik z njim. Nikoli ni šlo samo za izkoriščanje, kot je bil gotovo mnenja on, niti ne samo za goli seks. Pri njej je bilo nekaj vedno več, še posebno, ko ga je bolje začela spoznavati… Smrt, ki jo je več kot očitno čakala, se ji ni več zdela strašna in nepopisno grozna, prej blagodejna in razveseljujoča, za njeno ranjeno in obupano srce, ko ji je bilo nenapovedano odvzeto vse kar je imela, vse v kar je verjela in predvsem vse, kar je ljubila. Prisilila se je, da je zaprla oči in se prepustila temi, da jo je vedno bolj vsrkavala vase. Vse bolj in bolj je tonila v odrešilno in dokončno pozabo, kjer ni strtih src in bolečine, in se ob tem na vso moč veselila, da bo končno lahko spet s tistimi, ki jih je najbolj ljubila…

Bilo je na nek način ironično, da se je uresničilo ravno tisto, pred čemer je Leon Silver nedavno tega bolj v šali kot zares svaril. Nikakor ni bil noben angel, kot je na to namigovalo njegovo srednje ime, prej pošast, ki je hlepela po golem ubijanju – vsaj v trenutku, ko se ga je polastil leta zatiran gnev in ko je tako kot Silver nedavno tega klonil pod njegovo oblast. Iskreno povedano, Leon ni imel pojma kaj je počel. Želel si jo je samo utišati in končati to morijo sredi katere sta se znašla. Oba sta krvavela iz neštetih ureznin, ona z izpahnjeno ramo in on s povsem zmaličenim obrazom. Dva ljubimca, čigar prej ljubeče roke so se sedaj spremenile v morilski orožji. Leonove dlani so se še vedno krčevito oklepale njenega vratu, ne povsem jasno zavedajoč se, da jo je to pravzaprav počasi že ubijalo. Njegov divji pogled je bil fiksiran na njene oči, ki so se zdele tako motne in umirjene, da se nekako niso skladale z občutki, ki so prevevale njega samega. Šele ko je njeno otepanje prenehalo, ko so se njene oči počasi začele zapirati, je dejstvo, da se spreminja v morilca, udarilo na njegovo vest skupaj z vsem, kar mu je bila Silver povedala pred tem. Izgubila je moža in otroka. Izgubila je vse. Je bila smrt potemtakem zaslužena kazen ali pa je bilo to že samo življenje? Leon se je znašel v dilemi, ki je na videz trajala celo večnost, a je v resnici terjala le nekaj borih sekund. Ali jo je sploh želel ubiti? Mar ni v bistvu razumel njenega dejanja, njene maščevalne misije? Leonove roke so se ob tem, ko so mu misli kar same ponudile odgovor, sunkoma razklenile in tako njenim pljučem omogočile, da je vanje vdrl nov pritok zraka. Leon se je počutil, kakor da bi se nekje v sebi prelomil na pol. Njegove okrvavljene dlani, s katerimi je še pred nekaj trenutkov dušil Silver, so se trepetale kakor šiba na vodi, medtem ko je opazoval, kako je Silver hlastala za zrakom in se borila s kašljem. Zakaj ni mogla biti samo Julia? Zakaj je bil svet tako prekleto zakompliciran? Ko je videl, da se je njeno dihanje že pričelo normalizirati, je Leon sestopil z njenega telesa in se sesedel na tla poleg nje, ne meneč se za črepinje, ki so ga obdajale, ne meneč se za kri, ki mu je mezela po rokah – ne meneč se za vročo solzo, ki mu je privrela iz oči in si utrla pot preko njegovega razbolelega lica. Leon se še nikoli ni počutil tako zlomljenega in izgubljenega obenem. Naj bi ji rekel, da mu je žal, ali pa bi se moral jeziti sam nase, ker ni bil sposoben dokončati dela? Ni vedel. Zato je njegov trpek pogled zašel na pot iskanja Silverinega, ki ni izgledala nič kaj dosti bolje od njega. Le kaj bosta storila sedaj?

Leon, navajen vsega hudega, ni mogel več gledati. Vsa razlita kri, ki se je limala tako po tleh, po črepinjah kot po njegovih dlaneh, hrbtu in navsezadnje po celem Silverinim razgaljenem telesu je bila celo za človeka takega kova, kot je bil sam, odločno preveč. Vse skupaj ga je namreč vse preveč spominjalo na prizor iz njegovega otroštva, ko je tako v mlaki krvi našel svoja starša. Njuni telesi okrvavljeni, njuna kri vsepovsod. Natančno se je še spomnil hladu, ki ge ja takrat povsem paraliziral, groze, ki je še sedaj prebivala nekje globoko v njem. Ni se zavedal, kako so se njegove krvave roke oklenile njegovega lastnega telesa, kakor da bi se hotel s tem priviti sam k sebi, da je izgledal kot kakšen prestrašen in izgubljen otrok. Njegove motne oči so bile uperjene nekam predenj v tla, medtem ko Silverinega vprašanja sploh ni zaznal. Še vedno je bilo v šoku zaradi vsega, kar se je zgodilo, kar je bilo in kar bi se skorajda lahko zgodilo, če se pravočasno ne bi uspel zaustaviti. Na nek način ga je bilo groza še celo lastnih rok, kakor da bi mu bile zaradi njihove sposobnosti povsem tuje. Morda je bilo za njegovo nenavadno obnašanje kriva tudi bolečina, ki je paralizirala tudi njegovo celotno telo. Čutil je utripanje lastnega obraz ter okušal kri, ki mu je še kar mezela iz nosu ter prebitih ustnic. Lahko je čutil vse tiste majhne potočke krvi, ki so mu polzeli vzdolž rok in hrbta, da je moral izgledati naravnost pošastno. Ničkaj angelsko. Toda nič od tega se ni moglo primerjati s tistim, kar je ostalo od Silver. Ni mogel gledati, kako se je vsa okrvavljena odvlekla do stene, ob katero je naposled udarila s telesom in iz sebe spustila takšen krik, da je Leonu razparalo več kot samo ušesa. Vse skupaj je šlo preko vseh meja normale, saj je bil prizor naravnost grozljiv. In če bi mu kdorkoli bil lahko priča, ne bi dvomil v to, kdo je bil tu zločinec in kdo žrtev. Silver si tega nikakor ni zaslužila. Z nepopisno bolečino v očeh se je Leon naposled le ozrl proti Silver, ki je še komajda sedela ob steni ter zrla vanj v strahu, da ji ne bi po vsem tem nenadoma obrnil hrbta in pobegnil. A le kako naj bi sedaj sploh storil kaj takega? Le kako naj bi jo pustil ležati tukaj, v mlaki krvi, njegovo Julio? Žensko, kateri je bil prinesel plišasto igračko, ki je sedaj pozabljena ležala nekje na sedežni, in šampanjec, ki je razbit ranil oba? ''Ne premikaj se,'' je stežka izdavil v suhem glasu in se uprl paraliziranosti, ki je tudi njega vlekla k tlom. Poskušal je ignorirati vso bolečino, ki mu je krčevito pačila obraz, ter se naposled tudi sam po vseh štirih začel pomikati proti Silver. Nekje sredi poti je prijel za brisačo, ki jo je bila Silver med ravsom izgubila ter se ji z nji v roki naposled le približal. Tresoče jo je položil nanjo, tako da je vsaj za silo prekril njeno okrvavljeno ter povsem golo telo, kaj več pa zaradi lastne trenutne onesposobljenosti ni mogel. Samo sesedel se je tam poleg nje in se trudil resetirati svoje lastne misli, kar pa mu nikakor ni uspevalo. ''Tako zelo…zelo mi je…žal,'' je komaj slišno spravil iz sebe, pri čemer še sam ni mogel verjeti lastnim besedam, saj so bile le-te ene izmed tistih, ki jih Leon sicer nikoli ni uporabljal. ''Nikoli te nisem želel raniti…Nikoli…''

Srce ji je še kar stiskal strah, da bo šel. Vseeno ji je bilo, če bi jo pustil v tem klavarnem stanju, bolj jo je skrbelo to, da mu nikoli ne bo mogla pojasniti in se pogovoriti z njim. Videla je bolečino, ki se je zrcalila v njegovih očeh in pogoltnila cmok, ki se ji je nabral v grlu. Oči so se ji osolzile in postalo ji je le še bolj težko. Ni bila prepričana, če bo on vse to sploh razumel. Včasih še sama ni. Vse skupaj se je že zdavnaj obrnilo proti njej in jo vsega tudi oropalo. Pripadnosti, naklonjenosti, ljubezni in svoje male družine, ki si ji jo je nameravala ustvariti.. Težko ji je bilo z dneva v dan…
Tudi, če bi se hotela premakniti, se ne bi mogla. Bila je preveč obnemogla. Seglo ji je do srca, ko jo je pokril z brisačo in njegovo dejanje jo je naredilo le še bolj ranljivo. Dovzetno za njegovo sočutje, ki si ga po eni strani ni zaslužila. Njene misli in čustva so bila povsem zmedene in težko se je toliko zbrala, da je vsaj misli sestavila v neko celoto.
''M-m…meni je… ž-žal,'' je jecljaje tiho rekla in sklonila glavo, ko je začutila, da jo v očeh pečejo grenke solze. ''Prasica je premil nadimek zame…'' se je spomnila njegovo poimenovanje nje, ko je ugotovil, kdo je. "Res sem te najprej hotela samo izkoristiti za informacije, a potem…'' se ji je glas zlomil in ni več vedela, kako naj sploh nadaljuje. Zdelo se ji je, da ima pravico, da pozna resnico in da ga ni povsem opeharila, kot je bil verjetno mnenja. ''Potem sem te bolje spoznalo in postalo je težje. Zadnji mesec ni bil povsem zlagan. Reseda si me spoznal pod drugim imenom in drugačnim poklicem, a vedno sem bila jaz. Vedno sem bila Silver'' je njen umirjen in tihi glas prekinil težko tišino, ki je legla na temno stanovanje. Resno je mislila, kar mu je pravkar zaupala. Ni bilo več prostora za laži in tudi Silver po vsej tem ni več videla smisla zanje. Najbolj jo je presenečalo dejstvo, kako je sploh lahko tako umirjena, ko bi skoraj le nekaj minut nazaj izgubila življenje. In tisti, ki ga ji je hotel vzeti, je napol sedel, napol ležal poleg nje. A ni občutila nikakršne groze ali strahu več, ko je pomislila, kako sploh ni mogla odlepiti njegovih prstov s svojega vratu. Še vedno jih je sicer lahko čutila in prav neverjetno, ji je bilopo eni strani celo žal, ker Leon ni dokončno izvršil, česar se je sicer lotil. Stresla je z glavo, ko se ji te misli vrnile v možgane in samo potrdile dejstvo, da sedaj ni popolnoma pri sebi. Bila je res malo v šoku, čeprav se je kljub temu zavedala, da tisto najhujše šele pride. Pravo bolečino bo izkusila kasneje, ko bo adrenalin dokončno popustil.
''Gotovo nikoli nisi hotel raniti Julie, a Silver je bila od nekdaj vsem trn v peti. Vsi ste me imeli za grožnjo in me še vedno imate,'' je mrmraje rekla ob njegovih besedah in skomignila z rameni, kar je takoj obžalovala, saj je bila njena rama še vedno čisto razbolena. Poskušala se je toliko zbrati in razmisliti kako naprej. Nista mogla cele noči presedeti med črepinjami, razlitim šampanjcem in oba krvava od glave do pet. Kljub temu, da jo je bolela prav vsaka mišica, se je odločila s trdo voljo za vsaj eno uro to pregnati iz glave, ker si bo rane še vedno lahko lizala na samem. Z očitnim naporom se je dvignila nazaj na kolena, ob čemer ji je že od krvi zamazana brisača zdrsnila iz telesa, čemur ni dajala nikakršne pozornosti. Sedaj jo je bolj skrbelo, kako bo prišla do kopalnice, kar se ji je zdelo skorajda nemogoče, čeprav jo je do tja ločilo ne nekaj korakov. Zapihala je od napora in uspelo se ji je pobrati v nekakšno sključeno postavo. Obraz se ji je spačil v grimaso, ko je ugotovila, da si je po nekem čudežu, uspela porezati tudi podplate, kar bo vse skupaj le še otežilo.
Jezno je zaklela, ko se ji je poskus, da bi vstala ponesrečil, saj ni imela povsem nobene moči in je zgrmela nazaj na tla. Ob tem pa ugotovila, da ji iz dlani še vedno štrli kos stekla in z ihto ga je potegnila ven, da se ji je še več krvi ulilo iz rane. Sama s sabo nikoli ni delala prav lepo. Naposled ji je uspelo, da se je opotekla do kopalničnih vrat in jih odrinila. Čeprav je imela roke čisto zbite in krvave, si je najprej s težavo odstranila kontaktne leče, ker je vedela, da jih kasneje sploh ne bi več mogla spraviti ven, ko bi ji obraz še bolj zatekel, kot ji je že. Svoje podobe v ogledalu se je ustrašila. Čisto vsepovsod je bila krvava in njen vrat je bil že poln temen modric, prav tako pa je imela ogromno modrico na obrazu, kamor jo je zadela Leonova pest. Prenehala je z ogledovanjem sama sebe in raje pograbila tisto po kar je prišla. Goro čistih brisač, dva kopalna plašča in najpomembnejše, veliko škatlo s prvo pomočjo. Ničesar ni več čutila, ker se je zavestno prisilila, da ne čuti nikakršne bolečine. Namera ji je dokaj uspevala, a še vedno je bila čisto šibka. Na srečo se je vsaj njen korak nekoliko okrepil, ko se je vračala nazaj. Kup stvari je odložila ob stran in stopila do Leona. ''Prosim, ne ugovarjaj mi… Prosim dovoli mi, da poskrbim zate…'' je mrmraje prosila, ko je pred njim padla na kolena in so njene krvave dlani nežno zaobjele njegov obraz. Povsem modre oči pa so se v prošnji zazrle vanj in upale na njegovo potrditev.

''Ni pomembno,'' je Leon suho odvrnil, ko je Silver končala s svojim delom pojasnjevanja. ''Razumem tvojo željo po maščevanju. Bolj kot si lahko predstavljaš… Samo izgubil sem nadzor, to je vse. Nisem hotel…tega. Ne vem, kaj me je obsedlo. Vse je bilo samo tako…črno,'' je zamrmral komaj razločno, kolikor mu je prebita ustnica in razbolela čeljust to sploh dovoljevala. In res se je počutil, kakor da bi ga obsedel nekakšen demon, za katerega je sicer nekako vedel, da obstaja, a se mu ni niti sanjalo, česa vsega je bil sposoben. In tega novo odkritega jaza ga je bilo po eni strani groza, saj je vedel, kako blizu je bil temu, da ubije povsem nedolžno osebo, ki je pretrpela že toliko hudega, in si obenem s tem uniči svoje lastno ničvredno življenje. Prav tako pa je bil zaradi vsega tega sedaj popolnoma zmeden – je njegovo sočutje do Silver sedaj pomenilo, da se je v bistvu že preveč navezal nanjo? Da je bila nekako več kot samo posteljna prijateljica? Po tem dogodku prav gotovo. Vse skupaj ju je namreč povezalo bolj in na vse mogoče nenavadne načine, da bi si Leon lahko pred tem zatiskal oči. Še ena FBI agentka gor ali dol.
''Če bi vedel, kaj so ti storili…tega ne bi nikoli odobraval. Nisem take vrste morilec. Ne jaz…'' je spet tiho dejal, da bi na nek način negiral tisto, kar je sama trdila o sebi. Morda jim je v tistih časih res bila trn v peti, a bi bilo najbrž vse drugače, če bi Leon poznal resničen kontekst celotne zgodbe. Ne, nikoli ne bi odobraval napada nanjo, če bi vedel, da bi s tem tvegali smrt njenega nerojenega otroka. In če bi vedel, kako bi mu kot oseba lahko prirasla k opustošenemu srcu. Nekako nemočno je opazoval njene poskuse, da bi se spravila na noge, pri čemer je še vedno slabo prenašal pogled na njeno porezano telo, s katerim se je v preteklem mesecu že nič kolikokrat ljubil. Zdelo se mu je, da so bili ti dnevi že davno izgubljeni in nekako prepričan je bil, da nikoli več ne bo mogel sproščeno položiti svoje roke nanjo. Ne po vsem tem, ko bi ga vsak dotik opominjal na to, koliko bolečine ji je bil prizadejal. Njegove roke so se povsem avtomatsko stegnile v njeni smeri, ko se je skorajda ponovno zvrnila po tleh, a njegova asistenca ob njeni več kot očitni trmoglavosti ni bila posebno potrebna. Lahko je samo občudoval njeno trpežnost, medtem ko so njega samega z vseh strani še vedno paralizirale nevidne sile. Počutil se je kot kakšen zavržen otrok, izgubljen sredi bojnega polja, ki je izgubil vse in vsakogar in ki ni vedel, kako in kam naprej. Tako je samo nemo ždel na mestu in s svojim pogledom sledil sledem že posušene krvi in tistim nekaj ranam, iz katerih so še vedno štrleli koščki stekla. Leon se jih je s tresočimi prsti lotil odstranjevati, medtem ko se je Silver mudila nekje v kopalnici, pri tem pa zaradi lastne nerodnosti naredil več škode kot koristi. Toda za svoje telo mu v tistem trenutku ne bi moglo biti bolj vseeno. Kajti tisto, kar je resnično krvavelo, je bilo njegovo srce, če je od njega sploh še kaj ostalo.
Lahko je čutil, kako mu je obraz iz minute v minuto vedno bolj otekal in nasploh same veke, zaradi česar se je posledično slabšal tudi njegov vid. Toda bolečina, ki je v krču grabila njegovo telo, se še vedno ni mogla primerjati s tistim, kar ga je stiskalo v notranjosti. Kot kup nesreče je tako še vedno ždel na tleh, še vedno paraliziran od grozljivih podob, ki so se mu prikazovale v preutrujenem umu, katere je naposled pregnal Silverin glas in njena podoba, ko je padla na kolena pred njim. V njegovih ranjenih očeh so še vedno tiho kipele solze, ki pa jim Leon nekako trmasto ni dovolil, da bi spolzele na plano ter mu tako olajšale že tako neznosno bolečino. Trpko je pogoltnil, ko so njene dlani zaobjele njegov izmaličen obraz in sta se njuna pogleda po dolgem času ponovno srečala. Le kaj sta bila sedaj? Prej ljubimca, nato smrtna sovražnika in tokrat? Le kaj je sploh še ostalo od njiju razen dve uničeni telesi? Leon se je narahlo spačil v bolečini, ko je v svoja pljuča spustil malo globlji vzdihljaj in so njegove lastne dlani potipale za njenimi, s katerimi je tako vztrajno objemala njegov obraz. Prijel jih je v svoje in jih počasi odtegnil od razbolele kože. Pri tem je počasi in mukoma zaprl svoje oči, njene dlani pa si približal svojim ustnicam in se sklonil bližje, da bi jih na nek način hvaležno poljubil. ''Mislim, da bi morala najprej poskrbeti za tvojo dlan. Krvavi...'' je komaj slišno rekel, ko ji je tako razprl dlani in se zazrl v veliko še vedno krvavečo ureznino. S svojo prosto roko se je skušal stegniti za škatlo s prvo pomočjo, katero je prinesla, a se mu je tako zatresla, da je hitro sprevidel, da še vedno ni povsem pri sebi in je zatorej popolnoma neuporaben.

''Ne,'' je Leon še enkrat zanikal njene besede in pri tem šibko skimal z glavo. ''Ne razumeš… Jaz bi storil isto. Sicer pa sem si zaslužil…tako ali drugače,'' je hripavo dodal in sam pri sebi zavzdihnil. Ob celotnem spektru lastnih grehov mu res ni bilo težko izbrati enega, pri katerem bi svoje trenutne poškodbe unovčil kot neke vrste pokoro. In če je samo pomislil na to, da so vsa njegova dejanja v bistvu izhajala iz njegovega maščevalnega pohoda, o katerem je govoril tudi latinski zapis vtetoviran na njegova prsa, potem bi bilo res krivično, če bi Silver zameril njeno dejanje. Resda je bil sprva v afektu ogorčenosti, ker ga je tako izkoristila, a saj si je bil navsezadnje sam kriv, ko se je odločil svojo nezaupljivost in previdnost pustiti nekje za seboj. In če se je Leon že šel optimizem, torej je na stvari gledal s pozitivnega stališča, potem je bil lahko še vesel, da jo je razkrinkal tako zgodaj, četudi pač na tak način. Tako je sam sebe obvaroval pred morebitno pretirano navezanostjo nanjo pa tudi svoje skrivnosti je s tem uspel zadržati pri sebi. ''Vse skupaj je bilo tako neumno…'' je Leon ponovno zavzdihnil, tvegal bolečino in sam pri sebi nezadovoljno zmajal z glavo. ''Vem, da nimam nobene pravice, toda kljub temu – žal mi je za tvojo izgubo. Še posebno za otroka. Že res, da sem med drugim tudi morilec, toda kljub temu vem, kako je, ko ti vzamejo vse…'' je zamrmral, pri čemer se je potrudil, da je vse skupaj izzvenelo kar se da razločno, pri tem pa Silver namenil svoj na nek način sočuten pogled, za katerega pa je prav dobro vedel, da niti slučajno ne more popraviti ničesar v zvezi s tem, kar so ji storili. Že res, da rezilo ni bilo v njegovih rokah, vendar pa se ga je kot člana tolpe držal isti umazani greh. Leonu ni ušlo njeno pogledovanje po prostoru, ob katerem se mu je nekako zazdelo, da ve, kaj pravzaprav išče. To pa ga je asociiralo na nekaj, za kar sicer ni bil čisto prepričan, ali je dobro, da spravi na plano, a zadrževati v sebi, sedaj, ko je pogovor o preteklosti vendarle stekel, je bilo še toliko bolj nesmiselno. ''Še nekaj je…'' je tiho in šibko dejal, pri tem pa svoj pogled poskušal obdržati na njenih očeh. ''Prstan. Nikoli ne bi tako hitro prepoznal gravure, če ne bi… No, če ne bi imel dvojnika prstana pri sebi…'' je mrmraje pojasnil, za nekaj trenutkov obmolknil, nato pa nadaljeval. ''Pozabil sem že, zakaj smo ga pravzaprav vzeli. Morda za zabavo, morda zato, da bi te preko njega lažje identificirali ali pa izsledili… Ne vem. Ampak kakorkoli že – še vedno imam ta prstan, ki bi pravzaprav moral biti tvoj,'' je poskušal čimbolj obzirno predlagati, da mu dovoli, da se ji vsaj za drobec poskusi oddolžiti s tem, da ji vrne še tisto zadnjo povezano z njenim umorjenim možem. Navsezadnje prstana res niso več potrebovali.
Leon ni bil nič kaj zadovoljen sam s sabo in svojo popolno nesposobnostjo, saj je to pomenilo, da mu res ne preostane drugega, kot da Silver pusti, da poskrbi zanj kljub svojim lastnim poškodbam. Nič ni pomagalo dejstvo, da je Leon enostavno ni mogel gledati v takem stanju, četudi je bil njegov vid zaradi podplutb dokaj otežen. Sicer pa njega samega niso toliko pestile telesne poškodbe, kot pa tisto, kar se je raztrgalo nekje v njegovi notranjosti in za kar je vedel, da bo potrebovalo kar nekaj časa, da se ponovno zaceli nazaj. Z drugimi besedami je to pomenilo, da bo ponovno končal v kakšnem bordelu, beznici ali pa v starem dobrem skladišču, kjer si bo uteho poiskal v kakšnem kokainu in podobnem, dokler mu spet ne bo postalo jasno, da je življenje že tako ena sama beda in da si ga zato res ni smiselno le še bolj oteževati. Tako ji je Leon le nemočno pustil, da je vzela njegovo krvavo dlan v svojo, ter se z njeno pomočjo nazadnje le dvignil nazaj na noge. Za seboj je pustil trpek vzdih in poskušal odmisliti vrtoglavico, ki mu je skupaj z utripajočimi poškodbami obraza meglila tako pogled kot tudi razum, in se čakajoč na njeno naslednjo potezo ozrl proti Silver.

''Čas ne zaceli vseh ran,'' je Leon v pritrditev njenim besedam tiho zamrmral in sam pri sebi narahlo zmajal z glavo. Mogoče, če bi si kdaj resnično vzel čas, da bi se soočil s svojimi izgubami, s svojo preteklostjo, in nekako izživel to zatirano bolečino, bi vse skupaj dejansko res lahko prebolel. Toda kaj ko se je vse preveč bal tega, da je vse skupaj raje hranil nekje v svoji podzavesti, svojo pozornost pa usmerjal nekam drugam. S kotičkom očesa je lahko spremljal dogajanje na njenem obrazu, kjer se je dalo razbrati učinke njenega lastnega pekla. Bilo je neverjetno, kako dobro jo je lahko razumel – koliko sta pravzaprav imela skupnega, četudi njuna zveza sprva ni temeljila na nekem poglobljenem odnosu.
Sploh pa se ji je zdelo še veliko prekmalu, da bi se na novo z nekom vezala. Zato so njene zveze ostale le pri kratkih avanturah, ki jih je nazadnje skoraj vedno končala ona. Ne bi mogla iti še enkrat skozi pekel, ki ga je nazadnje doživela. Leon je potrpežljivo prikimal na njeno vprašanje v zvezi s prstanom in pozorno opazoval njene oči, ko je za nekaj trenutkov sklonila glavo proti tlom, nato pa se spet ozrla v njegovi smeri. In videl je njene zatajevane solze, ki so jo prav gotovo morale bosti stokrat huje kot vsakršen kos razbite steklovine, ki se ji je med pretepom zaril skozi kožo. ''Poskrbel bom za to,'' je Leon pomirjajoče odvrnil, a umaknil svoj pogled proč od njenega obraza, ko so se ji preko lic udrle solze. Čutil je, da so stvar osebne narave, da tečejo v spomin na njenega pokojnega moža in da Leon kot del tolpe, ki je bila kriva njene tragedije, ni imel nobene pravice prisostvovati temu, kaj se šele ponuditi za tolažbo. Počutil se je popolnoma umazanega, še bolj kot če bi naenkrat ozavestil vse svoje zločine hkrati.
In ravno iz tega razloga se je Leon počutil tako silno neprijetno, ko je Silver še kar vztrajala s ponujanjem svoje pomoči. Glede na vse skupaj, sploh iz vidika pravičnosti, bi prej pričakoval, da bi ga po hitrem postopku spravila za zapahe, čemur pa se Leon obtežen s krivdo najbrž niti ne bi želel upirati. Vpletenih je bilo vse preveč čustev in notranje bolečine, da bi mu bilo mar, kje bi končalo njegovo telo. Samo ne kje v kakšni sobi z ogledalom, kjer bi moral opazovati svoj lasten odsev. ''Ne skrbi,'' je zamrmral na njeno vprašanje in sam pri sebi še nekajkrat pomežiknil, da bi si s tem nekako poskušal zbistriti vid. Dovolil ji je, da ga je kot slepca povedla do kuhinje in ga posedla na stol. Svoj pogled je med čakanjem, da se Silver vrne nazaj, spustil navzdol k svojim še vedno krvavim in tresočim se dlanem ter skušal uganiti, kolikšen delež krvi je pravzaprav njegove, samo da bi si nekako zaposlil misli, ki so se mu začele vedno bolj temniti. Nenadna svetloba je bila za njegove oči še toliko bolj ostra, da je potreboval kar nekaj dolgih trenutkov, da se je privadil nazaj na spremembo, medtem ko se je Silver že vrnila. Ko se je topel dotik vlažne brisače dotaknil njegovega razbolelega obraza, je Leon trzajoče zaprl svoje oči in raje odmislil, kako bo naslednje jutro izgledal njegov obraz. Pa ne zato, ker bi tako zelo obžaloval svojo deformiranost kot tako, ampak ker je že vedel, koliko nepotrebne pozornosti bo vzbudil s tem, ko se bo tak klatil naokoli. Njegove ustnice so rahlo zatrzale, ko se ga je dotaknila na še posebej obtolčenem mestu, a je vendarle uspel zadržati kakršen koli drug znak prestajanja bolečine, saj je vedel, da bi se Silver zaradi tega lahko počutila samo še bolj krivo.

''Videti je, kot da veš o čem govoriš,'' je tiho pripomnila in enkrat za spremembo prav nič radovedno, ki je bila tako znana pri njej. Ni se hotela vtikati vanj in mogoče v njegovo morebitno bolečino, ki jo je po njenem predvidevanju tudi skrival pred ostalimi, če seveda sploh razumela prav, kar ji je povedal. Se je pa vsekakor strinjala z izrečenim. Nekateri dogodki so bili preveč travmatični in rane so bile pregloboke, da bi se kdaj povsem zacelile. Sčasoma je mogoče postalo za odtenek lažje, a v glavi so ostali srce parajoči spomini, ki jih nikoli nisi mogel povsem pozabiti. Ostali so tam in te spominjali na bolečo izgubo. Silver se je vse zdelo še nenavadno sveže, kot da bi ji včeraj zjutraj na vrata potrkali policisti in ji sporočili novico. Takoj, ko jih je zagledala na vratih, se je globoko v sebi zavedla, kaj njun prihod pomeni. Tega se je še spomnila, potem pa je bilo vse zavito v meglice, v katere se ni hotela spuščati. Pretvarjanje ji ni prineslo nobenega olajšanja, a ji je le rahlo omililo bol in agonijo, v kateri se je znašla. Neusmiljeno je bila vržena v vodo in obdržati se na površju je bilo težje kot bi si lahko mislila. Težko se je bilo upirati nevidni roki, ki te je vlekla pod površje in te hotela odvesti povsem na dno.
Sploh se ni zavedla, da močno zadržuje sapo v sebi, dokler ji ni obljubil, da ga bo prstan dobila le nazaj, in pljuča so jo zabolela, ko je končno spet dovolila dovod zraka vanje in na kratko je ob tem zakašljala. ''Hm… Hvala..,'' je komaj slišno zamrmrala in v njeno srce je posvetil medel žarek veselja, da bo naposled le imela spet oba prstana in ju bo lahko skupaj položila v skrinjico z nakitom. Čeprav, kaj je bil kos nakita, brez njegovega lastnika? A lahko se je zadovoljila le s tem, ker ji drugega niti ni preostalo. Solz jo je bilo sram in z okrvavljeno roko si jih je brisala, da se je s krvjo zamazala po obrazu in si v nekem trenutku zaželela, da bi jo Leon preprosto objel in ji zagotovil, da bo še vse dobro, čeprav bi ji s tem lagal. Resnično si je močno si je želela, da bi bilo vse kar se je zgodilo in kar sedaj doživlja, le nočna mora iz katere se bo pravkar zbudilo. Vendar je nočna mora, osebni pekel že predolgo trajal in je bilo upanje, o nasprotnem, povsem klavarno.
Naposled ji je le uspelo vso zasušeno temno kri, kolikor toliko nežno odstraniti iz Leonovega obraza. Njene ostre oči so lahko zasledile spremembe na njegovem obrazu in tudi pod prsti je občutila komaj zaznaven trzljal obrazne mišice, ko so ga njeni dotiki najbrž zaboleli. In na nek način je cenila, da ji ni vsega skupaj oteževal z upiranjem, češ da skrb zanj ni pomembna. Vendar se je Silver nekako počutila dolžna, da mu oskrbi 'bojne' rane. V škatli s prvo pomočjo je poiskala tubo s posebno hladilno kremo in mu jo nežno razmazala po obrazu. Njeni prsti so bili zaradi otečenosti okorni in je celotna stvar trajala dalje kot sicer, a to je ni odvrnilo, da ne bi naredila vsega, da bi mu vsaj za vnaprej malo olajšala vse skupaj. Zanimalo jo je ali mazilo že kaj deluje, saj bi moral imeti bolj ali manj blagodejen učinek in hladil naj bi kožo. Naenkrat se je odmaknila od njega, stopila do hladilnika in ven potegnila steklenico z viskijem. ''Izvoli... Videti si potreben močne pijače,'' je mrmraje rekla, ko mu je v kozarec nalila dobršno merico temno rjave alkoholne tekočine in mu jo potisnila v roko. Lastno bolečino ji je uspelo ob skrbi za Leona popolnoma zatreti, kar se ji je zdel velik uspeh, ker ni bilo najlažje spregledati tisto, kar se je dogajalo v tvoji notranjosti. Skoraj je bila že pri koncu, poskrbeti je morala samo še za njegovo podlaht, kjer je imel ureznino in za hrbet, ki je bil zaradi stekla tudi poln prask in ureznin. Z levico je segla čez utrujene oči in si jih pomela, da bi se spet zbrala in vse opravila kot se zagre, nato pa se že stegnila po njegovi roki, da bi mu očistila rano in jo obvezala.