Leonova pisarna [3. nadstropje]

Email sporočilo
Od: Adrienne Angarano
Za: Leon Collins
Zadeva: Giggs

Vsebina:
Hej!

Imam nekaj novih podatkov, ampak jih ne bom puščala v spletu. Pridem z letalom ob 15:45.

Ad

Julia je počasi zakorakala skozi dolg hodnik. Bila je nekoliko utrujena, a zadovoljna, njen obraz pa tako kot ponavadi ni izražal kakšnih posebnih čustev. Še vedno je imela na sebi elegantno obleko in čevlje, ki so oddajali prav poseben zvok, ko je hitela po hodniku. Ravnokar je zaključila s vsemi stvarmi v skladišču, zdaj pa se je odpravila v Leonovo pisarno.
Ustavila se je pred mizo, za katero je sedela urejena ženska, po vsem verjetnosti tajnica. Tablica na njeni mizi je naznanjala, da se ženska piše Corazόn, a s tem se Julia ni preveč obremenjevala. "Hej." Počakala je, da je pritegnila njeno pozornost, potem pa ji na hitro pojasnila. "Sem Julia. In najbrž ne potrebuješ dodatnih pojasnil o namenu mojega obiska, kajne?" Ob nekoliko začudenemu pogledu se je hladno zazrla vanjo, potem pa se naslonila na njeno mizo. Imela je čas, čeprav so jo dogodki zadnjih dni še vedno zasledovali. Ni se zmogla znebiti tistega neprijetnega občutka, da bo Dylan vsak čas planil izza enega izmed stebrov in s prstom je pogladila srebrno zapestnico na roki, ki je brez diamanta delovala nekoliko prazno, a kljub temu se ga je Julia znebila. Preveč bi jo spominjal na nalogo, tega pa vsekakor ni hotela. Spet je namenila nestrpen pogled tajnici, potem pa vdano v usodo zavzdihnila.

Leon je ravno pregledoval Juliin seznam nakradenih stvari, ki so se trenutno nahajala na varnem v njihovem skladišču, ko ga je tajnica preko telefona obvestila, da se je Julia pravkar vrnila. ''Pošlji jo noter,'' ji je naročil, ne da bi svoj pogled umaknil iz seznama, ki je bil veliko daljši kot je sprva upal oziroma pričakoval. Počakal je, da so se vrata njegove pisarne odprla, vendar pa svojega pogleda še vedno ni dvignil iznad papirja. ''Sedi,'' ji je ukazal in pomignil na prazen stol nasproti njegove mize. Njegov obraz je bil ves čas hladen in brezizrazen, tako da je bilo nemogoče uganiti, kakšne volje je pravzaprav bil. Minilo je še nekaj dolgih trenutkov napete tišine, nakar je list končno odvrgel na mizo in dvignil svoj prodorn pogled naravnost proti njenim očem. ''Moram reči, da sem precej navdušen nad vašim delom,'' je končno spregovoril v precej formalnem tonu, ki je po njegovem mnenju k takim vrstam pogovorov tudi sodil. ''Pohvalno,'' je prikimal in si dovolil, da so se kotički njegovih ustnic rahlo zavihali navzgor v nasmešku. ''Je bilo kaj težav?'' je vprašal, čeprav je v to dvomil, glede na to, da je Julii uspelo več kot samo odlično opraviti nalogo, in da je bila sedaj tu, še vedno v enem kosu.

Končno ji je tajnica pokimala in ji s tem nakazala, da sme vstopiti. Pravzaprav je bila Julia na nek način vesela, da Leon ni imel kakšnih goril pred vrati pisarne, ker Julia s tem ni imela preveč dobrih izkušenj. A kakorkoli že, odšla je do vrat pisarne in jih odprla, potem pa po Leonovem ukazu sedla na stol nasproti njegove mize. Pravzaprav še ni bila v njegovi pisarni in presenetil jo je videz vsega skupaj, ampak tega ni pokazala. S hladnim izrazom na obrazu je s pogledom ošinila Leona, ki je bral nek list. Napeta tišina v pisarni je ni motila, prej nasprotno. Ponavadi je uživala v tišini, ki pa jo je tokrat zmotil Leon. S pogledom je spremljala padanje lista, potem pa se srečala z Leonovimi očmi. "Ne, ni bilo kakšni posebnih težav." Dvomila je, da bi mu sploh povedala, če bi bile. S težavami se je ponavadi spopadala sama in jih tudi uspešno reševala. Pri tej nalogi pa je vse skupaj pravzaprav bilo lažje kot bi otrokom kradel sladkarije. Nalogo je očitno uspešno opravila, zato se je lahno nasmehnila. Ob takšnih trenutkih je bila ponavadi hladna in brezizrazna, kar ji je najbrž dalo videz profesionalke. Ampak ni mogla biti preveč hladna v oblačilih, ki jih je imela na sebi. S pogledom je spet ošinila Leona in bila celo srečna, da ni mogel brati njenih misli. Raje je spraznila svojo glavo in počakala na kakšen odziv od temnolasca, ki je sedel čez mizo.

Zadovoljno je prikimal in prav nič ni dvomil v resničnost njenih besed. Že na prvi pogled je dajala videz nekoga, ki je do vsega skupaj gojil izvrsten profesionalni odnos, četudi je bila njena trenutna oprava daleč od tega, da bi jo ljudje lahko imeli za hladnokrvno mafijko. Popolna krinka. Leonove oči so se počasi odlepile od njene postave, ko se je zopet oglasil: ''Dobro.. Denar bo nakazan na tvoj račun v roku ene ure, preostanek plačila pa lahko dvigneš kar pri varnostniku v skladišču.'' Za hip se je malce zamislil, nato pa svoj pogled spet vrnil k njenim očem. ''To je to. Če je še kaj, sicer pa lahko greš,'' je še dodal in se vprašujoče zazrl vanjo, čeprav ni pričakoval, da bi se imela Julia namen še zadrževati tu.

"Prav." Odločno je prikimala in Leonu s tem pokazala, da je razumela njegove besede. Saj pravzaprav ni bilo kaj posebnega za razumeti. Opravila je nalogo, dobila bo obljubljeni denar in to je bilo to. In morala je še razmisliti, kaj bo naredila s tem denarjem. Ampak to ni bil pravi kraj za razmišljanje o tem, kajne?
Lahno se je nasmehnila, potem pa zmajala z glavo. "Ne, to bi bilo vse." Svetli kodri so ji zastrli obraz, zato si jih je z vajeno potezo odstrla in počasi vstala, ob tem pa pogleda ni umaknila iz Leona. Bil je prava podoba avtoritete in ob tem se je spet zavedla tistega spoštovanja, ki ga je čutila do njega. Navsezadnje se je povzpel zelo daleč. Morda bo tudi njej uspelo. In morda tudi o tem ne bi smela premišljevati zdaj. "Torej, do naslednjič." Pomenljivo se je nasmehnila, potem pa se obrnila in se odpravila iz pisarne. Medtem ko je korakala po hodniku, se je odločila, da bo še danes odšla v skladišče. Saj je bil navsezadnje njen zaslužek.

Po naporni noči si je vzela prost dan, šele na to se je odpravila v pisarno svojega šefa Leona. Naloga je bila uspešno opravljena in sedaj je sledilo le še plačilo. Vsaj tako je upala, ni si želela kakšnih dodatnik komplikacij. Z hitrimi koraki je hitela v tretje nadstropje in na stopnišču se je skorajda zaletela v visoko blondinko ki se ji je zdela znana. Nikakor se ni mogla spomniti, če jo je že kdaj videla tukaj ali kje drugje. Pa saj niti ni bilo pomembno. Ustavila se je pred lično pospravljeno mizo in se nasmehnila ženski. Bila je urejena in dajala je vtis dokaj strogega človeka. Izgledalo je, da ima veliko dela in, da se zanjo ne meni preveč. Zato se je odkašljala. "Pozdravljeni, sem Lucy. Prišla sem h gospodu Leonu. " Ženska jo je končno pogledala in ji z roko namignila naj počaka. Tako se je Lucy naslonila na steno in si prižgala cigareto. Iskreno je upala, da ji vsaj tokrat nihče ne bo težil zaradi nje.

''Spusti jo naprej,'' je Leon kratko odvrnil v odzivnik in svoj pogled pričakujoče dvignil proti vhodnim vratom, skozi katere je naposled kmalu vstopila Lucy, ena izmed njegovih profitnejših novih pridobitev, če je temu lahko teko rekel. ''Sedi,'' ji je naročil, ji z roko pomignil na stol nasproti svoje mize in se namuznil ob pogledu na cigaret v njenih rokah, ki je moral biti prižgan šele nedolgo tega. Marsikdo bi tako gesto vzel kot nespoštljivo, vendar Leona k sreči ni motil ne cigaretni dim, ne njeno obnašanje, saj ga je s to svojo 'predrznostjo' nekako spominjala nase. ''Torej.. Kako je šlo?'' jo je vprašal, čeprav je že vedel za vso tisto nakradeno robo, katero je Lucy uspelo prinesti v njihova skladišča, od koder bo kmalu romala naprej na dražbo. ''Denar je že bil nakazan na tvoj račun, preostanek, torej tretjina plena, pa je povsem po tvoji izbiri. Lahko vzameš, kar hočeš, ali pa počakaš, da to prodamo, in vzameš samo denar. Meni je vseeno,'' je še dodal in se z blagim nasmeškom na ustnicah vprašujoče zazrl vanjo.

Po kratkem čakanju ji je gospa pri pultu pomignila naj vstopi. V svojem večno zdolgočasenem slogu je hitro vstopila v pisarno in s pogledom premerila Leona. Sedla je na ponujeni stol in opazila njegov izraz ob pogledu na cigareto. "Vas moti? Naj jo ugasnem..." Z njegovega obraza ni dobro razbrala kaj si misli ob cigareti, zato je poskusila nekaj drugega. "Ali smem tudi vam ponuditi eno?" Iz žepa je vzela škatlico ter jo pokazala Leonu. Pravzaprav ni bila vajena ponujati svojih cigaret drugim, niti se ni menila za to če kajenje koga moti. A on je bil pač nekaj posebnega. "Ni bilo nikakršnih težav. Upam, da sem izpolnila vaša pričakovanja.." Pogledala ga je v oči in upala, da bo zadovoljen z njo. "Vzamem lahko karkoli hočem?" Igrivo se je zasmejala. "Bom kar počakala na denar." Pravzaprav je to vedela že od začetka, za predmete ji je bilo čisto vseeno. Tako ali tako nikoli ni marala starin.

Zadržal je svoj namuznjen nasmešek in jo pomenljivo opazoval, kako je reagirala na njegovo držo. Že jo je hotel zavrniti, češ da je škoda cigarete za to, da bi jo sedaj ugašala, ko ga je presenetila s svojo ponudbo. Leon se je ob tem samo nasmehnil, ko je pomislil, kako se mu kdo drug tega prav gotovo ne bi drznil narediti. ''Ne, ne moti me.. In hvala,'' je naposled končno le odvrnil, ko se je stegnil po ponujeni škatlici ter iz nje povlekel cigaret, medtem pa z drugo roko že pobrskal za vžigalnikom, ki ga je zadnje čase uporabljal bolj za prižiganje cigar kot pa cigaret. Vse samo zato, da bi zadostil svojemu novemu stilu. Vajeno si jo je prižgal, globoko vdihnil dim in ga nato zadovoljno izdihnil visoko v zrak. ''Vsekakor sem zadovoljen,'' je pokimal na njene besede in se za trenutek radovedno zazrl vanjo. ''Dobro. V tem primeru bo preostanek plačila nakazan do konca tega tedna,'' je še oznanil in na sredino mize postavil pepelnik, kamor sta oba lahko otresla svoj pepel. ''Do nadaljnega?'' jo je z bežnim nasmeškom pogledal in ji tako namignil, da je čas za njen odhod.

S sprejetjem njene cigarete se ji je prikupil. Ni bil nek nadutež, ki si je mislim, da je ves svet njegov. Sproščeno je kadil ob njej. Zato ji je obraz kmalu razsvetlil nasmešek. "Vesela sem, da ste zadovoljni z menoj." To je bilo popolnoma res in tega ni imela nikakršnega namena skrivati. Zdelo se ji je zanimivo, da jo je tako hitro odslovil. Ni se mogla odločiti če jo to moti ali ne. Po navadi je bila vedno ona tista, ki se je prva poslovila. "To se sliši krasno. Se vidiva." Bila je prepričana, da se bosta kmalu videla. Na nek čuden način si je to tudi želela. Bil je njen šef in zagotovo tudi nekdo, s katerim bi ji bilo lepo. Vsaj za eno noč. Kmalu se je zavedla sovjih misli in se zgrozila. Ni ga zanimala, zakaj je potem počela to- ga zapeljivo gledala čez mizo. Spet je iskala težave. Hitro je vstala in odšla proti izhodu. Pred vrati se je še enkrat obrnila in se nasmehnila.

Ni si resnično mislila, da bo tako kmalu po zadnjem obisku spet tukaj. Ampak, dolžnost je klicala. Julia se je sama pri sebi nasmehnila, potem pa z odločnimi koraki odšla do Leonove tajnice, ki si je njeno postavo ogledala brez posebnega zanimanja. Marsikdo bi bil najbrž vsaj nekoliko začuden nad kontrastom, ki so ga povzročala črna oblačila in svetli lasje, ampak najbrž je bila uboga ženska pred njo navajena že vsega hudega. Sama pri sebi se je nasmehnila, potem pa prehodila še tistih nekaj korakov, ki so jo ločevali od njene mize, in se naslonila nanjo. "Julia." Na kratko se je predstavila, potem pa se nasmehnila ženski. "Prišla sem k Leonu." Ogledala si jo je dokaj nezaupljivo, zato se ji je še enkrat hladno nasmehnila. "Lahko mu poveste tudi, da imam fanta." Ob tem je spravila svoja sončna očala v torbico in se ob tem zdolgočaseno ozrla k ženski, ki je zdaj vzdignila telefonsko slušalko. Julia je sama pri sebi še enkrat preverila svoj načrt in vse, kar je do zdaj naredila. Čeprav je šlo vse gladko, ni nikoli bila prepričana. In prav nikoli se ni prepustila občutku varnosti. To je bila njena naloga in še vedno je morala biti previdna, če jo želi speljati do konca. In to uspešno.

Ta klic je Leon nestrpno pričakoval že ves dan, zato mu niti ni bilo potrebno poslušati do konca, da ne bi že prej uganil, kakšen je bil namen Juliinega obiska. Tako močno je namreč verjel vanjo in v njene sposobnosti, da niti za trenutek ni pomislil, da bi se vrnila k njemu s slabo novico. Zato je že kmalu ob omenjenem imenu vstal s svojega stola, pograbil svoj črn suknjič ter pohitel proti težkim vratom, katere je sunkoma odprl, da je preplašil še samo Corazon, ki je bila navajena tudi že burnejših odzivov. ''Povej jim, da sem zaposlen,'' je po špansko naročil svoji tajnici, medtem ko si je oblačil suknjič in se hitro pridružil Julii ob strani. ''Pa poglejmo, koliko je kaj vredna dandanes tale mularija,'' je v pretkanem nasmešku zamrmral Julii, potem ko jo je narahlo objel preko hrbta ter jo potisnil v smeri proti dvigalu, ki je vodilo naravnost v kletne prostore.

Abigail se je nekako vesela, sprehajala po stopnicah. Namenjena je bila v tretje nadstropje. Nagrade se veselila ravno ni, vendar je bila ponosna sama nase, da ji je zopet uspelo. Pogledala je pred sabo. Še par stopnic in prispela bo do željenega nadstropja. Stopila je do vrat ter jih odrinila. Bila je v tretjem nastropju, ki se je pošteno raziskoval od drugih. Vendar se za to ni preveč obremenjevala. Dvignila je glavo ter se odpravila naprej. Prispela je do vrat na kateri je pisalo ime lastnika. Vstopila je in nič začudena naletela na tajnico. Zavzdihnila je, saj ji je že ob pogledu nanjp postalo slabo. Res obupno. To so bili ljudi, ki jih je v teh stanovih defenitivno sovražila. Poleg FBIajcev, tudi njih nikakor ni prenesa. Ko se je spomnila na FBI je njena maska pada. To jo je spomnilo na brata in sestro, katere je zapustila. Še vedno ni prebolela in še vedno jih je imela nadvse rada. V naslednjem trenutku je stresla z glavo, da bi odgnala misli. Stopila je do tajnice. Ni potrebovala ji povedati zakaj je pršla, saj ji je bilo po načinu oblačenja in vedenja takoj jasno. ''Pohiti'' ji je odgovorila ter se naslonila na stano. Čakala je, da jo Leon sprejme.

Tajnica ji je sprva namenila zgolj grd pogled, nato pa že hotela odpreti usta, da Abigail obvesti o Leonovi odsotnosti, ko so se vrata dvigala v bližini nenadoma odprla. ''Abigail,'' je Leon svojo zaposleno dobrovoljno pozdravil, Corazon pa namenil rahlo opravičujoč pogled. ''Kar semle,'' je dejal in pomignil Abigail naj mu sledi v pisarno. Pridržal ji je vrata ter počakal, da je vstopila pred njim v pisarno, potem pa jih za seboj skrbno zaprl in se odpravil na svoje mesto. ''Torej... dobre novice?'' je vprašal in se še vedno z nasmeškom na ustnicah pričakujoče zazrl vanjo. Nič ni bilo boljšega od tega, da so se tvoji zaposleni vračali nazaj polnih rok in čistih kartotek.

V odzdrav se mu je nasmehnila ter stopila na pisarno. Vsedla se je na stol nasproti njega. Zopet se je nasmehnila. ''Seveda, da so dobre'' mu je odgovorila. ''In ja... Seznam'' je rekla ter mu ponudila list. Na njem je bil seznam, kar veliko stvareh, ki jih je nakradla. Ob misli na to se je sama pri sebi nasmehnila. Zopet je bila za njo naloga, ki jih je kakor vse dobro odpravila. ''Torej... bo za kaj?'' ga je vprašala ko je pregledoval njen list. Medtem so njej pogledi pobegnili po pisarni. Bila je nadvse bogato opremljena ter to ji je bilo všeč. Zopet se je ozrla vanj ter čakala na njegov odgovor.

S hitrimi in odločnimi koraki je Julia odrinila vrata in vstopila. Doma je iz sebe sprala še zadnje ostanke zapora, se preobleka v oprijete sive kavbojke in vijolično majico, potem pa se odpravila v kazino. Naloga ji je spodletela na celi črti in za to je krivila samo sebe. Prav dobro je vedela, kaj je naredila narobe in kako bi lahko vse skupaj izboljšala, ampak za to je bilo zdaj že prepozno. Čeprav ta naloga ni bila povsem brez pomena zanjo. Kot prvo; zdaj je vedela, kaj mora storiti pri ugrabitvah. In potem je bila tu še tista oseba, ki jo je prezirala iz dna srca; Riley Giggs. Na živce ji je šlo, če so ljudje kričali nanjo in jo izsiljevali, zato je imela z njim vsekakor še kar nekaj načrtov, ki zanj najbrž ne bodo prijetni. Tako ali tako pa ji je obljubil, da bo prizadel nekaj ljudi, ki so ji kaj pomenili. Le da ni vedel, da takšnih ljudi ni.
Ustavila se je pred mizo Leonove tajnice, ki je s pogledom začudeno ošinila njeni zapestji. Tudi Julia je sklonila pogled. To je bil še en spominek iz zapora. Rdeče sledi, nekaj brazgotin in posušena kri, ki je nikakor ni mogla spraviti stran, so bile zelo vidne na njeni bledi polti. "Je Leon notri?" Ko ji je ženska pojasnila, da je nekdo drug zraven, je Julia z roko udarila po mizi, potem pa se opravičujoče nasmehnila. "Mislim, da bom počakala." Obrnila se je in se usedla na enega izmed stolov, potem pa se namrščila. Nikakor ni marala čakanja, potem pa bo morala Leonu naznaniti slabe novice. Opazila je, da jezno stiska dlani, zato jih je sprostila in se vdano v usodo naslonila nazaj na sedež.

Leon je sprejel njen seznam nakradenih stvari in ga brezizrazno nekajkrat preletel. ''Zelo dobro,'' je po kratkem molku končno dejal, dvignil pogled iznad lista proti Abigail in ji namenil komaj opazen nasmešek. ''Polovica je, kot je bilo dogovorjeno, tvoja, denar pa bo bil nakazan na tvoj račun v roku ene ure,'' je pojasnil v formalnem glasu in že hotel nekaj dodati, ko ga je zmotil telefonski pisk. Nejevoljno je pritisnil tipko za sprejem klica in se nič kaj prijazno oglasil: ''Rekel sem vam, da me ne motite, ko sem zaposlen-'' ''Julia je tu... Rekli ste, naj vas nemudoma-'' ''Hvala,'' je hitro končal svoj kratek pogovor s tajnico in prekinil zvezo, potem pa očitno vznemirjen vstal s stola. ''To je vse,'' je dejal Abigail in ji na ta način namignil, da je čas za njen odhod. Stopil je okrog mize in jo narahlo z dlanjo na njenem hrbtu potisnil proti vratom, tam pa le-ta odprl in se z nasmeškom poslovil od nje, nato pa se je na njegov sicer večno hladnokrven obrazni izraz prikradla zaskrbljenost, ko se je njegov pogled srečal z Juliinim. Slišal je, kaj se je zgodilo, in po pravici povedano ga je vse skupaj grizlo bolj, kot bi mu na prvi pogled lahko pripisali. ''Vstopi,'' jo je z resnim glasom povabil naprej, počakal, da je stopila skozi vrata, le-ta pa za seboj skrbno zaprl.

Dvignila je pogled, ko so se vrata v Leonovo pisarno odprla. Izstopila je neka rjavolaska, ki je ni poznala, niti ji ni posvečala preveč pozornost, ker se je zazrla naravnost proti Leonu. Vstala je in se odpravila v pisarno, in ko je Leon zaprl vrata, preprosto ni mogla več zdržati. "Spodletelo mi je." Čeprav je bil njen glas hladen kot običajno, pa je bil neizpodbiten ton jeze in razočaranja v njem. Nad sami sabo, ker je preprosto ni uspelo.
Njene oči so se srečale z Leonovimi in začutila je, da mu dolguje razlago, zato je zajela sapo. "Predaja naj bi šla dobro. Ampak vse skupaj je bila past. Tam je bil tisti agent... Z ostrostrelcem. Aretiral me je." To je bil še najlažji del. "Potem so me peljali v FBI stavbo. Na zaslišanju... Ni bilo ravno prijetno." Tokrat je bil bes v njenem glasu že očiten in pravzaprav se niti ni trudila več, da bi ga skrivala. "Tisti agent je bil neke vrste psiho. Užival je, ko se je drl name. No, pravzaprav mi je na začetku uničil mojo najosnovnejšo pravico do odvetnika. Potem je bil nekaj časa osladno prijazen in pripravljen mi je bil ponuditi vse, če bi mu povedala, za koga delam." Hladno se je nasmehnila sama pri sebi, preden je nadaljevala. "Ampak potem mu nisem bila pripravljena povedati. Postal je nasilen." Ob tem se je spomnila tudi na modrico na njeni nogi. "Prevrnil je mizo in to. Mi obljubil, da bo poškodoval vse, ki mi kaj pomenijo. Da me bo večno lovil in pazil na vsak moj korak." Ampak če ni šlo zlepa, ni šlo niti zgrda. "Ni bilo ravno prijetno. In pozneje se je izkazalo, da so se mikrofoni čudežno pokvarili, iz njegovega traka pa so izginile vse grožnje. In medtem..." Njen glas je lahno zadrhtel nad vsem, kar je doživela v zadnjih dneh, ampak nato se je obvladala. "Medtem mi je omenil, da zna ponarejati dokaze. Ukraden avto in te stvari. Na koncu me je obtožil ugrabitve, spolnega nadlegovanja in pedofilije." Ugriznila se je v ustnico, preden se je ozrla še na svoji roki. "O, in pustili so mi spominek." Pomignila je na zapestji, potem pa svoj pogled usmerila nazaj proti Leonu. "Si še kdaj slišal za Rileyja Giggsa?" Ime agenta je skoraj izpljunila, potem pa se zazrla proti svojemu šefu. V njenem pogledu je bilo spet nekaj obžalovanja in opravičilo, ker ji ni uspelo.

Če ga ne bi Julia tako odločno prehitela, bi bil sam tisti, ki bi nase prevzel vso krivdo v zvezi z njeno aretacijo in neuspešno opravljeno nalogo. Navsezadnje bi moral vedeti – zaupati svojim občutkom, ki so mu pravili, da so ugrabitve in izsiljevanje le redko uspešno izvršene. Toda sedaj ni imel časa za razmišljanje o tem, saj so se besede kar vsule iz Julie, ki je bila očitno precej jezna in razočarana sama nad sabo. Ni imel boljše izbire, kakor da ji molče pusti, da pove svoje, saj ga je navsezadnje tudi zanimalo, kaj za vraga se ta čas dogajalo z njegovo zaposleno, ki mu je bila osebno še celo ena izmed najljubših. Pozorno ji je prisluhnil, pri tem pa se je njegov pogled, ki je počasi preverjal vsak delček njenega telesa, čedalje bolj mračil. Beseda 'psiho', s katero je Julia označila agenta, je v Leonu prebudila nekaj, kar mu je v mislih takoj naslikalo podobo Giggsa. Spomnil se je namreč na svoj pogovor z Adrienne in na to, kako ga je takrat sama opisala. Bilo je skorajda identično in z vsako nadaljno Juliino besedo, je podoba Giggsa pred Leonovimi očmi postajala jasnejša. Le kako si je drznil?! Medtem ko je bil Leonov temačen pogled fiksiran nekam v namišljeno točko ob strani, so se njegovi prsti v kipečem besu počasi stisnili v trde pesti. Njegov obrazni izraz se je spremenil v masko slabo prikritega sovraštva, ki je vzniknilo iz dna njegovega srca. ''Ta prasec..'' je odsotno stisnil skozi zobe, medtem ko se mu je pred očmi izrisala podoba krohotajočega se agenta Giggsa, ki ga je v vsej svoji veličini enkrat že imel priložnost od blizu srečati; na dan, ko sta drug drugemu 'obljubila' neskončno igro mačke in miši – igro, ki pa se je v trenutku, ko se je Riley lotil najprej Silver in nato še Julie (da Adrienne in njenega sina sploh ne omenjamo), spremenila v vojno. ''Ta… Kako si drzne?!'' se na koncu ni mogel več zadrževati, ko je Julia s svojim vprašanjem potrdila vsa njegova sumničanja, besno zarenčal in z roko divje zamahnil po površini mize, da je z nje na tla poletelo vse, kar je bilo v njegovem dosegu. Ni mu bilo mar za nered, ki ga je s tem povzročil, ali za razbite predmete, še manj pa za njegov lasten izpad, ki je bil daleč od njegove običajne obvladovanosti. Ni mogel verjeti, da se je bil Giggs pripravljen spustiti tako nizko. Nasilništvo, grožnje, ponarejanje dokazov..? Je bil pa resnično obupan… ali pa nor. V vsakem primeru pa si je s tem zapečatil svojo usodo. Plačal bo za to.. ''Moral bi vedeti,'' je jezno nadaljeval, ko se je vzravnal in začel sam pri sebi zmajevati z glavo, medtem pa se že obrnil nazaj proti Julii. ''Moral bi.. Prekleto!'' je klel in se jezno sprehodil naprej, sprva mimo Julie, nato pa se ponovno vrnil nazaj do nje. Ni mu bilo mar, če je zaradi vse skupaj izgledalo, kot da so mu stvari začele uhajati z rok, saj mu je bila skrb za njegove podrejene navsezadnje prioriteta. ''To je vse moja krivda. Ne bi te smel poslati same..'' se je jezil nad samim s seboj, medtem ko se je še kar držal za glavo ter se skušal na ta način nekako pomiriti, čeprav bi raje videl, da bi lahko vzel pištolo in tega cepca postavil pred zid ter mu že enkrat pokazal, kar mu gre. Navsezadnje je šel tokrat več kot odločno predaleč.

Spet je stala pred Leonovo tajnico, tokrat s kovčkom polnim denarjem. Bila je zares ponosna, zato se je veselo nasmehnila ženski, ki je sedela za pultom. Iz pisarne so se slišali rahli glasovi, torej je nekdo moral povzdigniti glas.''Predvidevam, da je zaseden kajne?'' Po pritrdilnem kimanju je sedla, ter se pogledala v ogledalo, ki ga je imela v torbici. Obrisala si je kri in si robček pritisnila na rano iz katere je še vedno krvavela. Glavo je naslonila na zid in razmišljala kako dolgo bo morala počakati. Pa saj ji je bilo vseeno. Upala je, da ni karkoli narobe. Od kar je bila članica Miamijske mafije se ji je zdelo, da so kot velika družina. Čeprav skoraj nikogar ni dobro poznala, kaj šele prijateljevala s komerkoli ji ni bilo vseeno zanje. Kovček je odložila ob svoje noge ter čakala.

Samo zmajala je z glavo nad Leonovimi besedami. Prasec je bila beseda, ki je Rileyja kar dobro opisala. Očitno ga je njen nadrejeni že poznal. Vsaj tako si je razlagala njegov izbruh, ki pa jo je prepričal v to, da je bil tudi njemu tisti neumni agent še predobro znan. Sklonila je pogled in ob tem podoživela zaslišanje, ki ji je po žilah spet pognalo tisoče atomov besa. Nihče ni mogel kar tako ravnati z njo in jo dobro odnesti. Tako ali tako je bila že zdavnaj odločena, da bo z Rileyjem tudi sama poračunala. Znašel se je na vrhu njene liste ljudi, ki jih je sovražila iz dna srca, in to zanj ni bilo nič dobrega.
"Ne." Njena odločna beseda je presekala Leonove in zazrla se je vanj. "Ni bila tvoja krivda. Navsezadnje je bila moja naloga." To je bilo povsem res. Leon ji je dal nalogo, ampak ona sama bi se morala bolje prepričati pri predaji. V glavi je imela tisoče boljših scenarijev kot tistega, ki ga je izpeljala, ampak zdaj je bilo prepozno. "In če me ne bi poslal same, bi še kdo drug pristal v zaporu." Bila je povsem prepričana v svoje besede, tako ali tako pa je raje delala sama. "Bolje bi se morala znajti. Ampak zdaj je že vseeno." Svoj pogled je zapičila naravnost v Leonove oči, potem pa se osredotočila na prejšnjo temo pogovora. "Način, na katerega me je Riley spraševal vse tisto... Vedel je, za koga delam. Le da je želel potrditev, ki mu je nisem želela dati in zaradi tega je izgubil živce." Morda se je zaradi tega zatekel tudi k vsem nizkotnim stvarem, čeprav je bila prej prepričana, da je bil preprosto takšen. Surov, živčen moški, ki mu je nekdo dal moč, da je lahko ravnal z ljudmi tako, kot je želel sam. S pogledom je ošinila Leona in za trenutek zamišljeno zrla vanj. Zadnja stvar ki bi jo želela bi bilo to, da bi se krivil zato, ker je njej spodletelo. In pravzaprav je na nek način povsem razumela njegov izbruh. "Nisi mogel vedeti." Ni vedela kaj je bilo tisto na njenemu nadrejenemu, zaradi česar mu je popolnoma zaupala in pravzaprav bila zanj pripravljena dati tudi življenje, kar najbrž velika večina ostalih ne bi storila. In morda je prej zvenela predrzno, ampak počutila se je nekoliko bolje, ker je nekomu lahko povedala vse, brez da bi jo skrbelo. S pogledom je ošinila nered na tleh, potem pa ga uprla proti Leonu, ne da bi pokazala kakšno presenečenost. Navsezadnje ga je na nek način razumela. Odsotno si je pogladila zapestje, preden se je zavedla svojega početja in umaknila dlan.

''Ti pa si moja zaposlena. Moja odgovornost,'' je zavrnil njen poskus, da bi krivdo prevzela nase. Že mogoče, da bi Julia vse skupaj lahko izpeljala bolje, a Leon nikakor ni mogel mimo tega, da bi navsezadnje lahko vedel, da ugrabitve niso mačji kašelj. &10.000.000 gor ali dol.
Na njene nadaljne besede ni pristavil ničesar, saj je imela navsezadnje na nek način prav. Ob takšni zasedi, kakršno ji je pripravil Giggs, je bilo bore malo verjetnosti, da bi se kdorkoli uspel rešiti. Mista Tomato mu je očitno res prizadela ego do te mere, da je sedaj postal kar se tiče tega neizprosen. Navsezadnje je bil pobeg treh mafijcev precej hud udarec, še posebno če se ti je pri tem eden izmed njih prav odkrito porogal zaradi tega. ''Seveda je vedel,'' je Leon precej jezno zamrmral, medtem ko je začel nemirno korakati sem ter tja po prostoru. ''Navsezadnje se zadnjič nisem pretirano trudil pred njim skriti svoj vpliv, ki ga imam tu,'' je še dodal, sedaj jezen na svojo lahkomiselnost in dejstvo, da je Rileya takrat še preveč podcenjeval. Toda takrat še ni vedel, da je ta agent pravzaprav nor? Pri norcih pa tako in tako ne moreš nikoli vedeti, kaj lahko pričakuješ od njih. ''Pa bi moral,'' jo je odločno zavrnil, čeprav je cenil to, da je skušala vso krivdo prevzeta na lastna ramena. Toda Julia ni razumela, da pri vsem skupaj ni šlo samo za spodletel posel. Bilo je še mnogo več. ''Julia,'' je po krajšem molku zavzdihnil in svoj pogled končno usmeril k njenim očem. ''Karkoli je že storil tebi, je pravzaprav storil meni. To je neke vrste igre, ki jo imava.. Roga se mi,'' je dejal nekoliko bolj umirjeno ter počasi pristopil k njej. ''Tako kot sem se jaz nekoč njemu,'' je zamišljeno zamrmral, nato pa si dovolil, da je vzel njene roke v svoje ter odmaknil rokave ravno dovolj, da je lahko videl sledi, ki so jih na koži pustile lisice. ''Toda s tem.. je prečkal svojo mejo. Plačal bo za to, kar je storil.''

"Ampak kljub temu..." Za trenutek je še nameravala nekaj reči, potem pa si je premislila. Najbrž je imel prav. Ampak še kljub temu bo ona sama krivdo vedno prevzemala nase. Čeprav je bilo to na nek način dobro. Odslej se bo pri vseh nalogah še bolj potrudila in od sebe dala čisto vse ter se potrudila, da je ne bodo dobili. Oziroma bolje rečeno; da je ne bo dobil Riley. Kar je bilo navsezadnje vseeno, ker je bila nekako prepričana, da bi v vsakem primeru pristala v njegovih rokah.
"Razumem." Prikimala je, svoj pogled pa spet uprla v Leonove oči. Ni ji bilo najbolj všeč, da se je tudi sama znašla v središču igre, ampak proti temu ni mogla nič. Riley jo je izkoristil samo zato, da bi se s tem rogal Leonu. Vsa stvar je zdaj dobila veliko večji smisel kot prej in Julia je bila odločena, da če se je že znašla v tej igri, bo svojo vlogo tudi dobro odigrala. Skoraj presenečeno je spustila pogled, ko je Leon odmaknil njene rokave. Grenko se je nasmehnila. "Temu se najbrž reče policijska brutalnost." Njen nasmeh je postal skoraj ironičen ko je pomislila na vse varnostne ukrepe, ki so jih naredili zaradi nje. Kot na primer vsi tisti ogromni policaji pred vrati celice in za spremstvo. Očitno Riley ni podcenjeval ne Leona niti njegovih zaposlenih. Spet so se njene oči srečale z Leonovimi in na njegove slednje besede mu je lahko samo pritrdila. Plačal bo. Na misel ji je prišlo nekaj drugega. Je še imela Leonovo zaupanje? Ugriznila se je v ustnico, potem pa za trenutek umaknila pogled. "Na naslednji nalogi se bom bolje odrezala." V njenih besedah je bila še vedno grenkoba in pravzaprav ni točno vedela, zakaj si je to gnala k srcu. Oziroma je prav dobro vedela. Že zaradi tega, da bi se dokazala Leonu in sami sebi. Trdno odločena je rahlo stisnila Leonove tople dlani, v katerih so se njene skoraj izgubile, potem pa se nasmehnila. Gesta, s katero je želela svoje besede samo potrditi in prepričana je bila, da bo Leon razumel.