*Zlatarne Malkowich

Po vsem Manhattanu so se pred kratkim odprle nove zlatarne in draguljarne, kjer si poleg nakita dobil tudi z dragimi kamni okrašene obleke, modne dodatke, pisarniške pripomočke... katere si je lahko privoščila zares le elitna družba v New Yorku.

[To je tema za nalogo, a v njej lahko pišete vsi! Po koncu naloge bo premaknjena v smeti.]

V eno izmed novih zlatarn, ki so se pred kratkim odprle po vsem Manhattanu je vstopil mlad moški, star okoli petindvajset let. Na njem pravzaprav ni bilo nič posebnega. Bil je še eden v vrsti sodobnih mladih poslovnežev, oblečen v drago črno obleko z belo srajco in srebrno kravato. Na prijetnem obrazu so mu počivala očala, ki so imela nek starinski učinek ,toda mladenič je bil zaradi tega nekako še bolj šarmanten. Imel je srednje dolge črne lase in rjave oči in na njem ni bilo prav nič posebnega. Kmalu za tem, ko je vstopil v eno izmed zlatarn si je začel ogledovati stvari v izložbi.
Nick si je nelagodno popravil svojo srebrno kravato in z narejenim zanimanjem opazoval vitrino napolnjeno s prstani pred njim. Tokrat se je zamaskiral v mladega poslovneža in se narejeno poglobljeno zanimal za zlate in izjemno drage prstane v bližnji vitrini. V zadnjih dveh dneh je obiskal štiri pred kratkim odprte zlatarne in draguljarne, kjer si poleg nakita dobil tudi z dragimi kamni okrašene obleke, modne dodatke, pisarniške pripomočke in še mnogo drugih stvari, katere si je lahko privoščila le elitna družba v New Yorku. V vseh je preveril varnost, vsakokrat zamaskiran tako, da ga ob morebitnem pregledu varnostnih kamer ne bi mogli povezati z krajem zločina. Bil je previden in ni zbujal pozornosti in ker je bil dober igralec ga do sedaj še niso posumili.
Ravno je razmišljal o načrtu, ki se je počasi sestavljal v njegovi glavi, ko se je za njim odkašljala prodajalka in se je kar malo prestrašil nenadne prisotnosti druge osebe. Hitro se je zbral, si narisal nasmešek na obraz in se obrnil proti prodajalki ter si med tem popravil očala.
»Vam lahko pomagam« je nekoliko ravnodušno vprašala prodajalka in Nick je zavzeto in zagnano začel razlagati
» Veste res bi mi prav prišla vaša pomoč. Rad bi zaprosil svoje dekle in iščem prstan, ki bi ustrezal njeni lepoti toda do sedaj ga še nisem našel. Prijateljica me je usmerila v to trgovino, saj je rekla, da bom tukaj našel tisto kar iščem.« pogledal je prodajalko in se še enkrat nasmehnil. Res je bil dober igralec. Tudi prodajalka se je počasi otoplila in mu začela razlagati o teh in onih prstanih toda poslušal jo je le z enim ušesom.
S pogledom je švigal po zlatarni in iskal skrite kamere, kakšno dodatno zaščito, kje so bile stvari, ki bi jih bilo vredno ukrasti,… Vedel je, da to ne bo tako lahka naloga kot se je zdela na prvi pogled. Vse skupaj si je poizkušal čim bolje vtisniti v oči, saj si bo kasneje doma poizkušal narisati skico objekta, da bo lahko opravil nalogo tako kot je treba. Vedel je, da je gotovo še kje skrit kakšen dodaten ukrep, ki je ušel njegovim očem toda s tem se bo spopadel takrat ko bo stopil v akcijo.
Opazil je, da je prodajalka ravno nehala govoriti in tako je postavil še nekaj dodatnih vprašanj o enem izmed prstanov, da ne bi vse skupaj izpadlo preveč sumljivo. Za varnost je bilo sicer dobro poskrbljeno toda nekako se bo že spopadel s preprekami, ki so jih postavili pred njega. Bolj ga je skrbelo, kako bo to storil na takšen način, da za seboj ne bo pustil kakšnih dokazov. Ko je prodajalka spet utihnila se ji je prikupno zahvalil, ji povedal, da se mora posvetovati s prijateljico svojega dekleta in da se bo skoraj zagotovo vrnil po prstan.
Stopil je skozi vrata zadnje izmed petih v verigi novih trgovin zamišljen in poln navdiha. Počasi, toda res počasi se je v njegovih mislih začel risati načrt….