McDonalds

Vrata taksija so se odprla. Ray je za trenutek postal pri oknu voznika ter mu ponudil veliko večjo napitnino kot jo je dajal včasih. Pred seboj je zagledal veliko restavracijo McDonalds, veliko gostov je prihajalo in odhajalo iz nje. Za nalašč je za ta prevoz poklical taksi. Tukaj ni bil poslovno vse skupaj je bila predvsem njegova stvar, osebna. Nežno je odrinil težka vrata ter vstopil. Delavci v restavraciji so ga pozdravili s širokim nasmeškom na obrazu. Za njih je bil običajen obiskovalec, ki si je najbrž zaželel nekaj novih okusov njihove hitre hrane. Pristopil je k pultu. Pred njim se je pojavila majhna trgovka, imela je lepe zelene oči ter rjave lase. Bila je mlada, premlada. Njen naglas je lahko ugibal, da je bil nemški.
"Cheeseburger in kokakolo. Vzel bom še en krof, za tukaj."
Poskušal je zveneti čim bolj umirjeno ter vsakdanje, čeprav se je v notranjosti tresel od napora. Temu bi lahko rekel tudi travme iz vojne, ki jih je preživel. Bil je lačen a njegove lakote ni bilo moč potešiti s samo enim cheesburgerjem ter krofom. Naročeno je dobil takoj na pladnju, ter tega odnesel proti prazni mizi. Zraven njega je sedel zaljubljen par. Bil je mlajši od njega a vseeno ne tako mlad kot je bila tista prodajalka. Moški je imel črne lase polizane nazaj, na obrazu so se mu svetlikale kot oglje črne oči. Bil je belec in prav tako njegova ljubljena oseba. Nanjo se Ray ni preveč osredotočal. Nežno je odložil klobuk na sosednji stol svoje mize ter pričel s svojim nepotešljivim obrokom. Sovražil je hitro hrano, bila je mastna in zaradi nje je velikokrat imel zvečer prebavne motnje. Končno je končal s to vso mastjo, takrat se je lotil kokakole. Gazirano sladko tekočino je počasi srkal po slamici ter tiho opazoval mladega moža, kako je ogovarjal svojo partnerico ter si z njo izmenjaval čustva. Čustva? Ljubil jo je, ni je hotel izgubiti. Bil je sanjski, perfekten. Ray se je le prebudil iz svojega sanjarjenja ko je moški vstal ter zapustil mizo. Vrata sanitarij so se tiho zaprla za njim. Ray je vstal iz stola ter pustil klobuk ležati na svojem stolu. Njegov dolg črn plašč je hladno zaplapola za njim.

Stranišče je smrdelo po urinu. V takšnih restavracijah je lahko vsakdo pričakoval kaj takega, nečistočo. Stranišče je bilo prazno, v enem izmed kupejev se je nahajal le moški, katerega je Ray opazoval. Tiho je za sabo zaklenil vrata, s ključem ki je bil že prej v vratih. Čistilka ga je najbrž pozabila not. Stopil je pred umivalnike ter si tiho umil roke. Za pasom je otipal usnjen tok, ki ga je namestil v taksiju. Globoko je vdihnil ter iz žepa plašča na dan privlekel par usnjenih črnih rokavic. Ko si jih je končno uspel natakniti se je naslonil na enega izmed umivalnikov. Oči je obrnil v ogledalo. Njegove oči so bile lačne in obraz bled. Moški je končno stopil iz pisoarja ter se nemudoma odpravil proti umivalniku. Veselo je pokimal Rayju v pozdrav. Najbrž ga je že prej opazil.
"Lep dan, kajne?"
Ray je obrnil glavo k njemu ter se mu le tiho zasmejal. Ohh, sploh neveš kako... Moški je le skomignil k njegovi ignoraciji ter se mirno obrnil proti sušilniku rok. Ta se je avtomatsko vklopil ter začel na glas tuliti. Rayju je prikipelo. V naslednji sekundi je segel proti svojem usnjenem toku ter na dan povlekel velik, širok ter nazobčen bojni nož. Ta se je zasvetil v velikem ogledalu pred umivalniki. Z eno roko je segel po obrazu moškega, njegova usta so se že razširila v krik a iz njih je prišlo le momljanje neznanih besed, vzklikov na pomoč, groze. Nož je brez pomisleka večkrat zaril v hrbet moža. Suval je močno in hitro. Po tretjem sunku je moški že skoraj izgubil nadzor nad nogami. Ray ga je z roko ki mu je pokrivala obraz tesno privil k sebi, tako da sta se sedaj oba videla v ogledalu. Moževe oči so jokale, njegov obraz je bil v grozi ter bolečini.
"Odpusti mi."
Mu je tiho zašepetal na uho ter nato nož, ves okrvavljen, počasi položil na njegov vrat. Poprijel je še močneje z obema rokama. Začutil je strah ter trepet moža v njegovih rokah. Bojevanje za svobodo, za en krik, ki bi lahko priklical druge. Bojevanje za življenje ter milost je bilo vse kar je polnilo ozračje ta trenutek. Vse dokler Ray ni močneje poprijel za nož ter ga v vodoravni črti potegnil čez možev vrat. Njegov boj se je končal. Kri je stekla v potokih v umivalnik ter po ogledalu navzdol. Ray ga še vedno ni izpustil. Stal je tam ter gledal sebe in svojo žrtev v ogledalu. Sijal je od zadovoljstva. Svojo žrtev z razparanim vratom odvlekel v bližje stranišče. Ves čas je pazil da ni stopil v preveliko lužo krvi. Nato je v roke zopet vzel nož, ter žrtev močneje poprijel za lase. Nekajkrat je zarezal globoko v kožo lobanje, lasišča a to ni bilo več tako pomembno. Opravljal je svoj podpis. Kmalu je minilo že preveč časa odkar je odšel na stranišče. Še enkrat je preveril da ima dovolj čiste čevlje, slekel je rokavice ter odklenil vrata sanitarij. Prišel je nazaj po svoj klobuk, njegovega pladnja s hrano že zdavnaj ni bilo. K Rayju se je nato obrnila ženska, bila je partnerica moža, ki ga je Ray pred nekaj trenutkih zadnjič srečal. Na njenem obrazu je lahko prebral zaskrbljenost.
"Ne skrbi. Ima majhne prebavne motnje. Morebiti je kriv sendvič."
Nato ji je prijazno in očetovsko pomežiknil ter si nataknil klobuk. Ženski je precej olajšalo. V njegov odgovor se je celo nasmejala. Rayjeve oči so bile zopet igrive, nasmehnil se ji je nazaj ter nato zopet tiho zapustil restavracijo...