JFK Airport

Bil je to dolgočasen septebrski dan. Na nebu je izza oblakov kukalo sonce in bledo sijalo na New York. Bilo je kakšnih 20 stopinj, ne več. Jesen je že počasi trkala na vrata, temperature so bile vsak dan nižje in nižje, listi na drevesih pa so že začeli dobijati pridih rumene barve.
Lyle se je počasi in zdolgočaseno premikal proti letališču JFK. Danes je dobil svojo prvo nalogo v novi "službi". Moral je prestreči pošiljko umetnin in kipcev, ki so jih poslali Giannijevi. Bil je nekoliko negotov. Nikol še ni sodeloval v organizrani kriminalni družbi in do zdaj je le sem in tja ukradel kakšen mobitel ali denarnico v gnečah, ki so bile zelo pogoste v New Yorku. A bil je odločen, da mu bo ta podvig uspel. To je bila prva naloga in ni hotel razočarati svoje nove šefice. Dvignil je pogled. Hodil je po Arlingtonovi aveniji ter se bližal podzemni postaji Highland Park, kjer se bo vkrcal na podzemno in z njo odšel do letališča. Odločil se je, da bo JFK obiskal čimprej, še preden pride do izmenjave, da bi pregledal vse možnosti za beg, ko prestreže pošiljko. Seveda je bilo treba najti tudi dobro skrivališče iz katerega bo opazoval prihod in čakal na pravi trenutek za napad. Kot prvo pa je sploh moral najti lokacijo na kateri bojo Giannijevi oddali pošiljko, saj JFK ni majhen.
Spuščal se je po tekočih stopnicah. Na podzemni je, kot ponavadi, bilo ogromno ljudi. Eni so prihajali na postaje, drui pa odhajali. Lyle se je osredotočil na table, ki so kazale katera postaja je v kateri smeri. Ni se pogosto vozil s podzemno, še posebaj ne v tem predelu New Yorka. Končno je našel tabo, ki je kazala da se postaja Highland Park nahaja le nekaj metrov stran od njegove trenutne lokacije. Odhtel je v smeri postaje in za las ujel vlak, ki se je odpravljal v smeri JFK letališča. Kljub neznosni gneči, je imel srečo, ter našel prost sedež in se usedel. Pot do letališča je od te postaje trajala nekaj več kot 15 minut. Ozrl se je naokoli in videl skupino turistov, ki se je držala trdno skupaj, saj se niso hoteli izgubiti. Nasproti njega je sedela mati z otrokom v naročju, ob njem pa je sedel mladenič, malo večji kot on, imel je črne lase, ter prodorne rjave oči. Bil je star kakšnih 17-18 let. Pogled na tega fanra je Lyle-a odnesel v preteklost.
Kakšnih 11-12 let nazaj, bi v tem trenutku sedel v svoji klopi v New Yorški gimnaziji, kjer je imel zelo dober ugled. Bil je eden najboljših učencev ter med boljšimi športniki na šoli. Družil se je s šolsko elito, vsi so jim zavidali. Doma je spodbujal mlajšega brata, da bi šel po njegovih stopinjah. Spomnil se je na Jane, eno njegovih najboljših prijateljic s katero je preživel večino svojega prostega časa. Obetala se mu je dobra prihodnost, predvidevali so da bi lahko bil sprejet na najboljše ameriške univerze. Nekoč se je celo zalotil, da razmišla o tem, da bi študiral na Harvardu. Kje se nahaja zdaj? Je navaden zločinec, ki je do pred kratkim kradel telefone, denarnice in razno razen nakit od turistov in drugih prebivalcev New Yorka. A to je delal samo zaradi tega, da bi lahko preživljal sebe ter mlajšega brata. Moral mu je plačevati tudi šolanje, saj ni hotel, da bi v tem trenutku šel po njegovih stopinjah, tako kot je to hotel, ko je bil še najbolj uspešen učenec na šoli. In to samo zaradi staršev, katere je sovražil iz dna srca. Tisti dogodek. Tista noč. Še sreča, da je Leo prišel domov še preden se je lahko karkoli zgodilo. Še sreča, da je bil toliko pameten in je takoj zbežal. Kasneje se je samo vrnil po Lea, saj ni hotel, da se mu zgodi kaj podobnega. Sploh si ni mogel zamisliti, kaj bi storil v primeru, da bi poskušal posiliti tudi Lea. O tem dogodku ni nikoli nobenemu nič omenil, saj ga je bilo tega sram.
"Naslednja postaja Highland Park" se je zaslišalo iz zvočnika nad Lyle-ovo glavo. Ta zvok ga je prebudil iz njegovih misli. Prebudil ga je iz strašnih dogodkov iz njegove zgodovine. Vstal se je ter se prerinil do vrat. Čez nekaj sekund je vlak začel upočasnjevati ter se tudi ustavil. Odrpla so se vrata in roj turistvo je poskušal vdrti v vlak, druga skupina pa je poskušala oditi iz njega. Nekako se je prebil v zunanjost ter se s hitrim korakom odrpravil proti tekočim stopnicam, ki so se dvigovale iz podzemne. Ko so bile pri vrhu se je Lyle-u začel razprostirati pogled po ogromnem letališču. Na stekleni površini je zagledal napis Terminal 4. Predvideval je, da bo predaja pošiljke potekala na tem terminalu, saj je tu pristajalo kar nekaj letal iz Palerma, prestolnice Sicilije.
"Pa začnimo" si je rekel in se odrpavil v notranjsot.

Lyle je vstopil skozi vrata. Zagledal je množico ljudi, ki so hiteli proti različnim izhodom in se potem vkrcali na letalo ter se odpravili proti Italiji, Franciji, Rusiji, Japonski in ostalim državam sveta. Drugi so prihajali skozi vrata ter iz letal, ki so pravkar prispela iz Češke, Indije, Kitajske in ostalih oddaljenih dežel. Videl je tudi delavce, ki so skrbeli za čistočo na letališču. Tu so bili tudi delavci, ki so prodajali karte, ki so pomagali turistom, da najdejo pravi izhod, tu je bila tudi policija, ki je skrbela za red, ter varnostniki, ki so pazili, da ne bi prihajalo do kakršnihkoli izgredov. Skratka ugotovil je, da tukaj, v tem prostoru, nikakor ne bo mogel prestreči vseh dragocenosti, ki jih pošiljajo Giannijevi, saj bi bilo preveč tvegano, da ga ulovijo. Že sama misel na to, da bi pošiljko prestregel tukaj, je bila skrajno nora.
Adrienne mu je sporočila, da bo pošiljka prispela na letališče v roku treh dni, se pravi da bi lahok prišla tudi že danes. Upa je, da se to nebo zgodilo še tako kmalu, ker ni še našel prave rešitve, kako se dokopati do vseh umetnin. Pogledal je na razpored, ki je kazal, da bo naslednje letalo iz Palerma prispelo čez nekaj več kot 2 uri. Če pošiljka prispe s tem letalom, potem nima veliko časa, da se pripravi. Lyle je predvideval, da bo pošiljka prišla z letalom iz Palerma, saj je bilo to mesto prestolnica Sicilije, Giannijevi pa so bili ena najpomembnejših družin v tem delu Italije.
Odpravil se je proti izhodu, na katerem bi moralo pristati letalo iz Italije. Na poti proti izhodu je zagledal delavca, ki je vozil voz z nekaj prikolicami, na katerih so bili aloženi kovčki ter potovalke potnikov. Če bi si lahko na kakršnkoli način priskrbel uniformo, ki jo imajo delavci na letališču bi bil to idealen način za pobeg, ko bi imel pošiljko. Enostavno bi jo odložil v eno od prikolic ter jo prepeljal do izhoda, nato pa bi jo samo prenesel v avto, ki ga bo imel v pripravljenosti pred letališčem in to bi bil prvi uspeh. A prvo mora nekako dobiti uniformo. Seveda mora tudi izdelati načrt, kako bo sploh prišel do pošiljke. Odšel je do izhoda in ko je prispel do zunanjosti, se je ozrl naokoli ter iskal prostor kjer bi se lahko skril. Nedaleč od prostora kjer je stal, je zagledal delavce, ki so opravljali dela na zunanji steni letališča. Ob steni se je dvigala ograja, ki je preprečevala potnikom, da bi se izpostavljali nevarnostim. Tistega, ki bi imel kovček bi lahko nekako spravil v prehod med ograjo in steno ter ukradel kovček, a ni vedel kako naj to stori. Se bo že kaj spomnil, ko bo primeren trenutek za to. Nato je vzel telefon ter poslal kratko sporočilo Leu.
Čez približno eno uro me čakaj pred vhodom v 4 terminal na letališču JFK. Ključi od avta so na mizi v dnevni sobi. Ne zamujaj, ker je nujno. Ti razložim, ko se vidiva!
Nujno je potreboval bratovo pomoč, saj je do letališča prišel s podzemno. Seveda ni pričakoval, da se bo pošiljka pojavila že danes, a je moral biti v pripravljenosti. Pogledal je na uro. Imel je še približno uro časa, do prihoda letala iz Palerma. Odpravil se je v notranjost, saj je moral nujno na wc. Ko je po nekaj minutnem iskanju končno enega našel je vstopil. To je bil manjši prostor, z dvema pisoarjema, ter dvema wc kabinama. Ko je opravil, kar je imel za opravit in, ko se je odpravil proti umivalnikom, da bi si umil roke, je skozi vrata, prišel eden izmed delavcev JFK letališča. Nosil je prav tako uniformo kakršno je potreboval Lyle. Lyle se je moral v delčku sekunde odločiti, kako bo prišel do te uniforme. Ko se je delavec obrnil stran ga je doletelo nepričakovano. Lyle se je nanj spravil z močnim udarcem v zatilje, ki ga je takoj spravilo v nezavest. Hitro ga je zvlekel v eno izmed wc kabin in mu začel slačit uniformo. Upal je samo, da ga ne bo nihče zalotil pri početju, ker bi se lahko končalo slabo zanj. Končno mu je uspelo. V nekaj trenutkih je bil že daleč od štranišča in upal je, da njegovo žrtev ne bo v kratkem nihče našel. Segel je v žep uniforme in v njej zatipal ključek. Na lice se mu je prikradel nasmešek. "To je to" je pomislil. Odpravil se je na iskanje voza, s katerim bo prepeljal pošiljko do izhoda. Čez približno 5 minut je naletel na enega. Z umirjenim korakom se je odpravil do voza, ter ga prižgal in odpeljal proti izhodu, kjer je nameraval počakati na letalo iz Palerma.
"Letalo iz Palerma bo pristalo čez 3 minute" se je slišal nežen ženski glas iz zvočnika. Lyle je pogledal na uro. 'To pa ne bo dobro' je pomislil. Letalo bo pristalo 15 minut prej, kot je bilo načrtovano. Imel bo komaj dovolj časa, da z vozom prispe do izhoda. Rahlo je pospešil in čez približno 2 minuti je stal ob vozu in opazoval letalo, ki se je počasi bližalo pristaniški stezi. 'Upajmo da bo Leo prišel kaj prej, ali pa da Giovannijeve pošiljke še ne bo na tem letalu' je pomislil Lyle in nestrpno opazoval letalo, ki se je zdaj že vozilo po pristaniški stezi.

Iz spanca jo je prebudil pilotov glas. Pogledala je skozi okno in videla, da bodo počasi že pristali v ogromnem New Yorku. Z roko si je pomela oči in počakala na popolen pristanek. Ko se je med gnečo končno prebila s letala je vanjo udarila vlaga. Z grozo je kmalu ugotovila, da zunaj dežuje. Ker ni imela dežnika je takoj po tem, ko je zapustila letališče poklicala taksi. Ni se hotel vznemirjati z dejstvom, da je na svojo prtljago čakala več kot pol ure. Tako je pač bilo.V bližnjem hotelu je že imela rezervirano sobo za štirinajst dni počitnic. Mogoče bo ostala še dlje, a trenutno o tem še ni veliko premišljevala.

Tyler je tistega dne vstal zelo zgodaj zjutraj, odšel v službo a se je zelo kmalu vrnil, saj ga je na službenem računalniku čakala pošta o novi nalogi. Po hitrem postopku v največji kovček zložil vse kar je potreboval za hitro, skoraj intervencijsko, službeno pot v Miami. Z dvigalom se je kakor hitro je moral spustil v garažo, kovček odložil v prtljažnik ter se vsedel za volan. Ker je že rahlo zamujal na letališče se je odločil 'izkoristiti bonus' uslužbenca FBI. V svojega Aston Martina je vgrail sireno in signalne luči v prednjo masko. Vklopil jih je. Konec koncev, to je res bila intervencijska vožnja. Ko je pripeljal in parkiral svoj avto v garažo ja zelo hitro s kovčkom vred stekel na terminal E. Bil je med zadnjimi potniki, ki so se vkrcali na notranji let New York-Miami. Udobno se je namestil v prvem razredu, počakal da so vzleteli, potem pa je na poličko pred seboj postavil prenosnika in se pričel pripravljati na nalogo.

Takoj, ko je od Sarah dobila e-mail sporočilo o njeni novi nalogi, se je lotila dela. Na internetni strani je preverila vse prihode letal iz Sicilije in ugotovila, da bo naslednji pristal čez dobri dve uri in pol. Ni odlašala z odhodom na JFK – morala si je vse natanko ogledati in storilca, ki bi hotel ukrasti kipce zelo znane družine Gianni, prijeti pri samem dejanju, če bo hotela primer uspešno zaključiti. Seveda pa ni bilo nujno, da bodo kipci prispeli prav danes, lahko bodo tudi v roku naslednjih dni, a tako bo imela le več časa, da si ogleda teren in med vsemi obiskovalci letališča poskuša najti tistega, ki se bo tudi ves čas zadrževal tam.
Zapela si je tok s pištolo, za pas zataknila svojo značko in si nataknila usnjeno jakno. En pogled skozi okno ji je povedal, da zunaj kot ponavadi spet dežuje, kar ji ni priklicalo kakšnega nasmeha na ustnice, a sedaj se res ni imela čas ukvarjati še s tem. S svojim avtomobilom se je zapeljala do letališča in na srečo zaradi poznega dopoldneva ni padla v kakšen prometen zamašek, v katerem bi obtičala vse predolgo, saj je bila prav vsaka minuta važna, glede na to, da je morala storilca prijeti pri samem dejanju, če ga bo hotela do konca zašiti. Nič drugega ni bilo bolj pomembno kot to. Avtomobil je pustila na njihovem ogromnem parkirišču. Hitro je skozi naliv pohitela do ogromne zgradbe in se takoj pomešala med tok ljudi, ob tem pa so njene oči bile ves čas uprte nekam navzgor, saj je iskala pravi terminal, kjer so bili odhodi in prihodi iz glavnega mesta Sicilije, Palerma. Kmalu je našla pravega in se usmerila tja, medtem pa si s čela odstranila od dežja mokre lase, ki so ji silili v oči.
Pristojne na JFK je že pred prihodom sem poklicala in jih obvestila, da pričakujejo rop in da naj bodo pozorni na vse tiste, ki se bodo po pristanku letala, kaj mudili okrog samega, ko bodo razkladali prtljago. Pravzaprav je kasneje ugotovila, da ne bi bilo slabo vse preveriti, čeprav si bo s tem naložila samo več dela. Vse si je podrobno ogledala, saj ni hotela, da bi jo na koncu kaj neprijetno presenetilo. Preverila je vse izhode in kje bi mogoče lahko storilec pobegnil, če bi se ji slučajno ponesrečilo in ga ji ne bi uspelo ujeti. Pripravljena je pač morala biti na vse, ni smela dovoliti, da bi bila nepripravljena, ker bi potem šla cela naloga po gobe, kar si pa prav zagotovo ni želela. Pri delu, ki ga je opravljala si vedno moral biti temeljit in pozoren ves čas. Če je bilo potrebno, si moral oči imeti tudi na hrbtu. Še posebno pa je bilo od vsega najbolj pomembno vnaprejšnje predvidevanje…
Zasedla je enega izmed praznih sedežev med neko starejšo žensko na eni strani in mladim moškim na drugim. Oba sta bila zatopljena v knjigo in časopis, Silver pa je ta čas opazovala preostale ljudi, ki so je zadrževali na terminalu 4. Noben posebej ji ni padel v oči, a zavedala se je, da je lahko kdorkoli tu, skupaj z njo na tem terminalu bil tisti, ki je skrbno načrtoval rop kipcev. Le nekaj minut kasneje se je v žepu oglasil njen mobilnik in hitro ga je izbrskala ven ter pristavila k ušesu. Ob slišanem je prikimala in rekla, da se bo takoj zglasila na kraju, ki so ga ji prav kar povedali. Navidez mirno je vstala, da ne bi vzbudila prevelike pozornosti pri njenih dveh sosedih, saj bi lahko ob burnem reagiranju videli njeno pištolo, kar bi sprožilo vse splošni preplah, kar bi storilca lahko spravilo v beg, čeprav je glede na novice, ki jih je slišala po telefonu, dvomila, da se ta hip zadržuje še tu, a previdnost ni bila odveč.
Uniformiranemu moškemu, ki je stal pred zasliševalno sobo je pokazala značko in brez besed jo je spustil v notranjost. V majhni sobi z mizo in štirimi stoli okrog sta bila dva moška in se pomenkovala. Starejši možakar si je na zatilje pritiskal krpo, ki je bila polna ledu, drugi, mlajši, pa je stal poleg in ga nekaj spraševal; a ko so se vrata zaprla za njo, sta se oba obrnila k njej. ''Pozdravljena. Preiskovalka Peabody, Silver. Pred nekaj minutami ste me klicali, da imate nekoga, ki bi mi lahko pomagal?'' je začela z uvodnim pozdravljanjem. ''Agent Nicholson, David,'' se ji je mlad moški predstavil in Silver mu je na kratko v pozdrav pokimala. ''Klical sem vas zaradi tega moškega Michaela McQuina, ki smo ga našli slečenega in nezavestnega na moškem stranišču. Od tu dalje pa najbolje, da ga sami izprašate o podrobnostih in ker ste nas poklicali o morebitnem ropu, smo pomislili, da bi lahko bilo kaj povezano, zato pa tudi naš klic,'' ji je agent Nicholson vse obrazložil. ''Najlepša hvala,'' se je na kratko zahvalila, mu namenila še rahel nasmešek, Nicholson pa je samo prikimal in se umaknil na drugo stran zasliševalne sobe. ''Še enkrat pozdravljeni gospod McQuin. Upam, da bo z vašim zatiljem čim prej boljše,'' je prijazno začela, sploh, ko je videla, da je možak precej razdražen zaradi vsega skupaj. ''Ste moškega, ki vas je napadel slučajno videli? Bi ga znali opisati, samo v grobem, če bi šlo?'' je v istem prijateljskem tonu nadaljevala, da bi čim več izvlekla iz njega. Sprva je od njega dobila samo namrščen in namrgoden pogled in videti je bilo, da se je omehčal šele, ko je s pogledom zdrsnil čez njo in si najbrž mislil: 'Kaj mi bo sedaj ta ženska težila', ko se je ustavil na njenem zaobljenem trebuhu in videla je, da se mu je trd pogled v očeh počasi le omehčal. Silver pa so se ob tem kotički ustnic komaj zaznavno uvihali navzgor. ''Hmm… Nisem ga ravno najbolje videl, ker ponavadi res ne gledam moških, ki hodijo na stranišče. Mislim, pa da je bil ne prav visoke postave in…,'' se je popraskal s prosto roko po čelu in ga močno namrščil, ko je mrzlično razmišljal, kdo ga je napadel. Videl, ga je samo v odsevu ogledala, ko je ravno malo dvignil glavo, da bi se pogledal v ogledalo in nekje v možganih je imel, da je bil moški… ''bil je plešast,'' je na koncu zmagoslavno dejal in Silver je pohvalno prikimala. ''Vzel pa vam je vaš kombinezon, ste imeli kaj vrednega notri?'' je vprašala, a je možakar samo skimal z glavo. ''Le ključe od mojega vozička s katerim prevažamo prtljago,'' je povedal in nato skomignil. Zdelo se je, kot bi ga želela še nekaj vprašati, a je ravno takrat zaslišala, kako so po zvočniku oznanjali, da bo letalo iz Palerma pristalo čez nekaj minut. ''To je skoraj 15 minut prezgodaj,'' je rahlo in nekoliko nejevoljno vzkliknila. ''Najlepša vam hvala gospod McQuin, zelo ste nam pomagali,'' se mu je nasmehnila in mu ponudila roko, v katero je stari mož segel brez ugovarjanja in ji jo mehko stisnil. ''Slišali ste ga agent Nicholson. Iščemo nižjega moškega, plešastega, ki nosi rdeč kombinezon in se gotovo že zadržuje nekje na pisti. Vendar mu ne smemo dati vedeti, da vemo zanj. Navsezadnje ne vemo, če bodo ravno danes prispeli kipci,'' mu je naročila, nato pa že odhitela ven, ne da bi počakala na njegov odgovor in stekla na plano, medtem časom pa že ven iz torbice potegnila daljnogled in ga usmerila proti letalu. Na vozičku s prtljago je res sedel moški, kot ga je opisal gospod McQuin. Počasi se je približala letalu in ves čas bila v pripravljenosti, če bi bilo potrebno steči za njim.

Med letom mu je celo uspelo nekoliko zadremati, zato ga je rahlo tresenje letala ob pristanku še toliko bolj zmedlo. Toda bil je vesel, da so končno pristali, saj mu več urno sedenje pri miru nikoli ni pretirano dišalo. Končno so se vrata letala odprla in Leon je lahko izstopil ter se odpravil v smeri proti terminalu, ki je bilo namenjeno prihodu zasebnih letal. Tam ga je že čakal taxi, s katerim se je nato odpeljal proti hotelu, ki si ga je bil rezerviral nekje na Manhattnu.

Bila je na poti iz Miamija, ko je sedela na letalu za New York. V torbi, ki je bila edini del njene prtljage je imela spravljeno ogrlico, ki je očitno izgubljeni del plena, ki ga je nekdo odnesel iz Luigijeve starinarnice. Upanje, da je na njej kakroli, kar bodo lahko uprabili za dokaz, kdo je tat je bilo vedno večje, bolj ko se je bližala pristanku. Ne letatlišču jo je že čakal taksi, ki jo bo odpeljal, do hotela kjer je imela rezervirano sobo, takorekoč vsakokrat, ko je bila v New Yorku. Saj bi lahko že sedaj odšla v štab, toda uraj je bila nekaj čez tri zjutraj in to je vseeno malo pretirano. Počakati bo pač potebno do jutri zjutraj, potem pa lahko upa, da ji bo delo z tem, kar bodo forenziki našli na orglici vaj malo olajšano. Imela je podan tudi opis vseh ljudi ki so bili zadnje tri dni v starinarnici. Bilo jih je samo sedem in že zaradi tega je upala, da se bo karkoli na ogrlici ujemalo z kom izmed njih.

Soph je po dveh dneh, ki jih je prebila v hotelu na Manhattnu in popoldnevih, ki so se ji vlekli v štabu FBI-ja, ponovno sedela na letalu za Miami. Njena naloga se je nadaljevala in sedaj je morala le še Luigija povprašati o nekaj stvareh in upati, da jo vse to pripeljalo na pravo sled. Na ogrlici, ki jo je našla na tleh starinarnice, oziroma jo je Luigi je bilo prstnih odtisov približno petih oseb. Imela je slike le teh in dodatne podatke, obtožnice in njihove dosjeje. Nekateri so bili popolnoma čisti, o drugih se sploh ni nič vedelo, tretji pa so bili že stari znanci policije in FBI-ja. Takoj ko je letalo spet pristalo na Miamijskih tleh se je z avtomobilom, ki jo je na srečo še vedno čakal na letališču odpeljala direktno k Luigijo. Z nalogo ni hotela več omahovati.

Bil je petek popoldne in ona je stala v kilometrski dolgi vrsti, ki je bila pred pultom, kjer so prodajali letalske karte. Zdelo se ji je, kot da se je kar naekrat cel New York odločil, da mora danes nekam odpotovati. Razumela bi, če bili v naslednjem tednu potem kakšni prazniki, a bili so sredi novembra in o praznikih ni bilo ne duha ne sluha. Rahlo nejevoljno je ošinila ogromno uro in prišla do ugotovitve, da bo komaj dovolj kmalu prišla na letalo, če se vrsta ne bo nekam premaknila. To, da ne bi dobila karte je ni skrbelo, saj je imela že plačano in morala jo je samo še prevzeti. Končno se je vrsta začela premikati in tudi sama je prišla potem hitro na vrsto. Opravila je še vse ostale formalnosti, kot je bila oddaja prtljage in podobno, nato pa je končno sedela na letalu. Za Maimi! Nazadnje, ko je bila tam... No, po njeni krivdi se stvari niso najbolje končale in sedaj je plačevala za svoje napake. Pregnala je turobne misli ven iz glave, saj ni bilo sedaj časa za žalost, končno bo spet videla Adama! Odličnega prijatelja, ki pa ga je videla premalokrat, zato si je vzela prost vikend in se ga odločila obiskati.

Med letom je zaspal, kar se mu je zdel pravi čudež a uspelo mu je. Ko ga je privlačna stevardesa zbudila, da je čas da odide z letala skoraj ni mogel verjeti, da je res na New Yorških tleh. Nekoliko zaspano se je dvignil s stola, pograbil svoj kovček in se počasi spustil po stopnicah z letala. Pomel si je oči in se zazrl v veliko stavbo, ki je predstavljala JFK letališče in na obrazu mu je počasi počival nasmešek. Z roko si je šel skozi lase in se malce pretegnil, saj ga je vse bolelo od neprijetnega položaja na letalu. Čez nekaj minut je bil že mimo carine in avto, z njegoim voznikom ga je že čakal pri vhodu. V avtu je bila seveda vsa njegova prtljaga, ki jo je nekaj minut prej prevzel njegov voznik. Le ta mu je odprl vrata in Adam se je skoraj brezbrižno vrgel na zadnji sedež. Povedal mu je naslov svojega hotela in zaprl oči, ko je avto speljal.