FBI General Director's Office (Sarah M. Foster)

Vetrič je nežno pihljal in objemal Amelie s svojo nežno poletno toploto, ko je z odločnim korakom stopala proti vhodu v stavbo, kjer je imel svoj štab organizacija FBI. Že samo dejstvo, da je lahko prišla sem, ji je dalo vedeti, da se s trdno voljo in disciplino da doseči svoje sanje. Na njenem prikupnem obrazu je vel spontan nasmešek, s katerim je pozdravila vsakega, ki ji je prišel nasproti. Moškemu, ki je sekundo za njo prispel do vhoda je ustrežljivo pridržala težka steklena vrata, da mu ne bi bilo treba preprijemati tiste vroče skodelice kave, ki jo je nosil v eni in kopice papirjev in map v njegovi drugi roki. Pokimala mu je v pozdrav, nato pa hitro odstopicala do dvigala, s katerim se je odpeljala do nadstropja, v katerem se je nahajala pisarna njene bodoče šefice. Nekoliko živčno si je popravila naramnico, ki ji je ob pritisku torbice stalno lezla navzdol, se preden je izstopila iz dvigala še enkrat, za vsak primer pogledala v ogledalo, ter nato z glasnim vzdihom poguma vstopila v predprostor, kjer je tajnica nemoteno, že kar malce odsotno tipkala po tipkovnici in obenem govorila po telefonu. Na hitro se je Amelie s pogledom sprehodila po prostoru in si poskušala zapomniti čimveč podrobnosti. Slike, barve, vonj prostora, ki je bil trenutno vonj po sveže kuhani kavi in v spomin se ji je vtisnilo rpav vse, v kar je ta trenutek zrla. Še preden se je zavedla, jo je iz razmišljanja, oziroma njenega večnega odsotnega sanjarjenja prebudil klic tajnice, ki jo je opozoril da je že na vrsti. Nasmehnila se je svetlolasemu dekletu, ki je očitno pred njo že imelo zagotovljeno svoje delo, ter mimo nje počasi pokukala v pisarno. Že na prvi pogled se je zdela čudovita. Preprosta, toda učinkovita, z vsemi stvarmi ki jih je taka pisarna potrebovala, brez nepotrebne šare. »Naslednji? To bom najbrž jaz.« se je namuznila Amelie in se končno se s celotno postavo prikazala v notranjosti. Za sabo je previdno zaprla vrata. Z lahnim korakom je stopila proti mizi, si popravila pramen las za ušesa in nato stegnila dlan v pozdrav. »Amelie Gray, me veseli.« je dejala z izrazom poguma na obrazu in se s svojimi kot ocean modrimi očmi zazrla v obraz svoje šefice.

Amelie se je sama pri sebi olajšano oddahnila, saj je s strani direktorice take prestižne in odgovorne organizacije kakor je bila FBI pričakovala resnično strog in popolnoma korekten odnos. Prav zato je bila prijetno presenečena, ko je ugotovila da je njen glas mehak in prijazen, njen stisk roke pa ravno prav močan. Kako veliko so lahko človekove geste in njegova dejanja že na prvi pogled povedala o njegovi osebnosti, to je bilo Amy vedno zanimivo in nikoli se ni mogla nehati čuditi odkazovanju človekove narave. »Oh, hvala.« S širokim nasmeškom se je usedla na odkazano mesto in obenem prisluhnila vprašanju, ki ji ga je zastavila Fosterjeva. Očitno je bila ena izmed redkih, ki so raje preiskovali zločine na enem kraju, kot pa da bi si ogledovali samo prizorišče. Po eni strani ji je bilo zaradi tega nelagodno, saj ni točno vedela kako in kaj pričakovati od svojih bodočih sodelavcev, hkrati pa je to pomenilo tudi več možnosti za njeno željeno delovno mesto. »Da, tako je. Kemija me je že od nekdaj zanimala, v povezavi z raziskovanjem zločinov pa še sploh. Nič čudnega torej, da sem se odločila za izobraževanje v tej smeri, se mi zdi. Samo preiskovanje dokazov, ko imaš pred seboj vse od njih in je treba dejstva, ki jih zaznamujejo samo še preiskati in povezati med seboj ...« naredila je kratek premor, saj ni točno vedela kako naj nadaljuje. Zato je pustila, da je stavek obvisel v zraku, saj je bil njegov pomen dejansko že zdavnaj znan. Skomignila je z rokami in odkimala z glavo, kakor da bi hotela pokazati da nima več besed o sami temi. Nasmehnila se je in se stegnila preko mize, ter segla po pogodbi, ki ji jo je molila direktorica. Dejansko je vse pogoje znala že na pamet, saj se je morala vsaj stokrat prepričati, da jih izpolnjuje, zato je odstavek za odstavkom samo na hitro preletela in na črto v desnem robu na koncu strani na hitro napisala še svoje ime. Kakor bi ji z ramen padlo težko breme se je komaj slišno oddahnila, ter na direktoričino vprašanje samo zmajala z glavo. »Ne, mislim da bi bilo to to.« se je namuznila in počasi vstala s stola. Še enkrat je segla po dlani Fosterjeve. »Hvala za vse.« se je poslovila in z občutkom, ki je bil kakor je ptiču ugoden veter pod krila, skorajda odvrtela in zavriskala ko je odhajala iz pisarne. Služba je bila njena.

Kot vedno je bila prezgodnja, ko je ošinila kazalce na zapestni uri, ki so kazali še dobrih pet minut do začetka sestanka pri generalni direktorici. Glede na to, da je bilo od tega sestanka odvisno ogromno, je čutila rahlo nervozo. Hotela je priti med preiskovalce, a ni bila povsem prepričana, ali ji bo uspelo. Namesto, da bi se v peto nadstropje odpeljala z dvigalom, se je raje namenila po stopnicah. Imela je še več kot dovolj časa in nekaj dodatne jutranje telovadbe ni še nikomur škodilo. Ker je bila v dobri telesni kondiciji, ni bila nič upehana, ko je naposled prispela do pravega nadstropja in se je po hodniku napotila do direktoričine pisarne. Tam je stalo še nekaj drugih kandidatov, ki so čakali, da pridejo na vrsto. Spotoma se je predstavila še tajnici in ji navedla razlog obiska, kar verjetno niti ni bilo pomembno, glede na to, da so vsi bili z istim razlogom tukaj. Očitno se je vse skupaj že začelo, kar je pomenilo, da je prišla ravno prav. Ne prepozno in ne prekmalu. Vrsta pred njo se je počasi začela krajšati in naposled so bila med njo in njeno nadaljnjo prihodnostjo samo lesena vrata. Adrenalin ji je zaplal po žilah in ni mogla zanikati, da je nervoza še malo narasla, čeprav je bila prepričana, da se ji ni potrebno nič bati. Kolikor je slišala o Sarah Foster, vsekakor ni bila noben 'bav-bav'. Vrata so se končno odprla in ven je izstopila mlada ženska. Po njenem izrazu je sklepala, da ji je šlo več kot odlično. Takoj je zaslišala glas, da lahko vstopi naslednji in Silver se ni pustila prositi dvakrat. Mirno in s pokončno držo, ki je bila tako zelo značilna zanjo, je vstopila v ogromno pisarno in vrata mehko zaprla za seboj. Njen nastop je bil odločen, a hkrati ne preveč samozavesten. Silver je dajala vedeti, da se zaveda, kdo je tu glavni. ''Dobro jutro,'' je začela z uvodnim pozdravom in ustnice so se ji ukrivile v nasmešek. ''Sem Silver Delaney Peabody,'' se je predstavila s celim imenom in stopila bližje k mizi, ki je stala pred oknom. ''In kot gotovo veste, sem tu zaradi razgovora za službo,'' je na koncu še dodala in ji v pozdrav ponudila desnico.

''Me veseli,'' je rekla in sedla na ponujen stol, ki je bil postavljen pred pisalno mizo. Prekrižala je noge in roke sklenila v naročju. Srce ji je še vedno pospešeno utripalo, a se je začelo umirjati. S pogledom je zdrsnila čez ogromno pisarno in se spraševala kakšno bo dobila sama. Ob omembi gospodične bi jo že skoraj avtomatično popravila, da je gospa, a se je še zadnji hip ugriznila v jezik, da so se ji obrazne mišice rahlo napele. Sicer pa je prevzela nazaj svoj dekliški priimek, ker bi z moževim bila med tistimi, ki so ga hladnokrvno pospravili, preveč opazna. Pregnala je misli iz glave, ki so v tem hipu bile povsem nepomembne in se raje posvetila vprašanju, ki ga ji je direktorica postavila. ''Sodna medicina je bila nekoliko bolj za zraven. Nisem izvedenka zanjo, ker sem se ji posvečala le zato, ker me je zanimala,'' je pojasnila od kje ji znanje iz tega področja. Njen namen ni nikoli bil postati forenžičarka, ampak FBI agentka. ''Prav imate. Želim postati agentka, četudi naj bi bilo delo preiskovalca sprva nekoliko manj zanimivo. In mislim, da mi trdo delo ne bo predstavljalo večjih težav,'' je na koncu iskreno dodala. Silver se je vsekakor močno gnala, da je dosegla tisto, kar je želela. Nič ji ni bilo pretežko. ''Ne, trenutno nimam nobenih vprašanj,'' je odgovorila in se široko nasmehnila. Počakala je, da je v roke dobila pogodbo, jo na hitro podrobno prebrala in se na koncu podpisala ter jo vrnila Sarah.

Chloe tega dne ni potrebovala nikakršnega bujenja, zbudila se je že ob petih zjutraj. Zatorej se je počasi pripravila in se na razgovor za službo odpravila kar z podzemno železnico, pa je kljub temu prispela veliko prezgodaj. Zato se je malce sprehodila po parku v bližini, potem pa vstopila v stavbo in odšla po stopnicah v peto nadstropje. Tam se je usedla pred pisarno in čakala, da jih bo kdo klical. Ko je notri šlo in odšlo ven že nekaj ljudi, ki so prišli za njo, je začela domnevati, da jih direktorica kliče od znotraj. Ko sta zunaj ostali le še dve, se je Chloe odločila, da bo poizkusila srečo in, ko bo dekle, ki je malo prej šlo notri, prišlo ven, šla notri kar sama in upala, da ne bo naredila napake. K sreči si je s seboj vzela knjigo, ki jo je sedaj brala, da ji je bilo manj dolgčas. Po nekaj časa je dekle prišlo ven in Chloe je hitro vstala in odšla proti vratom, medtem pa je spravila knjigo v manjši nahrbtnik. Ko je prišla notri je zagledala direktorico. Zbrala se je, tako kot se ni že dolgo, in se potrudila zelo razločno in, vsaj njej se je zdelo, normalno, ter se predstavila. »Dober dan. Sem Chloe Summer Brown.« je dejala in ponudila roko. Čeprav je bila glavna pri združbi, kot je FBI, je bila direktorica videti prijetna, vendar pa je Chloe vedela, da videz lahko velikokrat vara. Toda ni si mogla pomagati, da ne bi ljudi ocenila že v prvem trenutku, ko jih je spoznala. To ji je bilo včasih v škodo, včasih pa ji je koristilo.

Ko ji je direktorica povabila da sede, se je usedla na stol, ki je stal nasproti mize in jo opazovala. Videla je, da je preletela njen življenjepis. »Za kakšno delo se prijavljam?« se je Chloe prepričala, če je prav razumela. Domnevala je, da bi sicer najbolje delovala na mestu forenzičarke, vendar pa se je, glede na direktoričin obrazni izraz za to že preveč kandidatov, poleg tega pa je bilo njej sami vseeno, na katerem mestu dela, da je le zaposlena pri FBIu. »Pravzaprav mi je vseeno, katero mesto, kajti pripravljena sem se isto truditi prav na vsakem mestu, tako da mi je vseeno, kam me dodelite. Najboljše da tja, kjer jih največ potrebujete. Seveda, če mislite, da bi to delo lahko opravljala.« je dejala Chloe. Že dolgo ni povedala toliko naenkrat, vendar pa je čutila, da je to pravi trenutek, da se razgovori. Poleg tega pa je bilo vse res. Še naprej je opazovala Sarah, saj si ni želela kakršnega koli nesporazuma že na razgovoru za službo.