Slepa ulica

Čeprav Yvonne ni bila več popolnoma trezna, ko je mrmrajoč si neko staro popevko zavil v to ulico, pa se je obnašala popolnoma normalno. Pravzaprav tako dobre volje in sproščena ni bila že lep čas, kar je očitno vplivalo na njen um, saj so po vsem Miamiju krožile govorice o tej ulici. tu si lahko našel najboljšo robo v vsem mestu, a problem je bil v tem, da si moral imeti peklensko srečo, če si prišel iz nje brez poškodb. A sama je bila nocoj glede tega že prav nezdravo potimistična, ob enem pa je imela za boljšo samozavest na rami ogromno torbico, ki je bila že na videz precej polna. Že ob sami misli na vsebino in na njene posledice je postala še bolj dobre volje in njeno mrmranje je sedaj preraslo v tišje prepevanje in poplesavanje po temni ulici, ki jo je le tu in tam razsvetljevala kakšna svetilka, a orazsvetljeni obroči so se skrajno na robu pravzaprav zmeraj stikali. In prav to je bila nocoj yvonnina pista, po kateri je hodila do zlovešče stare vile, ki je stala prav v koncu ulice in iz tistega dela res ni bilo izhoda. Visoki zidi vse naokoli so namreč uničili še tako majhen plamenček upanja na pobeg, kot bi ga zalili s hektolitrom vode.
In ko je ravno končevala neko staro uspešnico, oziroma vsaj njen osnovni približek, je pričela prihajati v najnevarnejše območje. Sedaj na pločnikih ni bilo videti le nekaj posameznikov, tu jih je bilo vseposod polno. a kljub grozečim pogledom je odšla prav do konca ulice, se na presenečenje prav vseh veselo nasmehnila in v svojem rožnatem stanju pričela s svojim ''No, upam, da ste vi kaj bolj zainteresirani kot družba v lokalih.'' Med govorjenjem je pričela odpirati torbico in mirno prezrla napetost vseh okoli nje, ki pa je hitro usahnila, ko je na dan potegnila dve izmed mnogih steklenic viskija. ''Bi mi kdo pomagal s temle?'' je bilo vse, kar je bilo potrebno, da so se spravili v akcijo in čez nekaj minut, ko so se fantje, ki očitno niso bili vzdržljivi, opli, so se že skorajda vsi vsepovprek hihitali. A kmalu je Yvonne ugotovila, daso se njeni upi o zabavi razblinili, saj so imeli uličarje o zabavi precej drugačno predstavo kot ona. Tako se je, še z adnjo steklenico v torbici odpravila nazaj po ulici, med tem pa bolj ali manj zrla v tla in se, kot naročeno, v nekaj zaletelo. ali bolje rečeno nekoga, saj je najprej zagledala dva čevlja, nato telo, čisto na koncu pa še obraz, ki se ji je zdel še preveč znan, a ji je bil izraz na obrazu precej tuj. A kakorkoli, dvoma o indetiteti osebe pred njo ni bilo.


[ tagged: Leon. ^^ & sry za bv post, nekam mi manjka domišlije >.< ]

Marsikdo bi bil mnenja, da so bili taki kraji, kot je bila ta ulica, pravšnji za nabiranje svežih pripadnikov mafije. Bilo je temačno, smrdelo je po alkoholu, cigaretnem dimu in kdaj pa kdaj celo po prostitutkah, a vsekakor je bilo vedno polno nenavadnih ljudi. Toda ne polno tistega, kar je Leon v tistem trenutku iskal. Z eno izjemo. Vse, kar je vedel o ženski, katero je iskal, je bilo njeno ime. Yvonne. Bila je nekdo, ki se je po podatkih njegovih ovaduhov, precej zanimala zanj, vse odkar se je pojavil na vrhu miamijskega Podzemlja. Seveda se je Leonu ta podatek takoj zazdel pomemben, saj je to med vsem drugim lahko pomenilo tudi to, da ga je ta oseba iskala zaradi zaposlitve. Preveriti pa tudi ni nikoli škodilo, mar ne? Tako se ji je nekega večera odločil slediti in se večino časa imel možnost zgolj muzati nad njenim načinom 'zabavanja'. Nekako ga je spominjala nase oziroma vsaj na starega sebe, tistega ki se je takole prijetno opit klatil po New Yorku. Toda Leon je ni nameraval soditi po prvem vtisu, četudi bi opitost za marsikaterega delodajalca pomenila nedopustnost. Ko je sama zavila v slepo ulico, se je Leon zadržal v ozadju ter si nekje v sencah privoščil nekaj cigaretov, medtem ko je čakal, da bo dekle dojelo, da s takimi cepci, ki se zadržujejo tu, resnično nima kaj dosti početi. Končno se je to tudi zgodilo in z zadovoljstvom na obrazu je Leon opazoval, kako se je Yvonne počasi začela vračati v njegovi smeri. Počasi je stopil iz senc in se ji tudi sam začel približevati, pri čemer je z razliko od nje dobro vedel, do česa bo privedlo vse skupaj. In ko se je Yvonne tako zaletela vanj, ni niti trznil, temveč na svojem obrazu obdržal hladen nasmešek. ''Previdno,'' je odvrnil brezizrazno, ko so se njegove dlani za trenutek oprijele njenih nadlahti, saj bi se drugače najverjetneje zrušila po tleh. Njegov temačen pogled je kmalu zatem poiskal njene oči, ki so se motno lesketale v šibki svetlobi bližnje svetilke, njegove roke pa so ob tem počasi popustile svoj prijem.

Nekaj trenutkov preden se je zaletela prav v šefa Miamijske mafije njeno počutje ni bilo ravno na vrhuncu. Pravzaprav je že čutila posledice mešanja alkohola in trave, čeprav se je slednje komaj pritaknila, saj so bili fantje, s katerimi se je hotela zabavati precej skopi. Preveč za zabavo. In ko se je naslednji trenutek znašla z obrazom nekje v višini šefovega vratu je zavohala parfum, ki se ji sicer ne bi zdel omembe vreden, tokrat pa je bila to pika na i njenemu stanju. Leonove roke so jo za nekaj trenutkov, preden so možgani dojeli situacijo, še zadržale, nato pa se ji je zvrtelo in kolena so ji klecnila. Glava jo je neznansko bolela, bila je jezna sama nase, na človeka pred njo, ki je bil zadnji, ki bi ga hotela videti, na očeta, ker je zaradi njega zabredla v vse skupaj... in kar je bilo najslabše, spila je ravno dovolj, da se ji je razvezal jezik ter da ji ni bilo mar za posledice, ki bi znale nastati zaradi izgovorjenega. Pravzaprav ji je bilo vseeno za vse. Zase, za vse okoli sebe... Vtrenutku šibosti, ko se je za sekundo znebila vseh misli, pa je na dan iz najbolj varovanih območij njenega srca pricurljala žalost. Pa ne kar kakršna koli, ampak tista, zaradi katere je živela takšno življenje in zaradi katere ni bila kakšna znana in nesramno bogata kirurginja, kar si je sicer vedno želela postati. In kar si je zanjo želela tudi njena mama, ki je ni videla že leta. Živela je kvečjemu na drugem koncu mesta, pa vendar je ni bila sposobna obiskati, saj je vedela, da bi od obiska dobila le čustva, na moč podobna tem. Prebudila bi se globoka žalost ob spominu na ljubljenega očeta. In kot pred leti se je iz žalosti kmalu rodila jeza.
Takrat se je znašala na vse okoli sebe, nekoliko na mamo, največ pa na ljudi, ki so bili okoli nje na faksu. Bila je ena največjih prasic v celotnem kampusu, ledena kraljica, kateri si nihče ni upal nasprotovati, saj ni vedel, kaj bi ga lahko doletelo. In Yvonne je bila zmožna marsičesa. Tokrat pa ji jeze ni bilo treba stresati na nedolžne ljudi ki so jo obdajali. O ja, to je bila njena srečna noč. Le kakšen korak stran od nje je namreč stal človek, ki ga je krivila za smrt svojega najdražjega očeta. Vodja mafijcev, ki je bil po njenem kriv več kot tisti, ki je očeta dejanjsko ubil. On je namreč dodelil to nalogo nič hudega slutečemu mafijcu.
Njena glava, ki je bila do takrat sklonjena, da so jo zakrivali lasje se je počasi dvignila. Pogled je usmerila v Leona in v medli svetlobi ulične svetilke so njene motne oči postale jasne in z lahkoto je bilo opaziti, da iz njih, kot tusdi iz vsake yvonnine celice sije nič drugega kot sovraštvo.