Mista Tomato

Leon si je le stežka zamislil kaj manj prikladnega kot je bilo to timsko delo. Kajti tu je vedno šlo kaj narobe. Saj ne, da Leon ne bi zaupal svojim sodelavcem, a nekako mu je bilo samostojno delo vseeno ljubše. Tam je bilo namreč vse odvisno od tebe – uspeh in poguba. Tu pa nisi nikoli vedel, čigava napaka te bo ugonobila. Kajti če je padel eden, so padli lahko vsi. ''To ne bi smelo biti pretežko,'' je Leon zamrmral nekje izpod daljnogleda, skozi katerega je zadnjih deset minut budno nadzoroval dogajanje v bližini vhoda v garažo podjetja Mista Tomato, ki je bilo zavarovano z dvižno rampo in varnostnikom, ki pa je tako in tako večino svojega časa prebil v svoji kabini, z nogami na mizi in časopisom v naročju. Da gore hamburgerjev niti ne omenjamo. Leon je odložil daljnogled nekam na armaturno ploščo njihovega službenega avtomobila in še enkrat preveril vsebino svoje torbe. Lepilni trak, gaza in steklenička kloroforma. Zavezan svojemu stališču o ne pobijanju nedolžnih ljudi tudi tokrat ni pristal na to, da bi si delo olajšali s tem, da bi varnostnika enostavno pospravili. In ker jim je Adria dala na razpolago, kaj naj storijo z njim, je bilo Leona še toliko težje prepričati. Sicer pa je bilo najbrž vsem tako in tako jasno, da bo onesposabljanje varnostnika njihov najmanjši problem. Kakšne so imeli možnosti pri tem, da izpraznijo garažo povsem neopaženo? Toda to niti ni bila Leonova primarna skrb, saj je bilo najprej potrebno poskrbeti za prevzem nadzora nad garažo. Načrt je bil preprost, a bi po Leonovih pričakovanjih moral delovati. Dogajanje v bližini varnostnikove kabine je preverjala ena sama kamera, ki je po njihovih izračunih zaobjemala kader od skrajnega začetka rampe pa vse do okenca varnostnikove kabine. Kar je seveda pomenilo, da je stranski vhod vanjo ostajal nenadzorovan. Seveda… kdo pa bi še pričakoval vdor v sprejemno kabino in onesposobitev varnostnika z namenom, da izropajo garažo njihovih lokalno najboljših avtomobilov? ''Okej,'' je Leon pokimal, ko so se kazalci na uri premaknili nekaj čez pol enajsto in je že z vajenim gibom roke še zadnjič preveril, ali sta njegova pištola in električni paralizator na pravem mestu nekje za njegovim pasom. ''Pa storimo to,'' je še dodal, si preko obraza potegnil črno bombažno masko, skozi katero so se videle samo njegove prodorne oči, in stopil skozi vrata njihovega avtomobila, ki je bil nedaleč stran parkiran v senci dreves. Imeli so to srečo, da je bila cesta mimo podjetja na tisti strani, kjer je bil tudi glavni vhod v podzemno garažo, bolj kot ne prazna. Leon se je tako potuhnjeno splazil okrog avtomobila, čez cesto in naravnost proti zaledju varnostnikove kabine – torej iz smeri, kjer ga kamera prav gotovo ne bi mogla dobiti v svoj kader. Leon se je kar se da neslišno pritisnil ob plehnato steno kabine in se s svojim pogledom še enkrat nahitro razgledal okrog sebe. Šele sedaj je dobro razumel, zakaj je bila Adria mnenja, zakaj jim vse skupaj ne bi smelo predstavljati preveč težav – nikjer ni bilo nobene žive duše, nobenih mimoidočih. Za zdaj.. je pomislil Leon in izza pasu potegnil svoj električni paralizator, ki sicer ni sodil k njegovim najljubšim orožjem, a se je za zadano nalogo zdel več kot le prikladen. Previdno je zdrsnil okrog vogala do stranice, katere del so bila tudi vhodna vratca, in z levico, ki je bila prav tako kot njegova druga roka zavarovana s črno usnjeno rokavico, glasno potrkal nanjo. Za nekaj trenutkov je zavladala tišina, nakar so se vratca previdno le odprla, skoznja pa je stopil moški srednji let, ki po sumničavem izrazu na obrazu ni ravno vedel, kaj naj pričakuje. Surprise, surprise... je pomislil Leon, ko je svoj paralizator sprožil v možakov trebuh v trenutku, ko so se vrata pred njim odprla. V istem dejanju ga je z drugo roko odrinil naprej v kabino in pustil, da so se vrata za njima zaprla, pri tem pa moškega s pomočjo paralizatorja spravil na tla. Hitro ga je obrnil na trebuh in mu ukleščil roke na hrbtišču ter mu jih ovil s srebrnkastim lepilnim trakom, ki ga je imel s tem namenom spravljenega v torbi. Zatem je iz nje potegnil veliko belo gazo in stekleničko, v kateri je bil shranjen kloroform. Le-tega je polil preko gaze in jo pritisnil ob možakova usta in nos, vse dokler ni izgubil zavesti. Tik zatem je moškemu z lepilnim trakom prevezal usta ter gležnje, da bi mu tako onemogočil vsakršen poskus premikanja. Več kot dovolj je Leon sam pri sebi namuznjeno pomislil, ko si je paralizator pospravil nazaj za pas, stekleničko s kloroformom, gazo in lepilni trak pa spravil nazaj v torbo. Še enkrat je ošinil sedaj nezavestnega varnostnika, nato pa se hitro posedel na stol in svojo pozornost namenil iskanju gumbov za izklop kamer. Glede na število prikazanih kanalov jih je moralo biti po celotni etaži razpostavljenih vsaj devet. Ena na vhodu, 4 po kotih in preostanek nekje na sredini. Daj no… si je nemirno zamrmral, ko je po sistemu brskal za funkcijo 'onemogoči snemanje'. Že res, da ni bil ravno mojster hekerstva in podobnih zadev, toda delo s kamerami mu ni bilo najbolj tuje. Sicer je pa še vedno obstajal način, da jih enostavno prestrelijo ali pa nekako sesujejo podatkovno bazo. Leon je že pripravljal telefon, ko se mu je končno uspelo prebiti do menija za nadzor delovanja kamer. Odtipkal je znano številko, mobilnik pa si prislonil k ušesu. ''Nadzor prevzet, kamere onesposobljene. Čakajte na moj znak,'' je kratko dejal, prekinil zvezo in si mobilnik pospravil nazaj v žep. Eno za drugo je prekinil predvajanje slik s kamer ter se zadovoljno nasmehnil ob prikazanem rdečem napisu 'objekt nezavarovan', ki je pomenil, da se je zanje igra šele dobro začela. Pritisnil je velik rdeč gumb za odpiranje zapore in tako svojim pajdašem dal znak, ki so ga vsi že nestrpno čakali.

((upam, da ni nič narobe, ker sem tako 'na hitro' zrihtal zadevo ^^ zdej se pa zmigajte še ostali, da opravimo že to ))

Kamere so bile onesposobljene, varnostnik pa tudi. A kljub temu se Leon ni počutil nič bolj gotovo glede vsega skupaj, saj je ostajalo dejstvo, da vsega niso mogli imeti pod kontrolo. Bilo se je neumno zanašati na to, da bo njihovo početje ostalo neopaženo vse do konca delavnika. Bili so samo štirje, z nalogo, da v tem kratkem času pokradejo čim več avtomobilov. Navodila so bila kratka in jedrnata, njihov načrt pa vse preveč preprost. Kdo bo stražil, da ne bi šlo kaj narobe, in kaj se bo zgodilo, če jih bo pri kraji kdo nepričakovano zalotil? Mar ne bo bilo dovolj sumljivo že to, da bo bila rampa na vhodu ves čas odprta? In da ne omenjamo vseh tistih avtomobilov, ki bodo en za drugim nepojasnjeno zapuščali garažo… Leon se je kar stresel. Bilo je jasno, da je bilo vse odvisno samo od njihove sreče…In da bo nekaj šlo prav gotovo narobe.
''Kot da bi otroku ukradel liziko,'' je Leon komentiral svojo uspešno opravljeno akcijo prevzetja nadzora, ko je po hitrem postopku zapustil varnostnikovo kabino, tesno zaprl vrata za seboj in se čimbolj prikrito odplazil do vrat na sopotnikovi strani ter sedel v avtomobil. Na kratko se je spogledal s svojim edinim sodelavcem in se med kratko vožnjo v notranjost kabine znebil torbe, v kateri je imel spravljene pripomočke za potrebe onesposabljanja varnostnika. Popravil si je masko in se vprašal, ali si jo je bilo glede na njihovo izpostavljenost sploh vredno sneti – zunaj garaže bi jih namreč lahko zapazil kdorkoli. Hkrati pa bi bila ravno črna maska, za katero so skrivali svoje obraze, tista, ki bi pritegnila vso pozornost. Sicer pa… le kako naj ne bi pritegnili svoje pozornosti – vsi odeti v rokavice pri 34 stopinjah Celzija? Resnično…potrebovali bodo vso srečo tega sveta, če so se iz tega sranja želeli kolikor toliko uspešno izmazati. In če se bomo, bom Adrii kar lepo povedal, da naj še enkrat razmisli o tem, da želi svojim zaposlenim kar najboljše. Kajti to je bilo noro.
Počakal je, da je Aaron parkiral njihov službeni avtomobil na najbolj primernem kraju, izstopil in se kot prvo dobro razgledal okrog sebe. Garaža se je zdela prazna, kot je bilo tudi za pričakovati, vendar pa Leon ni odmislil dejstva, da se lahko razmere kaj hitro spremenijo. Še enkrat se je ozrl po svojih sodelavcih, pri čemer se še vedno ni mogel otresti neprijetnega občutka, da lahko v zaporu konča tudi zaradi njihovih napak in ne samo svojih. Pri tem pa je še najbolj zaupal Aaronu, četudi ga je tako kot ostali dve dekleti poznal le na videz. Seveda svojega mnenja ni nameraval izdati na glas, saj res niso imeli časa za njegovo morebitno šovinistično pristranskost. Njegovo oko je ujelo eno izmed kamer v kotu, kot da bi se še enkrat želel prepričati, da so sedaj popolnoma neuporabne, nato pa se z pripomočki za vlamljanje v avtomobile končno podal vzdolž parkirnih boksov, v iskanju najbolj primernega avtomobila. S kotičkom očesa je opazil Katino dejavnost, pri čemer ni bil ravno prepričan, ali bi idejo o premeščanju oranžnih etiket ocenil kot pametno ali kot neumno potezo. Že res, da so tako imeli manj možnosti, da bi jih tisti od zunaj gledali čudno, ker so 'prej odšli z dela'. Toda kaj bodo storili s tistimi, ki bodo dejansko odšli prej ter ob tem mogoče opazili, da njihovemu avtomobilu 'nekaj manjka'? Leon je zmajal z glavo in se raje posvetil svojemu delu, saj je navsezadnje že sprejel dejstvo, da je bilo navsezadnje vse skupaj ena sama loterija. Hej, kaj pa če ne bi raje kar kupili srečk? Prav gotovo bi prej zadeli na lotu, kot pa neopaženo odpeljali pol garaže… A kako že pravijo? Misli pozitivno!
Saj ne, da bi se branil kakšnega Aston Martina, se je Leon nejevoljno muzal sam pri sebi, ko je pregledoval njihovo paleto avtomobilov, ki so jim bili na voljo. Sam prav zares ni imel nobene potrebe po novem avtomobilu, zato mu ne bi moglo biti bolj vseeno, kaj mu bo na koncu pripadalo. Samo da so izmed slabega odnesli kar najboljše. In tako se je se je Leon zaustavil ob črnem mercedezu, ki je naravnost prosil, da ga odpeljejo. Če bom že končal v zaporu, potem naj to vsaj z razlogom, je pomislil in se sicer zavedal tveganja, da tak avtomobil veliko hitreje pade v oči kot kakšen navaden Punto, a slednjega se po njegovem mnenju ni splačalo niti gledati. S pomočjo orodja, s katerim je zaobšel vklop alarma, se je Leon kaj kmalu znašel v notranjosti avtomobila. Vžgal je motor in le nekaj minut po Katinem odhodu tudi sam zapeljal proti izhodu iz garaže. Previdno je zapeljal na izvoz in se zahvalil dejstvu, da je imel avtomobil zatemnjena stekla. Kljub temu si je Leon že po prvem križišču snel masko ter jo nadomestil z veliki sončnimi očali, ki so deloma zakrile njegov obraz, hkrati pa niso vzbujale toliko pozornosti. Medtem ko se je vozil proti garaži PharmaCare+ pa si ni mogel kaj, da ne bi začel dvomiti v svojo prvotno idejo glede tega, kako se bo spravil z nazaj. Katera možnost je bila bolj neumna: kolo ali taxi?

((ok this is becoming more and more hilarious ))

"Resnično ti govorim Riley, zakaj zaboga nas pošiljajo v trgovski center s hrano. Kot da je lopovom zmanjkalo hrane ali pa so se končno odločili ponorčevati iz nas... pah zares patetično, da takole hitiš. Vsaj izklopi sireno, vse skupaj je totalen nesmisel."
Robert je sedel na sovoznikovem sedežu ogromnega črnega policijskega Landroverja ki je ravnokar hromel po avtocesti, ki je vodila do poslovne stavbe Miste Tomato. Pred približno desetimi minutami je bil objavljen klic o obisku roparjev. Riley je pravkar ročico dal v peto prestavo ter potisnil na plin do konca. Črni panter ki je divjal z ostro sireno po avtocesti se je prebijal skozi vso kolono avtomobilov. Ignoriral je Roberta, njegovega sodelavca ki je bil prav tako dodeljen tej nalogi. Na zadnjih sedežih sta sedela Larry ter Michael, prav tako navadna policista.
"No potem pa mi povej, zakaj je bil eden izmed varnostnikov paraliziran z električno pištolo, omamljen ter zvezan z lepilnim trakom? Na delu so profesionalci, če vprašaš mene. Izklopili so video kamere, zakaj? Podjetje je veliko, zaposleni imajo veliko cvenka pod pragom, dvomim da v službo hodijo peš. Prav tako so bile kamere izklopljene v garažah."
Bil je edini FBI preiskovalec v avtomobilu. Ostali so mu le nudili pomoč. Vsi so bili oboroženi. Vsak je pri sebi nosil pol avtomatsko pištolo, solzilec ter nekaj parov plastičnih lisic. Seveda pa je bilo zaželjeno tokrat obleči neprebojni jopič. Riley je okreval za njegovimi prvimi hujšimi strelnimi ranami. Kroglo v njegovi rami so rešili z veliko težavo zato je še vedno imel nekoliko problemov pri borilnih veščinah. Njegova noga je bila zopet nova a za vsak slučaj je tokrat nadel neprebojni jopič.
"Rob naredi se uporabnega in v predalu poišči kakšne dobre komade za našo motivacijo prav? Kar skulirajta se fanta, danes bo morda spokalo."
Ošinil je oba mladeniča skozi vzratno ogledalo. Bila sta mlajša od njiju. Najbrž 21 let ali več. Oba sta bila vso pot tiho, tu in tam sta se spogledala ob Robertovem tarnanju. Robert je bil nekoliko temne polti v približno enakih letih kot Riley, s precej izkušenj na terenu a še vedno normalnega policijskega čina. Iz holsterja je na dan privlekel Colt ter vidno v zraku preveril naboje in ga nato nabil.
"Kristus Rob a moreš zares početi to zdaj? Izgledaš kot nek mafijec, poišči že te cdje kmalu bomo tam."
Robert je tiho zavzdihnil ter pospravil pištolo za pas iz predala v avtomobilu pa na dan privlekel edino cd zgoščenko. Na njej je z velikimi belimi črkami pisalo System Of A Down. Skomignil je z rameni ter zgoščenko potisnil v predvajalnik. Črni landrover je kmalu napolnila trda metal glasba. Medtem ko je ta drvel s polno sireno po avtocesti sta se obraza na zadnjih sedežih končno razvedrila. Čez nekaj skladb so se približali prvemu križišču. Ostalim osebjem so že davnaj sporočili preplah ter jim onemogočili dostop do garaže. Vsi avtomobili ki so odhajali iz garaž so bili ukradeni. Riley je počasi utišal glasbo ter v trenutku ugasnil sireno ko so se približali poslopju Mista Tomate. Vrata garaž so bile na stežaj odprte in prav tako rampa. Ob rampi je stal viden varnostnik. Riley je tiho postal pri rampi ter odprl desno okno. Preko Roberta je spregovoril z varnostnikom.
"Pusti rampo odprto, prav tako garažna vrata. Smo na isti frekvenci, potreboval bom tvojo pomoč. Poročaj nam kaj se dogaja od zunaj prav?"
Kmalu je zopet zaprl okno ter se počasi zapeljal do vhoda v garaže. Polkrožno je zavil ter z avtom blokiral izhod ter vhod v garaže. Vsi štirje so nato izstopili iz Landroverja. Riley se je obrnil k mlajšima policistoma ter ju takoj ogovoril.
"Stražita avto ter vhod v garaže. Če vidita kogarkoli oboroženega, streljajta. Prvič opozorilni strel drugič onesposobitev, saj vesta. Standard. Smo frekvenci dve. Midva z Robertom bova stopila v garaže."
Fanta sta prestrašeno prikimala ter se postavila vsak na svojo stran avtomobila. Roki sta položila na varovala njunih pištol ter začela opazovati okolico medtem ko sta Robert in Riley vstopila skozi garažna vrata. Riley je takoj za tem iz pasu vzel radio ter pritisnil na frekvenco ena. Na drugi strani je bil varnostnik v glavni kontrolni sobi, kjer so tatovi bili onesposobili kamere. Te so bile še vedno izklopljene saj so se tatovi še morda nahajali v stavbi. Riley jih ni hotel preplašiti. Vsaj ne še zdaj.
"Okej kolega. Potreboval bom uslugo. V garaži bo kmalu postalo zelo temno, hočem da ob mojem znaku izklopiš vso elektriko, prav?"
Robert je pobuljil v Rileyja. Bil je nabrž zelo čuden načrt, ki se ga je Riley uspel domisliti a kaj več trenutno ni imel pripravljenega. Oba sta bila oborožena s pištolo ter svetilko. Morda je bil to njun edini privilegij nad roparji avtomobilov...

((upam da ne bomo pisali preveč dolgih postov vsi, ker se bo zadeva hitro začela komplicirat ))

((whatever you say mr. Giggs aja pa od zdej naprej velja, da sta Leon in Aaron best buddies, da ne bo kdo kaj čudno gledal, od kje zdej ta sprememba ))

Po tehtnem premisleku se je Leon naposled le odločil, da si bo od vseh možnih prevoznih sredstev izbral najbolj 'luksuznega'. Le zakaj bi se pri tej vročini in temnih oblačilih, ki jih je nosil za potrebe naloge, preganjal naokrog s kakšnim kolesom, skirojem, rolko ali pa bog ne daj rolerji, če pa je bilo dovolj, da se je človek postavil na pločnik in dvignil roko oziroma po domače povedano poklical taxi. Kljub vsem slabim občutkom, ki so ga že ves čas preganjali, pa se je Leon na nek način začel že kar zabavati. Predvsem ob pomoči ironije, sarkazma in cinizma, ki so se držali njegove sleherne misli. Potem ko je v PharmaCare+ uspešno dostavil ukradenega mercedeza, se je Leon torej napotil na cesto v iskanju taxija. Svoje črne rokavice je medtem že pospravil nekam v hlačne žepe, si popravil polavtomatsko pištolo za pasom tako, da ne bi bila vidna očem, na svojem nosu pa ohranil svoja velika sončna očala, za katera je bil mnenja, da mu pravzaprav še celo zelo pristojijo. Električni paralizator je pustil v PharmaCare+, saj je dvomil, da ga bodo še potrebovali pa tudi prenašati ga s seboj se mu ni najbolj ljubilo.
Leon je počakal na prvi taxi, ki mu je bil voljan ustaviti in se sam pri sebi hinavsko namuznil, ko je za volanom opazil ženski obraz. Vsaj dobro družbo bo imel če ne drugega. ''Dober dan,'' je pozdravil rjavolasko s širokim nasmehom, ko se je počil na sredino zadnjih sedežev. Spogledal se je z njo v vzvratnem ogledalu in lahko kar slutil, kako so se ji ustnice ukrivile v komaj zadrževanim nasmeškom. ''Mista Tomato,'' ji je naročil, ko ga je povprašala po smeri, potem pa se z zadovoljnim zavzdihom naslonil nazaj ter za tistih nekaj minut vožnje popolnoma odklopil možgane.
''Zavij levo,'' ji je naročil, ko sta se znašla pred ulico, ki je vodila mimo vhoda v garaže in po kateri so odvažali ukradene avtomobile. Dekle je ubogalo in zavil vanjo, Leon pa se je naslonjen na oba prednja sedeža spet nagnil nekoliko naprej in svoj pogled preiskujoče usmeril naprej, proti približajočemu se vhodu. ''Upočasni malo,'' ji je naročil in s kotičkom očesa opazil njen vprašujoč pogled v ogledalu. Dekle kljub svoji presenečenosti ni ugovarjalo in je upočasnilo vozilo, da sta se sedaj prav počasi približevala mestu, kjer so imeli že prej parkiran svoj službeni avtomobil – mesto, ki je nudilo dober razgled, a je bilo kljub temu dobro prikrito. No ja…v primeru črnega avtomobila prav gotovo, rumen taxi pa je bil najbrž druga zgodba. Sicer ne bi mogli reči, da je imel Leon žensko intucijo, je pa vsekakor znal biti previden. Glede na to, da je bila njegova primarna skrb že ves čas ta, da jih bo nekdo opazil in nadnje poslal policijo, je bila taka previdnost povsem pričakovana. Saj ni bil neumen in še manj naiven, da bi dejansko kar tako upal, da pa se bo vse še dobro končalo. In ko je njegov pogled za trenutek ujel pohajajočo postavo v bližini varnostnikove kabine; ki je bila njegovemu očesu neznana, je prav dobro vedel, kam pes taco moli. ''Sranje…'' je sam pri sebi jezno zamrmral. ''Ustavi tu,'' ji je ukazal, ko sta dosegla taisto točko, od koder je prej s svojimi kolegi opazoval dogajanje pred vhodom v garažo. ''In pusti motor, da teče,'' je še dodal in ujel nov vprašujoč pogled. ''Samo stori to, kar ti rečem. Saj ti bom plačal,'' ji je še navrgel, da bi jo tako odvrnil od morebitnih sumničanj, ki bi zadevale njeno lastno varnost, pri sebi pa že potipal za pištolo, a jo zaenkrat še pustil na svojem mestu. Edina stvar, ki mu je bila v tistem trenutku jasna, je bila ta, da so bili v dreku. Pravzaprav sam še niti ni bil, saj je še vedno imel dobre možnosti, da se izmaže s tem, da na vrat na nos odide in se gre potožit njihovi dragi Adriennci. In najbrž bi to tudi storil, če ne bi vanj zagrizla bojazen, da so njegovi kolegi za razliko do njega ostali ujeti v garaži. Leon ni videl avtomobila, ki je blokiral vhodne točke, je pa lahko prav dobro sklepal, kaj se je dogajalo. Saj sem vedel… Toda to mu v tistem trenutku ni prav nič pomagalo. Hotel je poklicati svoje kolege in jih opozoriti, toda kaj če so bili res nekje skriti v garaži in bi jih zvonjenje telefona lahko izdalo. Kaj pa če so bili daleč stran in na varnem? In kje zaboga je bil Aaron, njegov najboljši kolega, ki je bil Leonu eden izmed tistih, za kogar mu ni bilo ravno vseeno, ali se znajde v zaporu ali ne. Toda glede na to, v kakšni situaciji je bil sam… Je bila ideja, ki se mu je porodila v mislih, mogoče edini način, da poskrbi, da njegovi kolegi odnesejo celo kožo. Četudi je to pomenilo, da se bo njegovi bolj slabo godilo… ''Medtem ko čakava...Povej mi no kaj o sebi,'' je nežno zategnil v bližini dekletove glave, ko se je z rokami še vedno naslanjal na prednje sedeže, in se s prsti mimogrede poigral s kodri njenih dolgih las. Namenil ji je širok, a spletkarski nasmeh, iz katerega pa rjavolaska ni mogla razbrati, da je pravkar postala njegova potencialna talka.

((ups… bo v prihodnje krajše xD))

"Nekaj metrov od naju je bil opažen rumen taksi, ukrepi?"
"Preverita in identificirajta osebe. Krijta drug drugega, ob znaku da sta osebi oboroženi se ravnajta po kodeksu samoobrambe."
Radio je odmeval po celotni garaži. Ni bila ravno pametna poteza a imel je dokaz da so še v garaži vedno ostali. V roki je tesno pestoval beretto. Začel se je premikati hitreje in prav tako za njim Robert. Luči, ki so trenutno bile glavne v razsvetljavi celotne garaže so za trenutek zatrepetale. Riley je s hrbtom počival na stebru, ki je ločil majhno skupino ljudi sredi majhnega klepeta zraven avtomobilov. Dihal je globoko in precej hitro. Tudi Robert je bil precej živčen. S palcem se je poigraval z varovalom na Beretti. Stisnil je zobe ter z znaki poskušal povedati Robertu naj ga krije. Njegov revolver je bil za to delo najbolj primeren. Hladno in skoraj nezavarovano orožje. Prikimal je svojemu tovarišu v pripravljenost ter nato skočil izza stebra na plan. Pištolo je nagnil k licem ter v hipu zagledal dve osebi ki sta še vedno stali zraven avtomobilov. V rokah sta držali orodje, najbrž primerno za vlamljanje v avtomobile.
"FBI New York! Odložita orodje na tla ter položita roki za vrat!"
Njegov glas je bil močan, hladen a skoraj tih. Z beretto je meril v moškega. S palcem je prekrival varovalo a pištola se vseeno ni niti enkrat zatresla. Robert je s svojim dolgim srebrnim revolverjem strmel v žensko. Rekel ni ničesar. Z levico ki je bila prosta je segel po radiu ter sporočil fantoma svoj položaj. Njegov glas je bil prestrašen a Riley je to razumel. Podzemlje ki se je nahajalo tukaj se ni nikoli igralo z nami. Bili so hitri in brez usmiljenja. Robert je bil oče treh otrok, ni še bil pripravljen umreti.
"Dva osumljenca v vizirju, poročajta o svojem položaju..."

Party time...
Leonov pogled je poskočil vzdolž ulice, natančneje proti izvozu iz garaža, od koder sta sedaj v njegovi smeri prihajala dva policista, očitno z namero, da do potankosti pregledata taksi in njegovo vsebino.
''Veš, saj bi še klepetal, toda...'' se je Leon hinavsko nasmehnil, medtem pa izza pasu potegnil svojo polavtomatsko pištolo. ''Ven iz avta!'' je grozeče zaukazal in dekle s koncem cevi dregnil v rebra. ''Hitro!'' jo je priganjal, da se je dekle prestrašeno in povsem zbegano hitro lotilo odpenjanja pasu. Leon je s pogledom hitro preveril položaj dveh policistov, nato pa istočasno s taksistko odprl vrata avtomobila in stopil na plano, zaobšel zadnja vrata in s prosto roko potegnil taksistko k sebi v istem trenutku, ko se je sama vzravnala in sta policista dojela, kaj se dogaja. ''Bodimo pametni gospodje,'' je svareče, a hkrati porogljivo dejal proti policistoma, medtem ko je meril s pištolo v talkino sence, njeno telo pa uporabljal kot živi ščit. ''Saj nočemo, da bi se komu kaj zgodilo, kajne?'' se je namuznil in okrepil prijem okrog talkinega telesa, četudi je bilo le-to zaradi strahu in groze popolnoma otrplo. ''Povejte svojemu šefu, da je življenje tele mladenke povsem v njegovih rokah. Povejte mu...'' za trenutek je obmolknil, kakor da bi potreboval še trenutek za razmislek, čeprav mu je bilo popolnoma jasno, da mu sedaj ni preostalo nič drugega. Vedel je, da ogromno tvega, toda po drugi strani se to njegove samozavesti in arogance ni niti malo dotaknilo. ''Njeno življenje za njihovo prostost,'' je dokončal svoje misli in si dekle še tesneje privil k sebi, nato pa policistoma namenil zlohoten nasmešek. ''In raje pohitite. Pri vseh tistih avtomobilih nikoli ne veš, v katerem se skriva avtobomba...'' Sicer je bilo to zgolj blefiranje, toda le kdo bi znal z njegovih izklesanih obraznih potez razbrati, kaj je laž in kaj resnica?

Že sta oba stala ter merila v oba osumljenca ki sta opazovala svoj zaklad v garaži. Riley je stopil bližje k obema ter pomignil s pištolo da sta stopila na stran. Že je segel po lisicah ko se je nenadoma oglasil njegov radio. Policaja na drugi strani garaže sta zvenela prekleto resno ter prestrašeno. Riley je poslušal novico ter potreboval skoraj minuto da je dojel vse skupaj. Jezno je prekolnil ter spravil lisice nazaj za pas. Čeprav mu je v resnici bilo vseeno za talko, saj je pred seboj imel najbrž zelo iskane osumljence. Imel jih je v dlaneh a nekdo ga je prisilil da so mu izpolzeli skozi prste. Pomignil je k Robertu ter nato k ostalima dvema osumljencema.
"Ven iz garaže! Naj vidim te roke v zraku!"
Ni bilo obotavljanja saj je zunaj najbrž stal njun tretji tovariš ki ju je ravno prišel rešiti iz te pasti. Robert ter Riley sta s svojima pištolama merila v hrbet osumljencev, ko so se ti počasi pomikali v zunanjost garaž. Še posebej ga je zaskrbela novica o bombi na avtomobilih. Vse je bilo verjetno in ravnati je mogel po kodeksu policije. Upoštevati je mogel nasprotnike in njihove zahteve. Če bi bil tokrat sam na delu, bi ravnal drugače. Nihče ga nebi videl in nihče ga nebi mogel postaviti pred sodišče o napačnem ravnanju policije. Vsi skupaj so prišli do črnega policijskega kombija. Riley ter Robert sta se ustavila ter pustila oba osumljenca da sta počasi odkorakala proti njunemu tovarišu. Oba sta še vedno merila v osumljenca.
"Okej, tako kot si rekel. Tvoja prijatelja za talko..."
To je bilo vse kar je lahko trenutno izrekel. Ni vedel da tokrat stoji pred pravim teroristom. Bombe v garaži? Tole lahko postane vedno bolj umazano. Skrbelo ga je tudi za oba mlajša policaja tik pred njim. Bila sta zelo neizkušena in premlada za smrt. Za trenutek je pozabil lovljenje tatov ter samo upal da se vse skupaj poleže ter zaenkrat pozabi...

Leonov predrzen nasmešek se je navkljub paničnemu razbijanju njegovega lastnega srca samo še bolj razširil, ko sta policista njegove grožnje vzela smrtno resno ter preko radijske postaje sporočila svojemu nadrejenemu o nastali situaciji. ''Pridna fanta,'' je očarano dejal, pri tem pa se z ustnicami približal talkinemu ušesu. ''Očitno je tvoje bedno življenje taksistke le nekaj vredno,'' ji je tiho zašepetal, ne da bi pri tem enkrat samkrat spustil policista izpred oči. Ponovno se jima je nasmehnil izpod svojih velikih sončnih očal, nato pa se s kotičkom očesa ozrl proti dvema paroma postav, ki so zapuščala garažo. Bila sta dva oborožena policista, pred njima pa Kat in Aaron, ki pa sta se sedaj že počasi korakala v njegovi smeri. ''Vidiš… kako lepo se vsi lahko razumemo,'' je pretkano zategnil, s pogledom sedaj uprtim v moškega, ki je bil očitno na čelu te akcije. Ko sta bila Kat in Aaron znotraj njegovega 'območja' jima je pomignil z glavo, naj se spravita v taksi, medtem ko je sam še vedno stal s talko tesno ob sebi. Z njo se je počasi ritensko pomaknil proti zadnjim vratom avtomobila in se z ustnicami spet sklonil k njenemu ušesu. ''Nobene bombe ni. Zamočili so. Povej jim to..,'' ji je čisto potihem zašepetal, nato pa se spet vzravnal nazaj in bil z eno nogo skorajda že v taksiju. ''Dekle ve, kje je bomba. Imate hmm še 6 minut če se ne motim,'' spet se jim je široko nasmehnil, potem pa svoj pogled zapičil v pogled moškega, ki se mu je v tistem trenutku po mislih prav gotovo podilo ogromno stvari; še najverjetneje pa obžalovanje, ker je vse skupaj zamočil kot kak popoln začetnik. ''Pa lep dan, gospodje! Se vidimo…'' S temi besedami je talko z vso močjo porinil od sebe v smeri proti policistoma, da se je dekle nerodno zrušilo po tleh, nato pa se je vse skupaj zgodilo precej hitro. Gume so oglušujoče zacvilile, slišal se je dvojni strel pištole enega izmed njegovih kolegov, ki je v trenutku vse splošne zmede uspel preluknjati prednjo pnevmatiko njihovega črnega kombija. In še preden bi dekle utegnilo izjecljati, da so jih pravzaprav samo grdo nategnili, je rumen taksi že zdavnaj oddrvel z ulice, z njim pa tudi trije tatovi avtomobilov, ki so za seboj puščali le besne obraze…

((mnja to je to… 5 postov/mission accomplished))

Takoj se je vedelo kaj se dogaja a mož zakrinkan z očali ki je v rokah pestoval talko je bil sedaj glavni. Riley je svojo beretto mirno držal v rokah ter meril sedaj v ostale osumljence ki so mu lepo in kraljevo pobegnili izpred oči. Stisnil je zobe in skoraj pritisnil na sprožilec.
"Pazi pištola!"
Je zavpil v trenutku ko je eden izmed osumljencev na dan potegnil revolver ter proti njim poslal vsaj dve krogli. Oba policaja sta odrevenela a nobena ju ni niti oplazila. Nekje daleč zadaj je močno počilo in Rileyju ni bilo treba dvakrat ugibati v kaj so merili osumljenci. Talka je kmalu za tem padla na tla a Riley jo je uspel ujeti. Medtem ko je taksi hitro speljal je eden izmed težko oboroženih policistov skočil na plan ter vanj pomeril s svojo taktično puško. Nikoli še ni videl da bi jo lahko nosil navaden policist. Ustrelil je prvič a zaman. Krogle so se razpršile v prazno saj je taksi bil že izven dometa. Riley je nato le prijel žensko za ramena ter jo resno pogledal v oči. Jokajoče je nemočno zmajala z glavo. Tiho je prekolnil ter jo grdo izpustil iz rok. Skočil je po konci ter tudi sam nameril s pištolo v taksi ki je bil že prekleto daleč. S prstom je že stal na sprožilcu a je vedel da bi bilo vse zaman. Adrenalin mu ni pustil umiriti roke zato je pištolo le poraženo pospravil nazaj v holster ter se obrnil k ostalima policajema. Svetlolasec ki je nosil puško je sedel na tleh zraven pločnika. Zmajeval je z glavo. Policist zraven njega ni bil tako nesrečen. Z beležko je stopil k Rileyju ter mu pomolil majhen listek.
"Zapomnil sem si registrsko tablico avtomobilov."
"Vsaj to..."
Prijazno se je zahvalil obema policistu, ki mu je uspelo ostati miren. Dobil je sled za osumljenci, eno in morda tudi edino. Bilo je to ali nič a Riley je bil zadovoljen.