*Skladišče bratov Roberts

Veliko moderno skladišče, ki prav seva iz okolice, v kateri se nahaja, je dobro varovan laboratorij za proizvodnjo, predelavo, shranjevanje in prodajo drog. Je v lasti bratov Roberts, manjše črnske tolpe iz Bronxa, ki služi denar le z drogami.

[To je tema za nalogo, a v njej lahko pišete vsi! Po koncu naloge bo premaknjena v smeti.]

Temno modro nebo se je na nekaterih koncih barvalo v purpurno in lunina svetloba je medlo osvetljevala nevarne ulice Bronxa. Po pločniku je tiho in premišljeno kot mačka, stopalo povsem preprosto in praktično oblečeno dekle - v črnem puliju in zamazanih, oprijetih kavbojkah ni zbujala prevelike pozornosti, kar pa ji je tistega dne zaradi naloge, ki jo je dobila, precej ugajalo. Njen obraz je bil videti precej zaskrbljen in živčno si je grizla ustnico, čeprav ni niti enkrat zaustavila koraka. Ravno njej so morali naložiti nalogo, da vlomi v strogo varovano skladišče znanih in krvoločnih črnskih bratov Roberts, ki so v njem shranjevali ogromne, definitivno več milijonov vredne kilograme robe in jih kopičili, mešali heroin z moko, da bi bile 'porcije' videti večje in jih potem mastno prodajali napol mrtvim zasvojencem. Ah, tipično. Taylor bi, vsekakor, raje kradla lepe obleke in diamantne prstane in denar iz sefov in avtomobile - Lamborghinije, recimo, te avtomobilske pošasti, ali porscheje - rumene z zatemnjenimi stekli in z usnjem ovitimi sedeži, recimo! Vsekakor bi bilo boljše, kot krasti drogo v ekstremno zavarovanem in modernem laboratoriju v enem od zakotnih skladišč v Bronxu. Bilo bi lažje, zanjo vsekakor, čeprav najbrž enako nevarno. Toda veliko, veliko raje bi se spopadala z vdiranjem v računalnike in s streljanjem v varnostne kamere, kot z ubadanjem z varnostnimi kodami, ki so ščitile to dobro zavarovano skladišče. No, predvidevala je, da ga je ščitil opozorilni varnostni sistem s kilometrskimi številkami in zapletenimi kodami. Vraga!
Namrščila se je in si pogladila dolge, temne lase, za to priložnost spete na vrhu glave v tesno figo, čeprav jim je ponavadi prosto pustila, da so ji padali po ramenih, se ji kodrali in ji silili na oči in v ušesa. Tudi pulijev se je navadno izogibala in se večinoma oblačila v čedne in drage obleke, ki so ji vihrale nad koleni, pisane bluze, visoke škornje iz umetnega usnja in krzna, odprte in elegantne sandale, pošite z umetnimi biserčki - toda ta videz ne bi bil ravno primeren v mračnem delu Bronxa, polnem mafijcev, preprodajalcev in klošarjev. Morda bi se celo zgodilo, da bi jo kdo zamenjal za kako mlado, premožno damico iz Manhattna, jo odvlekel v kako skladišče, posilil in izpraznil žepe. Ne, je pač morala dajati vtis povsem normalnega in neupadljivega dekleta. Tako je razmišljala, ko je odrsala še teh nekaj ulic, komaj vrednih tega imena. Prašen pločnik, sive fasade hiš, zatemnjena okna, majave in brljave ulične svetilke, ki so nanjo metale šibko umetno svetlobo. Na vsakem stopnišču, ki je vodilo do vegastih vrat, ki so bile najbrž včasih čudovite rdeče ali zelene, zdaj pa so bile le slaba kopija te barve, je spal klošar v zamaznih capah in s steklenico rdečega vina v roki. Razen klošarjev in tu in tam kakšnega slabšega, staromodnega avta, ki je prisopihal mimo, je bilo vse prazno, če že tiho ne. Srake so krožile po krasnem vijoličnem nebu in se drle, kot bi jim šlo za življenje, njihovo vreščanje pa se je mešalo s smrčanjem uličnih klošarjev, kapljanjem dežnih kapelj skozi počene žlebove in, s seveda, drsanjem Taylorinih belih podplatov allstark ob tla. Kar nekoliko preveč bele so bile za to brezbarvno, mrakobno sivo in apatično okolico. Tay si je poravnala veliko, rjavo torbo, ki jo je nosila čez rame in v katero je nameravala stlačiti toliko plena, kot bilo mogoče. Visokega in majavega labirinta starih hiš je bilo konec in znašla se je na veliki, betonski ploščadi, polni parkiranih avtomobilov ne preveč uglednih znamk in tudi ne preveč uglednega videza. Ogromna stavba bolehno zelene barve z ogromno anteno na strehi, se je dvigovala visoko v nebo - nedvomno skladišče bratov Roberts, je pomislila z drgetom v prstih, ki se je širil po celotnem njenem telesu. Prisilila se je, da je za trenutek zaprla oči in globoko vdihnila mrzel nočni zrak, ki ji je napol pljuča. Tiho in previdno se je splazila med avtomobili zares slabega stanja do vznožja zelene betonske pošasti. Ob ogromnih, železnih vratih je stala kopica prevrnjenih zelenih smetnjakov in na tleh so ležale preluknjane vrečke, polne bananih olupkov, pločevink piva in zmečkanih papirjev. Vrata so spominjala na garažna, prez dvoma pa so bila precej močna in dvižna in zraven njih sta stala zarjavel zvonec in popolnoma nova, zapletena črna naprava z množico številk. Taylor je obupano zavzdihnila in se s tresočimi prsti stegnila po napravici. Mogoče bom mogla tukaj ostati do jutra in probavati najrazličnejše varijante številk, da se dokopljem notri, je zagrenjeno pomislila in pritisnila nekaj naključnih številk. 158208 očitno ni bila pravilna koda za vstop v skladišče in Taylor je zaklela in se sesedla na tla. Dobro je vedela, da na slepo srečo ne more nič - imela je natanko pol procenta, ali pa še manj, možnosti, da se ji nekako posreči najti pravilno kodo in uspe vlomiti v skladišče. In dobro je vedela, da bo za to potrebovala petnajst let ali pa zvit načrt. Zamišljeno se je popraskala po lasišču in si poravnala puli, ki ji je zlezel nekoliko preveč navzgor, nakar so se ji oči zmagoslavno zasvetlikale. Mar niso v vseh kriminalnih filmih, ki jih je gledala, zločinci preprosto telefonirali nekomu, v katerega stanovanje so mislili vlomiti in se pretvarjali, da so tehniki ali računalničarji ali kaj podobnega - in prosili 'tistega', naj jim zaupa njegovo računalniško geslo, kodo, ali pač kakorkoli? Taylor se je nasmehnila, čeprav ni bila povsem prepričana v svojo metodo, a stati je ne more ničesar. Hitro je pobrskala po torbi in iz nje izvlekla majhen in precej popraskan rdeć mobilni telefon, ki ni bil njen, temveč ukraden naravnost od starejše gospe, ki je na podzemni železnici stala preveč blizu Taylor in katere torba je bila preveč mikavno razprta. Tay si je številko Evana Robertsa, najmlajšega od bratov, tega jutra s kulijem iz imenika prepisala naravnost na dlan desne roke in številka ji bo zdaj prišla še kako prav. Razburjeno je pritiskala na tipke in si z razbijajočim srcem pritisnila mobilnik na uho. Pozvonilo je enkrat. Dvakrat. Trikrat. In naposled, pri dvaindvajsetkrat, je mislila Taylor že odložiti, ko se je na drugi strani oglasil zaspan in besen glas. "Kva hoč'te?" je zabevskal v telefon. Taylor je globoko vdihnila. "Dober večer," je vljudno pozdravila, moški pa je zagodrnjal. "Sem Elizabeth Ashley, doktorica računalništva in informatike, iz Safety System Company," je zapela in si, seveda, izmislila ta 'Safety System Company', toda molila, da bo moški nasedel. "Obvestili so me, da je danes zvečer nekdo poskušal vlomiti v vaše ... khem, skladišče in poškodoval vaš varnostni sistem - je popolnoma razbit in uničen in ... khem, no, če bi seveda želeli, bi z našo ekipo zgodaj zjutraj prišli namestit drugi, pač ... sistem, ker vam garancija še ni potekla. Seveda bo zastonj, čeprav se bojim, da mi boste morali zaupati geslo sistema in, em ..." Še Taylor se je zdelo vse skupaj totalna polomija in Evan je očitno menil isto, kajti niti počakal ni, da bi povedala do konca, temveč je brez vsakršnih besed odložil. Krasno. Tay je glasno zaklela in zakopala obraz med dlani. Lahko bi seveda z najbližjim kamnom probala razbiti eno od nižjih oken, pa še vedno ne tako nizkih ... Poleg tega bi se najbrž ob razbitem steklu spet sprožil kak neumen alarm in takrat ji ne bi preostalo drugega, kot da zbeži, kolikor hitro more - ostala bi brez droge in posledično tudi brez denarja, česar si ni mogla privoščiti. Neumnost z oknom in kamni je torej odpadla in Tay se je trudila resno in hladnokrvno preučiti druge možnosti, pri čimer ji je v glavo butala vsa kri iz telesa in jo je zvijalo v trebuhu. Poskušala se je spomniti, če se je v njenih priljubljenih kriminalnih nadaljevankah kdaj kak mafijec znašel v podobni sitiuaciji, vendar se ji je zdelo, da tako obupnega položaja, v katerem je bila zdaj ona, ne bi mogli rešiti niti najboljši pisci teksta. No, mogoče bi napisali, da je njihov kriminalni heroj malo pobrskal po bližnjem smetišču, upajoč, da bo našel kakšne neumne listke, kamor je kak raztresen tajnik zapisal geslo svojega računalnika ali kake druge naprave in jih potem zabrisal naravnost v kanto ...
"Listki!" je napol zakašljala v črnino noči. Napol oklevajoče se je premaknila bliže smetnjakom, od katerih se je širil nerpijeten vonj po plesnivem sadju in zakopala blede, nežne roke v svinjarijo, ki se je valjala po tleh. Čez dvajset minut je še vedno klečala na kolenih, s potrtim izrazom na obrazu in rokami, zamazanimi do komolcev. Oh, saj je pogledala celo vrsto pomečkanih papirjev, vendar je večinoma šlo le za trapaste reklame, ki so kriče opozarjale na pralne stroje in samokolnice in komplet knjig Harryja Potterja in plišaste igrače in barbike in šolske zvezke in podobne neumnosti. Potem je bil tukaj še kup pompoznih in dolgočasnih pisem, The Times in Sun in ostali dnevni časopisi, pa opolzke porn revije, polne nagih mladih žensk na motorjih na naslovnicah. In cel kup listkov, očitno strganih iz črtaste beležnice, počečkanih in popisanih z grozno nečitljivo pisavo, ki jih je Tay rade volje spet zabrisala v kanto. V umazanih rokah je pravzaprav držala le še kup papirjev in čeprav je bila obupana, se je odločila, da če v tem kupu ne bo ničesar uporabnega, se bo obrnila in šla nazaj domov, klinc pa naloge. Z očmi je brezbrižno ošvrknila nekaj živilskih reklam in naslovnico Posta, na kateri se je smehljal nek neznan debel človek, ko je nenadoma otrpnila in oči so se ji zaiskrile kot dva diamanta, čeprav se je v njih pisal dvom. V roki je držala pol listka, ki je bil očitno raztrgan in na katerem so se celo v mesečini jasno videle na njem napisane številke. 0175546 je sporočalo zeleno črnilo, nakar je bil list malomarno odtrgan in s tem izgubljen zadnji del kode, ki je bila zanjo ključnega pomena ... če so številke na neznanem listku seveda sestavljale kodo in niso bile le nepomembna telefonska številka.