Riley's apartment

Na začetku ni imel dovolj denarja da bi si lahko privoščil kakšno vilo zato je raje segel po enostavnem bloku. Imel je več apartmajev a bili so tudi razvrščeni po njihovih cenah. Izbral je enega izmed cenejših a čeprav je sovražil razkošje se je tokrat lahko krepko udaril po glavi. V ZDA je denar pomenil veliko. Dobil je tretjo nadstropje in najbrž najbolj zanikrn apartma ki je bil na voljo. Iz sten so se ponekod že luščile tapete in lesena tla so bila ponekod luknjasta. Tu in tam se mu je zazdelo da je po tleh videl plaziti se podgano a je vse skupaj ignoriral. Imel je vsaj velik televizor, pisarniško mizo, veliko omaro namenjeno knjigam ter čisto a majhno kuhinjo. Za vse to je seveda mogel doplačati ravno takšno ceno da bi si lahko privoščil lepše stanovanje. Eelektrika je delala in prav tako so bile vodovodne cevi kot nove. Kopalnica ter stranišče ga ni tako prizadelo saj je nekaj podobnega že ob ceni pričakoval. Zakonska postelja ter velika omara za oblačila. Pisalna miza je bila ogromna in prav takšna ki si jo je predstavljal. Stanovanje ni bilo najboljše a bilo je boljše kot njegova pisarna...

Adria se je že nekaj časa prerekala sama s seboj, ali naj pokliče Rileyja ali ne, a na koncu je srce premagalo razum in poiskala je račun, na katerem je bila njegova številka. Odkar sta se srečala v Taco Bellu je minilo že skoraj tri dni, a ni šlo drugače, saj je bila Adria zelo zaposlena, še posebej ker so eno od njenih deklet prijeli.
Da se igra z ognjem, je gladko pozabila, ko je vtipkavala številko v svoj mobitel. Vsaj tako previdna je bila, da je klicala pod skrito številko. Ni vedela, kaj bo storila, če se bo Riley oglasil, za vsak slučaj pa je palec že držala na tipki z rdečo slušalko.
Ko je zvonilo, je bolj od vsega slišala glasno bitje svojega srca, ki ji je odmevalo v glavi in jo delalo še bolj nervozno.

Imel je precej slab dan. Dva dni je preživel iskanje osumljenke tatvine in še vedno ni imel možnosti napredovanja. Bil je na začetku kot osumljencev sploh nebi našel. V njegovi glavi je obstajal samo en velik vprašaj. Stopil je pod prho, ki je bila kot vedno ledeno mrzla. Preklinjal se je ko je mogel znova in znova vstopiti v to podrtijo. Hkrati se je vedno, ko je stopil v kopalnico odločil da jo bo popravil ter popolnoma počistil. A časa zato nikoli ni bilo dovolj, delal je na klic in večinoma so bili klici pozno zvečer. Nočne izmene je enostavno sovražil saj je drug dan popolnoma in bedno prespal. Telefon na pralnem stroju je začel vibrirati. Bil je zavit med oblačila ki jih je tam odložil, preden se je odpravil pod prho. Tiho je zaklel ko je v nekolikšnem olajšanju zaprl mrzlo vodo ter stopil iz kopalne kadi. Ploščice so bile neverjetno mrzle, kar ga je znova jezilo. Stopil je na brisačo ter si drugo in seveda zadnjo ovil okrog pasu. Iz oblačil je izbrskal njegovo motorollo ter pogledal kdo ga kliče. Neznana številka je pisalo na ekranu. Povzdignil je obrvi ter pritisnil na zeleno tipko.
"Halo?"
Le kdo bi lahko bil? Morda kakšni pankrti ki so zopet izvajali prazne klice ter se s tem strašansko zabavali. Za trenutek je pomislil na dogodek v Taco Bellu enostavno je čakal na njen klic, pred tem se je že vsaj dvakrat izognil klicem njegove bivše žene. Anabelle je bilo morda nekaj najlepšega kar je takrat spoznal a dvomil je da bi lahko bila na drugi strani ona. Navsezadnje jo je prosil za telefonsko številko, katere pa mu ni hotela zaupati, niti takrat in niti zdaj...

"Huh!" je Adrienne izbilo sapo. Res je bil on. Pa še oglasil se je. Pojma ni imela, kaj naj zdaj. Srce ji je še hitreje začelo razbijati in samo čakala je, da jo zadane infarkt - to bi bila odlična izognitev telefonskemu pogovoru ki si ga obenem ni in je želela. Počasi se je odkašljala, ko je bila tišina že res dolga, pa je le spregovorila.
"Hm... Hej. Ad... Anabelle tukaj." je nekako le spravila iz sebe in se živčno začela premikati po svoji dnevni sobi gor in dol. Ni vedela, kaj naj mu še drugega reče, pojma ni imela, kje sta sploh ostala. Preklela se je, da ni izkoristila svojih vez in preverila, kdo je v resnici. Konec koncev je imela njegovo številko.
"Kako si?" je potem le vprašala, a se takoj počutila sila neumno. 'Kakšno vprašanje pa je to?'. Zavila je z očmi in se lopnila po glavi v upanju, da bo Riley odložil, ker je taka koza.

Precej škoirano je pobuljil v pralni stroj, ne zaradi tega ker je opazil na drugi strani velike sledove rje temveč zaradi nekoga, katerega ni več pričakoval da ga bo slišal. Poprijel je mobitel z drugo roko ter ga premaknil na svoje levo uho. Njegov obraz se je razlegel v majhen sladek nasmešek.
"Anabelle? Ah, kakšno presenečenje. Nikoli nisem vedel da me boš le poklicala, ravno bi šel danes menjati telefonsko številko pa si me le presenetila. Zakaj pa kličeš pod skrito številko? Ah super sem, mrzla prha je zakon. Pa ti?"
Sprehodil se je do vrat kopalnice, jih odprl ter stopil direktno v njegovo spalnico. Postelja je bila razmetana in nepostlana. Z dlanjo si je segel skozi lase ter se hkrati vsedel na posteljo. Poslušal je njen nežen glas ki je odmeval v slušalki, ponovno je priklical spomine na njuno majhno malico, spomine katere je drugo večer veselo sanjal.
"Poslušaj, erm...imaš mogoče danes kaj časa? Jaz ga imam precej in se mi zdi precej bedno hoditi sam na kakšno odlično večerjo. Si za?"
Upal je da bo privolila, čeprav je njen glas bil precej dvomljiv ter boječ. Zanimalo ga je zakaj v njej čuti tisti majhen strah. Morda jo je hotel to kasneje tudi izprašati a hkrati ni hotel vanjo kaj preveč drezati...

"Menjati številko?" je vprašala presenečeno. Zakaj ji je potem dal številko, če jo je hotel zdaj zamenjati? Priprla je oči in se spet preklela, da ga ni preverila. Pa toliko možnosti je imela... Zavzdihnila je in se odločila, da bo poskusila kako drugače. Vse skupaj je bilo rahlo sumljivo.
"Huh? Je pod skrito? Verjetno se je Jay igral z mojim telefonom." se je zlagala in upala, da ji bo Riley verjel.
Zasmejala se je in skomignila, leprav je ni mogel videti. "Kar vredu. Naporen dan." je rekla. Skoraj bi dodala 'na delu', pa se je še pravi hip spomnila, da dnevi farmacevtov niso ne vem kako posebej naporni in vznemerljivi.
Počasi se je nehala sprehajati po sobi gor in dol in je sedla na kavč. Ošinila je stensko uro. Varuška bo odšla v roku nekaj minut, počakala je le toliko, da se je Ad vrnila in da umije njenega sina.
"Varuška ravno odhaja..." je rekla in se ugriznila v ustnico. Naj jo prosi še za dve uri? Spet je bila v precepu, nejevoljno si je vrtela pramen las in begala s pogledom naokrog po sobi.
"No, prav." se je nasmehnila.

"Ja. Bivša žena mi najeda za razna posojila, ker se ji ne da poiskati dobre službe in tudi moj polbrat...no tole ni tako pomembno."
Riley se je vlegel na posteljo ter se zazrl v strop. Povzdignil je obrvi ko je le opazil majhno razpoko ob luči, katera se je zadnji teden začuda pokvarila. Nekdo ga je bil krepko potegnil za nos o njegovem novem stanovanju. Namrdnil se je ter v trenutku vstal iz postelje ter se skupa s telefonom premaknil do kuhinje. Tam je odprl hladilnik ter ven vzel mleko. Kosmiči so še vedno stali na kuhinjskem pultu. Nasmehnil se je ob njeni privolitvi ter mleko zopet porinil nazaj v hladilnik.
"Super! Hej, pravzaprav bi se mi prilegla kakšna sladica, nisem ravno vesel če se vrnem domov zvečer npapokan do konca...kaj praviš na Starbucks? Blizu tebe je, tako da te nebom rabil peljati domov. Sicer bi lahko vzel službeni avto a se nočem kaj prida važiti naokrog. S tem da bi še potem mogel iti na kakšno nočno izmeno... Se dobiva tam čez eno uro?"
Da, zares jo je pogrešal. Njene svetle oči ter njene svetle lase. Z vsemi temi tetovažami je bila enostavno zanimiva na pogled. Bila je sicer skrivnostna ampak kaj, ljubil je skrivnosti, še bolj pa je ljubil razkrivanje teh.

[uh oh XD am v Starbucksu sm že...]

"A tako..." je rekla kratko. Še vedno ji ni bilo povsem jasno, a se je odločila, da bo pustila vse skupaj na miru. Spet je vstala in ravno takrat opazila varuško, ki je prihajala dol po stopnicah. Adria ji je hitro pomahala in z roko čez slušalko prosila še za dve uri. Pogled mladenke bi jo lahko ubil, če bi pogledi lahko zadajala smrtne udarce, a pedesetak, ki se je nenadoma znašel v Adriennini roki, je na obraz dekleta narisal nasmeh. Hitro je slekla tanko jakno in sedla na kavč, še prej pa hlastno segla po denarju. Prižgala je televizor in se zastrmela v MTV spot neke komaj oblečene temnopolte dekline, ki se je zvijala kot da je iz gume. Adrienne je zavila z očmi in se prestavila v sončno sobo ter za seboj zaprla drsna vrata.
"Starbuks je zaprt že eno uro, na stojnicah Starbucksa pa dobiš le kavo." je rekla. Tokrat je govorila zares in počutila se je kar malo bolje, ko ni bilo treba ves čas lagati. Morala ga je spraviti nekam stran od Staten Islanda, da ne bi želel videti še lekarne, ki je sploh ni bilo.
"Kaj pa tista slaščičarna na Manhattanu? Kako se že imenuje...?" je predlagala. "Za prevoz pa naj te ne skrbi." je še dodala.

[grem odpret slaščičarno?]

Riley se je naslonil na hladilnik ter se nežno ugriznil v ustnico. S prosto roko je podprl telefon ter se nato le uspel odpraviti nazaj do spalnice. Tam je na posteljo odvrgel sveža oblačila ter nato nadaljeval pogovor po telefonu.
"Hmm že ko omeniš besedo slaščičarna se mi cedijo sline. Hmm Manhattana ne poznam zelo dobro, ampak bi ga zelo rad spoznal. Torej hmm...če se spomniš kako je ime slaščičarni se lahko tam dobiva čez uro in pol? Nekako bom poskušal dobiti službeni avto."
Med tem je odvil brisačo ter jo zabrisal naravnost v kopalnico. Oblekel se je za silo z eno roko nato pa odšel do avle kjer je mogel poiskati čevlje. Na vratih je stal majhen seznamček na katerem je bila napisana izposoja vozil. Še vedno si ni priskrbel svojega avtomobila, zato je mogel voziti službena vozila. Po tihem je zaklel ko je opazil da ima na voljo samo policijski avtomobil. Zmajal je z glavo ter nato odgovoril Anabelle v telefon.
"Si se že spomnila slaščičarne? Sestradan sem..."

((lol če je res potrebno pol lahko ))

"Hmmm... Dolce Vita." je rekla po krajšem premisleku. Resda je bila slaščičarna svetovno znana, a Adria je ravno take stvari najlažje pozabila. "Ja, to bo to." je potem zagotovila. "Taka velika rumena svetleča stavba v stilu iz 60-ih je." se je potem spomnila hip zatem in stopila nazaj v dnevno sobo ter se odpravila proti svoji spalnici. Ob misli na njegov službeni avto je zadovoljno pokimala. Mogoče bo pa le izvedela, kaj v resnici počne.
"Lahko. Ura in pol bo super. Zadaj za slaščičarno je parkirišče. Se vidiva." je pokimala še enkrat in se spet spomnila, da je Riley ne more videti. Pomislila je, kaj bo jedla ona, glede na dejstvo, da ima sladkorno bolezen, a s tem se bo ukvarjala kasneje. Zdaj je bilo najbolj pomembno, da se dobi z Rileyjem.
"Adijo." je še dejala v slušalko, preden jo zaprla dol.

[bom magari js začela tam ]

"Velika rumena svetleča stavba v stilu 60-ih, zveni zelo zanimivo. Se bom kar zdaj odpravil na pot, dobima se tam čez uro, mogoče bom malo zamudil...ali pa tudi ne."
Morda je bilo to prvič ko bo lahko na cesti za prazen nič vklopil sireno ter tako prehitel vse avtomobile, na adrenalinski način kot so to počeli policaji. Bilo je malce riskantno a nekdaj je mogel to poskusiti.
"Vredu, se vidiva, čav!"
Zaprl je njegovo motorolo ter jo vtaknil v kavbojke. Obul je ževlje ter iz police pograbil ključe stanovanja. V naslednji sekundi je že škrtnila ključavnica a ni minilo dolgo dokler, ni škrtinla še enkrat.
"Prekleta denarnica..."
Je zatarnal. Pograbil je denarnico iz hladilnika in nato zares odšel iz stanovanja.