Kitajska restavracija Hong Kong

Adrienne je na kosilo s starim prijateljem Aaronom prišla malo prezgodaj, a s tem ni bilo nič narobe. Glede na to, da je imela restavracijo v delni lasti, si je čas zapolnila z obiskom zadnjega dela in preverila, če je vse tako kot mora biti.
Ko je skozi vrata kuhije videla, da je Aaron ravno vstopil, je naročila dve steklenički sakeja in odhitela do prijatelja.
"Aaron!" se je nasmehnila, ko ga je ujela malo preden se je usedel ter ga objela. "Kako si? Pridi, greva tjale." je pokazala na V.I.P. ložo in odprla pregrado, da je Aaron lahko šel mimo. Za seboj je spet zataknila vrvico ter sedla za mizo, ki jo je izbral Aaron. Dve steklenički sakeja sta bili takoj na mizi skupaj z dvema malima skodelicama in dvema menijema.
"Hvala." je pokimala Ho-Sunu in se ozrla nazaj k Aaronu. "Kako dolgo se že nisva videla? Je pa že kar en teden, kajne?" se je ogorčeno namuznila - to je bilo za oba že precej. "In, kako si kaj? Posel, upam, da gre. Ni šlo drugače kot da te dam v skupino." je zmajala z obžalovanjem. Natočila mu je skodelico ter za tem še svojo z opojno tekočino. Dvignila jo je v zrak ter nazdravila.

Dolgo je v stanovanju premleval kaj naj sploh obleče, to mu sicer ponavadi ni predstavljalo večjih težav, toda ta dan ga je prijela neka želja po temu, da bi se nekoliko lepše oblekel. Skušal je čim bolje uskladiti barve, da ne bi kaj preveč izstopalo, na koncu pa je bil kar zadovoljen z rezultatom. Diesel črna majica z barvnimi črtami na sredini se je ravno prav ujemala z nekoliko temnejšimi Levi's jeans hlačami, ki se jih je odločil obleči po dolgemu času. Z nasmeškom na obrazu je odhitel do svoje Ninje, ter se napotil proti Chinatownu. Okoliš tukaj mu je bil znan, no še več kot to, poznal je skoraj vsak skrivni kotiček tega predela Manhattna, saj se je tu vedno z zadovoljstvom zadrževal. Z nekaterimi tukajšnjimi prebivalci je celo razvil neke vrste prijateljstva, kljub temu pa se je trudil z vsakim od njih obdržati neke vrste pregrado. Mirno je vstopil skozi vrata kitajske restavracijo, v katero je sicer redno zahajal, njihova hrana je bila naravnost božanska in bil je tudi trdno prepričan v njeno kakovost, prav tako je vedel, da ni velikih skrbi, da bi se česarkoli tukaj nalezel, česar pa ni mogel trditi za vsako kitajsko restavracijo v okolišu. »Ad,« je mirno odvrnil, ter se preprosto prepustil njenemu objemu. Po navadi sicer ni ravno prenesel, da bi ga ljudje tako objemali, toda z njo sta imela prav prijeten odnos, ter mu zato to ni predstavljalo nobenih nevšečnosti. Pogledal je proti smeri v katero se je pričela premikati, ter ji mirno sledil, ko je ugotovil, da gresta v V.I.P. ložo, nič kaj presenetljivega, ko si v družbi tako pomembne osebe kot je bila v temu svetu Adrienne.
»Nekaj manj kot teden dni, da.« je pritrdil in se rahlo nasmehnil njenemu ogorčenju nad to ugotovitvijo, ponavadi sta se namreč precej redno videvala. »Bom preživel,« je odvrnil na njene besede, ob tem pa se prav prijetno nasmehnil. Tudi sam je dvignil svojo ravnokar napolnjeno skodelico sakeja in z rahlim dotikom ob njeno nazdravil.

Ko sta spila prvi požirek najboljšega sakeja v New Yorku, se je Adrienne posvetila meniju.
"In, kako kaj življenje? Še vedno vsak dan na svojem predragem motorju, kaj?" se je zasmejala in pogledala iznad menija, ki ga je sicer znala že na pamet in je vedela, kaj bo jedla. Hotela je povprašati še o njegovem bratu, s katerim se je enkrat zapletla, pa ni upala, saj se bila to precej občutljiva tema. Ne gelede na to da bi se cela restavracija spremenila v njeno osebno gardo, Adria ni upala izzivati, saj je bil Aaronm eden izmed njenih redkih in res dobrih prijateljev.
Pospravila je meni nazaj na mizo kot je bil preden ga je odprla in natočila obema nov kozarček sakeja. Pomignila je čakajočemu natakarju, ki se je naslanjal na pult in očitno izklopil zunanji svet, ter mu pokazala na novo prišle stranke. Odhitel je do vhoda ter jih postregel. Z zmajajočo glavo se je Adrienne obrnila nazaj k Aaronu.
"Kako pa kaj dekleta?" se je potem spomnila in se nasmehnila. Mogoče bosta pa počasi le prišla do Tonyja. "Se jih še vedno otepaš kot za stavo, kaj?" se je nasmehnila. Bi lje znan kot ženskar in Adrienne mu tega res ni zamerila. Vsaj živel je svoje življenje kot se reče.
Popravila si je lase, tokrat za spremembo spete nazaj na tilnik in se rahlo presedla. V kratkem je bil natakar že pri njuni mizi.
"Chop suey s piščancem in mineralno vodo." je rekla in mu vrnila meni, natakar pa se je hip za tem ozrl k Aaronu. "In tole bo na moj račun." je še dodala hitro ter pogledala tako Aarona kot natakarja.

V trenutku, ko je ona v roke prijela menu, se je sam veliko raje razgledal naokoli po prostoru. Skozi vrata je ravno vstopil azijec nekoliko manjše rasti, čokat in nikakor ne bi mogel spregledati pleše, ki mu je krasila glavo. Deloval je smešno, tako urejen v svoji ceneni obleki, kravati, ki se nikakor ni ujemala s celotnim videzom ampak ob sebi je imel prav luštno dekle, ki je prav gotovo privlekla pogled marsikaterega moškega in tudi Aaron je nekaj časa gledal v njeni smeri. "Predobro me poznaš," je odvrnil v odgovor, ter se rahlo nasmehnil. Bilo je res, Aaron je resnično oboževal svoj motor in na trenutke se je zdelo kot bi mu pomenil veliko več kot se lahko na prvi pogled sicer zdi. Zelena Ninja, ki se je lahko pohvalila sem ter tja tudi s črno barvo je imela svoj šarm, delovala je posebno in prav prilegala se je njegovemu zapletenemu značaju, mogoče jo je ravno zato toliko cenil, nekoliko ga je le spominjala na sebe samega. Opazil je, da je pogled dvignila iznad menija, očitno je bilo, da ga je v roke prijela le iz navade, vsebine pa se ni preveč trudila prebirati, saj je njegovo vsebino že natančno vedela in ji izbira hrane tukaj ni bila ravno problem. Natančno je vedela kaj bo jedla, ter je to seveda tudi kazala, način kako je v roke prijela meni in kaj hitro svojo pozornost ponovno posvetila svojemu sogovorniku, je bil zelo jasen. S pogledom je potoval k natakarju, deloval je star nič več od trideset let, ter še vedno čisto zamišljen v svetu, ki ga tukaj v resničnosti ni, deloval je tako spokojno in umirjeno, da ga nič ne bi moglo spraviti na tla, nič razen Adrienninega pogleda, seveda. "Tudi kar se tega tiče se nisem ravno preveč spremenil v temu tednu, sicer pa roko na srce, tudi sama nisi ravno osamljeno dekletce," je pozornost preusmeril na njo, ter njene stare in bodoče zveze. Iz neznanega razloga je skušal vse svoje avanture pozabiti ravno tako hitro kot jih je tudi spoznal, sicer so seveda obstajala redke izjeme, toda o njih je Adria vedela že vse. "Jaz bom isto kot ona, le namesto mineralne mi raje prinesi navadno ustekleničeno vodo," se je nasmehnil natakarju, ko se je le ta obrnil proti njemu, ter mu kaj hitro tudi namenil precej resen pogled. "Ne poslušaj je, prejšnji teden je tudi šel na njen račun, tale je moj," je odvrnil, prestregel njen pogled in se ji prav izzivalno nasmehnil.

"Se mi je kar zdelo." se je zasmejala in nezavedno poravnala prt na mizi in ponovno postavila solnico in poprnico na njunem mestu čeprav je bilo z njima vse v redu. Opazovala je prišleke in natakarje, ki so jim stregli, ter si delala miselna opozorila. Leeju bo dala samo še eno možnost, preden ga vrže na cesto ali pa kam, kjer je bolj temno. Konec koncev je vedel malce preveč.
Pogled je od debeluha in lepotice spet presmerila na Aarona ter se nasmehnila, ko je videla, da je, kot velika večina v restavraciji, tudi sam gledal lepotico ob enem izmed Adriinih znancev. Debeluh je imel namreč v lasti podjetje z orožjem kot marsikdo, ki je bil v Adrienninem adresarju.
"No no, dobro veš, da nisem ravno več mlada in se zato ne spuščam več v zveze. Poleg tega je tu še Jay. Raje vidim, da sva sama kot pa da se navaja na tisoč in enega moškega. Že to je dovolj hudo, da je njegov stric ubil njegovega očeta." je zavzdihnila. 'Saj drugače bi ga pa sama.' se je opomnila in hitro zvrnila skodelico sakeja. Stisnila je sobe ter se malce odkašljala.
"Kakšni se ti kaj zdijo sodelavci?" je vprašala z zanimanjem. "Oh, najprej pa naj se ti zahvalim, da si po vseh teh letih končno sprejel mojo ponudbo ter se mi pridružil." je dodala ter se nežno dotaknila njegove roke v zahvalo. "To mi res veliko pomeni." je dodala z nasmehom, ki je na Adrienninem obrazu risal redko čustvo: iskrenost.

Z nasmeškom na obrazu je opazoval njene roke, način kako je poravnala prt na mizi, prestavila solnico in poprnico, je deloval nekoliko nenavadno, unikatno in pravzaprav posebno. Na sploh je bila v njegovih očeh Adria vedno nekaj posebnega, toda enkrat, ko je dovolila, da jo človek bolje spozna sploh ni mogla nate narediti drugačnega vpliva. "O saj res, kako je ta mali?" je vprašal, kot da bi vmes pozabil, da ima svetlolasa lepotica pred njim sploh otroka. Delovala je tako mlado, energično in na sploh je bila že od nekdaj prelepa, moški so se kar lepili za njo in spominjal se je, da je moral včasih priskočiti, ko se je hotela koga rešiti na nekoliko lepši način, kot je sicer ponavadi znala. Njene besede so ga spomnile na njeno ne ravno svetlo preteklost, toda nekdo, ki je odraščal v takšni družini pač drugačnega verjetno sploh ni vajen, medtem ko je sam vedno vedel kakšno je lahko navadno življenje; prijetno na pogled ampak enkrat, ko ga živiš enostavno preveč enolično, dolgočasno in še zdaleč ne tako zabavno kot živeti življenje kriminalca. "No, nisem se še ravno dobro spoznal z vsemi, toda saj me poznaš. Veliko raje delujem sam, tako da..." je le skomignil, saj ne, da se ne bi zavedal tega, da bo tukaj potrebno skupinsko delo, toda enostavno je potreboval čas, da je to dopovedal svoji zavesti, ki je delovala po svoje in se je tako še vedno izogibal kakršnegakoli kontakta s sodelavci. "Ampak se zavedam skupinskega dela, ter ga bom opravil stoodstotno," je takoj zatem dodal, ni hotel, da bi Adria takoj podvomila v svojo odločitev, da ga je tako vztrajno vabila v Podzemlje. Tudi sam se je nasmehnil, besede so bile skoraj izguba časa, saj ji je že s pogledom dal vedeti, da tega nikakor ne obžaluje. Toliko časa se je izmikal ponudbi le zato, ker je rad deloval sam, nič drugega ni bilo. "Ni mi žal, ter tudi verjamem, da mi sploh ne bo. Sploh pa je na ulicah postajalo že dolgočasno zame," rahlo se je zasmejal, toda ulic se je res naveličal. Ropi stark pač niso bili tako zabavni kot misije v Podzemlju.

Z roko je spet segla proti sredini, kjer je bil šopek rož a se je še pravi hip zalotila, kaj spet počne. To se ji je tolikokrat že zgodilo, da bi se počasi morala navadit, a jo je njena podzavestna natančnost vedno spravila iz tira za sekundo. Roke je hitro potegnila k sebi ter medlo, komaj opazno zardela, kar je bil zanjo, ki je bila bleda kot sam duh, precej nenavadno.
"Oh, Jayden je super. Igra se cele dneve da sem včasih kar malo ljubosumna, kako brezskrben je še." je zavzdihnila z ljubečnim nasmeškom na obrazu. "V vrtcu si je našel prijatelja, ves čas tičita skupaj. Saj veš, sama ga ne morem pobrati takoj ob treh, Aidenova mama pa po svojega sina hodi tudi malo kasneje, pa sta se spoprijateljila, ker sta bila skoraj sama tam." je rekla in se šele takrat spomnila, da še vedno ne ve, kaj je Rose po poklicu. Misel na to je za trenutek odrinila in spet natočila kozarček sakeja.
"Vem, Aaron, in žal mi je, da je prišlo do tega, ker vem, kako težko se navajaš. obljubim ti, da boš od te naloge naprej delal sam." se je nasmehnila. "Izkoristiti moraš veze, ki jih imaš." se je nasmehnila ter mu pomežiknila. Čeprav je bil neke vrste novinec pri njih tako kot mnogi drugi, bi Adria zanj vse to spregledala. "In me veseli, da se boš žrtvoval za skupno dobro." je pokimala.
Spila je kozarček sakeja, spet za hip stisnila zobe ter levo pest, potem pa se nasmehnila Aaronu. "Verjamem. Ko je mene oče uvajal v svoj posel, sem se tudi sama na ulicah smrtno dolgočasila." je pokimala ter se malce umaknila, koje njun natakar prinesel vodi.
"Hrana bo takoj." je dodal in Adria mu je pokimala.
"Aaron, upam da veš, da lahko meni poveš vse želje. Nima vsak prioritet pri meni in ne vem zakaj jih ti ne bi izkoristil, če jih lahko." ga je opomnila.

Potiho se je zasmejal, ko je Ad tako segla z roko proti šopku rož, natanko je vedel, da znova skuša stvar premakniti, da bi bila na svojem popolnem mestu. Moral je priznati, da mu je bila ta njena natančnost neverjetno simpatična, ponavadi temu ne bi posvečal tolikšne pozornosti, toda pri tej svetlolaski je bila stvar nekoliko drugačna. Prav tako ni mogel spregledati njenega zardelega obraza, ob njeni svetli barvi, pa se je rdečica bolj opazila kot pri nekomu s temnejšo poltjo.
»Včasih ga lahko pripelješ s sabo, mali je prekleto simpatičen,« se je prav prijetno nasmehnil ob spominu na njenega sina. Malček je bil resnično nekaj posebnega, toda s takšno mamo to pravzaprav ni bilo nič tako zelo nenavadnega. »Nekoč smo bili verjetno tudi mi takole brezskrbni, kdaj pa kdaj pogrešam te čase.« V roke je prijel kozarček sakeja, neverjetno kako je bila ta tekočina odličnega okusa, človek bi jo lahko neprestano zlival vase in se ne bi nikoli naveličal njenega prijetnega okusa.
»Saj po eni strani mi bo koristilo, človek ne more pričakovati, da se bo svet vedno vrtel tako, da bo njemu prav in sam ne pričakujem nič drugačnega,« ob svojih besedah je sicer rahlo zavzdihnil, tako potiho, da bi lahko bil prepričan, da ga ni nihče slišal – no, navaden človek bi verjetno ta zazvdih preslišal, toda on je vedel, da je svetlolaska pred njim daleč od tega, da bi bila navadna – nihče razen Ad, seveda. Sicer vzdih ni pomenil nič drugega kot nekakšno nelagodje ob delanju v skupini, kar je ona tudi vedela, toda vseeno je za trenutek obžaloval, da se ni raje nekoliko nasmehnil. »Saj v bistvu je za moje dobro, če spodletimo se bo škoda poznala tudi pri meni,« je odvrnil, saj ga res ni zanimalo ali bi s tem škodil svojim sodalvcem, zanj so bile le lutke, ki jih je moral upoštevati ob izvajanju bodoče naloge. Ob njenih besedah se je nekoliko zamislil, ni si mogel niti predstavljati življenja, da bi ti dejansko oče stal ob strani pri takšnih poslih, kaj šele, da bi te sam uvajal v to. Ni si mogel niti predstavljati takega scenarija, toda včasih se je zalotil zvečer kako si predstavlja, da bi ga njegov oče uvajal v ta posel in vse skupaj deluje nekoliko bolj prijetno kot bi si lahko mislil.
»Vem Ad,« je tiho prikimal. Seveda se je zavedal svojega položaja, ni bil prav nič podoben ostalim začetnikom v Podzemlju, to je dobro vedel, toda zaenkrat je svoje veze pustil neizkoriščene. »Nekoč bo verjetno prišel dan, ko bom lahko te prioriete izkoristil, verjamem, da bo.«

Nasmehnila se je Aaronu in pokimala. "Kmalu bodo počitnice, te prideva kdaj pogledat." se je rekla in svoj kozarec z mineralno vodo spet nacentrirala na mizi po tem ko je popila dva požirka iz njega. "Tudi jay me je že spraševl, kdaj spet pride stric Aaron na obisk. Saj veš kako je z njegovimi pravimi strici in tetami. Še zame noče nihče slišati razen Lucasa, kaj šele za mojega pankrta. Pa še Lucasa ne vidium več veliko čeprav je pri nas... saj veš da je ubil..." je zavzdihnila in prvič odkar sta se dobila, na obraz spustila večji val čustev kot bi si lahko dovolila pri komerkoli drugem. Hitro je spila še malo sakeja ter ga poplaknila z mineralno vodo. je že videla da bo tokrat spet malce vinjena prišla domov. K sreči je bil Jayden pri prijatelju, kjer naj bi prespal. 'Hvala bogu za vse te njegove prijatelje iz vrtca.' ji je šinilo v glavo ko je odložila kozarček.
"Ja, to je res. Kar si anjbolj želiš se nikoli ne uresniči, pa če sem še tako trudiš." je zavzdihnila in se šele po nekaj trenutkih zavedla teže svojih besed. Pa še res je bilo tako kot je rekla - njeno življenje je bilo tako že od samega začetka.
"No, pa saj vam ne bo spodletelo, kajne? Kolikor sem brala kartoteke ostalih, sem ti našla kar sposobno skupino, se mi zdi." je dodala. "Ampak saj kot pravim - prvič in zadnjič. Na to se lahko zaneseš." je dodala.
V tistem se je mizi približal natakar z dvema krožnikoma chop sueya in ju položil pred Adrio in Aarona.
"Hvala lepa." je pokimala Adrienne in pogledala Aarona, če bi želel še kaj preden odslovi natakarja.

Rahlo je pokimal. Ni več sledil toku časa, počitnice ali brez njih, prazniki ali ne, torek ali nedelja, sčasoma mu je enostavno postalo vseeno. Čas ni imel nikakršnega večjega pomena zanj, poznal je le rok, ki ga ima za opravilo določene naloge in le tega se je skušal držati, saj je bilo to pomembno za njegovo službo.
»Saj, če ne nič drugega te lahko kdaj pospremim, ko ga greš v vrtec iskat,« se je z veseljem ponudil, predpostavljal je, da bi tudi 'femme fatale' pred njim koristila kaka družba pri podobnih opravilih. Seveda pa tudi sam nekoliko pogreša malčka in zakaj ne bi izkoristil nekaj prostega časa tako, da ga obišče v vrtec. Še posebej, ker je dobro vedel, da mali ne bo nikoli doživel obiska svojega očeta. Hotel je spregovoriti o njenih težavah, toda takoj, ko je zaznal koliko bolečine ji to pravzaprav prinaša, se je odločil, da bo prepustil tok debate v drugo smer. Tako je bilo verjetno bolje, enkrat se bosta že pogovarjala tudi o tako neprijetnih zadevah, trenutno pa verjetno ne.
»Včasih moramo prepustiti vajeti iz rok, le za trenutek, da vidimo kam nas stvar pelje. Potem znova vzamemo stvari v svoje roke, verjetno bolj prepričani v smer našega potovanja kot pred tem, če razumeš kaj hočem povedati. Marsikdo, ko si nekaj želi, tako hiti do svojega cilja, da na koncu ne sledi več cesti in se le izgubi,« je le mirno govoril, šele ko se je zavedal, da je verjetno njegove življenske filozofije ne zanimajo preveč, je utihnil.
»Kot sem rekel jih nisem še spoznal, danes kasneje zvečer naj bi se dobili, da se organiziramo,« ton njegovega glasu je bil umirjen, deloval bi skoraj zadovoljen z delom v tej ekipi, če ga Ad ne bi dovolj poznala, da bi vedela drugače. Njegove oči so švignile proti hrani, ki jo je natakar prinesel do njune mize, krožniki obloženi s chop sueyem so delovali kvalitetno, sama hrana pa še toliko bolj omamna. Aaron je le hladno prikimal natakarju, da tudi sam ne potrebuje ničesar več. Vase je zlil še požirek sakeja, zatem še nekoliko vode, da si je zplaknil usta, ter se za trenutek zagledal v hrano.
»Človek bi se lahko najedal le od gledanja,« je zavzdihnil, saj je bila tudi dekoracija presenetljivo kvalitetna za kitajsko restavracijo. Le te so ponavadi hrano spravile na krožnik, ni bilo ravno prostora za dekoracije, kot v urejenih, finih restavracijah.

[omg kok sm mela napak v prejšnjem postu XD sorči. in btw, ful dober avatar ]

Adrienne je navdušeno pokimala. "Seveda! Drug teden je zadnjič v vrtcu, lahko greš z mano na zadnji dan, ko bo še neka predstavitev za starše, če želiš. Jayu se bo zmešalo od sreče." se je zasmejala navdušeno in v hipu pozabila na temne misli iz pred nekaj minut. To se ji je ob Aaronu vselej zgodilo in po svoje mu je bila hvaležna za to njegovo nezavedno pomoč pri njenem počutju.
Ko je želel nekaj reči a si je premislil, se je tudi Adrienne odločila, da raje ne bo poizvedovala, kaj je želel, čeprav je opazila. In Aaron je gotovo opazil njeno kratko obotavljanje. Bo že vprašal, ko bo čas za to.
Nasmehnila se je njegovemu filozofiranju in čeprav je izpadlo malo zapleteno, je vedela, kaj je želel povedati. Pokimala je in raje naredila nekaj požirkov vode, da se ne bi zapletla v hudo filozofsko debato, ker ne bi znala nehati.
"A tako, vredu. Sporoči mi malo, kakšni se ti zdijo. Njihove kartoteke pač ne povedo vsega." se je nasmehnila in odložila plastenko na točno isto mesto kot prej.
"Hvala." je pokimala natakarju, češ, da lahko odide in se posvetila spet Aaronu. Sledila je njegovemu pogledu na krožnik in se nasmehnila. "Ja, odkar sem zamenjala glavnega kuharja, se je kvaliteta vsega hudo povečala, kar je odličen rezultat." je pokimala in odstranila dekoracijo na rob krožnik preden je v roke vzela palčki.
"Pa dober tek." je rekla in poskusila piščanca. Bilo je odlično, kot ponavadi. Po kosilu se bo šla zahvalit kuharju osebno.
"Oh, ne boš verjel, koga sem srečala nedolgo nazaj v trgovini!" se je potem spomnila. "Marka. Saj se ga spomniš, tistega malega mozoljavca, s katerim sva delala v srednji šoli?" se je namuznila. "No, poročil se je in zdaj pričakuje otroka. Dela pa v nekem kleparskem podjetju." je pokimala malce presenečeno. Mark je bil namreč znan po svoji nerodnosti in je iz bara, kjer so delali z Aaronom in Adrienne, prav hitro letel.

[jao kr neki XD]

[I'm glad ^^]

"Joj, res super." se je nasmehnila Adrienne in pomislila, kako se bo jayu mudilo v vrtec zadnji dan, vedoč, da pride stric Aaron na ogled njegove prestave, kjer bo kot vitez reševal prijateljico princesko iz gradu. "Potem se v petek okrog enajstih popoldan lahko dobiva pred vrtcem? Bom poskrbela, da boš prost, če boš imel kake službene zadržke." se je nasmehnila.
Nasmehnila se mu je nazaj in pomislila, kako čudno je, da jo Aaron naslavlja s takim nazivom. Nenadoma se je počutila staro in oropano vse energije. Ampak vse te luksuze je že izgubila še pred srednjo šolo, ko se je podvrgla očetovemu 'uvajanju' in ko je kasneje sama svoje znanje prenašala na mlajšega brata Lucasa, katerega je edinega zanimala mafija in življenje v njej.
Pojedla je še nekaj riža z zelejnavo in mesom in sledila Aaronu s pogledom po restavraciji. Počasi se je začela polniti in natakarji so letali okrog kot čebele okrog panja, da bi čimprej postregli vsem. Odpila je še nekaj vode in se spet posvetila Aaronu, ki je medtem že ostal brez besed ob novici o Marku.
"Ja, tudi mene je povsem šokiralo. Že zaradi dela. Manda je zaposlen tam že nekaj let. Saj se mi smili, z veseljem bi ga vzela k sebi ampak takoj bi mi porušil vse skupaj, kar vem." se je zasmejala. "In poročen, da. Našel je medicinsko sestro. Kar je v bistvu zelo priročno, vsaj v njegovem primeru." se je zasmejala.

[navadn ]

Adrienne je pokimala v strinjanju. "Dogovorjeno." je rekla in upala, da se Jay ne bo pognal z odra, ko ju bo videl med gledalci. To bi bilo malce nerodno. Pomežnika mu je in pojedla še nekaj svojega poznega kosila, potem pa jima spet nalila nekaj sakeja.
Medtem ko je Aaron 'skeniral' okolico, je Adrii zapiskal telefon. Po navadi med večerjo ne bi gledala na malo napravo, če ne bi prepoznala zvoka. Bil je 'alarm' zvok, s katerim je označila telefonsko številko mame malega Tima, pri katerem naj bi Jayden prebil noč. Dogovorili sta se, da se slišita, če bo kaj narobe in Adrienne je kar malo stisnilo pri srcu.
"Oprosti." je rekla živčno in pobrskala po torbici za telefonom in hitro odprla sporočilo, ko je ploščato napravo našla. Ko je prebrala vsebino, je olajšano zavzdihnila. Katy ji je sporočala, da je z malim vse v redu, da se bosta zdaj umila in da bo po risankah šel spat, za naslednji dan pa še vedno drži, kdaj ga Adrienne lahko pride iskat. S še vedno rahlo tresočo roko je pospravila telefon nazaj v torbico in popila svoj sake ne da bi čakala na Aarona.
"Da, mogoče pa res, ampak ne bi tvegala, da mi razstreli orožarno." je nadaljevala v smehu s prejšnjo temo in ob Aaronovem naslednjem komentarju pokimala. "Tako nekako ja, ampak vsaj za brezposelnost se ji ni treba bati." se je zasmejala.

[šur tingi, darling ^^]

Zasmejala se je in skomignila. "Pa naju večkrat obišči. Med poletjem bo imel Jay več kot dovolj časa." se je nasmehnila in pojedla še nekaj hrane, preden je nadaljevala. "Hvala, to mi res veliko pomeni. Že sama misel, da je še nekomu poleg mene mar za tega ubogega malega svetlolasca, me prav pomirja." se je nasmehnila.
Ko je odpila svoj sake in postavila skodelico nazaj na mizo na njeno staro mesto, je dvignila pogled k Aaronu in se nasmehnila.
"V redu sem, hvala. Mislila sem, da se je kaj zgodilo - Jay je pri prijatelju -, saj sem se z mamo, pri kateri je, dogovorila, da mi sporoči, če bo kaj narobe, pa je samo potrdila, da je vse v redu in da bo počasi šel spat." je na hitro obnovila sms sporočilo, ki ga je pred kratkim sprejela. Ošinila je svoje roke, ki so se že nehale tresti, ter spet prijela za palčke, s katerimi bo sedaj, ko se je pomirila, spet lahko normalno jedla. Dejstvo, da je Aarona tako zaskrbelo, jo je navdalo s čudno toplino, ki jo je vse odkar so ubili Jayevega očeta, pogrešala. Saj ne da bi bila takrat kaj bolj pogosta...
"No, vsaj oba bosta zadovoljna. Upam le, da bo otrok čimbolj podoben mami." se je namuznila.

Ad je zadovoljno pokimala in pojedla še zadnje ostanke hrane na svojem krožniku. "Super. Samo prej pokliči, ker poleti ponavadi veliko potujeva in naju ne bo preveč doma. Razen če te mika obisk Kalifornije z nama." se je nasmehnila, a obenem je mislila povsem resno.
"Vseeno me je pošteno prestrašila... Zanjo imam poseben ton zvonenja." je pojasnila in popila svojo vodo do konca. Vzela je prtiček in se ozrla po restavraciji. S prsti je tlesknila le enkrat in njun natakar je bil takoj ob njuni mizi.
"Račun." je rekla kratko in natakar je z rahlim priklonom odhitel. Zasmejala se je Aaronovi opazki glede Marka in pokimala. "Tudi moje. Ampak čestitko bi pa res lahko poslala." se je potem spomnila in pomolila natakarju, ki se je med tem že vrnil, kreditno kartico. Dvignila je roko, da Aaron ne bi ugovarjal.
"Tole gre na moj račun, enkrat boš že povrnil." se je nasmehnila. "Če bo vzel tvojo, bo ob službo in življenje." je skomignila preprosto in se nasmehnila natakarju, ki je brez trzljaja na obrazu vzel kartico in spet odbrenčal stran.