Leon's apartment

Kazalec na njeni desni uri je kazal že skoraj na osem, ko se je lenobno sprehajala po ulicah Queensa. Tu se je nekako počutila domače, saj je preden se je pridružila podzemlju tu preživela kar nekaj časa. Ulice je poznala kot lasten žep, prav tako pa tudi ljudi na njih, zato v njeni glavi strah ni obstajal. Kljub zgodnji uri pa se je začelo kar hitro temniti, saj so nebo začeli prekrivati temni oblaki, ki so kazali na nevihto. "Prekleto.." Je zamrmrala sama pri sebi, saj ni imela niti dežnika niti ni prišla z avtomobilom, zato bo verjetno premočena. Pri Leonu ni nikoli prespala, vsaj do sedaj še ne. Ni vedela zakaj se je sploh danes opdravila tja, zakaj ni raje ostala v varnem zatočišču svojega doma. A nekaj jo je kot vedno vleklo k njemu, neka sila ki so jo do zdaj še ni znala razložiti. Nikomur ni zaupala, to je bilo njeno pravilo. A pri Leonu je imela na trenutke občutek, kot da bi mu lahko. Tako se je tudi danes, kot že neštetokrat sprehodila po stopnicah, ki so vodile v njegovo stanovanje in pred njimi malce postala. Preden je odšla od doma ni ravno pretirano poskrbela zase, a vseeno je bila kar zadovoljna s svojim videzom. Temne kavbojke so se oprijemale njenih suhih nog, rdeča oprijeta majica z malce daljšimi rokavi in škornji s skoraj vrtoglavimi petami. Lase je imela razpuščene, kot jih je imela najraje. Roka se ji je kar sama dvignila in stisnila v pest ko je potrkala po vratih. Ni vedela zakaj a nikoli ni uporabljala zvoncev, nekako se je navadila na trkanje. Mogoče tudi zato ker doma ni imela zvonca. Naslonila se je na okvire vrat in čez prsa prekrižala roke. Na ustih ji je počival počasen nasmešek, ko je čakala, da ji odpre.

[Leon ]

Leon sicer ni imel ravno te navade, da bi ob večerih poležaval doma, vendar pa se je tistega dne počutil vse preveč lenobno, da bi se mu ljubilo preganjati naokoli. Pivo v eni roki in cigareta v drugi, medtem ko je udobno zleknjen preko sedežne ravnodušno zrl v televizijo, je bilo čisto dovolj naporno, da si ni želel, da bi ga pri tem stanju kdorkoli nameraval zmotiti. Potegnil je še zadnji dim in ogorek malomarno potlačil nekam v nabito poln pepelnik, nakar je iz ozadja zaslišal udarce po vratih, ki so ga opozorili na to, da se mu je nekdo očitno namenil skaliti mir. ''Človek pa res nikoli ne more imeti mira...'' je nejevoljno sam pri sebi zamrmral, ko se je prav počasi in stežka namenil dvigniti se iz udobnega naslonjala. Nedokončano pivo je pri tem vajeno odložil na nizko mizico pred seboj ter v istem gibu poprijel za pištolo. Čisto tako - za vsak slučaj. Kot kriminalec nikoli nisi vedel, kdaj in kje te je kdo imel namen pospraviti. Bodisi v grob bodisi za zapahe. S pištolo tesno stisnjeno v roki se je tako prav lenobno sprehodil do vhodnih vrat, kjer je svoje oko prislonil na kukalo, da bi videl, kdo je tisti, ki se ga je drznil motiti. ''April?'' je presenečeno zamrmral sam sebi, ko je skozi majhno linico prepoznal njen obraz. Leon je nemudoma odklenil vrata in jih na široko odprl. ''Kaj za vraga pa ti počneš tukaj?'' je nejeverno pozdravil svojo prijateljico, ali karkoli pač mu je že bila. ''Pridi noter,'' ji je pomignil s pištolo, saj je povsem pozabil, da jo je pravzaprav vzel, ter se ob tem kot iz navade prepričal, da ni na hodniku bilo nikogar, ki bi ju utegnil videti. Za April je naposled previdno zaprl vrata, obrnil ključavnico in se počasi obrnil k njej, z vprašujočim izrazom na obrazu.

Pištola v njegovi roki bi jo morala vsaj presenetiti, če že ne prestrašiti. A bilo je nekaj komičnega na celotni situaciji in April je komaj skrila svoj hudomušni nasmešek ko je vstopila. "Madona kakšen pozdrav." Je zamrmrala in se obrnila nazaj k njemu, ko je bila že napol poti v njegovem stanovanju. "Ti pa res ne poznaš besede presenečenje." S sebe je stresla lahko jakno ki jo je varovala pred večernim vetrom in jo odložila na bližnji stol. Obrnila se je nazaj k njemu in tokrat malce resnejše in že bolj skesano skomignila. "Morala bi poklicati, vem." Je priznala. Ko je pogledala na vse skupaj, bi bila tudi ona malce presenečena, če bi se on kar narisal na njenih vratih. "Malce sem se določasila..."
Ko je enkrat stala v njegovem stanovanju si je morala priznati da pravzaprav ne ve natančno kaj je počela tu. Na začetku je šla na majhen sprehod, kar se je razvilo v precejšnjo hojo do njegovega stanovanja. A Leon je bil njen... prijatelj. No recimo. Všeč bi ji bilo, če bi ga lahko tako klicala a dvomila je, da sta že na tej stopnji. Občasna srečanja so se razvila v malce pogostejša srečanja ob pijači in v trenutku mu je zaupala več kot mu je sploh hotela. Zdaj so ju vezale skrivnosti, ki jih ni vedel nihče drug. Nikoli je ni bilo strah, da bi jo Leon izdal ali kaj podobnega. A na dejstvu da pred njo stoji človek, ki ve stvari o njej kot nihče drug je bilo nekaj tako intimnega, da si ni znala razložiti. A prava resnica je bila, da si danes preprosto ni želela biti sama. Še en občutek, ki si ga ni znala razložiti saj je včasih najbolj cenila samoto. A očitno so včasih prišli trenutki, ko si malce zamenjal prioritete. Sprehodila se je po stanovanju in zvok njenih čevljev je odzvanjal v tišini. "Imaš kaj za popit? Popolnoma suho grlo imam.." Je rekla potem pa se sredi svoje poti do hladnila obrnila proti njemu. "Oh.. oprosti. Te motim pri čemu?"

''Imaš srečo, da te nisem ustrelil. Presenečenja v mojem svetu se navadno končajo s tem, da jih bodisi skupim jaz ali pa kdo drug,'' je odvrnil, zadovoljen nad kompleksnostjo lastnega izražanja. ''Madona kakšen izgovor,'' je ogorčeno odvrnil na njene besede, pri tem pa se na nek način norčeval iz njenega prejšnjega odziva. ''Ženske se ponavadi vračajo k meni, ker me pogrešajo, a ti zato, ker ti je dolgčas... Saj ne morem verjeti,'' je zmajal z glavo, pri čemer ni uspel zadržati smeha, saj ga je vse skupaj kljub opazni nejevoljnosti pravzaprav precej zabavalo. Opazoval jo je, kako je zakorakala skozi medlo osvetljen prostor, ter se nato tudi sam podal naprej, nazaj proti dnevnemu prostoru, kjer je odložil pištolo nazaj na barsko mizico ter mimogrede ugasnil televizor, iz katerega so sedaj prihajali oglušujoči zvoki streljanja in kričanja. ''Pojdi v kuhinjo in si postrezi. Kakšno pivo mora še biti, za sok ti pa ne upam garantirati,'' je odvrnil nekam v njeni smeri, na njeno naslednje vprašanje pa samo skimal z glavo. Če se mu je prej obisk zdel kot neke vrste motnja, je bil sedaj na nek nezaveden način še zadovoljen, da se je v njegovem stanovanju znašlo še eno živo bitje. Morda bi si pa moral omisliti psa... je mimogrede pomislil, a ga je že en sam pogled na posušeno rastlino ob oknu opomnil na to, kako zelo neodgovoren lastnik bi najbrž bil. ''Si kaj našla?'' je glasneje vprašal, ne da bi se ob tem obrnil v smeri proti kuhinji, ter si z eno samo spretno potezo povlekel kratko majico preko glave in tako razkril svoj zgornji del telesa, ki pa April niti ni bil tako tuj.

Malce se je zasmejala in privzdihnila obrvi. "Hočeš reči da moram naslednjič ko te presenetim na sebi imeti neprebojni jopič?" Je šaljivo vprašala zdaj že jasno v njunem šaljivem pogovoru. Z roko si je prekrila srce in ga resno pogledala. "Veš, da sem te pogrešala." Njen odgovor je bil malce sarkastičen, a bil je popolnoma resničen. Ni vedela kako se je zgodilo niti ne zakaj, a na trenutke se je spomnila nanj in kdaj ga je nazadnje videla. Že dolgo časa ni nikogar pogrešala a bila je skoraj prepričana, da se ljudje tako počutijo. Zavila je v kuhinjo. Stanovanja sicer ni še poznala kot lasten žep a dovolj dobro, da ni spraševala za navodila. Odprla je hladilnil in pokukala v notranjost. Soka res ni bilo, zato pa si je potregla s steklenico piva. Odpirač je bil zraven in ni trajalo dolgo, preden ji je grlo že osvežila hladna tekočina. "Mmm.. hvala." Se je zahvalila čez ramo in se malce sprehodila po kuhinji. Res da njegovo stanovanje ni bilo med načičkanimi, najbolj opremljenimi a po njenem mnenju je bilo vsako stanovanje svoja zgodba, ki ti je veliko povedalo o njegovem prebivalcu. Rokave si je potegnila še višje, saj je bilo v stanovanju prijetno toplo in se obrnila naokrog, da bi ga vprašala o dnevu, a so se vprašanja ustavila v grlu, ko je videla dogajanje zadnjih minut. "Oho..." Vsekakor to ni bila nezaželjena sprememba. Na ustnicah se ji je zarisal njen znan malce ciničen nasmešek in steklenico je ponesla k ustom in naredila majhen požirek. Glavo je nagnila malce postrani da bi si ga pobližje ogledala in malce privzdignila obrvi. Brez besed se mu je približala in se ustavila nekaj centimetrov pred njim. "Sem našla... hvala." Je zamrmrala na njegovo vprašanje in njene ustnice so se ponovno razvile v nasmešek.

''In čelado,'' je Leon resno pokimal, ''misliš, da sem tako neumen, da bi streljal v jopič?'' Široko se je nasmehnil in s pogledom ošinil predel njenih prsih, kjer naj bi se skrivalo njeno srce, katerega je sedaj prekrivala s svojo dlanjo, in sam sebi prikimal ob besedah, za katere je pričakoval, da jih bo slišal. Rekel bi ji, da jo je pogrešal tudi sam, a to nekako ni bilo v spektru njegovih navad, ki so vključevale razne iskrene pripombe. Do sedaj ni niti opazil, kako zelo je bilo pravzaprav vroče v stanovanju, ali pa je tako iznenada postalo samo njemu. Majico, ki jo je do sedaj nosil na sebi, je zalučal nekam na stol in za seboj že zaslišal korake ter kar čutil Aprilin pogled na sebi, ko je ugledala njegov razgaljen hrbet. Sam pri sebi se je ob njenem komentarju namuznil, nato pa se prav počasi obrnil nazaj v smeri proti njej, da sta se njuna pogleda končno srečala. ''Dobro,'' je odvrnil zadovoljno in opazoval, kako se je na njenih ustnicah izrisal nasmešek, pri tem pa se sam pri sebi spraševal, ali mu ga je še dovoljeno poljubiti. Leon namreč ni več vedel, pri čem natančno sta. Vedel je le to, da si kakršnekoli resne zveze ni nameraval privoščiti, ker mu te zadeve nikoli niso šle pretirano dobro od rok. Da pa bi jo jemal samo kot ljubimko pa tudi ni šlo, saj je April vedela že preveč intimnih podrobnosti o njem. ''In drugače? Kaj novega?'' se je naposled odločil prekiniti tišino in se odpravil tistih nekaj korakov na stran proti sedežni, kjer je poležaval že prej, se usedel nanjo in mimogrede segel po steklenici pive, ki jo še ni utegnil dokončati.

Skoraj nasmehnila se je ob njegovem umiku ampak raje samo privzdignila obrvi in se obrnila okrog svoje osi. "Skoraj pozabila sem že, kako stanovanje izgleda.." Je zamrmrala in si še enkrat ogledala vse kar je zamudila. Z roko je podrsela po nekaterih površinah ko se je sprehajala mimo njih potem pa se na koncu le obrnila proti njemu in se mu približala.
Sedla je na sedežno stran od njega in prekrižala noge, na katerih so še vedno počivali njeni čevlji. V rokah je držala svojo steklenico piva, ki še ni bila izpraznjena, saj je v svoji pijači rada uživala. Ni vedela zakaj točno ni nikoli pila piva, včasih ji ni bil všeč okus in grenkost, ki je prišla na koncu a zadnje čase je ni več toliko motilo. Naredila je še en požirek in skomignila z rameni na njegovo vprašanje. "Novega? Pa... niti ne." Je zmajala z glavo in poskušala resno pomisliti ali je kaj novega. "Prejšnji teden sem dobila novo brazgotino..." Je zamrmrala nekoliko odsotno ko ji je spomin stekel nazaj za teden dni v tisto skladišče in njen pretep, ko je pristala na črepinjah razbitega okna. Ena prav nemarno velika črepinja se ji je zarezala v bok, da je morala k zdravniku, ki so ga imelu v podzemlju za take primere. Rana se ji je sicer htiro zacelila a še vedno jo je malce skelelo vsakič ko se je preveč pretegnila. "Drugače pa res vse po starem.. Pa ti?" Ga je radovedno pogledala in ustnice so se ji zopet zvile v majhen, skoraj poderen nasmeh. V njenih očeh so plesale iskrice veselja, kot vedno ko sta se takole zbadala in pogovarjala, a še bolj zaradi vsega tega pričakovanja. Včasih je kar vdrla v njegovo stanovanje in naslednjo sekundo sta bila že v postelji, včasih pa se jima je tako mudilo po stopnicah do njenega stanovanja, da ji je skoraj odtrgal roko, ko jo je vlekel. A danes je bilo vse nekako drugače, morala pa je priznati, da ji je všeč. Zakaj pa ji ne bi bilo, Leon je bil izredno zanimiv moški, in verjetno oseba, ki ji je bila najbolj podobna na celem svetu. Z privzdignjenimi obrvmi ga je pogledala čez steklenico, ko je naredila še en požirek.

''Hmm… je to zato, ker že tako dolgo nisi bila pri meni, ali ker si vmes videla že toliko drugih?'' se je Leon zazrl vanjo s privzdignjeno obrvjo, svoj nasmešek ob tem pa skrival za svojim muzanjem. Pozorno jo je opazoval, ko se je sprehodila po prostoru, vse do sedežne, kjer se mu je naposled le pridružila. Malce dlje od njega, kot bi bilo sicer zaželeno, a Leon je že vedel, da takšna ali drugačna distanca med njima ni pomenila ničesar. Kajti njuna resnična povezava je tičala nekje drugje. Ne le preko teles ali srci. Med njima je bilo nekaj, nekakšno zaupanje in poznanstvo, ki ga Leon še ni znal opisati zgolj z besedami. In že če je samo pomislil na to, se je zavedel, kako močno jo je pravzaprav tačas pogrešal. Privoščil si je dolg požirek in se z zanimanjem ozrl k njej, čakajoč na kakšno sočno novico. ''No, tega pa nisem hotel slišati,'' se je Leon ob njeni izjavi nejevoljno namrščil, saj mu ni bilo ravno vseeno, kaj se je dogajalo z njenim telesom – sploh če je šlo za poškodbe, ki jih je staknila med opravljanjem Adriinih nalog. Toliko o tem, da želi svojim zaposlenim le najboljše. ''Bi pa že raje videl, če bi mi rekla, da imaš novega tipa, kot pa da mi takole daješ razlog za skrb nad tvojim zdravstvenim stanjem,'' se je namuznil, malo v šali in malo zares, ter se s prikritim nasmeškom ponovno ozrl k njej. Če je kaj skrival pred njo, je bilo to dejstvo, da ni maral nikogar izmed njene preostale moške družbe, čeravno ni prav dobro vedel zakaj. Pa tudi dvomil je, da April ne bi že kdaj posumila, da se na čase malce preveč zanima za to, s kom preživlja svoj prosti čas. Je bila tovrstna ljubosumnost, če bi je že lahko tako rekli, posledica njegove navezanosti? Leon se je neprepričano ugriznil v ustnico, nič kaj zadovoljen s to idejo, ki se nikakor ni skladala z njegovim načinom življenja – no attachments. ''Nop, tudi nič novega,'' je bil sedaj on tisti, ki je zmajal z glavo, ko se je odločil, da ji ne bo razlagal o svojih vedno pogostejših nočnih obiskih pri Liselotte, FBI uslužbenki, ki ga je dobesedno imela za angela in ne za barabo, ki bi jo bilo potrebno čim prej strpati v zapor. Sam pri sebi se je ob pogledu na njene iskreče oči moral nasmehniti in ni si mogel kaj, da se ne bi nekoliko presedel, tako da se je lahko udobno zleknil preko celotne sedežne, pri čemer mu je glava nežno pristala v Aprilinem naročju. ''Torej praviš, da ti je bilo dolgčas..?'' je spet spregovoril in se ji ob zrenju navzgor v njene hudomušno in na nek način tudi pričakujoče nasmehnil.

Rahlo se je zahahljala ob njegovi nenadni zaskrbljenosti, a morala je priznati, da ji godi. Tudi sama bi bila, oz. je večino časa malce zaskrbljena zanj, saj ji je vse drugo kot vseeno zanj. Če bi se mu kaj zgodilo.... Stresla je z glavo in pregnala vse misli na to, in se raje posvetila njemu. Nikoli ga ni spraševala s kom se še videva, o tem nista govorila čeprav je sklepala da ni edina ženska v njegovem življenju, kot tudi on ni bil edini. A morala si je priznati, da je bilo nekaj na njem, ki je bilo tako zelo drugačno da ni vedela kaj.
"Novega tipa?" Nasmejano je zmajala z glavo. Prav težko bi rekli da ga ima. Dvomila je da se postavni Alexei šteje kot 'nov tip' kot tudi zadržan Matthias. Ne, vsi moški v njenem življenju so imeli skrivnosti, bili so zadržani in odsotni. Razen njega. Kar ji je bilo tako zelo všeč na njem, da sta se res lahko pogovarjala, v njegovi družbi se je počutila sproščeno in ni je bilo... strah. Od svojega otroštva naprej jo je bilo na trenutke skoraj malce strah moške družbe, še posebej neznancev. Ko so položili svoje roke na nje, je seveda uživala, a globoko v njej je vedno počival glas, ki ji je govoril, 'kaj pa če ne bodo nehali ko jim rečeš?'. A pri Leonu je bilo vse drugače. Nekako je kar vedela, da se kaj takega ne more zgoditi. "Te moram razočarati, ampak na žalost ni nikogar novega." Je šaljivo rekla in ga prodorno pogledala. Ga je s tem res razočarala? Vedela je, da je bila njuna zveza popolnoma prosta, a ona bi bila prav gotovo vesela, če bi ji povedal da ni nikogar novega. Privzdignila je obrvi ob njegovem stavku in zopet zmajala z glavo. "Nič novega kaj? To pa.. skoraj ne verjamem." Preprosto ni si mogla pomagati, da se nebi smejala. Bilo je kot nekako prekletstvo, da je bila v njegovi družbi vedno nasmejana. Počakala je, da se je udobno namestil in mu s prsti lahkotno prečesavala lase. Njeni suhljati prsti so žašli do senc in mu jih počasi masirali ko se je nagajivo nasmehnila. "Grooozno dolgčas." Je zavila z očmi in se sklonila naprej, da je bil njen obraz le še nekaj centimetrov stran od njega. "Ampak slišala sem da si zelo dober v... odganjanu dolgčasa.."

''To pa res ni smešno,'' se je Leon karajoče namuznil, ko je opazil njeno hahljanje v zvezi z njegovo zaskrbljenostjo. ''Da ne omenjam, da bi morala biti tudi sicer malo bolj pazljiva. Zadnje, kar hočem je, da bi ti moral pisati kartice v zapor. In nikar me tako ne glej, ker dobro veš, kaj mislim,'' je zamrmral nekoliko bolj resno, čeprav se je komajda trudil, da se mu nebi kotički ustnic kar sami vihali navzgor. Glede na to, da mu je bila na nek način kot sestra (če izvzamemo dejstvo, da sta občasno skočila med postelje), ali pa če že najboljši približek dekleta, potem mu res ni moglo biti ravno vseeno, kaj se dogaja z njo. Saj ne, da je dvomil v njene sposobnosti in spretnosti, ampak malo opozarjanja sem ter tja ni še nikomur škodilo. ''Dobro,'' mu je preko obraza šinil nasmešek. ''Kaj?'' je vprašal, ko je opazil njen pogled. ''To samo pomeni, da sem še vedno številka 1,'' je odvrnil in skromno skomignil, samo zato da bi jo malo podražil. ''Hmm potem pa recimo, da nočeš vedeti,'' je po krajšem premisleku zaključil in sam pri sebi zmajal z glavo, saj teh stvari v zvezi z Liselotte še vedno ni imel povsem razčiščenih. ''Oh, zdaj te pa imam! Samo za seks ti gre, kaj?'' se je zarežal, ko se je tako zazrl navzgor v njen obraz, s katerim se mu je že prav nevarno približala, in se na koncu široko nasmehnil. Bilo mu je obenem v užitek in uteho, da se mu pred njo ni bilo potrebno pretvarjati, da se je lahko šalil po mili volji in skorajda počel karkoli se mu je zljubilo, saj ga je April še predobro poznala in razumela, da ni moglo ob tem priti do nikakršnih nesporazumov. ''Samo počakaj toliko, da spijem pivo. Saj veš, kako sovražim, če ni mrzel,'' je hinavsko odvrnil, da bi jo tako še malo podražil.

Čutila je kurjo polt po celotnem hrbtu ob njegovih besedah in se skoraj malce živčno zasmejala. "Verjameš ali ne, bi se to prav lahko zgodilo.." Kot vedno ko se je spomnila na incident nekaj dni nazaj sta se ji v glavi izpisali 2 besedi. Riley Griggs. Pogledala ga je in se malce nerodno nasmehnila. "Amm... Ja, po manjši... nesreči, oz. neprevidnosti so me.. aretirali." Je malce težko spravila iz sebe, čeprav ni vedela zakaj. Dvomila je, da je bilo to zadnjič, a bilo je prvič. In bilo je... neprijetno.
Zasmejala se mu je in ga malce objela preko ramen, kljub temu da je še vedno počival na njenih nogah. "Leo.. ti boš vedno my number one.." Se je pošalila a se v istem trenutku zavedala da govori resnico. Mogoče ne vedno ravno v ljubezenskem smislu, a vedela je, da če bo kdaj potreboval pomoč bo ona prva tam. Kot tudi bo ona vedno najprej poklicala njega. Temo o njegovih skrivnostih je hitro opustila, saj je vedela da v njega nikoli ne sili. Svoje skrivnosti ji je povedal, ko je hotel kot tudi ona. Ni vedela zakaj so ji besede kar zletele iz ust, ko ga je videla a na trenutke se je čutila kar... dolžna. Glava ji je padla nazaj v smehu in se prvič po dolgem času res od srca nasmejala. Malce se je zresnila ob zvoku svojega smeha, saj ga res ni slišala pogosto. Poglej me... si je mislila. Ko me človek tako gleda bi skoraj lahko mislil, da je vse dobro. Na ni nič narobe. Stresla je z glavo in sklonila glavo k njegovim ustnicam in se tokrat ni ustavila nekaj centimetrov pred njimi, ampak se jih je narahlo dotaknila. "Dobro veš, da ne moreš imeti obojega..." Se je tokrat ona igrivo nasmehnila in se vajeno spodvila izpod njega in splezala nanj. Zopet se je sklonila in narahlo zašepetala v njegovo uho. "Kaj bo torej... Jaz... ali pivo?" Je v smehu rekla in se mu počasi nasmehnila.

''Kaj?!'' je Leon presenečeno zazijal, ko mu je April nenadoma priznala, da se je ena izmed njegovih večjih bojazni že uresničila. ''Zafrkavaš me,'' je dodal in še kar presenečeno zrl naravnost vanjo, pričakujoč morebitnega zanikanja ali pa v slabšem primeru podrobnejšega pojasnila. Bilo je skorajda težko verjeti – za nekaj dni jo spusti izpred oči pa že skorajda tvega, da jo izgubi za več kot samo nekaj dni.
''Oh, I love you too,'' se je v šali zarežal nazaj, pri čemer mu je v očeh nagajivo, a hkrati kar malo nevarno zalesketalo. Prav gotovo ni imel nič proti njenemu laskanju, a saj je bil navsezadnje sam v odnosu do nje isti. Morda ne tako pogosto, saj ni nikoli rad govoril o svojih čustvih; če pa že je to bilo v smislu raznih šal ali česa podobno neresnega. Sicer pa je dobro delo imeti ob sebi nekoga takega, ki je razumel, ne da bi mu bilo potrebno na dolgo in široko pojasnjevati. In to je bila ena izmed stvari, zaradi katere je Leon April sploh spustil tako blizu k sebi. Nikoli ni silila vanj. Kot tudi sedaj ne, za kar ji je bil nadvse hvaležen, a tega tako kot ponavadi ni pokazal navzven. Njegove misli pa so bile v tistem trenutku že tako in tako daleč od tebe, ki ga je morila vse do Aprilinega prihoda. ''Da ne?'' je zvito podvomil in ji že hotel ukrasti poljub, ko ga je s svojo bližino ustnic tako izzivala, nakar je njegova glava kar naenkrat izgubila svojo oporo in se je Leon znašel ujet pod njenim telesom. ''Ti…'' je ogorčeno zategnil, ko se je v zaigrani nemoči zazrl navzgor v njene navihane oči, preden se je sklonila k njegovemu ušesu. Za trenutek je Leon ob tem zaprl svoje oči in čisto spontano vdihnil mehkoben vonj njenih las, ki so ga pri tem pobožali po vratu, pri čemer mu je roko, v kateri je držal pivo, kar samo poneslo nekam proti tlom, kamor je naposled brez obotavljanja odložil steklenico. ''Ah, je*eš pivo,'' je zamrmral, ko je s prostimi rokami zdrsnil vzdolž njenega telesa, pod njeno majico, njegove ustnice pa so kaj hitro našle pot k njenim in jih ujele v prepričljivem poljubu.