Trg Jose Marti

Bil je še eden izmed tistih toplih, sončnih dni, ki so bili za oktober prav nenavadni. V Miamiju je šlo življenje naprej in pravzaprav je Julia počasi parkirala avtomobil. Ura je bila nekaj pred dvanajsto in Julia je imela na sebi črne kavbojke in bolj oprijet črn top. Tokrat s sabo ni mogla imeti torbice, ker bi bilo sumljivo, če bi pozneje hodila naokrog s torbico in nahrbtnikom. Če ga bo sploh dobila.
S pogledom je skozi svoja sončna očala ošinila fanta, ki je sedel na zadnjem sedežu BMWja, v katerem sta bila. Izgledal je nekoliko živčen in neprespan, ampak navsezadnje je preživel noč v celici, kar ni bila ravno hotelska soba s petimi zvezdicami, zato se Julia niti ni čudila njegovim podočnjakom. Michael Nathan Williams je bil najbrž srečen fant, le da je imel eno samo nesrečno lastnost: njegov priimek je bil Williams.
Tega jutra je Julia vstala že zgodaj, da je še enkrat preučila svoje načrte za dan in za izročitev odkupnine. Ampak neka podrobnost, ki je ni znala točno določiti, jo je vedno znova zmotila in ji povzročala skrbi ter slabe občutke glede tega. A zdaj sta bila tu in poti nazaj ni bilo več. Za trenutek se je obrnila proti fantu, ki jo je opazoval s čudnim pogledom. Julia je pravzaprav že začela sumiti, da ima Stockholmov sindrom ali kaj je že bila tista stvar, ko so se žrtve zaljubile v svojega ugrabitelja. No, to bi ji najverjetneje prej prišlo prav kot pa karkoli drugega. »Pripravljen?« Fant je samo prikimal in ji ob tem namenil še en telečji pogled, ki pri Julii ni ravno povzročal dobrih občutkov. Izstopila je, potem pa počakala še na Michaela. Svetli kodri so ji zastirali obraz. Prek ramena je objela fanta, ampak nihče ni videl, da v roki drži nož. Ampak prizor bo najbrž več kot zgovoren za njegovega očeta. Vsaj glede na to, da je pričakoval ugrabitelje z njegovim sinom.
S pogledom je ošinila celoten trg. Vzdušje je bilo preveč veselo in sproščujoče in pravzaprav je bil kraj več kot idealen za predajo. V mislih je čestitala Leonu, ampak tako ali tako bi lahko vedela, da bo njegov načrt dober.
Napotila sta se proti kipu, ki je kraljeval na sredi trga. Tam je stal moški manjše postave, ki je v roki živčno stiskal nahrbtnik. Pravzaprav je bilo to nenavadno, da je kar stal tam. In morda je bil nahrbtnik v njegovih rokah preveč napolnjen, ampak zdaj je morala spraviti fanta do tam. Oče ju je že zagledal in previdno odložil nahrbtnik h kipu, sam pa odšel nekaj korakov stran in ob tem živčno opazoval Juliino roko, ki je bila skrita za hrbtom njegovega sina. Če ne bi imel Michael rahlo razširjenih zenic, bi Julia še posumila, da v vsem skupaj uživa. Namrščila se je in se nehala obremenjevati s čustvi petnajstletnika, potem pa odšla do nahrbtnika. Michaela še ni spustila, dokler se ni sklonila in odprla bledo zelenega nahrbtnika, v katerem je bil prav zares denar. S pogledom je ošinila Michaela, ki je strmel proti svojemu očetu, Nathaniel pa mu je pogled vračal. Nihče na trgu ni bil pozoren nanjo. Za trenutek je spustila Michaela in naredila hiter gib. Samo za trenutek je njena roka segla v nahrbtnik, že v naslednjem hipu pa se je zdelo, kot da je bila to samo igra senc. Julia se je nasmehnila Michaelu. »Počakaj tu.« Obrnila se je na petah in s hitrimi koraki odšla. Ob tem se ni znebila občutka, zaradi katerega je prej izvajala tiste čudne gibe. Vsaj nekaj je morala imeti, ampak kljub temu je bil njen instikt tisti, ki je skoraj kričal, da nekaj ni v redu. Sama pri sebi se je namrščila. Nikoli si ni mislila, da se bo brez torbice počutila tako ranljivo. V njenem dekolteju je bil dobro skrit še en nož, samo za vsak primer. Že res, da je bil eden izmed tistih manjših, na prvi pogled nenevarnih nožev, ampak tudi s temi se je dalo delati čudeže. Na hitro se je ozrla prek ramena in opazila, kako je Michaela k sebi močno stisnil njegov oče, medtem ko je s pogledom preiskoval okolico. Julia se je namrščila. To sploh ni bilo v redu. Pospešila je korake, da bi čim prej prišla do avtomobila in s tem tudi do možnosti za pobeg od tega kraja, ki ji je zbujal slabe občutek.

"Hočem jo imeti za zapahami! Me razumete?! Ugrabila mi je sina!" Ene in iste besede so bile slišati iz slušalk operatorja. Oče ugrabljenega sina je bil precej nestrpen. Čeprav je dobil dobro opozorilo od ugrabiteljev da naj na izmenjavo prispe sam. Ampak tako so potekale vse izmenjave, policije ni smelo biti na spregled, če ne je lahko žrtev šla po gobe. Riley se je tega zelo dobro zavedal in nekaj mu je prispevalo v glavi da je bila sem zopet vmešana mafija podzemlja. Sedaj je segala že v Miami, čeprav je nekaj tednov pred tem spoznal tukajšnjega kralja, se je vseeno odločil da na nalogo ne bo odšel sam. V svojem avtomobilu je tokrat sicer sedel sam. Na sebi je imel oblečen težek neprebojni jopič in s seboj je nosil svojo edino orožje. Za pasom so mu počivale plastične lisice, ki so že skoraj hrepenele po tem da se zarežejo ugrabitelju v dlani. Za to nalogo si ni mogel privoščiti službenega avtomobila saj bi samo vzbujal nepotrebno pozornost. Da bi se lažje kamufliral se je oblekel v povprečnega meščana. S svojim avtomobilom je drvel po cestah Miamija. Od doma je odšel sicer zelo hitro, morda celo prehitro a na to nalogo je hotel biti pripravljen. Njegov pomočnik je peljal za njim. Končno sta se oba približevala središču mesta. Na zadnjem križišču pred glavnim trgom sta se ločila. Njegov pomočnik je imel opraviti svoj del naloge in zato je bil tudi prekleto izurjen. Riley je parkiral blizu trga, vendar iz avtomobila ni izstopil. V rokah je držal daljnogled, pred sabo pa mu je počival vklopljen radio, s katerim je bil povezan s svojim pomočnikom. Oba sta bila še vedno nekaj minut prehitra a oče ni zamujal. Prišel je prav tako hitreje, morda celo vzporedno kot Riley. Kljub zatemnjenim steklom je lahko skozi daljnogled opazil svojo tarčo. Radio je čez nekaj minut tiho zapiskal. "Približuje se nov avtomobil izzz severo-vzhoda, znamke BMW. V njem sem opazil žensko. Na zadnjem sedežu je otrok." Riley je hitro premaknil pogled k novem vozilu ki je parkiralo blizu trga, vsaj tri avtomobile vstran od svojega. Morda je bil preblizu ampak na srečo je imel na bližnjem kraju svojega pomočnika. Ta je s svojo ostrostrelsko puško spremljal ugrabiteljico ter njeno žrtev. Oba sta kmalu stopila iz avtomobila ter se brez oklevanja napotila proti spomeniku kjer je čakal njun cilj. "To je najina tarča, sledi ženski ampak čakaj na moj ukaz. Stopil bom iz avtomobila ter ji poskušal priti nasproti. Sem mož v temno zelenem žametnem plašču ter sivimi hlačami. Sedaj se ravno odpravljam iz avtomobila. Tarča mora biti oborožena in avtomobil je nedvomno njen načrt za pobeg. Če se mi bo morda izmuznila, onesposobi avtomobil, ne streljaj v tarčo." Tako je izstopil iz avtomobila ko je končno ostal v mrtvem kotu tarče. Slišal je samo še potrditveni odgovor ostrostrelca. V roki je pestoval svojo pištolo a jo je dokaj hitro uspel skriti za pas. Prekril jo je s plaščem tako da ni bila vidna okolici. Ni se podal točno proti svoji tarči, spremenil je tudi svoj tempo. Počakati je mogel da je predaja stekla do konca. Tako se je lahko znebil talcev. Morda bi mogel nadeti kakšna očala a zbal se je da bi zopet vzbudil preveč pozornosti. V svojem desnem ušesu je nosil majhno napravico, radio ki je deloval v okolju bluetooth. Njegov avtomobil je deloval kot glavna antena. Tako je bil lahko v hitrem stiku s svojim ostrostrelcem in obratno. Počasi se je premikal naprej in sedaj je lahko videl ugrabiteljico kako je hlastno segla po nahrbtniku. Bil je že predaleč, sunkovito se je obrnil ter ji pokazal hrbet, še preden bi lahko kaj posumila. "Ugrabiteljica, se podaja nazaj proti avtomobilu. Imam jo v vizirju, čakam na ukaz." Je sledil še zadnji odgovor od ostrostrelca, ki je počival na precej visoki zgradbi, bližnjega nakupovalnega centra. Imel je bogat razgled nad vsemi vhodi ali izhodi, potreboval je samo določen ukaz. Ugrabiteljica je bila precej na videz privlačna ženska, sedaj jo je lahko videl v oči, ki so bile precej nemirne. Za trenutek se mu je zazdelo da sta njuna pogleda trčila skupaj. Počasi je segel za hrbet ter otipal mrzlo kovino njegove berette. Stopil je za ugrabiteljico ter na dan potegnil pištolo, ter pomeril v njen hrbet. "Stoj, FBI! Dvigni roke v zrak da jih lahko vidim! Odvrzi katero koli orožje na tla, svetujem ti da me ubogaš, saj se v smeri tvojega avtomobila nekje nahaja snajper, ki ti lahko vsak trenutek odstreli betico." Je zarevskal Riley, s pištolo pa nepremično meril v njen hrbet. Varovalo je sicer imel zaprto, saj ni prišel sem na kakršen koli masaker. Vedel je le da je stal pred nedvomno začetnikom ali amaterjem. Sam pri sebi se je celo nasmehnil, saj bi sam lahko izpeljal predajo veliko bolj zakomplicirano. "Predaj se, nimaš idruge zbire."

Skoraj vdano v usodo je zavila z očmi, ko je za njo nenadoma začel kričati moški glas. FBI. Busted. Nikoli ni razumela, zakaj jim je služil ves ta grob pristop. Mar je izgledala kot nekdo, ki bi se upiral aretaciji? Bežen nasmešek na njenem obrazu je potrdil njene besede. Saj bi se, ampak o besedah FBIjevcev ne smeš nikoli dvomiti. Preklela ji jih sama pri sebi, potem pa počasi dvignila roke in se obrnila.
Pred njo je stal tisti moški v temno zelenem plašču. Vedela je, da je nekaj narobe z njim. Oziroma je slutila, ko je zagledala njegovo opravo. Lahko bi se izmuznila, ampak nekaj ji je pravilo, da to nima smisla. Njegov izgled jo je morda celo presenetil, ker ni izgledal kot kakšen grobijan. Najbrž je bil to le še eden izmed tistih agentov, ki so svoje delo jemali preveč resno. Le zakaj je vedno naletela na takšne ljudi?
Počasi je dvignila svoje roke, ob tem pa je snela še sončna očala in se s svojimi podornimi modrimi očmi zazrla naravnost v oči agenta pred sabo. Pravzaprav je pritegnil kar nekaj pozornosti, ker aretacije najverjetneje niso bile ravno običajen dogodek na tem trgu. Nenadoma se je zavedla njegovih besed in dvignila roke. Ob tem se je rahlo nasmehnila in spustila nahrbtnik ob svoje noge. Dvomila je, da bo še dolgo tam. S pogledom je ošinila okolico in ga naposled ustavila na visoki stavbi bližnjega nebotičnika. Bilo je skoraj očitno, da se je njegov 'snajper' nahajal tam.
Svojo pozornost je usmerila nazaj proti možakarju pred njo. To je bila njena prva aretacija in pravzaprav sploh niso vedeli, kdo je. Kar je bil najbrž majhen plus zanjo. Skoraj zmedeno se je zazrla v agenta, kot da ne bi točno vedela, zakaj jo je aretiral. Znala je biti pravi angelček, ampak dvomila je da ga bo s tem preslepila. Torej se mora samo prepustiti toku dogodkov, kajne? In ob tem je bila trdno odločena, da ne bo izdala nikogar. Zdaj je bila sama.

Previdno se je približal ugrabiteljici ter jezno brcnil torbo vstran. Ta se je iz sunka odprla in ven je zletel ves denar. No, vsaj nekaj je bilo na videz podobno ameriškim bankovcem. Ti so bili položeni le na vrhu in ob strani. Drugo, je bil le navaden papir. Tokrat mu je oče mogel le zaupati. Nihče navsezadnje ne bi brskal po torbi polni denarjem v središču trga, polnim množice ljudi. Ti so se sedaj ozirali za aretacijo v javnosti. Nekateri so strmeli v ugrabiteljico, nekateri pa v očeta ugrabljenega sina ki se jima je naglo približeval. Riley je še vedno meril s pištolo v njen obraz. Ni je izpustil iz oči. S prosto roko je previdno segel po njeni desnici ter nato naglo izvedel policijski prijem. Morda je bil za dekle pregrob a ta trenutek je ravnal z ugrabiteljem lahko tudi teroristom. Ni smel tvegati. Pri takšnih stvareh je bil opravičeno paranoičen a morda je res službo jemal preveč resno. Navsezadnje je na svoje delo priklical ostrostrelca, ki pa bo za lenarjenje ob svojem daljnogledu dobil mastno plačo. RIley je zvil njeno roko tako da se je bila prisiljena obrniti. Zatem je lahko mirno pospravil pištolo za pas ter še preden bi hotela narediti karkoli neumnega je segel po drugi roki. Tako je istočasno segel tudi po svojih lisicah ter jo vklenil. "Prav ti je, kaj pa se spravljaš v takšne stvari!" Oče ugrabljenega sina je stal pred njenim obrazom, ki je kazal le en sam gnus. Pljunil je pred njene noge a vse skupaj je bilo za Rileyja preveč. "Hej! Spelji se stran! Oviraš policista pri delu in to ti lahko prinese večje težave." Mu je zarevskal nazaj medtem ko je še vedno držal roke ugrabiteljice. Že res, da je naredila nekaj zelo slabega a v njegovih rokah so si tudi slabe osebe zaslužile nekaj bontona. Nežno jo je potisnil naprej saj je bila sedaj končno nevarnost mimo. "Okrepitve so na poti, tam bodo čez nekaj sekund." Je zvenel glas po radiu, ki ga je imel Riley še vedno skritega v ušesu. Iz bloka proti kateremu sta se sedaj oba premikala se je nato zalesketal daljnogled. Ostrostrelec je signaliziral svoji tarči, da jo ima na preži in da ni smisla za pobeg. Res je da je ni smel ustreliti a lahko jo je samo onesposobil. Navsezadnje je bil zato usposobljen. Policijski avtomobil se je ustavil nekaj metrov pred njima. Ven je stopila ženska policistka, za njo pa policist. Oba sta prihitela mimo njiju, kar je pomenilo da ima Riley zeleno luč. Ostala policista sta poskrbela za očeta ter ugrabljenega sina ter pomagala preiskovalcu da sta se rešila novinarjev ki so bili vedno na preži. Na sovoznikovem sedežu je sedela Rileyju dovolj znana oseba. Robert ga je spremljal na njegovi zadnji nalogi, ki je na žalost spodletela. ""Obtoženi ste ugrabitve Michaela Nathana Williamsa. Imate pravico do molka. Vse kar boste storili ali rekli bomo uporabili proti vam na sodišču. Za vse ostalo ti mora biti pomoje precej znano, kaj sledi." Robert je že z nasmeškom stal pred avtomobilom z odprtimi vrati. Riley ni bil več tako grob do nje. Morda se je skupaj z njenim sodelovanje malce sprijaznil. Nežno je z roko zavaroval njeno glavo medtem ko jo je položil v policijski avtomobil. "To bo pa treba nazdraviti moj prijatelj." Se je glasno nasmejal Robert ko je težko zaloputnil z vrati policijskega avtomobila ter se sam vsedel na sovoznikov sedež. Čez nekaj minut so vsi trije s sireno odbrzeli iz kraja zločina, proti policijski postaji.

Ni bil ravno najbolj prijeten občutek na svetu, ko ji je agent s pištolo meril v obraz. Ampak zadržala se je in samo stala tam. Lahko bi ga brcnila ali kaj podobnega, ampak navsezadnje je bil to FBI. Pa še ideja o ostrostrelcu na strehi ji ni bila preveč všeč, zato je samo rahlo namrščila čelo.
Za trenutek jo je v roki zaskelelo, ko je izvedel tisti poseben prijem, ki ga je obvladala tudi Julia, potem pa je raje nehala premišljevati in se obrnila. K temu jo je pravzaprav prisilil agent in zaradi tega dejstva ga ni imela prav nič rajši. V naslednjem hipu je na roki začutila hladen, kovinski prijem lisic, svoj pogled pa je uprla naravnost v tla. Zbralo se je že kar nekaj opazovalcev in ne bi bilo preveč dobro, če bi vsi videli njen obraz. Pravzaprav ni mogla verjeti, da premišljuje o takšnih stvareh. Namrščila se je, njeno pozornost pa je pritegnil Nathaniel Williams, ki se je besno razkoračil pred njo. Če je mislil, da jo je s pljunkom ponižal, se je presneto motil. Kljubovalno je dvignila brado in se mu zazrla naravnost v oči. Ni izgledal preveč obupan zaradi ugrabitve sina ali česa podobnega, temveč je bil prej videti jezen, ker je tratila njegov čas. Ampak v naslednjem hipu je agent moškega grobo odslovil. Skoraj hvaležno ga je ošinila s pogledom, ki je že trenutek zatem zaledenel, saj se je zavedla, da jo je navsezadnje aretiral in to ga vsekakor ni delalo junaka v njenih očeh.
Počasi je odšla naprej, saj pravzaprav ni imela druge izbire. Njen obraz ni izdajal čustev niti takrat, ko se je pred njo ustavil policijski avtomobil. Ko je agent začel govoriti, se je obrnila in ob tem ponosno dvignila glavo. Že res, da jo je aretiral, ampak kljub temu je še vedno imela svoj ponos. Zadržala se je, da se ob branju oziroma deklamiranju njenih pravic ni nasmehnila in se usedla v avtomobil. Oziroma jo je agent preprosto potisnil noter. Oba moška sta se usedla v avto in s pogledom je ošinila tistega, ki je sedel na sovoznikovem sedežu. Pravzaprav ji je bil nekoliko antipatičen, morda tudi zato, ker je načrtoval proslavljanje njene aretacije. Grdo ga je pogledala, potem pa se vdano v usodo naslonila nazaj na sedež in se ni več menila za pogovor, ki se je odvijal v avtomobilu. S pogledom je spremljala okolico, ki je hitela mimo, medtem ko so se ob glasnem tuljenju siren odpeljali. In pravzaprav sploh ni potrebovala ugibati, kam.