Wachovia Bank

Adrienne je vedno imela kake opravke na Manhattanu in tokrat je bila na banki. Ni šlo za 'službene' posle - denar od teh je bil v Švici, daleč stran od sedeža mafije pri najboljših bankirjih - ampak za osebne. Želela je namreč obiskati mamo na Švedskem, pa je imela težave s kartico za bankomat. Že nekajkrat se ji je to zgodilo in tokrat sploh ni več izgubljala živcev ali brcala v škatlo sredi ulice, le jezno in s stisnjenimi zobmi je počasi stopila na podzemno in se odpeljala do banke.
Vstopila je v hladno notranjost in se razgledala okrog. Malce so preuredili notranjost, da se takoj ni znašla, a je kmalu opazila okence z informacijami, kjer se lahko tudi pritožiš. Vrsta je bila dolga skoraj do vhoda in še bolj jezno je zapihala ko se je postavila v vrsto za neko temnolasko.
"Prekleti uradniki. Nikamor se jim ne mudi." je zagodnrnjala bolj zase kot za koga drugega in roke spodvila na prsih.

[Norah Ti si ta temnolaska pred mano ]

((yes ma'am. lepa hvala za napotke. ))

Šele odkar je začela živeti povsem sama, se je začela zavedati, kako nesramno ti lahko uradniki zagrenijo življenje. Sita je bila kupa papirjev, ki jih je morala vsakič znova podpisovati, da je lahko podaljšala pooblastila, s katerimi je lahko uporabljala družinski bančni račun. Bilo je polno stalno istih zagotovil, pogodb in drugih čudnih listin, pri katerih je malodane spodaj samo brezbrižno nakracala svoj podpis. Po vseh teh uradniških črevih, v prazno vrženih urah ter zdolgočasenih pogovorih s samim vrhom Manhattanske banke, bi človek pričakoval, da je stvar urejena. A ne. To jutro so položnice ponovne prišle na očetovo ime. Čudilo jo je, da so imeli toliko soli v glavi in po štirih letih njegovega skrivnostnega izginotja, končno le zamenjali naslov Manhattanske stoplnice za njenega na Staten Islandu. Z odločno ihto se je odpravila prav v osrčje samega poslovalnega središča, da bi jim enkrat za vselej vbila v glavo, da račune zadnjih slabih 48 mesecev plačuje Norah O. Nicholson in ne Pearce J. Nicholson.
Po prerivanju na metroju je sledil še naslednji dobrovoljni udarec, in sicer takoj ko je prestopila prag največje banke v New Yorku. Nesposobni uradniki in neskončno dolga vrsta. Kombinacija treh stvari, zaradi katerih posledic bi brez težav pridobila pozornost vseh, ki so ta trenutek stali na radiju dvajsetih metrov, če se ne bi znala obvladati. Ni ji preostalo drugega, kot da se je potrpežljivo postavila v dolgo kolono in s svojim ubijajočim pogledom iskala podobo osebe za okencem, ki je opravljal svoje delo - učinkovito daljšanje vrste pritožb, namreč.
Preprosto ni se znala upreti repliki na besede, ki jih je zaslišala za sabo minuto kasneje.
"Grozni so. Včasih se sprašujem, če vse ni strojeno namerno, da bi bes, ki ga namreavaš zliti nanje, pač moral potlačiti, dokler ne prideš na vrsto," je dodala nič glasneje kot ženska hip prej. Za nekaj stopinj se je obrnila in mimogrede navrgla čez ramo, ne da bi ji namenila pogled:"A kaj - bedno službo opravljajo."

[jurja. bomo poračunal ko bomo šli na kufe. ^^ med počitnca, Eva! resno morva jt.]

Adrienne je še nekaj godrnjala sama zase, ko se je temnolaska pred njo obrnila za malenkost in ji pritrdila. Adria se je nasmehnila in se prestopila z desnice na levico, vsa naveličana po komaj nekaj minutah na banki.
"Ja, po mojem se maščujejo nam ker imajo sami slab dan. Škoda je le, da se zdolgočasim in se moja jeza pohladi preden pridem do okenca in potem je spet ista zgodba - bolj malo dosežem." je zavzdihnila in pogledala papirje v rokah, ki jih je izpolnjevala že nekajkrat ker ji je bankomat zavračal dvig gotovine. Kaj more, če ima pa več denarja kot banka.
"Saj bi vsakega enkrat čez kepo, če me ne bi od druge strani ločevali trije centimetri stekla." je zagodnjala še enkrat in precej glasno zavzdihnila, da je po visoki avli malo odmevalo in se je marsikatera glava obrnila v njeno smer.
Pogledala je nazaj in opazila, da se za njo že nabira vrsta in da se mnogi obračajo in odhajajo. Če ne bi bilo tako pomembno, bi šla tudi sama.

((zdj je pa res že skrajn cajt, ja. a tm uni kafiči pod faksom so odprti tud polet? mal bi blo treba sprobat, da vem, kam se splača usest pol, k bom enkrat tm. ))

Norah pravzaprav ni pričakovala ponovnega odziva. A ni si znala pomagati. Takšno pritoževanje čez bančne uslužbence je vedno prijalo. Dalj časa, ko je poslušala stranko, ki je stala za njo, bolj ji je postajalo jasno, da je načrt 'dolgih vrst' resnično deloval v praksi. Pa če so ga iznašli namenoma ali ne. Njena potrpežljivost se je nekoliko pomirila in namesto, da bi streljala morilske poglede proti čelu vrste, se je enostavno obrnila tako, da je imela nepremikajočo vrsto pod nadzorom, a hkrati ni delovala asocialno, ko je imela pred očmi še visoko svetlolasko, s katero sta si izmenjavali obtožbe. Morala je priznati, da jo je njena podoba na nek način presunila. Ni je presenetila. Pričakovala jo je tako, kot je stala pred njo. Vedno ko je namreč slišala glas nekoga, si je v pogovoru z njim podobo predstavljala v kompletu z barvo izrečenega. Bilo je podobno, kot pri telefonskih pogovorih, ko lahko praktično vidiš, kako je sogovorec v razvlečeni trenirki in čudnih copatih na drugi strani linije s telefonom, ujetim med ramo in čelustjo, ravno postavil džezvico na štedilnik, da bi si skuhal kavo. V njenem primeru je vse potekalo podzavestno. Tako tu ni pričakovala drugega kot po zadnjem modnem kriku urejeno damo. Tisto, kar jo je presunilo, je bil njen vpliv, na katerega pri navadnih ljudeh ni pogosto naletela. Svetlolaski pa je vel iz oči.
"Se mi zdi, kot da bi pripovedovala zgodbo, ki jo doživljam vsako prvo sredo v mesecu," je rahlo namuznjeno odvrnila Norah, ki je poudarjeno pretiravala. Še bi se lahko pritoževala, ko je njen pogled ujel svetlolaskino obutev. "Je Versace na trg pripeljal novo poletno kolekcijo?"

(( mi o volku. ))

[pojma nimam ampak mogoče ja, zarad izpitov in to ^^ pa kak versace, haha jao]

Adrienne se je zazrla v temnolasko, ko se je ta obrnila. Rahlo je zožila oči zaradi čudnega občuka, da so ji njene poteze obraza znane, a si je mislila, da se ji je le zdelo in je opustila vse skupaj, ko dekleta pred seboj ni mogla umestiti nikamor. Toliko ljudi, kolikor ji je vsak dan srečala in ogovorila Adrienne, bi čisto lahko zamešala ali pa našla kakšno malenkostno podobnost.
"Jaz pa vedno , ko želim po denar. Kot da bankomati načrto ravno takrat ne delajo ali pa je neka napaka s kartico. Ko pridem sem, je pa vse spet vredu." je zmajala Adrienne. Komentar dekleta jo je malo presenetil. Pogledala je svojo poletno oblekico, čez katero je imela majhno jaknico, in pokimala. "Ja, tej se pa kljub ceni nisem mogla upreti." se je zasmejala. Včasih jo je kak kos obleke res tako očaral da ga je morala imeti, pa četudi ves čas le v omari.
"Vidim da se spoznaš na modo." se je nasmehnila. "In mimogrede, moje ime je Frøya." je dodala ter se nasmehnila ob ponujeni roki.

((hehe, sj nism mislna resn. če pa z versacejem nis zadovolna, pol pa nevem, kdo ti lahk pomaga. ))

Norah je skomignila z rameni. "Tu, v njihovem glavnem centru, je vedno vse v popolnoem redu." Dolga čakalna vrsta se je na njeno prijetno začudenje skrajšala z meter dolg korak. Mimo njiju je že čez nekaj sekund prikorakala izmučena stranka, ki je povsem očitno obupala nad značilno bančno ustrežljivostjo. "Še približno dobre pol ure, mogoče nekaj več, zagotovo pa ne manj, pa bova na njegovem mestu," je temnolaska pomignila za poslovnežem, ki si je na svoji poti skozi izhod slekel temno moder suknjič.
"Ne, sploh niso napačni, ne," je pritrdila z rahlim nasmehom na obrazu, ko je pogled znova dvignila k svetlolaskinem obrazu. Ob njenih nadaljnih besedah je le brezbrižno odmahnila z roko:"Ah, nekaj malega poznam. Nenazadnje živim v New Yorku, kajne? Ampak s pravimi modnimi izvedenci se nikakor ne morem primerjati." Sama na bogate znamke ni dala veliko. Kar nekaj boljših kosov oblačil, si je lahko kupila tudi po povsem razumnih cenah. A morala je priznati, da se je sem ter tja, za kakšno obleko brez slabe vesti odpovedala zajetnemu šopu bankovcev.
"Torej, pravzaprav iz nordijskih krajev?" je radovednost prehitela vljudnost. "Oh, se opravičujem," je takoj nato dodala. Preden je izrekla svoje ime pa se je za dve sekundi ustavila. Zakaj ne bi raje uporabila enega svojih aliasov, če jih že ima. Vse to samo iz previdnosti. Šesti čut ji je narekoval, naj Frøyi, kljub prijaznosti ne zaupa. "Yasmin," je nenazadnje izrekla in ji kot se za odvetniško pripravnico tudi spodobi vljudno stresla ponujeno roko.

[doh ]

Adrienne je zavila z očmi in pokimala. "Ja, res je, in potem se iz tebe prikrito še norca delajo da te res prime, da bi mu potisnil glavo v odprtino za rokovanje." je rekla namrgodeno ter se takoj opozorila, naj se malo umiri. Njen izgled se ni ravno skladal z njenim obnašanjem in hitro se je zbrala, si nadela ljubek izraz na obrazu in se nasmehnila dekleti pred seboj.
"Res je, živeti tukaj in se ne spoznati na modo vsaj malo je nemogoče." se je zamsmejala. Kamorkoli si se že odpravil, z vseh strani je bilo videti razne butike, plakate, vabila, fotografe, salone in na miljone deklet, ki so zbegano spraševale za smer tega in onega studia.
"Res je. Švedska." je pokimala Adrienne z nasmehom. "
Trevligt att träffas. Me veseli." je pokimala in nežno stisnila Yasminino roko. "Tudi tvoje ime je nekam eksotično. No, sicer pa v New Yorku srečas vse mogoče." je rekla in ošinila neko žensko, ki je jezno preklela vse skupaj in stopila iz vrste nazaj na vroč dan, tako da se je vrsta spet pomaknila naprej.

Norah si je izvedbo njenih besed slikovito rpedstavljala pred svojimi očmi. Namerno je stresla z glavo, da je potlačila to neprijetno podobo. Odločila se je, da bi Froyo, zaenkrat raje videla kot svetlolaso modno ikono kot pa kruto morilko. Nasmehnila se ji je, nevede na kaj je pravzaprav pomislila in kako blizu je bila njena bizarna domislica dejanski resničnosti."Ne, kriminal," je skočila v njene besede. Ko se je zavedla, kako bi to lahko zvenelo, je dodala kratko pojasnilo:" Tu, v New Yorku, bi modno neosveščenost lahko označili za kriminal. Bolj ali manj." In če je prav pomislila, se je večkrat rade volje zabavala, ko je sem pa tja, kdaj opazila povsem ponesrečen primerek posnemanja modnih smernic. A kaj bi svet brez raznolikosti."Tudi mene," je dodala njenim besedam v švedščini, ki so jo prijetno presenetile. "Zanimivo. Poznanstva s tiste dežele še nimam. Čeprav se je naša družina pošteno potrduila, da se ji je uspelo tako razkropiti po Evropi." Zasmejala se je in prikimala njenim besedam. "Da. Moja mama je imela žilico za takšna eksotična imena. Yasmin, Yulia, Yaim. Vsi bratje in sestre smo dobili takšna posebna imena. Očitno sem ogromno domišljije pobrala prav od njenih genov."
Včasih se je bilo tako lahko preleviti v vlogo neke druge osebe. To je bil najbolj preprost način, s katerim si lahko pobegnil pred lastnimi težavami. Jezikava in zaletava odvetniška pripravnica ji je v takšnih trenutkih prišla nadvse prav.
Vrsta se je nenadoma pomaknila še za nekaj metrov bližje k uradniškim okencem, saj je obupala še manjša peščica ljudi. "Če bomo nadaljevali s takšno hitrostjo, se bom mogoče na koncu še celo spomnila vseh besed, s katerimi sem jim hotela zagreniti dan, preden sem se postavila v vrsto."

Adria se je namuznila ob uporabi besede 'kriminal'. 'Če bi ta mala deklica vedela, kaj to sploh je.' ji je šinilo v glavo, saj res ni vedela, da govori z FBI agentko. "Ja, marsikdo bi pa res lahko šel za zapahe, eni se oblačijo tako... ne čudno, prav grozljivo že... Prav butasto na nek način." je pokimala Adria kot vestna modna kritičarka. Ni še vedela, kaj naj bi Frøya bila, ampak ideje so se kar same kopičile med pogovorom.
"Poznaš veliko ljudi iz drugih držav?" se je nasmehnila z zanimanjem. "Ker sama nikoli ne naletim na kakega domačina ali vsaj 'soseda'." je zmajala.
"A tako, lepa imena." je pokimala Adria prav zares navdušena nad raznolikostjo vseh mogočih imen.
Stopila je za Yasmin še nekaj korakov naprej in se ozrla po vrsti pred njima. "Pa še res je. Jaz se tudi še nisem povsem pohladila." se je zasmejala. Zdaj je lahko videla žensko na drugo strani okenca. "Ahhh, seveda. najbolj stara ženska mora delati na takle zaposlen dan." je zanergala. "Polno mladih pa brez dela čaka na ulicah." je prhnila. "In, kaj si po poklicu, Yasmin?" se je spet posvetila temnolaski.

Norah njeno muzanje ni ušlo. Ni sicer vedela, na kaj naj bi se nanašalo, a kljub temu ji je situacija na ustnice zvabila nasmeh. "Res je. Nekateri modni spodrsljaji ti enostavno polepšajo dan." Spomnila se je tistih redkih dnevov, ko je imela čas in je z Amelie posedala v Starbucksu. Opazovali sta mimoidoče in komentirali njihovo dnevno opravo. Pri tem sta njihovo življenjsko zgodbo ničkolikokrat zaključili z zapletenim policijskim primerom. Bilo je nejkoliko nesmiselno, a njiju je celotna stvar zabavala.
"Se tudi poklicno ukvarjaš z modo?" je radovedno dodala vprašanje. Ni mogla spregledati njen občutek za estetiko. Po drugi strani pa - nekaj je morala najti, da bi si krajšala čas med čakanjem na bližnje srečanje z ostarelo uradnico za okencem.
Prikimala je. "Redkokoga poznam, ki bi bil pristen Američan. Večina jih ima korenine iz različnih evropskih držav. Res pa je tudi, da se je vsaj polovica le-teh rodila v Združenih državah." Zamahnila je z roko in se znova nasmehnila. "To bo zato, ker se verjetno ne spustiš v pogovor z vsakim, ki stoji v vrsti pred tabo, kajne? No, res pa je tudi, da se Švedi, Finci, Norvežani in Danci nikoli niso tako množično preseljevali v Ameriko, saj so imeli doma veliko lepše možnosti za življenje." S Portugalci, Španci, Italijani ter Slovani je bila zgodba drugačna. Različni režimi so bili krivi, da so vsak v svojem obdobju bežali čez mejo. Skomignila je z rameni, češ 'vsakemu svoje'.
Norah se je kratko zasmejala. Še bi dodala kakšno zgodbico, ki ji je tisti trenutek padla na misel, a se je zadržala. Rajše je izdala čim manj, tako je imela potem manj možnosti, da bi se ujela v lastno jamo pretvarjanja.
Tudi sama se je obrnila proti okencu in zagledala starejšo gospo, ki je zmedeno gledala v mlado mamico, ki je imela trenutno to čast, da je prišla na vrsto. Prikimala ji je, saj ji je dala prav.
Vprašanje o njenem poklicu jo je priklicalo nazaj v njun pogovor. "V odvetniški pisarni gospoda Browna v 42. ulici na nasprotnem delu Manhattna opravljam pripravništvo. Če bo vse lepo in prav, bo moje ime čez nekaj elt odmevalo po newjorških sodiščih." Zasmejala se je. Ni vedela, kako vedno znova stopa na mejo, ki je ločevala njo in Frøyo od njunih pravih identitet.

Adrienne se je kimajoče strinjala z njo. "Včasih pa res." je rekla v smehu in si ponovno spela lase, saj so ji svetli prameni uhajali na oči. Na njeno vprašanje je pokimala.
"Modna kritičarka, ampak ponavadi le na prireditvah, za revije ne pišem preveč rada, ker me vedno tako editirajo, da na koncu sploh ni več moja kritika." je skomignila Adrienne in zamahnila z roko, češ, naj se grejo kar hočejo. Počasi se bo morala ustaviti, ker je bila laž počasi vse globlja in Adria ni več vedela, kaj naj še reče. Po navadi se ji sredi belega dne ni bilo treba tako zelo truditi za prikrivanje identitete.
"No, to je res, severnoevropejcev je nasplošno malo." je pokimala. "Doma je res lepše. In manj vroče." je zavzdihnila. Na Švedskem sploh nikoli ni bila, a da je tukaj stoodstotno prevroče, so ji govorile njene švedske korenine. Včasih je imela občutek, da se bo stopila.
Še enkrat se je ozrla člez rjavolasko proti začetku vrste in jezno stisnila zobe. Starka je namesto na aparat na roke štela bankovce ter vsakič prst močno obliznila. Adria se je kar stresla in se preklela, da ni s seboj prinesla rokavic. Včasih ji je šlo rokovanje z denarjem hudo na živce. Že sama misel na tisoč in eno bakterijo ji je obračala želodec. Hitro je odmislila grozne misli in se posvetila Yasmin.
"Na 42. ulici? Tam imam jaz odvetnika." se je nasmehnila. 'Pa ne enga.' si je dodala v mislih. Adrienne je namreč imela odvetnike po vsem mestu, za vsako identiteto po dva ali tri, za svojo pravo pa še dodatnih deset. "Mogoče se pa kaj srečava. Sploh če tule danes ne bo šlo vse kot je treba." je zanergala.

Norah se je namuznila ob njeni izjavi o editiranju. Danes je bila ravno pravšnje volje, da se je brez problema lahko prelevila v nekoliko arogantno, gobčno in jezikavo Yasmin, ki si jo je nekoč zamislila, ko je morala oddati svoje identitete za FBI. Kot hčerka pogrešanega multimilijonarja je potrebovala primerno kritje, zlasti ker se je gibala v tako kritičnih krogih. Včasih se je spraševala, kaj bi storila newjorška mafija, ko bi ugotovila, da je podedovala vse, kar jim pred nekaj leti ni uspelo ilegalno pobrati iz družinske hranilnice. Dvomila je sicer, da jih je kot ženska v zgodnjih dvajsetih in povsem na začetku svoje kariere, kaj prida zanimala. Še več, prepričana je bila, da so iz svoje akcije, ki so jo izvedli z družino Nicholson odnesli vse, kar so hoteli. Nenazadnje je njen oče v svojih najboljših letih poskrbel za kar nekaj pomembnih patentov v tehnološkem svetu. Če je pogledala s svoje razumne strani, je lahko samo upala, da se jim kot Norah Opal Nicholson zdi popolnoma neškodljiva, a po svoji temperamentni naravi, si je na nek popolnoma neracionalen način želela, da bi jo sami poiskali. Mogoče bi imela potem več možnosti, da bi odkrila, ali je njen oče po nekem čudežu vendarle še pri življenju, oziroma bi lažje prišla na sled vsaj nekaterim dejstvom, ki so bili poglavitni za njeno zdajšnje razbito življenje.Ob Froyi ni razmišljala o teh stvareh, pa vendar je imela že od nekdaj posebe občutek za ljudi. In ob njej si je na nek čuden način želela lastnega maneverskega prostora. Kot da bi jo lahko zasvojila s čim, kar je naredila. Tega občutka se tekom njunega nepomembnega kramljanja nikakor ni znala znebiti. Namenila ji je le kratek samozavesten nasmeh, ko ji ej govorila o domu. Lahko je bila srečna, če se je lahko zatekla domov. Je bil njen dom resnično na Staten Islandu? Druge možnosti trenutno ni imela. V New Yorku je živela že od rojstva, tega še ni bila pripravljena spremeniti. Kljub vsemu, se je tu počutila še najbolj domače. Vajena vsega, kar bi jo lahko še doletelo. Vsaj tako se ji je zdelo."Me ne preseneča," je brezrbižno dejala domnevna Yasmin. Od kje ji sploh ideja, da se je odločila za drugo identiteto? Je bil občutek dovolj dober razlog? "Brown se ves čas otepa svoje konkurence, ki je - roko na srce - v teh dneh resnično zelo huda. Včasih se zdi, da ljudje ne znajo shajati brez nas pravnikov. Ne da bi se pritoževala - to pomeni, da bom imela dovolj dela, ko bom odšla na svoje." Poskrbela se je zato, da se je vedla kar najbolj ambiciozno. Ni vedela od kod ji ta nenadna želja po zavajanju. "Oh. Če mi bo resnično uspelo, bi se ti z veseljem priporočila. Tole-" je pokazala na zatežene bančne uslužbence. "...bi moralo biti z malo prakse, mala malica."
Pres njima so medtem opravile že tri nove stranke in vrsta se naposled sploh ni več zdela tako dolga. V nekaj dolgih minutah bi morala biti na vrsti tudi sama. Norah, ne pa Yasmin.

[ok tole je treba popestrit res si se razpisala da mam najslabši filing k bo moje res kratko -.- mona]

Adrienne je malce presenečeno gledala Yasmin, ki je očitno odtavala za nekaj dolgih sekund, preden je nadaljevala njun pogovor. Adrienne se je deklina zdela nekako sumljiva, a glede na to, da sama ni zaupala prav nikomur in je v vsakem našla kaj, kar ji je bilo sumljivo, je vse potisnila na stran in se spet posvetila Frøyi, modni kritičarki in yasmin, svoji novi znanki.
Poznavalsko je pokimala. "Verjamem, da je veliko odvetnikov. V takih časih, ko se ljudje tožarijo samo zato ker dihajo isti zrak, so krvavo potrebni, da takim tepcem pokažejo njihovo mesto." je dejala z nasmeškom. "Kolikokrat so že tožili mene, ker sem samo povedala po resnici." je dramatično zavila z očmi in se namuznila.
Opazila je, da se vrsta pred njima z Yasmin počasi že krajša in odsotno je pokimala. "Seveda, ni problema. Ta teden imam tako ali tako opravke tam, lahko se dogovoriva za kosilo..." je dejala, ne vedoč, v kaj se spušča. "Ammm, na vrsti si." je potem dejala in preslišala zadnje besede, ki ji jih je namenila Yasmin. Očitno sta se dve dekleti odločili, da je čakanje predolgo in odšli iz vrste in nenadoma je bila Adrienne tik pred okencem. od starke jo je ločila le še Yasmin.
Ko se je Yasmin napotila proti pultu, za katerim se je nahajala neka uslužbenka, je Ad potegnila iz torbice telefon in poklicala enega izmed svojih odvetnikov.
"Dober dan. Gospoda Browna lepo prosim." je dejala uradno. "Recite, da kliče Addie." je dejala Adrienne, nič kaj navdušena nad vzdevkom, ki ji ga je nadel g. Brown, ki je bil obenem tudi koda, da ni bilo potrebno izmenjavanje imen. "Me ne briga, če je na sestanku. Nujno je." je zabevskala v telefon in se na pol obrnila na stran, da je Yasmin ne bi slišala. Po skoraj minuti je dobila Jamesa Browna na telefon.
"Hej, James." je dejala kot da klepeta s prijateljem. "Nič mi nisi povedal, da imate novo pripravnico." se je nasmehnila sama pri sebi. "Je za kaj? Mogoče bi jo preizkusila... Imam dva zaprta..." je bila ravno na tem, da mu razloži, kaj dogaja, ko jo je prekinil. "Pripravnico? Do novega leta ne bomo jemali nikogar." je presenečeno dejal. "Zagotovo? Nobene Yasmin?" je vprašala pretreseno Adrienne in se popraskala po nosu ter ošinila dekle pred seboj na okencu. "Ok hvala, moram it. Adijo." je dejala in nenadoma odložila telefon. Pomislila je, kaj bi neznanka pred njo lahko bila. Je bila res Yasmin ali je poleg poklica lagala tudi o imenu? Njene obrazne poteze so ji bile znane, a Adrienne ni vedela, zakaj.
'Pa se ja nisem spet zapletla v pogovor s policistom.' je pomislila sama pri sebi in zavzdihnila. Ni vedela, ali naj se takoj pobere ali naj počaka in opravi, na kar čaka že skoraj pol ure.

[ojoj kr neki -.-]

((temu ti pravš kratko?>< a pol rajš krajše poste? tvoja želja moj ukaz. okej, al pa ne. sicr pa...res je, da trenutno nimam pojma, kako se bom branla, ampak - i'll take that challenge anyway. ))

Norah je skoraj samodejno prikimavala njenim besedam. Bilo je tako samodejno, da pravzaprav ni zares prisluhnila njenemu govoričenju, vse dokler se beseda ni ustavila pri kosilu. V zadnjem trenutku se je zadržala, da ni kot kakšna sedemletna šolarka ponovila njeno povabilo. Prislilila se je v lahek nasmešek, kot bi bil Froyin predlog nekaj popolnoma samoumevnega. "Oh, seveda. Nič ne bi imela proti. Upam, da si bom med mojimi urami lahko vzela daljši odmor, kar gospod Brown sicer ne odobrava, vsaj ne pri pripravnikih..." Njen glas je odtaval, ko se je zavedla, da ponovno govori traparije. Gospoda Browna sploh poznala ni. Ne bi se smela spuščati v njegovo področje, bolj kot bi bilo potrebno. In že zdaj je bila v dovolj globoki kaši. Svetlolaska za njo je izgledala resna in kljub rahli negotovosti, ki jo je zasledila v njenem glasu, ni za trenutek podvomila o tem, da si bosta na koncu morali izmenjati telefonski številki. Bi lahko enostavno odklonila? Ali naj si raje izmisli neko verjetno zaporedje številk in stvari prepusti naklučju?
"O, pa res. Nisem mogla verjeti, da se je dolga vrsta pred mano resnično izpraznila. Nekako se mi ni zdelo resnično, da so uslužbenci tako zavzeto pograbili za svoje delo." Konec njenega govora ni bil namenjen le Froyi, temveč tudi gospe za okencem. Tega se je ženska, nekje v srednjih letih, očitno dobro zavedala, a se je pretvarjala, da ni slišala ničesar. Norah, ki se je medtem že premaknila za dobra dva metra naprej za črto zaupnosti, ji je namenila povsem deolžen nasmešek.
V mirnem, predvsem pa tihem tonu, da njeno pravo ime slučajno ne bi slišala tudi svetlolasa Švedinja, ki jo je imela z Yasmin, se je rpedstavila in se spustila v površen pogovor o njenih računih. Pokazala ji je položnice in kuverte, na katerih se je svetlikalo očetovo ime ter z vljudnim glasom razložila, kam meri, saj uslužbenka še vedno ni bila povsem prepričana, kaj naj naredi.
"Vam mogoče izgledam kot Pearce Jonathan Nicholson? Samo zamenjajte ime. To je vse, kar hočem."
"No...kako ste rekli, gospodična. Tudi vi se pišete Nicholson, ne?"
Norah je tiho zavzdihnila. Ženska je bila živ obup. Ko se je tako obremenjavala s svojimi resničnimi imeni, se sploh ni zavedala, da je gospa govorila sicer počasi, a jasno in razločno, predvsem pa glasno. Če bi se kdo potrudil, da bi ujel kanček njunega pogovora, bi nedvomno lahko razbral nekaj besed.
Nazadnje je Norah le uspelo. Zdelo se je celo, da jo je razumela tudi gospa na drugi strani okenca. Ko se je obrnila, se je torej le še nasmehnila svoji novi znanki. "Pa sem končala tu. Vsaj za danes." Ko bi le lahko razbrala, kaj so pomenile njene zadržane poteze obraza v tem specifičnem trenutku. Zdela se ji je povsem druga oseba...