Aaron's apartment

[ok tole je mal za nazaj amapk enmu se morm mal zasmilt in to je po unem kr je blo pr men doma ]

Ad se je vrtelo kot da je na vrtiljaku. Komaj je vozila, cesta pred njo je bila ena sama siva packa, semaforji, znaki in druga vozila sploh niso obstajali... Ni vedela, kam drugam naj gre, zdaj ko ji je Riley, ki ve za njeno pravo identiteto, tik za petami. Klicala je varuško in ji vsa panična naročila, kam naj pripelje njenega sina, in ni dvomila, da bo ona prej tam kot pa Ad s svojo divjo vožnjo.
A drugače ni šlo. Njena prestreljena noga jo je bolela kot da so ji jo odrezali in svojo desnico, katere rama je bila vsa krvava, je stiskala k sebi. Grizla je spodnjo ustnico in vijugala med vozili. Dež ji je bil v še večnjo napoto, saj je bilo cestišče spolzko, njeni brisalci pa so komaj dohajali tok vode, ki se je zlival nanjo kot da je sodni dan.
Zavila je v ulico, za katero se ji je zdelo, da je tista, v kateri živi Aaron, in parkirala na prvem mestu, ki ga je našla, ne meneč se za to, da bi kdo lahko ukradel njenega Lexusa. Počasi je stopila iz avta in pri tem skoraj padla po tleh, a so jo ujele neke roke. Dvignila je pogled in zagledala svojo varuško, bledo kot stena.
"Ste vredu, gospodična Angarano?" je vprašala in Adrii pobrala ključe, ki so padli iz rok. "Ja, hvala, Mia, vse je vredu. Kje je Jayden?" je vprašala ne meneč se za varuškin paničen izraz, zaskrbljene oči in bledico. "Pri vašem prijatelju, kot ste mi naročili. 3 C." je dodala in Ad je samo pokimala. "Ok, hvala lepa." je rekla. "Denar ti bom še nakazala. Pojdi domov in en teden ti ni treba na delo." je rekla in jo z odločno kretnjo odlosvila, še preden bi Mia lahko kaj rekla.
Ko je Mia izginila v avto in se odpeljala, je Ad stopila proti Aaronovi stavbi in nekajkrat divje pritisnila na zvonec.

[that's your last chance]

Ad se je tresla ot šiba an vodi, komaj je stala, gledala ali dihala. Pokonci jo je držala le misel na to, da bo videla svojega sina. Taki trenutki so bili najbolj pomembni in če je z malim dobila še en dan na zemlji, je to mislila izkoristiti.
Ko so se vrata z oznako 3C kočno odprla, je skoraj padla v malo stanovanje. "Jay... Jayden. Ne... Jay..." se je nekajkrat poskusila otresti Aarona, a je bila prešibka za kaj takega. Padla mu je v objem in tam nekako omahnila v mirujoč položaj, vesela, da je na varnem, kjer ni nobene pištole več, nobenega Rileyja, samo Aaron in njen mali Jayden. Čutila je močne roke okrog svojega šibkega telesa, pa niti zahvale n bila sposobna spustiti iz sebe, sedaj ko se je povsem prepustila utrujenosti, bolečini in neke vrste olajšanju. Kot da je stopila na drugo stran.
Komaj je zaznala Aaronove besede, samo počasi se je spet dvignila in pokimala, ne vedoč s čim se je pravkar strinjala, potem pa pustila Aaronu, da gre z njim do kopalnice. Ni vedela, kako da Jay še ni pritekel pogledat, kaj se dogaja, a če je slišala prav, je ujela glasove televizije, kar je bila dovolj dobra rešitev, da je bil Jay pri miru več kot pet minut. Z glavo se je naslonila nazaj na hladno steno in spet zaprla oči.
"Vicodin?" je počasi vprašala v smeri, za katero se ji je zdelo, da se nahaja Aaron. "Ali pa viski." je dodala hripaje skozi izstisnjene zobe. "Mogoče oboje..." je izdihnila in potem z nekaj globokimi vdihi in izdihi stegnila svojo ranjeno nogo pred seboj.

Adrienne se je Aaronov glas zdel kot oddaljeno šepetanje in ni mu posvečala preveč pozornosti, dokler v roke ni dobila Vicodina. Kar brez vode ga je zmašila v usta in ga pogoltnila, potem pa se utrujeno naslonila nazaj na steno in zavzdihnila. Potem je spet sklonila pogled k svoji prestreljeni nogi in nato pogledala Aarona.
"Saj ni samo ta." je dejala in si počasi odstranila rokav obleke na rami in razkrila še eno grdo prasko, ki je bila posledica krogle, ki je za las zgrešila svojo tarčo. "Ampak ni sile. Malo peče." je dejala. "Tole je huje." je dodala in pogledala nogo. "K sreči je krogla..." je zajela sapo in stisnila zobe za hip. "...šla skozi, da naboja ni več noter." je dejala in pogledala nogo, skozi katero je kljub vsej krvi videla ploščice s tal kopalnice. Ozrla se je okrog sebe in s kupa umazanega perila potegnila Aaronove hlače, v katerih je bil še vedno pas. Potegnila ga je ven in si ga poskusila tesno zavezati okrog noge nad rano, a njena šibka roka je to onemogočala.
"Malo pomoči mogoče?" je vprašala z medlim nasmeškom, ko se je iz dnevne sobe zslišal Jayev glas, ki je klical Aarona. Adria je otrpnila in pogledala Aarona, potem pa mu pomignila, naj pohiti vprašat, kaj je, preden njen sin pride do kopalnice in jo vidi v manjši luži krvi. Sicer je bilo res, da bo Jayden slej ali prej moral izvedeti, kaj se dogaja, kaj je njegova mama in kaj ga čaka, da podeduje, a pri štirih letih je bilo zanj to še malo prezgodaj.
"Bom sama, pojdi, no." je rekla malo nestrpno in z zdravo levico pas potegnila kakor je mogla, da se je usnje močno zarezalo v njeno bledo kožo. Hitro je preostanek pasu večkrat zavila okrog dela, ki se je oklepal njenega stegna, potem pa se s pomočjo umivalnika in wc školjke dvignila na noge. Odšepala je do omarice na steni in jo odprla, da bi si ogledala notranjost in poiskala razkužilo.

Ad se je nasmehnila in pokimala. "Mja... Še dobro da me je samo takole..." je dejala in se spomnila na vse, kar je mislila, da bi lahko med njima z Rileyjem bilo, če ne bi prišel na zmenek v FBI terencu. Ob tem nelagodnem spominu je zatisnila oči in zavzdihnila, samo vesela, da je sedaj vse mimo in da sploh ima kam iti. Za to je bila Aaronu neizmerno hvaležna. A nekako tega ni znala povedati z besedami, zato je bila, namesto da bi se popolnoma osmešila, raje tiho.
Prav morala se je zasmejati njegovim komentarjem in ga naposled le pogledala. "Ni krize." je zamahnila. Doživela je že kaj hujšega, tako da prestreljena noga ni bila preveč visoko na njenem spisku.
Ko je Aaron odšel, da prepreči Jayu vstop v kopalnico, kjer je bilo vse več krvi po tleh in po stenah ter na vseh površinah, ki se jih je dotaknila Adrienne, se je Ad posvetila omarici nad umivalnikom. V roke je vzela razkužilo za rane in nekaj podlogovatih kosov vate, jih prepojila v svoji tresoči roki z brezbarvno tekočino, potem pa vzela brisačo, jo zvila in dala v usta ter v rolico zvito vato potisnila v luknjo na nogi.
Bolečina je skoznjo švignila kot ponoven strel, a tokrat iz dvocevne puške. Iz grla se ji je izvil pridušen grlen zvok in močno je ugriznila v brisačo med zobmi, se trdno oklenila umivalnika s prosto roko ter zaprla oči, ki so se osolzile v sekundi. To je šele bolelo in želela si je, da bi jo v zameno za skelenje nekdo še enkrat ustrelil. A ko je razkužilo enkrat doseglo vse delčke svežega mesa, je ostal samo vroč in rahlo pekoč občutek in Adria je spet potegnila vato ven. Tokrat popolnoma rdeč kosem bombaža je vrgla v umivalnik, z brisačo pa popivnala obe strani noge, kjer se je nabiralo še nekaj kapljic krvi, ter vsa tresoča vzela še en vicodin. Pasu še ni odvezala, da se kri nebi ponovno ulila, med čakanjem na Aarona pa se je spet sesedla, a tokrat na zaprto straniščno školko. Slišala ja korake, ki so odmevali po hodniku, in obstala povsem mirno in tiho, čeprav jo je vse bolelo, potem pa, ko je vse potihnila in si je malce 'odpočila', spet stopila k umivalniku, da razkuži še ramo. Vzela je nov kos vate, ga prepojila z razkužilom in si narahlo začela otirati ramo. Ta bolečina se sploh ni mogla kosati s prejšnjo in Ad je samo mirno stala, naslonjena na umivalnik z eno nogo delno v zraku, in čistila sledi dvoboja. Po nekaj dolgih minutak je le slišala ponovne korake in kljuko vrat.

[meh.]

Ad je samo malomarno zamahnila z roko ob njegovi trditvi, saj se ni povsem strinjala z njim. Lahko bi bilo tudi manj, a se je uštela pri mišljenju, da pa mogoče Rileyju ni vseeno zanjo in po njej ne bi posegel s pištolo. Take napake ne bo nikoli več storila, od tega dne naprej bo vsem za vsak primer najprej sama med oči poslala kroglo, preden njo doleti enaka usoda.
Samo posvetila se je čiščenju ran, da ne bi preveč razmišljala o tem, kar se je pravkar zgodilo.
Misli so ji za hip ušle tudi k sinu, ki je ležal tako blizu nje, pa ga ni mogla še it pogledat, saj ga prvič ne bi lep čas spravila v posteljo, drugič pa bi nenehno spraševal tisoč in eno vprašanje, na katera mu Adrienne zaenkrat še ni mogla odgovoriti. Že to je bilo preveč, da je v vrtcu narisal njeno sliko s pištolo v roki. K sreči ni znal pojasniti učiteljici, kaj naj bi to pomenilo, tako da je gospodična Donnovan sprejela Adriino razlago o junakinji neke risanke, ki jo Jay gleda.
Z glasnim vzdihom je pogledala kup vate v umivalniku in nanj spustila še en kos, ko so se spet odprla vrata. Pogledala je proti Aaronu in se mu hvaležno nasmehnila, spet brez besed, s katerimi bi se mu zahvalila za vse, kar dela zanjo.
"Ne bi bilo... Glede na to da sem se komaj otresla nekega policaja, malo dvomim, da bi bilo izpostavljanje cele organizacije pametno - konec koncev sem še vedno lastnica farmacevtske združbe, vsaj za policijo in širšo javnost. In če bi jih peljala v štab, bi bilo moje kariere konec." je zmajala. "Sploh pa je Chris prost, kar že dolgo časa ni bil." je dodala. Nekaj časa je še zijala v kup krvave vate v umivalniku, preden je spet pogledala Aarona.
"Kaj je zdaj s tistim vikijem?" se je namuznila in mu pomežiknila, potem pa vzela v roke brisačo in si otrla rano na nogi. Poškilila je skozi luknjo, skozi katero je lahko videla omarico za seboj, potem pa rano osušila in prekrila s sterino gazo. Vse skupaj je še povezala z nekaj centimetri povoja, da ne bi padlo dol, potem pa enako ponovila še na rami.
Njena obleka je bila uničena in čeprav dve lukni in nekaj krvi ni bila taka kriza, taka zjutraj res ne more pozdravit svoejga sina. "Imaš mogoče kak kos obleke zame? Kaj od mame? Ali pa bivše punce?" se je nasmehnila kislo in poskusila stopiti na nogo, a je bila bolečina prehuda, zato se je spet sesedla nazaj na školjko. "Ali pa stara rjuha... Vse bo vredu." se je posmehnila in ošinila svojo pregrešno drago cocktail oblekico, sedaj vso scefrano, umazano in preznojeno, ki je na njenem telesu visela kot stara krpa.