Matheson Hammock park

Bil je eden izmed tistih večerov, ko se Julia ni imela kam dati. Tako ali tako je zadnje čase večinoma bila v svojem stanovanju, kjer se je ubadala z raznimi problemi in nerešenimi vprašanji iz preteklosti, zdaj pa se je ob pogledu na mrzlo januarsko noč odločila, da je skrajni čas, da se odpravi ven. Ni bila ravno navdušena nad idejo, da bi šla v nočni klub. Preprosto ni bila tako razpoložena in ko se je končno preoblekla v temne kavbojke in nekoliko toplejšo bundo je natančno vedela, kam se bo odpravila. Zaklenila je svoje stanovanje, potem pa se v mrzlem večeru odpravila proti parku, ki je bil v bližini njenega domovanja. Rada je imela tihe, umirjene večere, kot je bil ta. Bilo je prijetno hladno, vsaj za razmere, ki so ponavadi vladale v Miamiju.
Zavila je po eni izmed številnih poti v parku in se ob tem ozrla v temno nebo. Vse je bilo mirno in pravzaprav je bilo ravno to na nek način še bolj srhljivo. Kot da bi bila Julia edina, ki bi ob takšni uri zašla na ta od vseh pozabljen kraj. A saj navsezadnje je najbrž res bila edina in ob tem se je zavedla, da bi marsikdo prepričano trdil, da se podaja v nevarnost. Za mlado dekle je temen park predstavljal veliko nevarnosti, a ne za Julio. Tako ali tako pa je imela pri sebi tudi priročen nož, ki ga ni nikoli pustila doma in ki je le še bolj okrepil občutek, da je varna.
Ustavila se je pri ograji in se ozrla v morje spodaj. Temna voda je oddajala tisti značilni zvok, medtem ko se je počasi in mogočno premikala. Julia se je sama pri sebi nasmehnila, a drobna sled nasmeška na njenem obrazu je izginila v trenutku, ko se je zavedla, da ni več sama. Saj ni znala opisati tistega, zaradi česar je to vedela. Bil je samo občutek, in potem je po parku kot pok pištole odjeknil korak. Povsem hladno se je obrnila in se ozrla po okolici, njene oči pa so takoj našle vsiljivca. Prepoznala je temnolasko in ob tem ni rekla ničesar, samo droben nasmešek se je spet pojavil na njenem obrazu, medtem ko se je pozorno zazrla v Abigail.

[ Abigail? ]

Abigail je sigurno spadala med tista dekleta, katerim je morje pomenilo življenje. Surfanje, potapljanje, raziskovanje v tej modri vodi je zanjo bilo smisel življenja. Čeprav ni bila ravno tip človeka, kateremu bi bilo mar za koga in ni slovela ravno po prijaznosti, so bila morska bitja tista, katerim je nudila vso toplino, nabrž edina, ki so imela priložnost svetlolasko spoznati tudi po dobri plati, ne pa po hladnokrvnosti. Za današnji dan, ko že tako ali tako ni imela nobenih obveznosti se je odpravila v Matheson Hammock park, kateri ji je bil že bolje kot ne znan, saj je bila tam najmanj trikrat mesečno. Najbolj jo je pritegovalo sigurno morje, katerega lepote se preprosto ni naužila. Nasmehnila se je sama pri sebi ko je stopila iz taxija. Stala je na znanem mestu ter v daljavi je že lahko čutila morski vonj. Čeprav je bil večer in je bilo vse skupaj prokleto temno, se Abbie za to ni menila. Oboževala je morje ne glede na čas. Nenazadnje pa je bil sedaj čas, ko je bila sama in se je lahko posvetila svojim mislim. Stopala je proti obali. Žepni nož, katerega je imela shranjenega z pasom jo je občasno oviral pri hoji vendar se za to ni menila. Pri sebi ga je imela vedno, predvsem za nezaželene obiskovalce. Dvignila je pogled ter pred sabo preproznala postavo. Na njenem obrazu se je zarisala jeza, saj ni bila ravno navdušena, da večera ne bo preživela sama. Svetlolasko je prepoznala kot Julio. ''Julia'' je rekla namesto pozdrava ter na obrazu se ji je začaral prisiljen nasmešek.

[here I am ]

S pogledom je ošinila dekle, ki jo je takoj prepoznala. Abigail, po novem ena izmed njenih podrejenih. Julia se še zdaj ni popolnoma navadila na dejstvo, da je napredovala in je dejansko postala oseba, ki je obvladovala bolj kot manj vse, kar se je dogajalo v Miamiju. Saj še ni minilo toliko časa in Julia je sledila govoricam. Takoj se je razvedelo da je glaven nekdo drug, a to osebo so vsi poznali samo kot Scarlett Davis. Le redko kdo je ugotovil, da je bila to Julia. No, saj je bila znana kot kandidatka za to, a nihče ni resno mislil, da bi lahko nekdo kot ona prišel na oblast. A navsezadnje, zakaj pa ne?
Jeza na obrazu dekleta nasproti nje ji ni bila preveč všeč, na svojem obrazu pa je obdržala hladno masko. Ni reagirala na prisiljeni nasmešek in ob tem se je pravzaprav skoraj zabavala, ko je pomislila na izraz ki ga bo na obrazu imela Abigail, ko bo prišla v njeno pisarno. Ob tem se je sama pri sebi nasmehnila, potem pa si z vajeno potezo popravila svetle kodre in pogled svojih oči spet uprla v Abigail.
"Abigail." Ponovila je njen pozdrav in ob tem naredila nekaj korakov naprej. Še nikoli v svojem življenju Julia ni bila bolj prepričana vase in to se je izražalo tudi na neki nenaravni energiji, ki jo je oddajala. "Pravzaprav nisem pričakovala da bom koga srečala tukaj..." Za nekaj trenutkov se je obrnila proti morju in s pogledom sledila valu, ki je počasi prišel do obale. "Sploh pa ne tebe." Dokončala je svoj stavek in se obrnila, potem pa namenila Abigail enega izmed svojih prijetnih nasmeškov. "Kako si kaj?" Čeprav je bila to zadnja reakcija, ki bi jo od Julie pričakovali, je postala veliko bolj zaščitniška do tistih, ki so bili pod njo. Le da nekateri tega morda še niso vedeli. Nasmešek se je na njenem obrazu še vedno poigraval, medtem ko je vprašujoče zrla v svetlolasko.