Plaža

Sonce je komaj vzšlo, a Silver je že stopala skozi velika hotelska vrata in se napotila nekam proti peščeni plaži, ki je v tem zgodnjem in sončnem jutro popolnoma samevala. Precej zadovoljen nasmešek, ji je ukrivljal ustnice, ko je samo pomislila, da ima te kilometre peščene plaže povsem zase, čeprav verjetno ne prav za dolgo, saj se bodo hitro pojavili tisti, ki bodo hoteli na jutranji zrak - tečt ali pa vsaj iti na sprehod. Zato se je odločila še bolj izkoristiti ta čas, ko je še sama in so neskončne sipine samo njene. Sklonila se je k nogam in si odvezala trakce, ki jih je imela križasto zavezane čez meča, vse do kolen in jih sezula. Bose noge je prav nekoliko razposajeno zakopala v topel pesek in še širše se je nasmehnila. Naredila je še nekaj korakov proti morju in v pljuča globoko vdihavala morski zrak. Ugotovila je, da Miami odlično vpliva na njeno počutje in žal ji je bilo, da se naslednji dan že vrača nazaj. Resnično bo pogrešala toplo vreme in predvsem vroče sonce, ki ji je pravkar grelo obraz in telo. Vrnitev v New York ob tem vsem tem res ni bila preveč mikavna.
Njen mir pa je motila le novica, da je tudi Leon v Miamiju. V pismu ji je sicer napisal, da zapušča državo, kar je ona razumela povsem dobesedno, zato jo je še toliko bolj presenetilo, ali bolje rečeno iztirilo, ko je od Rileya izvedala, da je pravzaprav v Miamiju. Vse v njej je bilo tako ves čas v nekem napetem pričakovanju, kot da se bosta kje srečala, kar je bilo res malo verjetno. Jezno, ker se ji je njegova podoba spet vrinila v misli - ko je hotelsko sobo zapustila ravno s tem namenom, da si zbistri glavo in pozabi nanj - kar se je izkazalo za skoraj nemogočo nalogo. Mogoče je delovala v teoriji, a v praksi prav zagotovo ni. Globoko je zavzdihnila, potem pa ji je rahlo premikanje v njej, spet priklicalo širok nasmešek na obraz. Premikanje v njej je bil samo še en pokazatelj, da je drobno bitjece, ki je raslo v njej , res resnično. S prosto roko je zdrsnila čez zaobljen trebuh, ki je z dneva dan postajal večji in bolj opazen. Zaprla je oči in glavo nagnila nazaj, da je obraz nastavila sončnim žarkom, medtem pa pustila, da so ji valovi oblizovali gležnje.
Prihajajočega vala sploh ni slišala oziroma mu ni posvečala pozornosti, zato se je presenečeno zdrznila in na široko odprla oči, ko jo je voda zmočila vse do kratkih hlač in da bi se umaknila naslednjemu, je stopila nazaj, ne da bi pogledala in se ob tem zadela ob neko telo. Že se je obračala naokoli, da bi se opravičila, saj sploh ni slišala, da bi bil še nekdo poleg nje tu, ko ji je opravičilo zamrlo na ustnicah, ko je pred seboj zagledala svetlolaso žensko. V hipu jo je prepoznala in ni mogla verjeti, da se srečati prav tukaj. ''Adrienne,'' jo je pozdravila in rahlo nagnila glavo na stran.


[Ad? bolj lame tole -.-]

Ad je imela hudega mačka in nujno je potrebovala svež zrak. Ko se je tako zbudila precej zgodaj, se ni predolgo zamudila pod tušem, samo hitro se je oblekla v lahna oblačila svetlih barv in se spravila iz hiše v hladno jutro, prepredeno s toplim vetrom. Napotila se je po plaži, ki je bila zaenkrat še prazna, kar ji je najbolj ugajalo. Nežno pljuskanje morja na obalo je bilo prijetno ozadje za urejanje misli, ki so bile kot po potresu. Počasi so ji v misli začele prihajati mešane in nepovezane podobne prejšnjega večera in kar malo se ji je zavrtelo, ko je ugotovila, da nima pojma, kaj katera od njih pomeni. Tako niti ni opazila, da ji nasproti hodi neka temnolaska, dokler ni dobesedon treščila vanjo.
"Joj, op- Silver?" je Ad bebasto vprašala, povsem nepripravljena nanjo v tako zgodnjih urah in na točno istem mestu kjer je bila sama. Miami v vsej svoji veličini očitno ni bil dovolj velik. Počasi se ji je čez obraz narisal skrivnosten nasmešek.
"Čestitam za naraščaj." je rekla in ošinila njen trebuh, ki je malo že kazal znake nosečnosti. "Počitnice...?" je vprašala.

Z roko je segla v razpuščene lase, ki so ji prosto padali na ramena in hrbet in nekoliko priprla oči, da bi Ad bolje videla, saj ji je nekoliko ponagajal sonce, ki je postavo najhujše sovražnice FBI osvetljeval iz strani. Prikimala je na njene nekoliko zmedene besede in vprašujoče privzdignila obrv. Le kako je bilo mogoče, da sta se tako zgodaj zjutraj edini znašli v istem času, na istem kraju. Če bi si prej mislila, da je to nemogoče, je v to sedaj pošteno in upravičeno dvomila. Nekoliko nelagodno se je prestopila iz ene noge na drugo, saj jo je Adrienne dobila povsem nepripravljena. Tako značka kot njena pištola sta lepo ostali v predalu njene spalnice v hotelu in to ji v tem trenutku niti malo ni pomagalo. Za srečanje z glavno osebo, ki je imela celotno Podzemlje pod sabo, je bila res nepripravljena. A prav gotovo pa ni nameravala stisniti repa med noge in steči stran, kot bi bila Ad nekakšen bav-bav.
Njen skrivnosten nasmešek, ki se ji je izrisal na obrazu, ji ni bil prav nič povšeči, vendar je nejevoljo zadržala globoko v sebi. ''Hmm...Amm... Hvala, no,'' so jo njene čestitke presenetile in nekoliko zaščitniško si je prekrila trebuh z rokami, ko ga je ošinila. Ni bila prepričana o njenih namenih in koliko je o celotni stvari sploh vedela, zato je postala le še bolj oprezna. ''Pravzaprav samo kratek obisk. In ti?'' ji je vrnila vprašanje in se ni mogla in mogla začuditi vljudnosti. Počutila se je prav tako, kot bi bili znanki, ki sta se slučajno srečali.

Adrienne si je še vedno z medlim nasmeškom - njene ličnice o še vedno rahlo sklelele od prejšnjega dne, ko se je po nekaj dolgih letih spet od srca smejala - ogledovala postavo Silver pred njo. Ni vedela, kako točno naj se do nje obnaša, glede na to da je bila Silver trenutno hormonalno nabit FBI agent - in Ad je upala, da brez pištole, čeprav bi jo gotovo že imela namerjeno v čelo, če bi jo Silver imela pri sebi. Svojih sočnih očal, ki so skrivala njene prekrokane oči s kilometrskimi podočnjaki, si ni snela prav zaradi tega, štela pa si jih je tudi za prednost in kot zaščito svojih čustev pred temnolasko, ki bi se mogoče zrcalile v njenih očeh.
Pokimala je njeni presenečeni zahvali in potem prekrižala roki na prsih. "Pravzaprav oboje." je rekla brez namena, da bi skrivala, da je bila mogoče celo pri Leonu. Sicer pa je bilo tudi res - bila je na obisku in na počitnicah.
"In kaj te je tako zgodaj prineslo sem ven?" je potem spet menjala temo nanjo in se postavila malo na stran, da je bolje videla Silverin obraz, nežno osvetljen z jutranjim soncem, ki je bil tako vroč kot da je poletje in ne sredina oktobra.

[fak res ne vem kaj nej ti napišem... nekak morva pridt na leona pa rileyja da mu pošlem pozdrave nazaj ]

Zamišljeno je preučevala njen obraz, ki ga je skrivala za ogromnimi in temnimi sončnimi očali, ki so popolnoma skrivali njen obraz in oči, kar ji ni bilo pretirano v veselje, ker se je ob tem počutila nelagodno. Ni je mogla videti v oči in vedeti kaj se zrcali v njih. Temna stekla so bila mnogo pretemna.
Lahko bi jo aretirala, saj je bila lista kaznivih dejanj dolga in predvsem obširna, a brez svoje značke in pištole, je bila čisto navaden civilist in povsem nemočna. Prav nič hvale vredno za izkušeno policistko in FBI preiskovalko. A vsekakor je bilo prepozna za kakršnakoli obžalovanja, morala se bo znajti kakor bo vedela in znala, saj je bila Adrienne brez dvoma zadnji človek na svetu, ki bi ji Silver zaupala. V rokak je še vedno držala sandale, ko jih je prekrižala na prsih in se prestopila nekoliko vstran, da ji sonce ni več sijal preceč v oči. ''Lepo. Krasen kraj za počitnice, sploh ob tem vremenu,'' je povsem brezbrižno rekla in trenutek kasneje se ji je obraz napel, ko je pomislila, kaj bi lahko bil razlog njenega obiska. In glede na to, da je od Rileya izvedala, da je Leon tu, v Miamiju, ni potrebovala, da je seštela ena in ena. Ob ugotovitvi, ki se je pojavila v njeni glavi ji je srce hitreje utripnil in na kratko je zajela nekaj sape. ''Samo na svež zrak sem morala. Jutranje slabosti so obupne,'' je zavzdihnila in pogled uprla nekam na obzorje, kjer sta se stikala sinje modro nebo in morje. Če ne bi imela družbe, bi bolj uživala v razgledu, kot pa je sedaj. ''Sicer bi pa isto lahko vprašala tebe. Ta zgodnja jutranja ura res ni običajna za pohajanje po plaži,'' je pokomentirala in glavo obrnila nazaj k njej. ''In kako kaj Riley?'' jo je nalašč podražila, saj je sedaj bolj natančno vedela kaj je bilo med njima in čeprav ni bilo na zunaj videti, je bila že pripravljena, če bi Ad slučajno planila po njej.

[ sej ne, da js kej bolj vem -.- kr neki nabijam evo sem ti že omenila rileya ]

Adria je opazovala njene gibe in obrazne izraze, brez ideje, kaj naj si misli in kako naj si jih razlaga. Silver res ni poznala preveč dobro, in edina oseba, ki bi ji lahko povedala kaj več o njej, se je skoraj bala izgovoriti njeno ime. Počutila se je kot da tava v temi, ne vedoč kaj naj reče, stori... To jo je rahlo živciralo, da se je nestrpno prestopila, razdaljo, ki je nastala ob prepoznavi, pa je zvesto držala, za vsak slučaj.
Pokimala je v znak strinjanja s Silver in se ozrla okrog, a samo za hip. "Res je lepo. Mali ameriški tropski raj." se je nasmehnila, a ne preveč iskreno, zgolj zaradi skladnosti s povedanim. Kot da sočustvuje z njo, je še enkrat pokimala ob njeni razlagi, zakaj je zunaj, potem pa pomislila, kaj naj reče v odgovor zase.
"Lahko bi rekla, da se ne počutim najbolje. Svež zrak pa je super zdravilo za take reči." je skomignila brezbrižno, a še vedno je pazila na vsak Silverin gib. Ko je ta omenila Rileyja, se je njen obraz precej zresnil, njene poteze so se otrdile, a nasmešek je še vedno kraljeval na njenem obrazu. Ne bo se spozabila, že za voljo otroka ne. In samo bog ve, kakšne posledice bi to imelo na Leonu. Ad je imela namen živeti še kak dan ali dva. Počasi je še enkrat skomignila.
"Nimam pojma. Ko sem zadnjič slišala kaj o njem, sem izvedela le, da je užival v diabetični torti." je povedala Adria. "Sicer pa bi ti mogoče vedela bolje kot jaz." je dodala. "Si izvedela kaj novega?" je vprašala pretkano.

Lahko bi se prav zasmejala, tako nenavaden je postajal ta položaj, v katerem se je pravkar znašla in ki si ga niti pod razno ni znala razumsko razložiti. S kotičkom očesa je zaznala njeno prestopanje, kar ji je povedalo, da je očitno tudi Ad nekoliko neprijetno. Silver je nikoli ni še ni spoznala osebno, je pa tekom svojega življenja ali delovne dobe, veliko slišala o njej in govorice bi ji morale nagnati strah v kosti. A ne Silver, ki je vedno rada šla malo čez črto izzivajoč nevarnost. Tudi izkušnja z Leonom in njunim incidentom je ni 'spametovala', da bi enkrat za vselej prenehala drezati tja, kamor ni treba.
''Krasno, da nam ni treba daleč za malo počitnic v tropih,'' je dodala in se rahlo že utrujeno pogladila po zatilju, saj so posledice prebedene noči začele prihajati za njo in toplo sonce jo je začelo prav uspavati. ''Divja noč?'' je na kratko vprašala, saj je kljub očalom lahko zasledila vsaj nekaj potez njenega obraza. Videla je, kako so le-te otrdele ob njenem vprašanju in skrila je droben nasmešek za masko ravnodušnosti in brezbrižnosti.
''Diabetični torti? No, čudovito,'' se ni mogla pomagati, da ne bi v svoj glas vnesla kanček porogljivosti. Čutila je, da led pod njenimi nogami počasi, a vztrajno tanjša, vendar ji trenutno sploh ni bilo mar, čeprav je bila v primerjavi z Ad v veliko slabšem položaju. Namuznila se je njenemu vprašanju in ustnice uvihala v polovičen smehljaj. ''Novega? Glede čese pa? Ali bi morala vprašati glede koga?'' ji je vrnila z vprašanjem, saj ni čisto povsem vedela, kaj točno bi sedaj Ad rada izvedela od nje in Silver se ni nameravala prav hitro speljati na limance.

Ad ni vedela, čemu se sploh pogovarjata, ko je bilo očitno, da je še njun mali pogovor, ki ni bil omembe vreden, tako grozen. Bilo ji je slabo, sonce je vse bolj pripekalo, povrhu vsega pa je morala vsa povožena hliniti tisoč in eno masko.
"Res je. Škoda le, da je tako zelo daleč od New Yorka." je zavzdihnila v hlinjenem razočaranju in se spet malo prestavila na svojem mestu več kot meter stran od Silver.
Ob njenem vprašanju se je nasmehnila in pokimala. "Ko bi vedela..." je zmajala in se popraskala. Še sama ni bila povsem prepričana, kaj je bilo res in kaj je sanjala, a v vsakem primeru je bilo nepozabno.
"Ja, jaz sem isto rekla." se je medlo nasmehnila Ad brez vsakršnega pojma, kam pelje ta trapast pogovor. No, nekako se ji je zdelo, ampak je ni preveč mikalo, da bi se vmešala.
Ob njenem hitrem sklepu se je morala nasmehniti. "Kom, čem, ni važno povsem natančno, kajne?" se je nasmehnila in jo opazovala izza očal. "Veš, samo zanima me, kako je kaj Riley..." se je zlagala. "In, ko sva že pri njem, pošlji mu pozdravčke. Mogoče mu lahko omeniš, da mu lahko pošljem še eno torto, ko se vrnem domov." je dodala s kar malce zlobnim nasmeškom, ki ji je plesal na ustnicah od omembe Rileyjevega imena dalje.
"In, kdo bo srečni očka?" je potem dreznila. Ni si mogla pomagat.

[bleh. prov smilva se mi zakaj si noseča??? še zbutat te ne morm zdej. -.- ]

Zmajala je z glavo, ker je vse skupaj postajalo vedno bolj nesmiselno. Iz ustnic ji je ušel tih zavzdih in prav nič ji ni več dišalo, da bi še minuto dlje morala ostajati na vedno bolj vročem soncu. Samo privzdignila je obrv, a je po podrobnostih ni več spraševala. Niti je ni zanimalo, kako zelo 'divjo' noč je imela za seboj Ad.
''In ti res misliš, da ti bom verjela in da ti je mar za njegovo dobrobit? Se delaš norca iz mene ali bolje, iz sebe?'' se je posmehnila in se ob tem spomnila na Rileyev nesrečen izraz, ko ji je pripovedoval o incidentu z Ad. Nedvomno se je spravil v težak položaj, a tudi Silver se je. Zapletanje z nasprotno stranjo res še nikoli ni prinesla nič dobrega. Le zakaj bi bila ona ali Riley izjema. ''Gotovo bo neverjetno vesel tvojih prisrčnih pozdravov,'' je zajedljivo odvrnila in komaj se je zadržala, da je roke obdržala pri sebi, ker bi sicer skočila k njej in ji z obraza spraskala ta nasmešek.
''To pa se te prav nič ne tiče,'' je ustnice stisnila v ravno črto, ko jo je povprašala po očetu njenega otroka, po Leonu.

[sej v obraz jo lahk udariš ne bo nič vplivalo na njeno nosečnost heh, to pa nč ne morm pomagat ]

[hehe, yes, I blame Leon, too ]

Ad se je presenečeno zazrla v Silver in se potem zasmejala. "Uau, si pa hitro menjala... Koliko je minilo, malo več kot teden dni?" je komentirala njeno zagreto branjenje Rileyja, in si končno snela očala, da jo je svetloba zadela kot ogenj v oči. S še vedno širokim nasmeškom na ustnicah je zmajala z glavo in spet prekrižala roki na prsih. Ob njenem komentarju je pokimala.
"Verjetno res. Kar prenesi jih naprej in se prepričaj sama. Mogoče se ne bo spomnil, ampak... No, saj boš videla." je skomignila Ad. Ni dvomila, da Silver v tem času, kar je bila v Miamiju, ni šla do Rileya vsaj enkrat.
Zasmejala se je njeni nenadni nejevolji in pokimala. "Mja, se mi je zdelo." je dejala. "Sva nazdravila. Uh..." se je zarežala in pokimala, s pogledom malo na stran kot da intenzivno obuja spomine, ki so bili v resnici ena velika črnina. S kotičkom očesa je ves čas opazovala Silver in samo čakala, da jo odnese proti njej.

[brez dvoma je imel veliko pri tem xD]

''Menjala? Ah, dragica, tu se pa hudo motiš. Jaz ne menjam moških kot spodnjic, sploh pa ne, če gre za prijatelje,'' se ji je prav veselo nasmehnila, saj ni imela nič za skrivati. ''Ni ti potrebno vseh soditi po sebi,'' jo je dreznila in se narejeno le še širše nasmehnila. Sicer pa Leona nihče ni mogel nadomestiti in ga tudi nihče nikoli ne bo, ne glede na to, kaj ji je Leon zapisal v tistem poslovilnem pismu. Vendar vsega tega Ad ni bilo potrebno vedeti. Sploh pa je bilo med njima z Leonom končano, navsezadnje jo je zapustil...
''Dvomim, da se ne bo spomnil. Tistega, ki te izigra zlepa ne pozabiš,'' ji je sarkastično odvrnila in zmajala z glavo, Ad pa si je prislužila še en njen srep pogled.
''No, saj potem pa že vse veš. Kaj sploh sprašuješ,'' ni Silver niti malo podvomila v njene besede in če si je Ad še malo bolje ogledala, posebno pa njene oči in temne podočnjake pod njimi, je bila njena zgodba čisto verodostojna. Silver pa se je ob tem počutila, kot bi jo s pestjo boksnil v trebuh. Ustnice so ji rahlo zadrhtele od močne bolečine, ki jo je prešinila, ko je samo pomislila, kam je nazdravljanje lahko vodilo. Sandali so ji padli z rok v mivko in prste je stisnila v pesti, komaj še zadržajoč, da ne bi planila po njej.

[aja bajdvej, ti ne smeš zvedt za humpy bumpy sorči]

Adrienne se je morala prav od srca nasmejati ob vzdevku, ki ji ga je nadela Silver, in pokimala. "Prav, če ti tako praviš." ji je pomežiknila s še vedno širokim nasmehom na ustnicah. "In verjemi, da te ne sodim po sebi. Ti si tako daleč za mano da bi bil tak poskus brca v temo." je dodala in pokimala. "Sicer pa ne vem, od kje ti ta ideja." je dodala malo namrščeno, a vseeno na koncu skomignila, kot da nima veze.
"Mja, verjamem da ti je to precej znano." je pokimala Ad in glavo nagnila malce na stran. Z medlim nasmeškom je znižala pogled na njen trebuh, potem pa spet pogledala Silver z nekim čudnim leskom v očeh.
"Nikoli ne veš... kam vse lahko človeka pripelje prevelika nevarnost." je dejala počasi in ošinila sandale, ki so Silver padli iz rok. "Opa... Zdi se mi, da si nekaj izpustila." je dejala nedolgo kasneje in ne a bi trznila, spet pogledala nazaj proti Silver.

[če ji ti ne poveš, itak ne bo vedla lahk jo pa kj dražiš v tej smeri ]


Če se ne bi imela pod kontrolo, bi se že zdavnaj zakadila vanjo. Upala pa je samo, da ji ne bo samonadzor popustil, ker je bila prepričana, da se ne bi dobro končalo. Ad sicer osebno do danes ni spoznala, a je o njej vedela ogromno. In, če bi se Ad spravila nanjo, bi se prav gotovo lahko zgodilo, da bi Silver izgubila otroka, čeprav se je znala boriti. A v nepošteni borbi, ne bi imela šans... ''No, to me pa potem zelo veseli. In tudi res sem srečna, da sem tako zelo daleč za tabo. Nikdar ne bi hotela biti podobna tebi in početi tega kar ti počneš,'' je zaničljivo prhnila, saj o tistih na napačni strani zakona nikoli ni imela najboljšega mnenja. Vsak bi se ob tem obregnil zaradi Leona - on pa je res bil izjema, ki je potrjevala pravilo.
Njen lesk v očeh ji sploh ni bil všeč, niti malo. Obljubljal ni ničesar dobrega, a ni se pustila prestrašiti. Ne glede na karkoli, se bo borila do konca, tako ali drugače, z besedami ali pestmi; karkoli bo že potrebno.
''Pač moraš biti zverziran in potem ti še tako velika nevarnost ne dela sivih las, ker si vedno pripravljen,'' jo zavrnila z brezbrižnim glasom in hladno masko na obrazu, čeprav je za njo vse vrelo in peklo. ''Oh, pa res,'' je rekla z narejenim presenečenim glasom, ki je imel precejšen sarkastičen podton. Sklonila se je dol k nogam po svoje sandale, preden bi jih val, ki ji je zalival gležnje, sandale odnesel s seboj v morje. Ob tem pa bila ves čas pripravljena, če bi se je jo Ad hotela lotiti še kako drugače kot samo z besedami.

Adrienne se je spet zasmejala in si popravila lase. "Ne vem, če bi se še kdo hvalil s tem, kako daleč za menoj je. Mislim, res da sva sovražnici po zakonu, a če to odmislimo, nisi preveč pridobila na prednosti, ki jo imam pred teboj kot ženska. Ne glede na poklic. In ne vem, če se je s tem ravno pametno hvalit." je zmajala še vedno v smehu. "No ampak... Manj kot veš, bolj srečen si, kajne? Zato pa so butci in idioti tako srečni s svojem malem svetu." je dodala in ji pomežiknila.
Ad je morala priznati, Silver je bila zabavna oseba. NIč čudnega, da se je je Leon tako oklepal. "Ti pa si za hece, kaj?" se je nasmehnila. "Seveda ti ne dela sivih las. Ne vem, če veš, ampak ko umreš, umre vse v zvezi s tabo. Malo dvomim, da bi ti po tem še siveli lasje." je dejala, kot da uči majhnega otroka osnove biologije. "Ampak vsaj zabavna si. Nič udnega, da se te je Leon oklepal vse do zadnjega." je dodala s širokim nasmeškom. "Škoda le, da je še toliko deklet, ki jih še ni spoznal." je dodala kot da ji je res žal za to, kar je rekla.
"In kako je kaj Sarah? Tako dolgo je že nisem videla... Oh, s starimi prijatelji res ne ohranjam dovolj stikov." je dejala.

''Kaj res? In kakšno prednost imaš potem pred menoj kot ženska, ko se sedaj že tako hvališ z njo? Da vidim, če ti ne bom morala podreti zidove, ki jih zidaš v oblakih,'' je tudi sama smeje pripomnila, čeprav so bile njene modre oči hladne kot led. ''Škoda, ko potem ne spadam mednje. Se mi gotovo sedaj ne bi bilo potrebno ukvarjati s tabo,'' je z nasmeškom rekla in namuznjeno čakala, da ji bo Ad vrgla žogico nazaj. Sicer je bilo vse skupaj res že prav neumno, a postajalo je tudi vedno bolj smešno.
''Vedno... Sicer je pa prav dolgčas, če nisi,'' je resno prikimala in se na kratko nasmehnila. ''To bi bilo pa res naravnost grozno, če bi ti lasje še po smrti siveli. Sploh, če umreš mlad in lep,'' je melodramično zajela sapo, kot da bi bilo to nekaj neverjetno strašljivega in se ob tem za večji efekt prijela še za srce. ''Sicer pa sploh ne vem zakaj bi umrl,'' je še dodala in povsem brezbrižno skomignila z rameni na njeno naslednjo pripombo. ''Najbrž bi tolemorala jemati kot kompliment, kaj? No, najlepša hvala,'' ji je odgovorila s prav tako širokim nasmeškom, kot je bil njen. ''Res ne vem zakaj bi te to moralo sedaj skrbeti. Si že pozabila, da je prost in ima lahko katerokoli si poželi,'' ji besede niso prav gladko zdrsnila z jezika, čeprav se je še vedno nasmihala, se je za ozadjem skrivalo nekaj povsem drugega in precej grenkega. Prestopila se je na vročem pesku, ko se je nazaj vzravnala in začutila, kako se ji je majica neprijetno začela lepiti na hrbet. ''Sarah? Mislim, da je čisto vesela, dokler ji ne hodiš v njeno vidno polje,'' ji odvrnila in zmajala z glavo.

Adrienne se je zopet zasmejala in zmajala z glavo. "Sploh se ne bom trudila razlagat, tako ali tako ne boš nikoli razumela." je zamahnila z roko. Res ni bilo vredno. Sicer pa se Adrienne res ni nameravala spuščati tja prav s Silver, čeprav bi ji rada povedala še marsikaj.
"Oh, Silver, že tako imaš srečo, da ti sploh posvečam vsaj malo pozornosti." je zavila z očmi Adria in jo premerila. "Če ne bi bilo zaradi Leona, ti je še toliko ne bi, da bi te pogledala. Ampak odkar mešaš štrene vse naokrog..." je zavzdihnila Ad, kot da ima opravka z nadležno muho, ki se je nikakor ne more rešiti.
Nasmehnila se je njeni dramatičnosti, potem pa ji pomežiknila. "Ne igraj se s takimi mislimi. Želje se ti lahko hitro uresničijo." je dodala povsem resno. "Ne grozim ti... Samo opozarjam te na dejstvo, da ni tako nemogoče umreti mlad in lep. Mnogih niti to ne zanima, če si noseč." je dodala z nasmeškom in še enkrat ošinila njen trebuh.
"In verjemi, da mene to sploh ne skrbi. Jaz ga pri vsem skupaj povsem podpiram." je dodala s širokim in povsem sikrenim nasmeškom. "Če je zadovoljen on, sem potem zadovoljna tudi jaz." je dejala z malo drugačnim poudarkom na prvem 'zadovoljen' kot na drugem.
"Oh, škoda. Jaz jo pa prav pogrešam. No, pa saj ji, tako kot Rileyju, lahko ti predaš pozdravčke, kajne?" se je nasmehnila.
"In, kako dolgo boš na počitnicah?" je vprašala, ko je mimo prišel nek tekač.

''Da ne bi razumela? Več razumem in vem, kot misliš. No, preizkusi me. Ali si mogoče ne upaš?'' jo je dražila in se ji izzivalno nasmehnila.
''In ti res to imenuješ sreča? Meni se zdi, da je prej nesreča, kot pa kej drugega,'' ji je odvrnila, ko si je kar domišljala, da je nekaj več od nje in da bi morala Silver se zaradi njene pozornosti sedaj plaziti po kolenih okrog nje in ji poljubljati noge. Ja, pa kaj še! ''Kot, da me res zanima, ali se ubadaš z mano ali ne. To je čisto tvoj problem. In nikakršnih štren ne mešam,'' je trdo zaključila, ker ji je šlo njeno obtoževanje na živce.
''Kaj res? Meni se pa zdi, da bolj neprikrite grožnje ne bi mogla dobiti. Ampak veš kaj, znam paziti na svoj hrbet in ne pokonča se me kar tako hitro,'' se ji je široko nasmehnila, čeprav je povsem resno mislila. Ne bi bilo prvič, da ji ne bi kdo stregel po življenju. ''Ne more biti bolj podlo, da se spraviš še na nekaj tako nedolžnega kot je otrok. Glede na to, da si mama, bi morala to vedeti. Le kako bi se ti počutila, če bi se zaradi tebe spravili nanj?'' jo je vprašala z glasom, ki ni dovoljeval ugovora.
''O tvoji podpori sploh ne dvomim,'' je rekla in skomignila z ramenom, kot da to res niti malo ni pomembno, čeprav je Silver vse bilo močno pomembno, le ni bilo tega treba vedeti tudi Ad ali mogoče Leonu. Šla sta vsak svojo pot in morala je sprejeti, ne glede na to, kako težko je bilo.
''Sem prepričana, da tudi Sarah tebe pogreša. In to za rešetkami,'' ji je prav tako z nasmeškom rekla in se s prsti popraskala po vrati, ob tem pa jo postrani pogledala, češ če res verjame, da ji bo predala tako 'velikodušne' pozdrave.
S pogledom je sledila tekaču, ki je pravkar tekel mimo njiju in pomislila, da bo prav gotovo pogrešala vso to rekracijo, ko se bo enkrat dovolj približala roku. ''Nocoj odhajam. Tako, da ne bo nikakršnih mešanj štren več,'' ji je odgovorila povsem umirjeno.

Adrienne je z nasmeškom opazovala Silver in potem zmajala z glavo. Če je rekla, da o tem ne bo govorila, pač ne bo govorila, je bilo že to preveč, da bi razumela? Ni se želela spuščati na Silverin nivo, zato je samo preslišala izzivanje in se posvetila naslednji temi.
"Seveda je sreča, Silver. Nimaš pojma, kakšna." je pokimala. In bilo je res. Če ne bi bilo Leona in povrh vsega še otroka, ki bo v kratkem stal na poti, bi se Adrienne Silver že zdavnaj rešila. Takoj za Rileyjem, njega vse to še čaka...
Adrienne se je malce namrščila in pokimala. "Ja, res si nekam odporna..." je pokimala. "Očitno pride do tega, ko ti ubijejo moža... Ali pač?" se je Adria medlo nasmehnila in jo opazovala v pripravljenosti. "In verjemi, da si živa samo zato, ker si noseča." je dodala trdo hip za tem. "Tu se ne gre zate ampak za otroka, ki ga ne želim ubiti. Sploh pa ne zaradi Leona. Ali dejstva, da sem, tako kot si rekla, mama tudi sama." je dejala s stisnjenimi zobmi. Da bi nekdo drznil podvomiti o njeni popolni materinskosti je šlo Adrii tako v nos, da je jezno stisnila pesti. "Sploh pa... mogoče bi vprašala Rileyja glede tega... Meni je že grozil in vmes postavljal mojega sina... Zato mi ne pridigaj. Malo pomisli, kakšne prijatelje imaš sama." je dejala še vedno precej trdo in jo predirno gledala.
Adrienne se je zasmejala in pokimala. "Mja no, mogoče. Ampak če vprašaš mene, bi se mi morala tam pridružit tudi sama." je dodala z nasmeškom. Adria je vedela, da Sarah ni bila tako nedolžna kot je morda delovala. In bilo ji je malo žal. Sarah bi bila odlična, če bi bila na njihovi strani.
Zadovoljno se je nasmehnila. "Oh, super. Komaj čakam, da se potem še kaj srečava v New Yorku." je pokimala z navideznim navdušenjem. Počasi se ji je do vse bolj žgočega sonca že vrtelo in ker je komaj še stala na nogah, se je odločila počasi zaključiti ta več kot prijeten klepet.

Čeprav Silver ne bi priznala na glas, je Ad po eni strani celo malo občudovala. Ni se dala kar takoj sprovocirati, kar je vsekakor bil plus zanjo. In ne glede na to, da Silver ni izvedela tisto, kar je želela, ji namuznjen nasmešek, ki ji je vihal kotičke ustnic, ni in ni izginil iz obraza.
Ne glede na to, kako zelo zbodle so jo njene besede, tega ni pokazala z ničemer. Navsezadnje se je v zadnjih letih dobro naučila vse skrivati pred zunanjim svetom s hladnokrvno masko, ki je večno krasila njen obraz. Edinemu, ki se je doslej uspelo prebiti povsem do njene duše in srca, je bil Leon. ''No, pa saj veš... Kar te ne ubije, te okrepi. In brez dvoma je smrt moža in otroka gotovo imela kaj pri tem,'' je mirno dejala in opazila, da je Adria že v pripravljenosti, če bi jo napadla. No, pa je ne bo. ''Kaj bo pa potem, ko ne bom več noseča? Me boš spravila s sveta, otroka pa dala Leonu? Brez dvoma boste vsi ob tem do kraja zadovoljni. On bo imel, kar bo hotel, ti pa tudi,'' ji je zaničljivo zabrusila nazaj in prekrižala roke na prsih. ''No, zakaj pa potem sploh gre v tej celotni stvari? Če ne gre ne zame, ali otroka, Leona in zate? Zakaj se potem sploh še gre? Kje je poanta vsega tega?'' je z rokami zaobjela prostor okoli njiju. Namuznila se je, ko je videla, da ji je očitno stopila na žulj in čeprav bi do nje lahko prišla preko njenega otroka, Silver ni bila taka. Nikoli se ni spuščala tako nizko, da bi preko povsem nedolžnih bitij, ki niso kriva za grehe njihovih staršev, prišla do osebe, ki si jo želi zašiti. Vedno je obstajala še druga pot, manj moralno sporna. ''V to kar imata vidva z Rileyem se pa res ne nameravam vtikati. Jaz se pač ne mešam v tuje zadeve,'' ji je ne bi mogla dati bolj jasnega namiga. ''Ti mi boš govorila o prijateljih, raje se zamisli o svojih. Ti, ki imaš za prijatelje tatove, poklicne morilce'' ji je prav tako trdo odgovorila in se ni zmenila za njen prediren pogled. ''Ti, ki se družiš z največjo sodrgo, kar jih je in ki si tudi sama del nje,'' se ni mogla vzdržati še ene pripombe.
''Ja, gotovo, da bi se ti morala pridružiti, na drugi strani rešetk mogoče,'' ji je z nasmehom odgovorila. ''Oranžna bi ti neverjetno pristajala,'' jo je premerila od glave do pet in se še širše nasmehnila.
''Se mi zdi, da se res, ja. Toliko kot jaz,'' jo je takoj spregledala in njeno navdušenje. Silver bo povsem zadovoljna, če ji jo nikoli več ne bo potrebno videti. Razen seveda takrat, ko jo bodo vklepali v lisice in jo za vse večne čase spravili v celico. Ozrla se je nekam proti hotelu, kjer je stanovala samo še danes in tiho zavzdihnila. Obisk Miamija res ni bil tisto kar je pričakovala, še posebno pa ni pričakovala vseh teh novic, ki jih je izvedela.

[omfg i did it ^^]

Adrienne se je posmehnila in pokimala. »Tako pravijo, ampak ni preveč res.« je skomignila. Ne glede na vse, ki jih izgubimo in jih s časom prebolimo, bolečina samo nekje čaka, da nas nenadoma spet udari ko najmanj pričakujemo.
Opazovala jo je, ko se je skoraj da ne razburila. »Hej, dobra ideja!« je pokimala zlobno. »Vsekakor bi se kar naenkrat rešilo precej težav, če bi se to zgodilo:« je dodala. »In hej, če že kdaj pride do tega… Upam da veš, da si vse skupaj predlagala sama.« je dodala Adrienne z nasmeškom, ki je bil precej skrivnosten in nič kaj prijeten.
Zasmejala se je in zavila z očmi. »Oh, Silver, za vsako stvar pa res ne potrebuješ razloga. Škoda le, da se 'vaša' stran tega ne zaveda.« je zavzdihnila in skomignila. Pri njej ni šlo vedno za globlji pomen česa, včasih je stvari delala kar tako. In To je bila še največja lepota njenega dela – ne glede na vse, kar je storila, ji ni bilo treba nikomur odgovarjati.
Namrdnila se je in zmajala z glavo. »S tem da hodiš sem, se že vtikaš. In čeprav mogoče ne gre zame osebno, se vseeno tiče mene.« je dodala. »Tako da tako zelo nedolžna spet nisi, kar pa mi tudi ne bo ušlo iz spomina za kasneje.« je dodala s pomežikom. Spet si je nadela očala in si popravila klobuk na glavi.
Dvignila je obrvi ob Silverinih obtožbah, kakšne prijatelje ima, potem pa roke prekrižala na prsih. »Za nas se vsaj ve, kaj pričakovati, vi, ki ste pa tako dobri in vse, pa nikoli ne pomislite na kaj takega?« je zmajala z glavo. »Mi tako smo, vi pa nas zato obsojate in potem delate isto.« je dodala jedko. »In nad tem bi se zamislila, če bi bila ti. Oh, ampak saj res, življenje je tako lepo, da mi ni preklelo s tem.« se je zasmejala. Njen smeh je bil hripav in čuden, kar je bilo še bolj grozljivo.
»Oh, hvala.« se je namrdnila. »Ampak tvojim modnim nasvetom res ne bi sledila..:« je zmajala in zavila z očmi nad njeno opravo. Sama je menila, da je res modno izobražena, sploh s svojimi neskončnimi garderobami, polnimi dragih oblačil, ki so oznanjale zadnjo modo. »Ampak kakorkoli, mudi se mi. Delo čaka. Moram poskrbeti, da boš ti imela denar za vzgajanje tega otroka, glede na to, da ga boš vzgajala sama.« se je nasmehnila in z dvigom roke pomignila v pozdrav.
»Ne pozabi prenesti mojih pozdravov!« je še dodala, ko se je napotila nazaj proti Leonovi vili in se odločila spotoma zaviti nekje na obali na pijačo.

[upam da je kul da sm kar končala ]