Ol' Joe 24/7 Diner

Bil je lep dan. Jesen v New Yorku je bila vedno spektakularna, z vsemi barvami, ki so se mešale po cestah. V novembru je večina listov že odpadla z dreves in vsi so lahko le čakali prvi sneg, ki je bil že za vogalom. Ne glede na vse, jo je zima v velikem jabolku še vedno fascinirala, navdihnila, in jo skoraj prisilila da je pozabila na vse kar se je dogajalo okrog nje. Ol'Joe's je bil kraj kamor je vedno rada zahajala. Od zunaj, in če si bil iskren, tudi od znotraj, je bila vsekakor videti kot zakoten lokal in čeprav se je nahajal sredi Bronxa je imel kar precej obiskovalcev. April je sem prihajala v svojih prvih letih v New Yorku, prav pozimi na skodelico tople kave. Velikokrat je zraven dobila tudi zastonj rogljiček, ki je ohranjal nekaj masti na njenih kosteh. Joe je videl kako lačna ji je bila, in ji velikokrat naredil tudi kosilo, kljub njenim protestom. Tako je to postala neka navada in ko jo je Adrienne vzela pod svoje okrilje in je dobila reden denar, je sem prihajala večkrat. Tudi danes je odrinila vrata, da so se odprla in pozdravil jo je znan vonj po cvrtju, zvok stare glasbe iz 70ih in klepetanje ljudi. Za pultom je delal zdaj že osiveli lastnik Joe in namenila mu je vesel nasmeh. "Hey Joe." Pomahal ji je in ji stopil naproti, ji na čelo pritisnil očetovski nasmeh in jo posedel za mizo. Odprla je meni, čeprav je vedno naročila isto, a kot vse ostalo je tudi to postala neka navada. Ko je prišla natakarica v divje rdečem karirastem krilu ji je z nasmeškom povedala svoje naročilo. Pomfri s hrenovo, z vsemi dodatki. In seveda koka kola. Ozrla se je naokrog, brez upanja da bo koga prepoznala in skolnila pogled nazaj nad revijo ki jo je prinesla sabo. V njej so se lesketali taki in drugačni avtomobili, znamke ferrari.

[Leon - je to že po zabavi, kao?]

Le kdo bi si mislil, da bo bil obisk New Yorka za Leona tako nostalgičen? November je bil tu v primerjavi z Miamijem veliko bolj mrzel in zaradi tega vsaj po njegovem novem mnenju precej neprijeten. Kljub temu pa mu je vendarle uspel toliko zlesti pod kožo, da je na plano izvabil vse stare, v ozadje potisnjene spomine. Nič čudnega, da se Leon zato ni mogel prav dolgo zadrževati v hotelu, v katerem je bil nastanjen za teh nekaj dni, ko pa je bilo zunaj toliko krajev, ki bi si jih želel ponovno obiskati. Med njimi je bil prav gotovo tudi Joev lokal, ki sicer ni bil nič kaj pretirano posebnega, a vendarle ga je nanj vezalo nekaj, kar mu vse od Adriennine zabave ni dalo miru. April. Njegova najboljša prijateljica in zaupnica. s katero si ni delil zgolj skrivnosti temveč tu pa tam tudi posteljo; ženska, ki je bila vse do Silver najboljši približek njegove ljubezni in ki jo je po prevzetju položaja vodje MI mafije tako hitro in skorajda brez slovesa zapustil. In najbrž je bil ravno ta občutek krivde tisti, ki ga je povedel vse do Joa, kjer se je ob obujanju spominov nekaj dolgih trenutkov zgolj zadrževal ob steklenem oknu ter zrl v dokaj obiskano notranjost. Ni bil povsem prepričan, ali bi vstopil, vse dokler ni njegovo oko ujelo postave sedeče pri mizi, ki se je močno ujemala s predstavo iz njegovega spomina. Bila je ona, kakšno naključje.. Kljub temu da je Leonu srce ob tem kar poskočilo, se je vseeno še nekoliko obotavljal, saj ni bil prepričan, če ga bo bila sploh vesela, nato pa je vseeno odrinil vrata in zakorakal v toplo notranjost. ''Glej no glej, kdo se je vrnil,'' ga je Joe presenečeno pozdravil, medtem ko si je roke brisal v prt. ''Spet prišel delat zgago?'' mu je v šali še požugal in ga s tem spomnil na enega izmed incidentov, ki jih je imel tu in zaradi katerega je bil Joe primoran poprijeti za svoj kovinski kij. ''Saj me poznaš,'' se je leon mirno nasmehnil nazaj v pozdrav, nato pa se napotil naravnost proti Aprilini mizi. ''Hej, tujka,'' jo je pozdravil, ko se je kar naenkrat znašel pred njo ter priklenil njen pogled na svojega. ''Se me še spomniš?''

((sure ^^))

Lačno je zagrizla v svoj krompirček, ko ga je Sue, kot je bilo ime natakarici potisnila pred njo. Skoraj je pozabila zamomljati zahvalo, potem pa svoj pogled preusmerila nazaj na hrano. Skoraj je preslišala cingljanje zvončka, kot vedno ko je nekdo vstopil, a se ni trudila, da bi se obračala. Konec koncev je težko poznala vsakega, ki pride sem. Res, da je tu veliko posedala, a vseeno. Presenečeno je poskočila ob glasu in se ozrla navzgor. "Leon!" Potrebovala je kar nekaj časa, da si je opomogla od šoka. Na Adriennini rojstnodnenvi zabavi je bila res presenečena da ga je vidla, ampak ga je nekako tudi pričakovala. Tu, v njeni najljubši restavraciji, kljub temu da sta nekajkrat sem prišla skupaj, pa si res ni predstavljala, da ga sreča. Rahlo se je nasmehnila in pomignila na sedež nasproti nje. "Seveda se te." Je tiho rekla in čakala da se vsede. "In.. kako si?" Vprašanje je bilo preprosto, a napeto ga je preučila z očmi. Ni se ji zdel veliko drugačen, a dvomila je, da bi te razlike kazal na zunaj. Sovražila je dejstvo, da ne ve kaj se dogaja z njegovim življenjem, kaj počne, kako se počuti.. Prav tako pa je pogrešala nekoga, ki bi mu skočila v objem, ko ji je nekaj uspelo, ali se mu zjokala na ramenu, ko ji je šlo vse narobe. Ugotovila je, da je precej hitro izgubila apetit in nezainteresirano žvečila ocvrt krompirček v ustih. "Kako je Miami? Verjetno topleje kot tu." Je rekla z blagim nasmeškom, ki pa ni dosegel njenih oči, kot so ji velikokrat rekli da se zgodi. Pogledala je v tla in se malce obotavljala potem pa vzidgnila oči in jih priklenila na njegove. "Pogrešala sem te.." Res ga je in vedela je, da bo Leon razumel. Da ni progrešala svojega ljubimca in nekoga, ki je občasno obiskal njeno posteljo. Pogrešala je Leona, svojega prijatelja, zaupnika. Ni bila jezna, ali kaj podobnega, da je odšel, po svoje je razumela. A na odhod vseeno ni bila pripravljena, niti po toliko časa.

Leonu se je ob Aprilinem presenečenem vzkliku preko obraza raztegnil rahlo zadržan nasmešek, saj še vedno ni vedel, kaj naj si od vsega skupaj sploh obeta. Počakal je, da mu je pomignila proti prostemu sedežu, potem pa se brez obotavljanja posedel nanj in spet z rahlim nasmeškom na ustnicah dvignil svoj pogled proti njej. ''Jaz sem... v redu,'' je rekel nekoliko neprepričano ter se za trenutek malce premislil, preden je odgovoril iskreno. ''Nostalgično med drugim. Kdo bi si mislil huh?'' se je tiho zasmejal in pustil, pri čemer so se mu oči hudomušno zalesketale. ''Pa ti?'' je vrnil vprašanje, ki pa se mu je zdelo vse preveč enostavno, da bi z njim lahko dobil odgovore na vsa tista vprašanja, ki so mu rojila v glavi. Kako je bila v resnici, kaj vse se je zgodilo, odkar je odšel, je bila srečna..? ''Miami je res super,'' je odvrnil, še vedno nekoliko zadržano, ker se je še vedno počutil malce čudno. ''Podnebje je definitivno boljše kot tu, življenje pa... No saj si najbrž lahko predstavljaš,'' je dejal malce kislo in se nasmehnil ob namigu na njegov novi položaj, na katerega se je povzpel povsem nepričakovano. Rahlo je sklonil pogled, a ga kaj kmalu spet dvignil nazaj, saj ga je njeno priznanje ujelo nekoliko nepripravljenega, predvsem pa ga kar krepko stisnilo pri srcu. Še vedno se je namreč počutil krivega, ker je tako odšel, ne da bi jo vmes še kdaj poskušal kontaktirati. ''Vem..'' je zato dejal obotavljivo. ''Tudi jaz sem te pogrešal.. Pogrešal sem naju,'' je nadaljeval v bridkem nasmešku in spet za trenutek sklonil svoj pogled. ''Presneto.. res se zdi kot cela večnost. V tem času se je najbrž zgodilo marsikaj,'' je še dodal in pustil, da je zadnji stavek obvisel v zraku kakor vprašanje, ki je rahlo namigovalo na Aprilino novo družbo, ki jo je imel priliko videti na Aprilini zabavi in ki je bila tudi neke vrste razlog, zakaj se je počutil tako zelo.. nadomeščenega?

Odrinila je krožnik stran od sebe in zamišljeno naredila požirek. "Ja.. verjamem da je težko priti nazaj in.." Zamahnila je z roko. "Spet videti vse to." Privzdignila je obrvi ob njegovem neprepričljivem odgovoru a ni rekla nič. Navadila se je, da si povesta stvari, kadar hočeta. Vanj ni nikoli silila, kot tudi on ne v njo. Prav zato mu je lahko zaupala vse. "Jaz sem.. drugače." Tokrat se je odločila povedati resnico. Še nikoli se ni počutila kot se je te dni. Občutka si ni znala razložiti. Težko bi bilo reči, da je srečna, a prav tako ni bila žalostna. "Miami.. kar se tiče tega.." Odprla je usta da bi mu vse povedala a jih je še enkrat zaprla. "Dolga zgodba, ti enkrat vse povem." Je zamrmrala in pokimala. "Prav težko si se predstavljam v takšnem položaju.." Leon je bil po njenem mnenju narejen za vse kaj drugega kot sedenje v pisarni. A kot vedno je ostala modro tiho.
Na njenih ustih se je razvil tih, malce žalosten nasmeh in malce obotavljivo ga je prijela za roko. "Saj ni treba da je tako Leon.." Je zamrmrala in stisnila njegovo dlan. "Vem da je zdaj vse drugače ko živiš tam ampak.." Skomignila je. "Še vedno si moj najboljši prijatelj." Edini prijatelj. Saj jih je imela še nekaj, a noben Leonu ni segal niti do kolen. Nikomur ni mogla tako zaupati. Mogoče se je zato zadnje čase počutila tako... osamljeno. Pokimala je na njegovo vprašanje in kar nekako čutila da je to njena iztočnica. "Poslušaj..." Nagnila se je malce naprej in zaprla oči, kot da bi skušala urediti misli. "Nekaj dni nazaj... sem imela to nalogo. Rop avtomobilov. No, ne bom predolgo razlagala in malce se je zalomilo.." Skoraj nasmejano je pogledala v svojo ramo in pomignila nanjo. "Strelna rana." Zavzdihnila je. "Ni skrivnost da sem na kraju pustila svojo kri, in.. no po celem mestu je tiralica name. Adrienne je predlagala da.. grem na počitnice in misila sem.. da bi.. mogoče prišla.. v Miami?" Je obotavljivo rekla in dvignila pogled k njegovim očem.

Leon je ob njenih besedah zgolj odsotno prikimal in sam pri sebi tiho zavzdihnil. Kako bi šele bilo, če bi se vrnil v svoj rodni Detroit, od koder je odšel pri svojih šestnajstih? Raje ni niti razmišljal. ''Drugače?'' je vprašljivo ponovil za njo, a tudi sam ni imel namena siliti vanjo, čeprav ga je kar razganjalo od radovednosti, ali ima njeno počutje opraviti kakšno zvezo z njenim novim spremljevalcem. ''Držal te bom za besedo,'' je dejal in ji rahlo požugal s prstom, potem pa se povsem sproščeno nasmehnil. ''Oh, če bi me videla, bi bila najbrž drugačnega mnenja. Z novo identiteto in vsem tem res živim povsem drugačno življenje, kot sem ga imel tu,'' je pojasnil in skomignil z rameni. Zgolj stvar prilagajanja.
Rahlo presenečeno je dvignil pogled, ko ga je prijela za roko, ki mu je počivala na mizi, ter se zazrl v njene oči. Bog, kako je pogrešal nekoga, kot je bila April – nekoga, komur bi lahko brezpogojno zaupal; nekoga, ki ga je poznal na videz že celo večnost. ''Toda je drugače. Tako daleč narazen sva... in vem, da obstajajo telefoni in podobno, ampak… ni isto,'' je žalostno zmajal z glavo. Že res, da bi lahko dnevno visel na telefonu z njo, toda to še vedno ne bi spremenilo dejstva, da bi ju še vedno ločevalo toliko stvari. Njeno nadaljevanje je spet pritegnilo njegovo pozornost, njegov pogled pa je pri tem zaskrbljeno šinil k njeni rami, kamor je sama pokazala s precejšnjim nasmeškom. Preden bi jo utegnil vprašati, ali je z njo vse v redu, ga je že doletelo novo presenečenje. ''Ti v Miami? Z mano?'' je bebavo vprašal, kot da ne bi razumel, kaj za vraga mu je hotela povedati. Šele ko je dojel, da se ne šali, se mu je preko obraza razširil najbolj prešeren nasmešek, kar jih je bilo na Leonovem obraz moč kdajkoli videti. ''Če se tvoj fant strinja… Ne, čakaj. Briga me njegovo mnenje – ti greš z mano v Miami!'' je navdušeno vzkliknil in se iz srca zasmejal ob več kot samo čudoviti novici. ''Madonca, tole bo pa super. Boš videla hišo, v kateri sedaj živim. Čisto ob obali.. in uh – veš kakšne super klube imamo. In pa…'' je blebetal navdušeno. ''Oh oprosti, čisto me je prevzelo,'' se je opravičujoče nasmehnil, ko se je zavedel, da mogoče z vsem skupaj že malce pretirava. ''Kdaj?'' je še vprašal in se neučakano zazrl vanjo.

Odločno je pokimala. "Ja.. drugače. Ne bolje, ali slabše samo malce... drugače." Dvomila je, da ima to kaj opraviti s Chrisom, čeprav je morala priznati da se je ob njem počutila dobro. Ni bilo nikakršne drame, prepiranja ali zapletov. Samo... preprostost. Pogrešala je to v svojem življenju. Premerila ga je z očmi in pokimala. "Ja.. videti si nekam.. drugačen." Zasmejala se je, ko je tolikokrat uporabila to besedo in mu pomignila z obrvmi. "Tudi pri tebi mislim isto Leon.. Ne bolje, ne slabše, samo.. drugačen si videti." Je ponovila skoraj iste besede, kot pri sebi in žalostno pokimala na njegove besede. "No pa.. saj sva vendar vedela, da se bodo stvari spremenile, ko si se preselil." Je zamrmrala in malce utihnila. Želela si je, da bi se preselil nazaj, bil spet njen stari Leon, s katerim sta preživljala popoldneve. "In ja, strinjam se da ni isto in če ti povem po pravici.. mi ni bilo od začetka prav nič všeč." Naredila je požirek svoje pijače. "Počutila sem se tako osamljeno in... nekako prazno." Skomignila je in se malce nasmehnila. "A potem se človek navadi." Zasmejala se je njegovemu navdušenju, verjetno prvič po dolgo časa in pokimala. "No.. taka je bila ideja." Malce karajoče ga je pogledala potem pa zavzdihnila. "Chris ni moj fant. Sploh pa, tudi če bi bil, bi moral razumeti. V NY je trenutno preveč nevarno zame. Sploh pa si že dolgo časa želim iti v malce bolj.. tropske kraje." Je zdaj že bolj šaljivo rekla in se od srca zasmejala njegovim besedam. "No, me veseli da si za. Sem se bala da mi boš rekel da nimaš časa." Naredila je še en požirek in se s prtičkom obrisala okrog ust. "Se že veselim raziskovanja mesta in ogleda tvoje hiše." Je počasi rekla z nasmehom potem pa se malce namrščila ob njegovem vprašanju. "Pravzaprav.. ne vem. Čimprej verjetno." Pokimala je sama sebi in ga še enkrat pogledala. "Ja, čimprej. Preden se nesposobni policaji res prikažejo na mojih vratih in bom počitnice preživljala v lisicah namesto v kopalkah.."

Tudi Leon se je zasmejal, ko je April v tako kratkem času tolikokrat uporabila besedo 'drugače', saj še vedno ni vedel, kaj natančno je pravzaprav mislila s tem. ''Saj sem drugačen,'' se je nato nekoliko zresnil in spet nekoliko nemočno skomignil, svoj pogled pa za kratek čas odsotno preusmeril nekam skozi okno. Pomislil je na Silver in to, kako ga je njun razhod pravzaprav uničil. Skozi kakšno agonijo se je prebijal, samo da bi spet našel nazaj svoj notranji mir. ''Moram biti,'' je dodal nekoliko tišje in zavzdihljaje vrnil pogled nazaj k April. ''Po pravici povedano sem si ravno tega najbolj želel. Spremembe,'' je namuznjeno odvrnil. ''Mislim tako nasplošno. Kar se tiče naju ne bi nikoli ničesar spreminjal,'' je še dodal, da ga ne bi narobe razumela. ''Le da pri tem nisem vedel, v kaj se bom spremenil,'' je dejal tiho in se sam pri sebi zamišljeno namuznil. Že res, da je imel že od nekdaj veliko skrivnosti, a sedaj se je zdelo, da so se le-te samo še bolj razmnožile. Postal je veliko bolj hladnokrven, kot je bil včasih, in ne več tako zelo brezbrižen ali lahkomiseln. Ob njenih besedah se ga je vnovič polastil rahel občutek krivde, saj mu nikakor ni bilo prav, da je sama zaradi njegovega odhoda veliko bolj trpela, kot on sam. čeprav tudi njemu ni bila bolečina prav nič prihranjena, a sam je trpel povsem zaradi drugih reči. ''Oprosti,'' se ji je zato še enkrat opravičil in potem nekoliko sklonil svoj obraz. ''In vem, kaj misliš,'' je zamrmral na tisto v zvezi z osamljenostjo in praznino. ''Jaz se počutim praznega ves čas..'' Trpko je zavzdihnil, potem pa se prisilil k nekoliko bolj spodbudnemu nasmešku.
''Ni?'' je s prikritim nasmeškom zadovoljstva previdno vprašal. ''Še dobro. Saj veš, da nikoli nisem bil pretirano navdušen nad tvojimi moškimi,'' se je zasmejal in ji pomenljivo pomežiknil. ''Z menoj boš povsem na varnem. Razen Giggsa se bova morala malce bolj paziti,'' je ob omembi svojega osebnega sovražnika številka ena postal nekoliko bolj resen. ''Eh, saj sem šef. Kdo pa bo meni rekel, da nimam časa,'' ji je pomežiknil, zopet nekoliko bolj veselo. ''No, če je pa tako… zakaj ne odletiš kar z menoj? Odhajam čez nekaj dni in verjemi mi, da je zasebno letalo – četudi najeto – veliko bolj udobno od navadnih,'' je rekel v svojem novem stilu snobovskega razvajenca, potem pa se ji hudomušno nasmehnil.

Prikimala je njegovim besedam in pogledala v zdaj že prazen krožnik. "Mislim da tudi sama to potrebujem. Spremembo." Je zamišljeno rekla in si ovila koder lasu okrog prsta. "Kakšna misliš da bi bila videti s svetlimi lasmi? In mogoče.. zelenimi očmi?" Malce se je namrdnila saj ji dejstvo da bo morala spremeniti svoj videz ni bilo niti malo všeč. Tiho se je zazrla vanj, zdaj že bolj zaskrbljena nad njegovimi besedami. "Leon..." Malce se je presedla in se še bolj namrščila. "Vem, da te navadno ne silim da mi kaj poveš, saj si ščasoma vedno vse poveva a.. kot sva že ugotovila, nimava več časa na pretek, saj se ne vidiva ravno vsak dan.." Saj ne, da sta se včasih videla vsak dan, a vsekakor bolj pogosto kot zdaj. "Vidim da te nekaj teži in hočem samo da veš da... tudi če sva tisoče kilometrov narazen, mi lahko še vedno vse poveš.. to vendar veš, kajne?" Je resno rekla in poiskala njegove oči, ki so jo vedno tako fascinirale. Vse to govorjenje o osamljenosti in praznini verjetno nista pomagali njegovemu razpoloženju in April je postala v trenutku jezna sama nase, zakaj je sploh začela govoriti o tem. Nežno se je nasmehnila in si popravila pramen las, ki ji je ušel naprej. "Ne, Chris, tako mu je namreč ime, ni moj fant.." Zmajala je z glavo. "On ni tak kot midva." Na ustih se ji je zarisal nasmeh. "Zdravnik je in... z njim je vse tako preprosto. Ve kaj sem, kaj počnem in kljub temu še vedno.." Zmajala je z glavo. "Seveda ne ve vsega o meni." Trpko se je nasmehnila. Za nekatere skrivnosti je bilo bolje, da so ostale skrite. Verjetno Leon še danes nebi vedel resnice, če nebi April enkrat zaspala pri njemu in jo je moral zbuditi, saj jo je zopet tlačila njena nočna mora. Med njenim upitjem je večinoma razbral vse kar je potreboval vedeti, a April mu je v naslednji uri v naročju in solzah povedala celotno zgodbo. "Ampak.. biti z njim je... preprosto." Je končala. "Nobene drame, prepirov in zapletov. Ob njem se počutim,... normalno." Je tiho zamrmrala in ga pogledala. "Super. Tako bo še bolje. Vsaj ne bom paničarila pred celotnim letalom." Mrko se je nasmehnila. "Sovražim letenje." Potem pa prasnila v smeh in se naslonila nazaj. "Še dobro da sva se tako naključno srečala. Sem že mislila, da te bom morala poklicati."

''Naj uganem,'' se je zasmejal njenim besedam, ''Adriina ideja?'' je vprašal in se malce poznavalsko namuznil. ''Kot zelenooka blondinka, kakšna pa,'' se je tiho zasmejal in se navihano spogledal z njo. Najbrž mu ni bilo potrebno posebej izrecno poudarjati, da je njemu bilo povsem vseeno za njen izgled. Samo da je njena osebnost ostajala čim bolj nedotaknjena.
Umikal je svoj pogled pred njenim, ko je zaslutil, da mu je želela seči v dušo in odkriti, kaj je bilo tisto, kar ga je tako zelo težilo. Ampak.. kaj ni bilo vse skupaj pravzaprav že mimo. Mar ni bilo med njima s Silver sedaj dokončno konec? Po zlomu, ki ga je doživel na Adriini zabavi, se je odločil, da bo pozabil na vse skupaj in se s trdno voljo prebil naprej. Kaj je torej počel sedaj, ko si je globoko v sebi želel, da bi se o vsem skupaj izpovedal še April. ''Vem.. in za to sem ti hvaležen,'' je po dolgem molku končno poiskal njene oči. ''Ampak je zelo dolga zgodba, ki pa je je tako in tako konec. Mogoče kdaj drugič..'' je počasi pojasnil. ''In ne moreš mi pomagati, April. Sam moram živeti s tem,'' je še dodal in upal, da bo razumela. Cenil je njeno skrb in to, da mu je želela stati ob strani, a ni je še bil pripravljen spustiti tako blizu k sebi. Vsaj ne v treznem stanju, kar je pojasnjevalo dejstvo, zakaj se mu je tako zlahkoto uspelo odpreti Adrienne. Zadnji osebi na tem svetu, kateri bi šel zaupat tako osebne reči.
''Vem. Ad mi je povedala,'' je prikimal na tisto v zvezi s Chrisovim poklicem, pri tem pa mu ni bilo prav dosti mar za to, če April posumi, da je za njenih hrbtom pravzaprav že poizvedoval v zvezi z njenim spremljevalcem. Prisluhnil je njenemu malemu monologu in ji ob koncu razumevajoče prikimal. Prav dobro je vedel, kaj je pomenilo, da tvoj partner 'ni vedel vsega o tebi'. In kaj bi dal, da bi lahko bila njegova propadla zveza s Silver 'normalna'. Pa je bila v resnici vse prej kot to. Mafijski šef in FBI agentka? Nemogoče. ''Hja no.. mogoče sem pa vseeno vesel zate, da si si našla nekoga.. tako preprostega,'' se je malce kislo nasmehnil, čeprav ji je iskreno privoščil srečo ljubezni. Če je sam ni imel, zakaj je ne bi imela vsaj ona. ''Ah, saj te bom jaz medtem zabaval,'' ji je pomežiknil, zadovoljen nad tem, da je sprejela njegovo ponudbo. ''Tudi če bi me… še vesel bi bil,'' je dejal v medlem nasmešku. ''Presenečen, ampak vesel… Nekako tako kot sedaj,'' je še dodal in ji pomenljivo pomežiknil. ''Kakšni posebni načrti za nocoj?'' jo je potem še vprašal, saj ga je resnično zanimalo, kako sedaj po novem preživlja svoj prosti čas.

Zasmejala se je njegovim besedam in rahlo prikimala potem pa se še malce bolj namrdnila. "Ali pa mogoče rdečelaska? Vem samo da v tisti vročini ne morem nositi lasulje." Zavzdihnila je in našobila ustnice, kot vedno ko ji kaj ni bilo prav.
Pokimala je na njegove besede in se mu rahlo nasmehnila. "Saj veš da ne pričakujem da mi svojo življensko zgodbo izliješ sredi Bronxa." Je zdaj že malce bolj v šali pripomnila potem pa se zopet zresnila. Če bi ji to rekel kdo drug kot Leon bi verjetno zavila z očmi in mu povedala naj neha biti teatralen a z njim je bilo vse tako drugače. Samo stisnila je njegovo roko in ga pogledala v oči, ter mu dala vedeti da razume, a da kljub vsemu ni sam. Vedno bo imel njo, za podporo.
"Hvala.. za to." Je nekoliko težje rekla in se nasmehnila. Tudi sama bi bila vesela za Leona če bi si našel srečo v ljubezni, a del nje bi bil vseeno tiho ljubosumen in prizadet. Vedela je, da se nanj nebi smela navezati na tak način, a ni si mogla pomagati. Od začetka je bila res samo zabava in smeh, a vsakič ko je odšla iz njegovega stanovanja se je počutila kot da je tam pustila del sebe. "Saj ne vem, če je to to.. saj veš, s Chrisom. Samo nekajkrat sva šla ven." Je zamomljala saj je dobila občutek kot da je do sedaj govorila, kot da sta si usojena. "Trenutno sem res popolnoma... samska. Prostra, kot.. ptiček na veji." Je končala v smehu in mu pomežiknila. Veselo se je nasmehnila ob njegovih besedah in pokimala. "No bom vedela v prihodnje. Do zdaj te res nisem.. hotela motiti. Nisem si ravno predstavljala ali boš z vsemi novimi dolžnostmi še imel čas za stare prijatelje in.." če bi si ga sploh hotel vzeti, je sama pri sebi dodala. "Danes?" Presenečeno je privzdignila obrvi da bi pomislila. "Če sem iskrena.. veš da ne vem." Potrkala je z kazalcem po svoji ustnici da bi pomislila. "Mogoče bi šla v kakšen klub, po vsej verjetnosti pa kar domov na kavč z veliko posodo kokic. Zakaj..." Nagajivo mu je pomignila z obrvmi. "...se počutiš dovolj nostalgično da bi večer preživel z mano kot včasih?"