Mango's Tropical Cafe

Nathana ni želela tlačiti v taksi, zato se je odločila, da ga pelje v bližnjo restavracijo, ki je v kleti premogla tudi povprečen nočni klub. Bila je zelo blizu, tako da sta se lahko sprehodila ob plaži. Večer je bil topel in naravnost čudovit. Med sprehodom do kluba mu je razlagala o zanimivih krajih v Miamiju. Ves čas mu je zrla v oči, ki so bile velike in temne. Bile so ji zelo všeč. "Imaš rad morje? Meni se zdi naravnost čudovito, tako svobodno se počutim ob morju.." Ni vedela zakaj mu to lahko tako sproščeno razlaga. A zdel se ji je tako prijazen, miren in vreden zaupanja. Ponavadi je dobro ocenila ljudi in verjetno se tudi tokrat ni zmotila. Umaknila je pogled z njegovega obraza ter se zazrla čez morje. Res je bilo več kot prečudovito.

Kmalu sta prispela do 'Manga'- kot mu je sama pravila na kratko . Tukaj je bila že tisočkrat, zato je veselo pomahala vratarju. Skoraj vse je že poznala po imenu in ta je bil eden njenih najljubših. "Danny!" Poljubila ga je na lice in nato za roko potegnila Nathana v klub. Glasba je bila mirnejša kot po navadi, tako da so se ljudje lahko v miru pogovarjali. Ta večer torej ni bil namenjen divjim plesnih užitkov in to ji je bilo všeč. Odločila se je, da se kljub vsemu alkoholu, ki jo je mamil napoti proti šanku in si hkrati obljubila, da ne bo spila preveč. Med potjo prti šanku je pozdravila par znancev in se nato nasmehnila natakarici. "Viski z ledom zame." Vprašujoče se je zazrla v sogovornika, zanimalo jo je če pije alkohol. "Torej, povej mi kaj o sebi.." Počasi si je prižgala cigareto, ni dolgo zdržala brez nje, a vendar se je trudila, da bi danes čim manj kadila. Zdravniku kajenje verjetno ni bilo posebej všeč.

[Nathan ? ]

Nathan je pustil, da Lucy odloči o vseem. Popolnoma vseeno mu je bilo za druge stvari. Ob njej se je počutil nenavadno sproščeno in dobro. Bilo mu je nenavadno všeč in še zdaleč ni hotel, da se konča. Vseeno mu je bilo če sta šla peš ali kako drugače. Samo, da je bila ona zraven. Bil je nadvse presrečen ko sta prispela do morja. To mu je defenitivno naznanjano lepoto, pogum, svobodo in še marskaj. ''Ja. Obožujem morje'' ji je odgovoril ter se nasmehnil. To je bila popolna resnica. Tega večera sigurno ne bo pozabil. Prispela sta do restavracije. Od njega se je bleščal napis Mango, zato ni bilo potrebno spraševati po imenu. Gledal je, kako je stekla do varnostnika in v trenutku mu je bilo jasno, da je bila tukaj večkrat kot le enkrat. Ko sta prispela notri se je ozrl po prostoru. Bilo mu je všeč, čeprav je bilo preprosto. Sledil ji je ter se usedel nasproti nje. Naročil si je vodko, čeprav to ni bilo ravno nekaj, kar je vedno pil. Zazrl se je v njo. ''Si velikokrat tukaj?'' jo je vprašal in upal je, da se notri ni zaznal kanček jeze, saj ni mogel prenesti misli, da bi ona bila z drugim, pa čeprav sta bila le znanca. Vendar se je počasi začel zavedati, da do nje čuti več.

Že ves ljubi židani dan se je prekladala sem in tja po svoji hotelski sobi, brezvoljna, da bi se lotila česarkoli in šla kamorkoli. Po jutranjem incidentu z Adrianne jo je vse minilo in že zdavnaj bi odpotovala domov, če ne bi kot zakleto bili prav vsi leti za New York nabito polni in je komaj uspela dobiti še zadnji sedež na letu nekaj po polnoči. To ji seveda ni najbolj odgovarjalo, a še vedno je bilo bolje kot nič. V Miamiju ni hotela ostati niti dne več. Preveč je bilo vsega in preden bo dokončno vse premlela – kot je vedno, bo potrebovala še nekaj časa. Ni se ji več ljubilo preklapljati med kanali in tudi svoj majhen kovček je že zdavnaj spakirala, tako da je že ves popoldan čakal pri vratih. Tiho je zavzdihnila in s pogledom zdrsnila čez čudovito opremljeno sobo, ki ji ni več vsakič vzela sape in v oči ji je padlo kup vabil in letakov, ki so ji dodali poleg časopisa, ki so ji ga vsako jutro prinesli. Kar cel kup je pograbila in si počasi in bolj iz dolgočasja kot iz zanimanja vse natančno pogledala. Bila so vabila za na vse možne kraje in zabave, ki so se odvijale nocoj in še naslednji dan. Tiste druge je že takoj izločila in še enkrat šla skozi prve. Eden sam ji je padel v oči. Tematska zabava v Mango's Tropical Cafe. Zabava v maskah. Kar vzravnala se je in se še bolj zatopila v vabilo pred seboj. Sploh ni vedela, kaj jo je tako privlačilo na vsem skupaj, da si je prav zaželela, da bi šla. Na zadnji zabavi v maskah je bila… še spominjala se ni več. Enkrat, ko je bila še v srednji šoli, kar je bilo… pred sto leti. Prvič v celem dnevu so se ji ustnice uvihale v pristen nasmešek. Še posebno jo je privlačila sama tema, ki je bila z velikim črkami izpisana čez celo vabilo. Angels & Demons. Ni je več prežemala melanholija, končno je za nekaj minut pozabila na skrbi, ki so jo težile in raje pomislila, če ima v svoji garderobi kaj takega, kar bi se skladalo z Demonom, v kar se bo za nekaj ur prelevila, čeprav le vizualno. Razpakirala je kovček in naposled ven potegnila do kolen segajočo črno obleko s tankimi naramnicami in narejeno tako, da se njenega zaobljenega trebuha ni videlo tako močno kot sicer. Hitro je nataknila še črne sandale, na svoj obraz nanesla nekaj ličil, da je pokrila bledico in temne podočnjake. Še zadnji pogled v veliko ogledalo in prvič po dolgem času priznala, da niti ne zgleda tako slabo. Nocoj je hotela pozabiti na vse skupaj in se malo zabavati preden se bo vrnila nazaj domov. Vabilo je obdržala kar v rokah, saj je bil na drugi strani narisan zemljevid in razveselilo jo je, ko je ugotovila, da je to ne daleč stran od hotela.
Zunaj je bila že noč, ko je stopila ven iz hotela, saj je bila ura nekaj čez deveto in lahkotnega koraka se je napotila do nočnega kluba. Prav kmalu je prispela do tja in že prej ugotovila, da sploh ne bi rabila zemljevida, saj je bilo posod polno letakov, ki so te usmerjali. Spustila se je navzdol po stopnicah, ki so vodile v klet in s tem v nočni klub, kjer se je odvijala zabava. Že zgoraj na vhodu je dobila črno masko, ki si jo je že takoj s trakci zavezala okrog glave in ji je sedaj pokrivala dobršen del obraza in povsem skrivala njeno identiteto. Prav tako, pa so ji na glavi kraljevali črni rožički, ki so več kot očitno dajali vedeti, kaj je. Namuznila se je, ko je vstopila v velik prostor, kjer sta se mešali bela in črna barva. Bilo je cel kup angelov z belimi krili na ramenih in belimi maskami čez obraz, prav tako se ni manjkalo tudi tistih, ki so bili na drugi, nasprotni strani. Za kratko minuto je postala na vhodu, ko je s pogledom zdrsnila čez celotno dogajanje, ko je kar naenkrat na sebi občutila par oči, ki so jo opazovale. Tudi, če je hotela, ni mogla ugotoviti od kod prihajajo, nato pa se nehala obremenjevati s tem, skomignila z rameni in se raje napotila do bara, kjer so stregli pijačo. Vse bi se najbrž lepo končalo, če se ne bi nekdo od zadaj zaletel vanjo, da se je sama zaletela v visokoraslo osebo pred seboj. Rahlo je zajavkala, ko je ob tem dobila ne prav nežen udarec v trebuh in se z roko hitro pogladila po bolečem mestu. ''Zelo mi je žal...'' se je že začela opravičevati osebi v katero se je sama zaletela, katera se je že začela obračati v njeno smer. ''Upam, da je vse v redu....'' so ji nadalnje besede zamrle na ustnicah, ko se je zazrla v neverjetno znane oči. Nemogoče, da bi bil to ... Leon? Verjetno se je samo svetloba poigrala z njo in oslepljujoča belina, v kar je bil neznanec oblečen. Hitro je to idejo pregnala iz glave, preden bi ji res začela verjeti. ''Ste vredu?'' je raje še enkrat povprašala neznanca, ki je brez besed le zrl vanjo, ob čemer je Silver vztrajno narašal srčni utrip.

[Leon, hon' ]

((always here, love ))

Leon si je po vsem tistem, kar se je zgodilo med njima z Adrienne, želel čim prej in čim dlje samo pobegniti od vsega skupaj. In le kaj bi lahko bilo prikladnejšega od zabave v maskah, ki se je tistega večera odvijala v klubu le nekaj kilometrov proč od njegovega samotnega domovanja? Moral je priznati, da mu je bila izbira teme precej všeč, čeprav mu je bilo zanjo po pravici povedano precej vseeno – samo da bo preko svojega obraza, katerega so se tisti dan držali debeli podočnjaki, lahko poveznil masko in se pretvarjal, da je nekdo drug in se seveda zabaval. Ali pa se vsaj poskušal zabavati.. To je seveda pomenilo pretakanje velikih količin alkohola, s katerim bi zgolj nahranil mačka, ki se ga je držal že vse od jutra, ter seveda izbrano žensko družbo, katere v Mangu prav gotovo ni manjkalo. In bil je pripravljen storiti vse, kar je potrebno, samo da bi pozabil. Nase, na Adrienne, na svoje delo, Rileya, na svoje življenje.. na Silver. Le zakaj se je prišla? Ga je iskala? Ali pa je imela Adrienne prav in je bila Silver tu predvsem zato, da bi pomagala Rileyu pri nalogi, ki si jo je zadal? Toda ne glede na razlog.. Leon zaradi njene bližine ni mogel več najti miru v sebi. Ljubil jo je in pogrešal, hkrati pa vedel, da je nikoli ne bo mogel imeti. Vedel je, da je bilo prav, da jo je zapustil.. toda vse do tedaj se ni zavedal, da je s tem izgubil mnogo več kot zgolj prečudovito žensko, ki je nosila njegovega otroka. Ne.. izgubil je tudi svoje srce. To je potrjevalo tudi dejstvo, da se Leon ob pogledu na svojo snežno belo opravo angela, ki je nosil temu primerno črno-belo masko, nikakor ni mogel prepoznati. Ni bil več Angel, za kakršnega so ga imeli mnogi, preden se je preselil v Miami in postal mafijski šef; ni bil več angel, katerega je Silver nekoč videla v njem. Toda Leonu ni bilo mar. Nič več.
V Mango je prispel v svojem novem stilu. Z varnostnikom nekje za seboj in dvema dekletoma, poklicnima spremljevalkama, ki sta bili oblečeni v stilu demona ob sebi. Niti toliko mu ni bilo mar, da bi si poskušal zapomniti njuni imeni, saj z njima tako in tako ni imel nobenih posebnih načrtov. Imel ju je zgolj zato, ker ju je lahko. Navsezadnje je bilo to sedaj na nek način njegovo mesto in imel je dovolj denarja, da je lahko počel karkoli se mu je pač zljubilo. Kmalu po prihodu je trojica po kratkem obhodu odšla do šanka, kjer je Leon sebi in dekletoma kupil pijačo ter z njima ravno želel nazdraviti, preden bi se vsi skupaj zavlekli na kakšno udobno sedežno, ki jih je bilo moč najti po zatemnjenih kotih, nakar ga je od zadaj nekaj nepričakovano butnilo, da je nerodno polil pijačo po svojem snežno belem suknjiču. Dekleti sta pri tem ogorčeno zajeli sapo, Leon pa se je s kletvico na ustnicah obrnil nazaj, da bi videl, kdo si je dovolil tako predrznost, pri tem pa obstal oropan vsakršnega glasu. Kajti glas, ki je prehitel njegovo kletvico; glas, ki se mu je sedaj hitel opravičevati, je bil nekaj najlepšega kar je kdajkoli slišal. Bil je glas, ki je poznal; glas, ki ga je ljubil… Neslišen 'S' se mu je izoblikoval na njegovih ustnicah, ko je v šoku dojel, koga ima pred seboj. Silver.. Njegove oči so se utapljale v njenih, njegovo srce, ki je bilo v pospešenem ritmu, pa je krvaveče zahrepenelo. V trenutku so njegova usta postala povsem suha, da ni mogel iz sebe spraviti niti besede, četudi bi si le-to želel. Toda.. si je res želel, da bi ga prepoznala? Sedaj, ko je bil v taki družbi, le nekaj ur po tistem, ko je pristal v postelji z Adrienne? Pa tak angel…
''Oprostite,'' je nato odvrnil v čudnem spremenjenem glasu, ko se je odločil skloniti pogled skupaj z obrazom ter se hitrih korakov prerinil mimo nje, na drugo stran, proč v množico. Srce mu je divje bilo, misli pa vrtinčile, kakor da bi bile na sredi razburkanega ocena. Bila je tu.. resnično je bila tu.. Bil je tako vznemirjen, da ni slišal klicev svojih spremljevalk za seboj, ki sta se po nekaj grdih obtožbah, ki sta jih namenile Silver v bran njunemu ljubljencu, podale za njim. ''Gospod, ste v redu?'' ga je napol poti prestregel varnostnik, katerega je zaskrbelo Leonovo nenadno hitenje. ''Proč od mene!'' je Leon zarenčal nanj in ga skorajda odrinil od sebe, nekaj podobnega pa navrgel tudi svojima spremljevalkama, nato pa nadaljeval svojo pot skozi množico, v smeri proti straniščem. Moral je proč, moral je nekam na samo, da bi lahko razmislil.. in moral je očistiti svoj suknjič, čeprav je na madež na njemu že zdavnaj pozabil. Prekleto, prekleto, prekleto..! je klel v svojih mislih, potem pa na vso silo butnil v vrata velikega moškega stranišča, ki pa je bilo v tistem trenutku na srečo povsem prazno. Moral se je pomiriti…

((find yourself a dance.. tko da te lahko potem brez besed ukradem tistemu dolgočasnežu xD))

((already did xD))

Njune oči so se spletle v neskončno dolgem pogledu in Silver je bila vse bolj prepričana, da gre res zanj. Za moškega, ki ga je kljub vsem preprekam ljubila in neverjetno močno pogrešala. Ni bilo dneva, ko ne bi mislila nanj in se spraševala kaj počne, kdo ga obkroža, če si je našel že kakšno novo žensko, ki mu je grela posteljo, ki je bila tam namesto nje. Ženska, ki je bila veliko bolj primerna zanj, kar Silver vsekakor ni bila in ni potrebovala dolgo, da je to tudi spoznala. Suho je pogoltnila in se namrščila ob njegovem čudnem spremenjenemu glasu, kar ni pomenilo drugega, da se verjetno spet moti, kot se je že tolikokrat poprej. Včasih nekoga, ki si ga neznansko močno želiš videti, res vidiš, a kasneje na žalost ugotoviš, da je šlo za pomoto in da oseba, ki si jo imel za ljubljeno, še zdaleč ni prava. Sovražila je, ker se ji je to ves čas moralo dogajati, ker ni mogla najti notranjega miru, ravnovesja, ki ga je imela, preden je spoznala Leona in se zapletla z njim v igrico, ki se je kasneje spremenila v nekaj mnogo več. In zaradi tega ga je sovražila in sebe tudi, a obenem ga brezpogojno ljubila in hrepenela po njegovih dotikih, poljubih, po njegovi bližini, ki bi njeno srce napolnila z radostjo in končno zacelila njeno ranjeno dušo, katero bolečino je rahlo blažil le malo bitjece, ki je raslo in se razvijalo v njej. In, ki bo čez slabih pet mesecev prijokalo na ta širni in veliki svet.
Zrla je za njegovo odhajajočo postavo, ki je izginjala med množico ljudi in zavzdihnila. Dekleti, ki ju prej ni opazila, sta mu vztrajno sledili, a se čez nekaj minut že z nekoliko poklapanim obrazom vrnili nazaj do bara, njej pa namenili grd pogled, češ saj je bila ona kriva, ker je razdražila 'njunega' moškega. Silver se raje sploh ni posvečala temu, ker ji je bilo povsem trapasto in si skušala obenem tudi spraviti Leonovo podobo ven iz glave, ki se ji je že prikazovala v belem angelu, v katerega se je zaletela. Utišala je srce, ki ji je kar kričalo njegovo ime in enkrat za spremembo poslušala svoj razum, ki ji je pravil, da spet vidi stvari tam, kjer jih ni. Vsekakor pa je moški razburkal njena čustva, čeprav je mislila, da jih ima vsaj malo pod nadzorom. Glede na to, da je neznanec izginil nekam ven, se najbrž česa več ni imela za bati, ali pač? V to se raje niti ni poglabljala, ker ni bilo smiselno. Zmajala je z glavo sama pri sebi in se obrnila proti natakarju ter si naročila samo pomarančni sok, saj od kar je bila noseča ni več spila niti kapljice alkohole, omejila pa je tudi svojo obsedenost s kavo.
Ni minilo dolgo, ko je k njej že pristopil moški, prav tako oblečen v angela in jo zapletel v pogovor. Prav hitro sta se že veselo pomenkovala, se smejala šalam drug od drugega in Silver se je po dolgem času spet nekoliko sprostila. Bilo je lažje, ko pa se je za nekaj ur znebila svojega pravega jaza in si nadela preobleko. Zakaj se ne bi smela tudi sama zabavati? Z istim razlogom je tudi sprejela povabilo, če gre plesat. Plesala res že dolgo ni in hit, ki se je trenutno vrtel, ga je dejansko tudi poznala, česar za vse ostalo ne bi mogla reči, kar je bil le še en pokazatelj, da že dolgo ni bila v kakšnem nočnem klubu. Zlezla je dol iz visokega stola in se na kratko pogladila po bolečem predelu na trebuhu, kamor je prej dobila udarec. Sledila je angelu na plesišče in pustila, da jo je zavrtel. Ni bila povsem prepričana koliko časa je minilo, ko sta že plesala skupaj, ko jo je nekaj za roko grobo, a hkrati zelo spretno, potegnilo stran od njenega novega znanca, v povsem drug moški objem, da je osuplo zajela sapo. Moški, jo je preveč stiskal k sebi, da bi sploh lahko ugotovila za koga gre, razen, da je angel. Sploh ni opazila, da sta se znašla povsem na drugem koncu plesišča, kot je bila prej, kar je samo dokazovalo, da je očitno odličen plesalec. Naposled je njegov prijem malo popustil in Silver se mu je že skoraj izvila, ko je zagledala njegovo masko, ki ni bila od nikogar drugega kot od moškega, v katerega se je prej ponesreči zaletela. Presenečeno je obstala na mestu in ga nato nekoliko postrani pogledala. Čutila je, da ji srce spet močno bije, a je to povsem ignorirala, saj ni hotela biti spet razočarana, če se v svojih domnevah slučajno moti – ker bi to samo pomenilo, da je spet zidala gradove v oblakih, ki pa sploh ne obstajajo.

Potreboval je kar nekaj dolgih minut, preden se mu je uspelo otresti tiste prvotne panike v zvezi s tem, kaj bi se zgodilo, če bi ga Silver dejansko prepoznala. Navsezadnje sta se oba trudila, da bi posamično nadaljevala svoje življenje.. in kot pravijo – daleč od oči, daleč od srca. A le kako naj bi se Leon sedaj še naprej pretvarjal, da ostaja njemu nedosegljiva, ko pa se je nahajala nedaleč stran v sosednjem prostoru? Tako blizu… Leon je stisnil zobe, da bi udušil svojo notranjo bolečino, ki je ždela v njegovih prsih že vse od dne, ko je pustil Silver in njunega še nerojenega otroka za seboj in ko ni dobil priložnosti, da bi jo lahko vsaj še enkrat, še zadnjič vzel v svoj ljubeč objem. Z obraza si je snel masko in se naslonjen na rob umivalnika zazrl v svoj lasten odsev, ki je kazal več starega Leona, kolikor ga je bil sam pripravljen videti. Ni videl hladnokrvnega mafijskega šefa, ki ima vse pod nadzorom.. ni videl nekoga, ki bi lahko kar tako zapravil priložnost, da ob sebi vnovič začuti telo in dušo svoje ljubljene, ki jo je tako pogrešal. Moraš se vrniti! je slišal glas srca v svoji glavi, pri tem pa gladko ignoriral svoj razum, ki mu je pravil, da bo s tem samo še otežil vse skupaj. S hitrim pogledom je ošinil madež na svojem suknjiču, zaklel, potem pa si ga brez odlašanja slekel in si na obraz zopet nadel masko, ki ga je naredila za popolnoma nerazpoznavnega. Še enkrat se je ozrl v svoj odsev in si nekoliko poravnal belo srajco, v kateri je ostal, nato pa se s suknjičem v roki odločnih korakov odpravil nazaj proti vratom stranišča in stopil nazaj v prostor, katerega je polnila glasna glasba. V bližini je takoj opazil svojega varnostnika, ki se mu je sedaj začel približevati, očitno zaskrbljen nad obnašanjem svojega šefa, ter mu brez besed v roke porinil svoj suknjič. Prvotno pretresenost je na njegovem vidnem delu obraza zamenjala odločnost, ko se je tako namenil skozi množico nazaj proti mestu, kjer je nazadnje videl Silver. Po pričakovanjih je tam seveda naletel na svoji dve dekleti, za kateri je izgubil še svoje zadnje zanimanje ter ju povprašal, če sta kje videli demonko od prej. Njuno prezirljivost, ki je spremljala njun odgovor, je pri tem popolnoma ignoriral in se brez nepotrebnega odlašanja podal naravnost proti plesišču, kamor naj bi Silver izginila z nekim moškim. Vsekakor ni bilo težko uganiti, da Leonu misel na njeno novo družbo ni bila niti najmanj všeč, niti mu nikoli ne bi bila, ne glede na to, kaj ji je bil zapisal v pismu. Lagal je samemu sebi, če je mislil, da bi lahko prenesel pogled na njo v objemu drugega. Ni potreboval dolgo, da ju je končno le ugledal ter se pri tem nakremžil ob dejstvu, da je njegovo mesto zamenjal nek drug angel. Leon ni pomislil dvakrat, preden se je odločil, da bo posredoval in Silver vrnil v roke tistega angela, kateremu je (vsaj nekoč) pripadala. Preden bi se kdorkoli od njiju utegnil zavesti, kaj se dogaja, se je Silver že znašla v njegovem odločnem prijemu, ki jo je spretno povedel v njegovo naročje. Močno se je je oprijel, ko sta se zavrtela preko plesišča nekam na drugo stran, proč od moškega, ki je sedaj ogorčeno in presenečeno zrl za njunima izginjajočima postavama. Ni imel časa, da bi se lahko naužil sladkobnega vonja njenega vratu, saj je kmalu začutil, da se je Silver začela upirati njegovemu prijemu, zaradi česar je svoj prijem vendarle nekoliko popustil, a kljub temu ohranil svojo odločno držo. Ko se je odmaknila od njega, sta se njuna pogleda ponovno stkala v neskončnosti, da je imel Leon občutek, kakor da sta plesala sredi praznega in brezmejnega vesolja. Ko je Silver obstala, je obstal tudi sam, vendar pa pogleda z nje ni imel namena odmakniti. Ni imel namena spregovoriti ali se ji nasmehniti… ni se imel namena izdati; zato so bile njegove jasne oči polne tihe prošnje, naj ne dreza vanj, naj ne sprašuje.. naj zgolj uživa te njune skupne trenutke, ki so jima bili namenjeni, naj mu zaupa.. Pesem, sredi katere je Leon prekinil njen ples z drugim angelom, se je naposled počasi iztekla, kar je sam izkoristil za droben poklon. Prijel je njeno dlan ter se sklonil, da bi narahlo poljubil njeno mehko kožo, nato pa se poln gorečega vznemirjena spet počasi vzravnal in si z drugo roko njeno telo previdno prižel bližje, saj so prostor že začeli polniti počasni ritmi neke balade. Njegova dlan je pri tem nežno zdrsnila preko njenega pasu ter za nekaj trenutkov obstala na mestu, kjer se je dobro čutila izboklina njenega rastočega trebuščka.

"Vodka je tudi moja najljubša," je komentirala njegovo izbiro pijače. Z očmi je pregledovala klub, a to ji ni dolgo uspevalo. Spet jih je priklenila nanj. Natančno si je ogledovala njegove ustnice med premikanjem. Nasmehnila je in priznala. "Prevečkrat, ta klub je skoraj moj drugi dom." Ni ji bilo jasno, zakaj to tako veselo razlaga. V tem ni bilo nič krasnega, vsa večer je visela v klubu in na vsake toliko odšla z nekim moškim, ki ga je potem le redko videla. Življenje pa tako..Zagledala je nekaj deklet, ki so gledala v njuno smer in ni ji bilo vseeno, lahko bi jih videl in odšel k njim. Tega si ni želel, zato mu je sedla še bližje. Nagnila se je naprej, tako da je bila že veliko preblizu obraza nekega znanca. Za čuda se ji je zdelo, da se poznata že od nekdaj. Ravno zato je sovražila zdravnike, pogledali so v kartoteko in vedeli za vse njene podatke in bolezni. A njega enostavno ni več videla kot zdravnika, sedaj je bil njej. "Si torej prepričan, da boš ostal v hotelu. V stanovanju imam res udoben kavč.." Preprosto si je želela, da ga ima na očeh. Ni hotela, da v Miamiju spozna še kakšno samsko dekle. "Lahko pa spiš tudi pri meni, mislim, da je dovolj prostora za oba." Podarila mu je nasmeh in nagnila svoj kozarec. Njene oči so še vedno počivale na njegovem obrazu in tudi on ni pogledal nikamor drugam.

@Nathan

Leon

Ustnice so se ji neodobravajoče stisnile v ravno črto, saj bi jo lahko vprašal, če želi plesati z njim, ne da jo je kot kak barbar, kar potegnil stran od nekoga drugega. Angel pa tak, bolj bi mu pristajala ta druga vloga, v katero je bila odeta sama, čeprav le zaradi obnašanja. Za nekoga, ki naj ne bi imel z njo ničesar, je bil njen novi angel, z belo-črno masko na obrazu neverjetno posesiven, a vse bolj je bila prepričana, da je v objemu, nikogar drugega, kot Leona. Že je odprla usta, da bi mu povedala svoje, a jo je nekaj v njegovem pogledu prepričalo, da ni in je usta samo zaprla nazaj, medtem pa niti za hip umaknila svojih oči z njegovih. Kot da bi imel nad njo neko nevidno moč, ki jo vleče in vleče k njemu. Noge je premikala povsem avtomatično, ko sta med njunim zrenjem drug drugemu v oči še vedno plesala. Bilo pa je neverjetno, kako sta se v svojih gibih dopolnjevala, kot da bi bila eno, ena sama bit. Dve osamljeni duši, dve strti srci, ki sta samo skupaj lahko popolni, ki samo skupaj funkcionirati tako kot se za gre. Ni se mogla prepričati, da bi odšla stran, prisiliti svojih nog, da bi odkorakale ven; le nemo je zrla v njegove čudovite oči in se utapljala v njih. Da se je pesem že zdavnaj končala, je ugotovila šele, ko je med svoje prste vzel njeno dlan in se že začel sklanjati, da bi jo poljubil. Kotički ustnic so se ji rahlo privihali navzgor in v oči se ji je naselila nežnost, srce pa ji je le še hitreje utripnilo in napolnila ga je toplota. Ni se več upirala, ko jo je ob naslednji pesmi, mnogo počasnejši kot prejšnji, potegnil bližje k sebi. Njegovim rokam ni posvečala pretirane pozornosti, dokler ni njegova dlan prekrila njenega zaobljenega trebuščka. Če je bila prej v dvomih, kdo se skriva za angelom, je bila sedaj že precej prepričana. Bilo bi skrajno nemogoče, da bi kdorkoli od tukaj vedel, da je noseča, saj je obleka to dobro skrivala. Njegovo ime ji je zamrlo na ustnicah, ko je nizko v trebuhu začutila sprva le komaj zaznaven drobcen premik, ki se je čez nekaj sekund še okrepil. Povsem je pozabila, da sta sredi nabito polnega plesišča, kar naenkrat je vse okoli njiju izginilo in obstajala sta le onadva in mali dojenček v njej. Oči so se ji lesketale v soju zatemnjenih luči - ki so tudi nežno osvetljevale druge pare na plesišču - ko je dvignila pogled k njegovim očem in z dlanjo je hip zatem zdrsnila do njegove, jo prekrila in mehko stisnila.

@Lucy
Nasmehnil se ji je. ''Mogoče pa res ostanem pri tebi'' ji je odgovoril ter se nasmehnil. Zavedal se je, da je njegov obraz vse bližje njenem, vendar ga to ni motilo. ''Si prepričana, da me boš dva tedna prenašala?'' ji je rekel ter se zasmejal. ''Kdaj boš pa ti prišla na počitnice v New York?'' jo je vprašal. Če bi res prišla bi bilo naravnost popolno. ''Naslednji mesec te pričakujem'' ji je rekel ter se znova nasmehnil. Zrl se je v njene prečudovite oči. Do nje je čutil več. In tega se je začel zavedati. ''In ja... Z veseljem bi te prej srejel. Vendar je prijateljica pri men na počitnicah'' ji je rekel nič hudega sluteč. Na Abigail je že od nekdaj gledal v sestro in upal je, da se je to tudi slišal. Sedaj je bil le še nekaj centimetrov odaljen od njenega obraza. Ne da bi kaj mislil ali kaj drugega jo je poljubil. To je trajalo najbrž le nekaj sekund, vendar zanj je bila neskončnost. Vedel je, da tega ne bo nikoli pozabil. Sedaj je le še upal, da mu Lucy zaradi tega ne bo zamirla. Zazrl se je v njene oči in bil je prepričan, da ni bila niti malo jezna. Ravno nasprotno. Nasmehnil se ji je. ''Oprosti'' ji je odgovoril ter nasmeh mu je malce ovenel. Zaradi molka ni bil prepričan, da je naredil prav.

Med smejanjem ga je tako rada opazovala, njegovi zobje so bili bleščeče beli. "No seveda, če že nimaš drugih načrtov, te bom z veseljem prenašala." Lepo je bilo enkrat za spremembo govoriti resnico. Počutila se je čisto drugače kot po navadi. " Z veseljem te bom obiskala, kadarkoli. Že tako imam preveč prostega časa." Od vseh njegovih nasmehih se je nasmehnila tudi sama. Želela si ga je poljubiti, a je bila z njim tudi previdna. Zdel se ji je tako drugačen od moških s katerimi je bila po navadi. Še preden se je zavedela kaj se dogaja je že začutila njegove ustnice. En sam kratek nežen poljub je bil nekaj najboljšega kaj je kadarkoli začutila. Vedela je, da to ne pomeni nič dobrega. Do njega je že tako čutila preveč, že takrat je vedela, da je napaka, da pušča pri njem zapestnico. A ta poljub jo je povsem omamil, čeprav je vedela, da bo kmalu razočarana se mu je prepustila. Ni mu odgovorila na njegov 'oprosti'. Besede niso bile pomembne. Tudi sama mu je vrnila tak nežen poljub. Bilo ji je tako všeč, da tokrat ni bilo tiste strasti, ki jo je čutila z vsemi drugimi, bilo je nekaj drugega. Nekaj veliko lepšega. Zdaj je bil njen, pa če prav samo za en večer. Nežno ga je prijela za roko in pomignila proti plesišču kjer so vrteli počasno glasbo.

Po njenem vedenju je vedel, da ima ona enako mnenje kot on. Pustil je, da ga je odpeljala na plesišče.
Glasba je bila umirjena, kar je bilo še boljše, vsaj za njega. Med plesom jo je nežno objel. Ko je videl
njen nasmeh, je vedel, da se počuti enako popolno kot on. Ni si žežel, da bi se ta trenutek kdaj koli
končal. Zrl je v njene čudovite oči ter se ji smehljal. Bila je res prečudovita in defenitivno je bila dekle,
ki si jo je že dolgo želel. Čeprav jih je imel veliko je bila ona nekaj posebnega. Čeprav je bil prepričan,
da bosta šla narazen, je hotel izkoristiti to. Še tesneje jo je objel. Zavedal se je, da se je zaljubil, pa
čeprav se mu bo življenje obrnilo na glavo. Še zdavnaj ni hotel, da bi šla narazen. Misel na to, ga je
spravljala v slabo voljo. Zato je narahlo stresel glavo, da bi odgnal misli. Sedaj je pomembna le ona
in nič okoli nje. Tega se je preveč zavedal.

Z roko v roki sta se napotila na plesišče, držal jo je tako, ko bi bila samo njegova in to ji je bilo všeč. Naenkrat se ni več počutila tako same, kot vsak drugi dan, zdelo se ji je, da končno nekam pripada. Pripadala je sem, v njegov objem. Počasna glasba se je zdela naravnost popolna- zato kar je trenutno čutila in med vsemi tistimi pari se je nahajala neka posebna energija. Kljub vsemu je bila tam spet tista prekleta senca vseh moških, ki jih je poznala in so jo razočarali. Ni imela moči za ponovno lomljenje srca. Vendar si ob njegovem močnejšem objemu ni več mogla pomagati. Glavo mu je položila na ramo in zaprla oči. Njegove roke so jo tako močno objemale in si jo lastile, da ji glava ni več mogla ukazovati, tako so izgine tudi vse tiste slabe misli. Zdaj jo je vodilo le še srce. Čisto počasi z vsakim tonom pesmi se je zaljubljala vanj in zdelo se ji je, da ni moči, ki bi ju lahko ločila.

Silver

Kolikokrat je že sanjaril o trenutku, ko bi se lahko tako ljubeče dotaknil ploda njune na nek način prepovedane ljubezni, ki je sedaj rasla v njej. In ves ta čas se je najbolj bal tega, da ne bi nikoli dobil priložnosti za to, da bi zamudil vse, še posebno rojstvo svojega otroka in njegovo odraščanje. Pravzaprav ga je bilo tega že kar groza, naj si je še tako prigovarjal, da bo bilo zanj še najbolje, če ostane brez očeta, ki je postal človek, ki je sedaj imel pod seboj celotno miamijsko podzemlje. In sedaj mu je bilo prav malo mar, če bi ga ta dotik lahko dokončno izdal. Navsezadnje je še vedno želel, da bi Silver vedela, koliko mu vse skupaj pomeni, četudi sta se njuni življenjski poti razšli. Seveda ni mogel spregovoriti, kot da bi se bal, da bi s svojim glasom dregnil v os realnosti, ki bi ta nenavadni, skorajda magični ples v trenutku pokvarila. Niti enkrat ni odmaknil svojega pogleda z nje, saj se je zavedal, da je to najbrž edina in zadnja priložnost, ki jo je imel z njo. Pustil ji je, da se je s svojo dlanjo oklenila njegove ter jo mehko stisnila, pri tem pa se ni mogel vzdržati drobnega nasmeška, ki se ga je sicer trudil zadržati zase. V počasnem ritmu je nato dvignil preplet njunih prstov nad njeno glavo ter jo previdno zavrtel okrog njene osi, tako da se je že v naslednjem trenutku znašla s hrbtom naslonjena na njegov prsni koš. Ujel je njene roke in pustil, da so v prepletu z njegovimi obmirovale na njenem trebuhu, svoj obraz pa medtem od zadaj približal njenemu vratu ter se z ustnicami pri tem čisto narahlo dotaknil njene kože, da je lahko začutila njegov topli in hrepeneči dih. In če se je prej trudil, da bi kar najdlje zadržal svojo identiteto zase, je sedaj hotel, da ve, kdo je njen predrzni soplesalec, saj bi se na ta način med drugim tudi izognil možnosti, da bi ga Silver odrinila proč od sebe, ker je postal tako vsiljiv. S svojimi ustnicami je nato napredoval navzgor proti njenemu ušesu in mimogrede globoko vdihnil vonj njenih dišečih las, nato pa s toplim dihom za nekaj dolgih trenutkov oklevajoče obstal v neposredni bližini njenega ušesa. ''Ljubim te..'' je nato končno dahnil v šepetu, ki pa je bil ne glede na vso glasbo, ki je polnila prostor, Silverinemu ušesu prav dobro slišen. ''Za vse večne čase..''

Brez upiranja je dovolila, da je preplet njunih rok dvignil nad njeno glavo in jo zavrtel v svoj objem. Bilo je nekaj prav posebnega, ko je preplet njunih rok, sedaj počival na njenem zaobljenem trebuhu. Oči so se ji počasi zaprle in zaščemelo jo je vse do konic njenih nožnih palcev, ko so se njegove ustnice rahlo dotaknile njene kože, njegov topli dih, pa jo je pobožal po vratu. Vrat je povsem nagonsko usločila še bolj nazaj, da bi mu dala boljši dostop in iz ustnic se ji je izvil hrepeneč izdih. Kolena so ji klecnila, ko ji je v uho mehko šepnil sladke besede ljubezni. Če se ni bi naslanjala na njegov hrbet in je Leon ne bi na nek način držal v objemu, ko so njune roke še vedno mirovale na njenem trebuhu, bi verjetno zgrmela na tla. Srčni utrip ji je močno narasel, njene oči pa so se divje odprle, naslednji hip pa se je že zasukala, da bi mu lahko videla v obraz in oči…
''J-Jaz… O moj bog… č-čisto zares si ti,'' je komaj in jecljaje presenečeno izdavila iz sebe, kot da bi šele sedaj povsem dojela, ne glede na to, da je že prej ugotovila, da gre zanj. ''Leon…?'' se ji je glas zatresel v vprašanju, kot da bi potrebovala še eno njegovo potrditev, da res stoji pred njo. Da je resničen, iz mesa in krvi in ne samo plod njene domišljije, njenih hrepenenj. Njegovi dve besedici, ki si jih že vse od njegovega pisma, neverjetno želela slišati tudi naglas – v kar je pravzaprav že obupala – so ji močno odzvanjale v glavi in povzročale celo zmedo. Zbegano je z rokami segla v lase, nato pa se odmaknila od njega, da bi se vsaj malo zaščitila pred bolečino, ki bo gotovo spet prišla. ''Ne, ne, ne. Lažeš…'' je divje skimala z glavo in si ušesa pokrila z dlanjo, kot kakšen majhen otrok, ki ni hotel poslušati. Preveč jo je bilo strah, da bi mu kar verjela, čeprav je globoko v srcu vedela, da misli resno. Vendar je enkrat za spremembo razum premagal srce, ki je hotelo poslušati njegovo priznanje ljubezni znova in znova, ki je hrepenelo po še več njegovih dotikih in nežnih poljubih. V tistem hipu se je končala tudi pesem in čarobnost med njima je dokončno izginila. Oči so se ji že solzno lesketale in preden bi jo premagala želja, da bi se mu vsa nemočna in jokajoča vrgla v objem, se je na petah obrnila in pobegnila stran od ljubljenih oči. Komaj se ji je uspelo še pravi čas zriniti ven na plano, preden se je cela množica spet usula na plesišče. Kar še z masko na glavi je stekla ven na plano, ne vedoč kam naj sedaj. Srce ji je burno utripalo v prsih, da se ji je zdelo, da ji bo padlo kar vem in v glavi ji je boleče utripalo. Ni več vedela ali je naredila pravo stvar in vse bolj se je zavedala, da njen strahopeten pobeg ne bo rešil ničesar. Tako zelo mu je želela verjeti, a po drugi strani jo je ohromil brezglavi strah. Zadihano se je naslonila na steno visoke stavbe in se premaknila globlje v sence. S stokom je nato ob steni zdrsnila v čepeč položaj in si potegnila masko z obraza, le-tega pa nato zakopala v dlani.

@Lucy
Plesala sta ob umirjeni glasbi in Nathan si ni mogel pomagati, da ne bi izgnal vse misli. Tokrat je bila tukaj le ona in nihče drug. Popustil je prijem ter se ji zazrl v oči. Še vedno so se svetile, vendar tokrat je v njih prepoznal nekaj drugega. Nekaj toplega, za kar še sam ni vedel. Nasmehnil se ji je ter jo poljubil. Tokrat zopet z vso svojo strastjo in nežnostjo. Zavedal se je, da se je zaljubil in , da se mu bo življenje zopet obrnilo na glavo. Vendar tokrat bo drugače si je rekel. Saj to je bilo tudi res. Tokrat ni bila le blaga zaljubljenost ampak močna. Pa čeprav se nista dolgo poznala, je bilo tokrat drugače. Po urah plesa se je Nathan, precej omamljen od vodke ozrl na uro. Defenitivno je bil že čas za odhod. In... očitno le ni mel druge izbire kot da prespi pri njej. Potegnil jo je k sebi ter ji zašepetal na uho, da bo ostal pri njej.

Silver

Bilo je neverjetno, kako preprosto je pravzaprav bilo svoji ljubljeni osebi izpovedati ljubezen, če je le-ta bila dovolj močna in neučakana. Leon se je ob tem počutil, kakor da se je končno rešil bremena, ki mu je ves ta čas ždelo v prsih in postajalo iz dneva v dan vedno težje. Končno je izrekel tisto, kar bi ji moral priznati že mesece nazaj. Končno mu je uspelo, končno se je na nek način odprl pred njo, četudi je bil njegov obraz še vedno skrit pod masko. Pustil je, da se je zasukala nazaj k njemu in se spet zazrl v njene modre oči, ki so se lesketale kakor morska gladina. Njegove ustnice so se ob njenih besedah za trenutek previdno ukrivile v drobnem nasmešku, medtem ko je njegov nem pogled švigal sem ter tja po njenem obrazu. ''Ja.. jaz sem. Tvoj angel,'' je dahnil nazaj prepričujoče in se komajda zadrževal smehljaja sreče, ki je kar naprej silil na njegove ustnice, medtem ko ga je nekaj v njenih očeh počasi začelo plašiti. Preden bi lahko dojel, kaj se je v tistem trenutku pletlo po Silverinih misli, se je nenadoma odmaknila od njega, kakor da bi se zbala njegove neposredne bližine, ter mu v naslednjem trenutku že obrnila hrbet. ''Silver, ne!'' je strahoma zaklical in stegnil roko za njo, ki pa je zamahnila v prazno. ''SILVER!!!'' se je še enkrat glasno zadrl, vendar pa se je njegov glas prehitro porazgubil v množici vseh drugih in pa poskočne glasbe, ki je spet začela polniti prostor. Silver ga ni slišala in se je že izgubila nekje med maso ljudi, ki so Leonu sedaj zastirali pogled pred njegovo pobeglo ljubeznijo ter mu predstavljali oviro na njegovi poti za njo. V obupu in naglici je od sebe odrival ljudi, pri tem pa se ni menil za vse tiste grde poglede in besede. Ni se menil za svoji dve spremljevalki, ki sta se mu razočaranih in vprašujočih izrazov na obrazu postavile na pot, niti se ni menil za varnostnika, ki se je tako kot ponavadi prikazal ob njegovi strani. Končno se mu je uspelo prebiti na drugo stran prostora, nato pa se je brez odlašanja hitro pognal skozi vrata ter stekel ven v sorazmeroma hladno noč, na prazno cesto, kjer je skupinica štirih maškar, ki so se hladile zunaj pred vhodom, predstavljala edine žive duše daleč naokrog. Zadihano se je Leon ozrl k njim, pri tem pa mu je eno od deklet, kakor da bi bralo njegove misli, pokazalo na svojo levo, kamor naj bi stekla Silver. ''Hvala,'' se je Leon zadihano zahvalil, nato pa se ponovno pognal v tek proti mestu, kamor mu je nakazala plavolaska. ''Silver!'' je Leon zaklical v noč, ko je dosegel predel, kamor je oddaljena ulična svetilka komajda še metala svojo svetlobo. ''Silver?'' je njegov glas postajal vedno bolj poln strahu in obupa, nakar je njegovo oko končno zagledalo tisto, kar je tako srčno iskalo. ''O moj bog,'' je tiho zamrmral sam pri sebi, ko je ugledal njeno na tleh sedečo postavo, njene dlani, s katerimi si je prekrivala obraz. ''Silver, jaz sem. Leon. Poglej..'' je zadihano izdavil, ko je brez zadržkov pristopil k njej in se spustil s svojimi koleni naravnost na tla pred njo. Z enim samim gibom si je z obraza odstranil masko in jo vrgel proč od sebe, potem pa s tresočimi rokami zagrabil njene in jih močno stisnil v svoje velike in tople dlani. ''Poglej…'' je ponovil še komajda slišno, ko so se sedaj tudi njemu oči napolnile s solzami bridkosti in sreče, medtem ko je pričakujoče in hrepeneče strmel v obraz svoje ljubezni.

Zaradi čepečega položaja in pet so jo prav hitro začele boleti noge, da je popustila in zdrsnila povsem na tla, na hladen pločnik in se zavlekla še globlje v temo. Ni hotela, da bi jo kdorkoli dobil v tem stanju. Hotela je biti sama, sama s svojo bolečino, ki je sprožila, da so ji po obrazu že tekle bridke solze, ki so kapljale med njenimi prsti in se vpijale v njeno črno obleko. Vse bolj ji je prihajalo v zavest, da ga je sedaj zares kraljevsko polomila. Strah gor ali dol. Nikoli je ni bilo strah, nikoli se ni bala, sploh pa ne bolečine. Zakaj je bilo sedaj potem drugače? Zakaj je moralo biti drugače? Noge je potegnila povsem k sebi in komaj je v sebi še zadrževala ihtenje, ki je grozilo, da bo vsak čas izvilo iz njenih ustnic. Lahko bi se preprosto prepustila toku in pustila, da bi šle stvari, kamor bi pač že šle. Leona je ljubila. Tako ljubila, da je že bolelo… A ona je morala vse pokvariti. Tako neumna si je tiho zahlipala in se stisnila še bolj k steni. Niti približno ji ni bilo jasno, koliko časa že sedi tu na tleh, joče in se smili sama sebi. Le naenkrat je tih glas priplaval do nje, ki je klical njeno ime, a mislila je, da je le veter. Gotovo bi pri tem mnenju tudi obstala, če je ne bi Leon še enkrat poklical, nato pa pokleknil k njej in ji roke nežno odmaknil iz obraza, da se mu je razkril njen solzni obraz in drhteče ustnice, ki jih je stiskala skupaj, da bi zadržala solze. Njegov dotik ji je poslal elektriko po telesu in le še huje ji je postalo. Šele, ko ga je spet videla, ko je ponovno stal nasproti njej in gledala v njegove oči, se je zavedala, kako prazno je njeno življenje brez njega. Kako zelo ga pravzaprav pogreša. ''Ne…'' je spet odkimala, da so ji lasje zaplesali okrog glave in še več, kot lešniki velikih, solz ji je steklo po licih. ''Oh, Leon… moj angel,'' se sploh ni zavedla, da je uporabila iste besede, kot jih je prej sam. ''Zakaj mora biti tako težko… Zakaj te ne morem imeti…?'' je tiho zastokala, nato pa le popustila vzgibu in mu ihte padla v naročje.

Videti jo v takem stanju je bilo za Leona hujše kot kakršenkoli udarec, ker je vedel, da je vse skupaj njegova krivda. Če je ne bi zapustil, če se ne bi obnašal kot kak idiot, če bi bil bolj razumen in sprejel drugačne odločitve…Silver ne bi bilo treba trpeti vsega tega in njemu skupaj z njo. Kje je bil sedaj tisti raj, katerega ji je nekoč z nasmeškom obljubljal? In ko ga je oklicala za svojega angela, si ni mogel kaj, da se ne bi sam sebi zagnusil zaradi dejstva, ker je bil v resnici prej podoben kakšnemu demonu. Tako ali drugače. Nikakor si ni zaslužil svojega srednjega imena, vzdevka in pa te snežno bele oprave, v katero je bil oblečen tisti večer in zaradi katere je sedaj v sencah ob Silver prav močno odstopal od vse preostale teme. ''Ne… Vedno me boš imela,'' jo je skušal potolažiti, čeprav je bil tudi sam že precej blizu solz, ki so se sedaj zadržano lesketale na površini njegovih oči. ''Tako zelo mi je žal. Za vse,'' je dahnil samoobtožujoče in stisnil Silver v svoj medvedji objem, kamor je navsezadnje tudi spadala, pri tem pa sploh ni pomislil na to, kako je vse skupaj izgledalo. Diego Ramon Castro, njegov drugi jaz in nova identiteta se je razblinil že daleč za njim in sedaj je bil zgolj Leon, ki je zatrdno vedel samo eno. Ljubil je žensko v svojem naročju, ki je prav gotovo ni imel namena še enkrat 'razumno' zapustiti, ker naj bi bilo to najboljše za oba, oziroma zanjo in otroka, saj mu je bilo zanj v primerjavi z njima popolnoma vseeno. Prižemal si jo je tesno k sebi in ji v lase mrmral tolažeče besede, ki so se tu pa tam spremenile v ljubeče in pozornosti polne poljube. ''Tako zelo sem te pogrešal..'' je dahnil hrepeneče, čeprav je čutil, da je bila vsaka beseda med njima v tistem trenutku popolnoma odveč. Navsezadnje je bilo pomembno zgolj eno – bila sta skupaj. Končno. In niti pomisliti si ni upal na to, da se bo tudi ta trenutek moral enkrat izteči, zato je Silver samo še bolj stisnil k sebi in svoj obraz zakopal nekam v njene lase.

Sama sebi se je zazdela trapasta, ker je takole pretakala solze in mu z njimi močila vrat in snežno belo srajco, kjer so se že poznali mokri madeži njenih solz in ličila, ki se ji je s solzami razmazal po obrazu. Stiskala se je v njegov topli objem in roke trdno sklenila nekje za njegovimi rameni, boječ, da bi ji ga kdo vzel ali pa bi se preprosto razblinil v zrak. Kolikokrat je sanjala in se spraševala, kako bi bilo, če bi Leona ponovno kje srečala, a nobeden izmed njenih scenarijev ni ustrezal temu, ki se je trenutno odvijal. ''Kako? Če te pa ni ob meni,'' je s skrhanim glasom tiho rekla nekam v njegov prsni koš in pogled počasi dvignila k njegovim očem, ki so se lesketale v solzah in želela si je sedaj ona potolažiti njega. ''Tudi meni… '' je hitro mrmraje rekla in se le še bolj privila k njegovemu telesu in vdihala njegov vonj globoko v pljuča. Ni si mislila, da se bodo z današnjim dnem uresničila njena največja hrepenenja. Sploh, ker se je njen dan začel izrazito slabo, še posebno po incidentu z Adrienne. In ali je bila usoda tista, ki ju je spet pripeljala skupaj? Kaj bi sploh še lahko bilo drugega, da sta se oba znašla na isti zabavi, ko pa se jih je v mestu odvijalo še precej več. ''Nočem domov…'' je nato tiho zastokala, ko se je spomnila, da se mora vrniti nazaj v New York. Čez dva dni jo je tam spet čakala služba, čez nekaj ur pa je imela že let nazaj proti domu. A ona se za nič na svetu ni več hotela ločiti od Leona. Edinega moškega, ki ga je kdajkoli zares ljubila in ki ji je pomenil prav vse na svetu. Popolnoma vseeno ji je bilo, tudi če bi za zmeraj ostala prav tu, sedeča na pločniku. Edino kar je bilo pomembno, je bilo to, da je bila z njim. ''Tudi jaz tebe… Sploh ne veš kako,'' je ponovno poiskala njegove oči, ki jih je močno ljubila in z drhtečimi dlanmi zaobjela njegov obraz. Preden bi se lahko zadržala, je s svojimi ustnicami poiskala njegove in ga hrepeneče poljubila. ''Ljubim te, Leon. Tako zelo te ljubim…'' je dahnila nekam v njegove mehke ustnice in le še bolj poglobila dolg poljub.

Nathan

Zdelo se ji je, da se je čas ustavil. Onadva pa sta še vedno plesala, sploh nista govorila in to je bilo nekaj najlepšega. Vse kar sta si imela povedati jima je sijalo z oči. Njen Nathan se je ves čas smehljal in njegov nasmeh je bil nekaj najlepšega. Zdelo se ji je, da bi omehčal še tako surovega človeka. Počasi in previdno jo je spet in spet poljubljal. Poljubi so bili tako nežni, kot bi se ustnic komaj dotaknil in hkrati tako strastni. Ni mu pustila nehati. Vedno znova je iskala njegove ustnice. Zdaj je bil samo njen. Ta večer ni potrebovala ne alkohola ne cigaret, našla si je drugo drogo. Njegove dotike. Želela si ga je odpeljati od tu in ga imeti samo zase, vsaj za eno noč. Na uho ji je končno zašepetal, da bo ostal pri njej. Nasmehnila se je. ''Pridi, greva.'' Odpravila se je ven na ulico in se zavedla, da je že temna noč. Zeblo jo je, zato ga je objela. Spet sta se sprehodila ob obali. Ni si želela ničesar drugega kot njegovega objema in čutila je, da je ne bo kmalu izpustil. Na nebu so bile zvezde, a niso bile nič v primerjavi z iskricami v njenih očeh. Končno je lahko rekla, da je srečna.

[boš začel v stanovanju prosim]

Silver

''Zdaj sem,'' je tiho rekel nazaj in sam pri sebi žalobno zavzdihnil, saj je bilo njuno ponovno snidenje prej polno bolečine in bridkosti, kakor pa radosti in veselja. Oba sta se namreč prav dobro zavedala, da bo bilo tudi tega enkrat konec, da se bosta ponovno ločila, četudi se je Leon v mislih vztrajno boril proti realnosti in skušal sam sebe prepričati, da ni nujno, da je tako. Pretekla noč, ki jo je preživel z Adrienne, je bila že daleč za njim, prav tako pa njun prepir, ki se je zadeval predvsem njenega vtikanja v njegove zadeve s Silver. Tako zelo se je bal, da bi ji kaj naredila, da mu je sedaj precej odleglo, ko je lahko z vsemi svojimi dotiki preveril, da je bilo z njo vse v najlepšem redu. Sicer pa niti ni hotel sedaj misliti na Adrienne, saj je hotel čim bolje izkoristiti ta njun skupen čas, ki jima je bil dan. ''Potem pa ostani tu. Z menoj. Za vedno,'' je hitro našel rešitev, najsi je bila še tako nerealna, a vsaj v tistem trenutku je verjel, da je bila izvedljiva. Vsaj v tistem trenutku, ki pa je bil vse, kar je bilo pomembno. Vsaj kar se tiče njega bi lahko enostavno pustila službo in izginila na drug konec sveta, kjer ju ne bi nikoli nihče več našel. Pustil ji je, da je z dlanmi zaobjela njegov obraz, ki se je toliko časa skrival pod masko, in se tudi sam utapljal v njenih solznih očeh. Preden bi sam utegnil, so se njune ustnice že združile v drhtečem poljubu, njegova ušesa pa je napolnil glas njene izpovedi, ki mu je ogrela dolgo zamrznjeno srce. Ni ji utegnil vrniti besed ljubezni, saj se je raje posvetil njunemu dolgemu in vročičnemu poljubu, ki bi lahko po njegovem mnenju trajal za vedno, pa se ga ne bi naveličal. Toda v življenju señorja Castra je bilo pač tako, da ga je vselej preganjal čas, ali pa kdo drug. ''Señor?'' se je iz ozadja zaslišal globok moški glas, ki je deloval nekoliko zaskrbljeno in hkrati presenečeno, ko videl klečati svojega gospodarja na pločniku, v objemu neke objokane ženske. Bil je njegov varnostnik, kateremu se je Leonovo obnašanje zdelo dovolj sumljivo, da ga ni mogel kar tako spustiti izpred oči. ''Vse je v redu.. Z menoj je,'' je tiho pojasnil Silver, ko se je le stežka odtrgal od njenih ustnic, ker ju je bil njegov varnostnik prekinil. ''Vaša limuzina je pripravljena, señor, če slučajno..'' ''Ja, ja seveda.. Takoj bova,'' je rahlo zmedeno prikimal, ne da bi se enkrat samkrat ozrl za svoj hrbet, saj ni hotel izgubiti niti ene same sekunde, ne da bi svojo pozornost namenjal izključno Silver. Nasmehnil se ji je, potem pa vzel njene roke v svoje in se začel skupaj z njo počasi dvigovati nazaj na noge. ''Greva,'' jo je vspodbudil in ji z roko pokazal v smeri proti črni limuzini, ki je čakala nanju.

''Za vedno…'' je drhteče ponovila za njim in nato rahlo še prikimala v potrditev njenih besed. Le česa si je v tem življenju še bolj želela, kot da bi bila z Leonom za vedno skupaj. Da jima nič več ne bi stalo na skupni poti do sreče in da bi imela še kopico majhnih otrok. Je potrebno res toliko pretrpeti dvema, ki se ljubita in si ne želita nič drugega, kot biti drug z drugim? Le kje je tu kakšna pravica.
Ob njunem poljubu se ji je zazdelo, kot da se nikoli med njima ne bi ničesar spremenilo, vse je bilo še enako, kot pred meseci, ko je nazadnje čutila njegove ustnice na svojih. S prsti je nežno drsela po njegovem obrazu, kot da bi pregledovala, če je še vedno vse na svojem mestu in srce se ji je končno polnilo z radostjo in ne več bolečino. Res ga je neverjetno močno pogrešala. Zdrznila se je v njegovem objemu, ko ju je močan moški glas grobo prekinil in raje ni preveč dvigala svojega obraza v smer od koder je glas prihajal, saj je bila še vedno vsa od solz. Prikimala je njegovemu tihemu pojasnilu in rahlo olajšano si je oddahnila, ko ji je zagotovil, da je z njim. Prav gotovo bi sicer bil nekdo, ki bi se iz maščevanja lahko v tem hipu, ko sta bila oba precej ranljiva, spravil nad njiju. A Silver pač ni poznala novega Leonovega življenja, ko je vedno nekje v ozadju nevidno stal njegov varnostnik in pazil, da se gospodarju ne bi kaj zgodilo. Vseeno še rahlo zmedeno si je pomela rdeče oči in si začela brisati od solz mokra lica. Rahlo je zavzdihnila, nato pa se skupaj z Leonom postavila na noge in spotoma pobrala še svojo črno masko, ki je ležala poleg njiju. ''Limuzino imaš?'' je nato občudujoče dahnila, ko je le nekaj metrov stran, ob pločniku zagledala parkirano dolgo, lesketajočo se črno limuzino. Zadnja vrata so že bila odprta in visok mišičast moški, ki ju je prej zmotil in za katerega je Silver predvidevala, da mora biti nekakšen Leonov varnostnik, je že čakal pri njih, da jih bo zaprl za njima, ko bosta vstopila vanjo. ''Kakšen razvajenec si postal, señor,'' je z nasmeškom zategnila in dvignila pogled k njemu. ''Bi morala to slučajnoo preveriti?'' ga je smeje podražila in oči so se ji hudomušno zasvetile. ''Vedno sem se hotela peljati v eni izmed takih stvarc,'' je rekla nato bolj sama zase, a dovolj na glas, da jo je imel moč slišati tudi Leon. ''Aha,'' je hitro prikimala in si s hrbtno stranjo dlani hitro obrisala še zadnje sledove solz. Prepletla je prste z njegovimi, ko je opazila, da jo še vedno drži za roko in se mu hitro nasmehnila. Pustila je, da jo je povedel do njegove limuzine, ob tem pa dostojanstveno in z visoko dvignjeno glavo stopala ob njem, kot da bi bila najmanj filmska zvezda; podoba zlomljene in jokajoče ženske v Leonovem naročju pa se je ob tem povsem razblinila nekam v temno noč.

Tudi sam se je mimogrede stegnil po svoji maski, ki je ležala nekje poleg njiju, pa čeprav je ni niti malo več potreboval. Dovolj je imel tega skrivanja, pretvarjanja, da lahko povsem normalno živi, četudi Silver ni ob njem. ''Mhm,'' je z nasmeškom prikimal na njeno vprašanje v zvezi z limuzino, kakor da bi bilo to nekaj povsem običajnega. Navsezadnje pa je v času, ki ga je preživel v Miamiju, skorajda že povsem pozabil, kako je živeti 'iz dneva v dan' in 'na lastno pest'. Luksuz mu je vsekakor bil veliko bolj po godu, kot pa njegovo staro življenje, v katerem se je klatil predvsem po beznicah. ''Hej.. še vedno si sam zjutraj skuham kavo,'' jo je užaljeno opomnil, ne da bi se trudil s pojasnjevanjem, od kod mu vendarle ves ta luksuz, ki ga je bil deležen skorajda na vsakem koraku. ''Mi ne verjameš?'' jo je z nasmeškom povprašal in jo pogledal v iskricah lastne hudomušnosti, pri tem pa jo nekoliko žgečkljivo stisnil bližje k sebi, medtem ko sta že korakala v smeri proti odprtim vratom njegove limuzine. ''No, sedaj se boš. Sicer pa ni nič posebnega,'' je dejal in sam pri sebi skomignil, potem pa se z nasmeškom spet ozrl navzdol k njej. Kot kakšno nadvse pomembno damo, jo je elegantno povedel vse do limuzine ter ji pridržal roko pri vstopanju vanjo. Preden bi se ji tudi sam pridružil, se je obrnil proti varnostniku in mu naročil, da naj ju odpeljejo k njemu domov. Varnostnik mu je pokimal, ne da bi se trudil spraševati, kaj naj bi sedaj storili z njegovima spremljevalkama, ki sta bili po vsej verjetnosti še vedno nekje v notranjosti. Samo uslužno je zaprl vrata za Leonom, potem ko se je le-ta posedel poleg Silver. V poltemi se ji je nasmehnil in se z roko stegnil za njenim obrazom, kjer je z dlanjo zaobjel njeno lice, potem pa se že sklonil k njej ter jo goreče poljubil. Limuzina je medtem že speljala in zavila na cesto, ki je peljala proti severnemu delu otoka, kjer se je nahajala njegova obalna vila, ter mimo hotela, v katerem je bila nastanjena Silver. ''Spotoma lahko poberemo še tvoje stvari,'' je mrmraje dejal nekje med poljubljanjem njenih ustnic, od katerih se tisti večer nikakor ni hotel več odtegniti, da si je skorajda zaželel, da se limuzina na svoji poti ne bi nikoli več ustavila.

((boš kar pri meni pisala dalje? (: ))