Policijska postaja

Parkirala je svoj avtomobil pred policijsko postajo v Harlemu, kjer je nekoč tudi delala; pravzaprav je tu začela, ko je prišla v New York. Obrnila je ključ, da ja motor nehal brneti in se za trenutek zazrla v pročelje umazano bele stavbe. Preplavili so jo spomini in na obrazu se ji je izrisal droben nasmešek, ko se je spomnila na vse prigode, ki so se ji zgodile v tistih dveh letih, ko je bila kot policistka zaposlena tu. Odpela si je varnostni pas in preden izstopila iz avtomobila še enkrat prebrala Sarahino elektronsko pošto. Prepričana je bila, da si ji obeta zanimiv primer. Čeprav niso policisti izvedeli še nič koristnega od vseh teh štirih moških, razen, kje so bili oropani, ji to ni vzelo elana. Sploh pa po izkušnji z Osvaldom, kjer je morala vse moči napeti, da je iz njega izvlekla koristne informacije, ki so jo potem pripeljale do osumljenke, čeprav že mrtve, ko ji jo je končno uspelo najti; pa je bil Osvaldo nekdanji član Podzemlja, se ji je zdelo, da nihče ne more biti več tako trd oreh, kot je bil on. Vendar pa je bila vseeno pripravljena, da je lahko tudi drugače.
List papirja s sporočilom je pospravila v žep debelejše jakne, saj so z novembrom prišle tudi že precej nizke temperature, preverila, če ima značko in pištolo na svojem mestu, potem pa stopila v zelo hladen in vetroven dan, a na srečo ne deževen in zaklenila avto. Pred postajo se je mudilo precej ljudi, policistov in tistih, ki so bili pridržani, pa tudi tistih, ki so samo šli mimo. Po stopnicah se je povzpela do električnih vrat, ki so se odprle, ko je prišla dovolj blizu in stopila je v toplo in zelo znano notranjost, ki je bila še vedno povsem enaka, kot se jo je spominjala. Vse je bilo še na istem mestu, kot nazadnje, ko je bila tu in kot ponavadi, je bilo polno vrveža. Policijska postaja v Harlemu brez dvoma ni spadala med majhne. Že se je hotela napotiti do pulta za katerim je sedel ostareli policist, ko je nekje iz strani zaslišala, da jo je nekdo poklical po imenu. Zasukala se je nekam na desno od koder se ji je zdelo, da je klic prišel in vsa vesela ugotovila, da ji naproti prihaja njen stari partner, ki je bil najprej tudi nekakšen njen mentor, saj jo je uvajal, Ian Kemp. ''Ian!'' se je zasmejala, ko jo je potegnil v močan objem, ob katerem bi kmalu spustila dušo, potem pa jo je že zaslišal s tisočimi vprašanji, saj je hotel o vsem vse vedeti, še posebno pa, kako se ji kaj godi pri FBI. Ni se manjkalo draženja in zbadanja iz obeh strani. Pritegnila sta nekaj pozornosti, kmalu pa so ju obkrožili še nekateri drugi, ki so se še spominjali Silver. Klepet sicer ni trajal dlje kot deset minut, saj je Silver prav hitro obrazložila, da je tu službeno in da je njena naloga zaslišati tiste štiri moške. Prav Ian se je ponudil, da jo bo odpeljal do policista, ki je opravil zaslišanje.
Družba se je nato hitro porazgubila, saj jih je čakalo nadaljnjo delo, Ian pa jo je odpeljal v ozadje, kjer je imel pisarno policist Douglas, Gareth. Z Ianom sta se potem pred vrati pisarne poslovila, saj je sam moral še spisati poročilo za nek primer, njo pa je tudi čakalo delo. Še hiter objem, potem pa je Silver na hodniku ostala sama. Stisnila je roko v rahlo pest, jo dvignila k vratom in potrkala. Izza njih se je zaslišal kratek 'naprej' in ji dal dovoljenje, da lahko vstopi. Za mizo je zagledala uniformiranega policista že bolj v srednjih letih, ki si zamišljeno nekaj zapisoval. Šele, ko je Silver zaprla vrata za seboj je dvignil pogled k njej. ''Dober dan. FBI preiskovalka Peabody, Silver,'' se je predstavila in mu pokazala značko, ki je pričala o verodostojni njenih besed. ''Verjetno ste vi tisti, ki ste nas klicali,'' je še dodala in se približala njegovi pisalni mizi, medtem ko se je on že dvigal s stola. ''Lepo pozdravljeni. Policist Jacob Higtower,'' ji je ponudil roko, v katero je sama naslednji hip že segla in se rokovala z njim. ''Res je. Poklicali smo vas, ker so k nam prišli štirje moški, ki so prijavili rop. Vse kar smo od njih izvedeli je, da so se v času ropa zadrževali v bordelu Red Light Center. Kako točno je do tega prišlo, nam ni uspelo dobiti informacij,'' ji je na kratko obrazložil, kar je sicer vedela že sama. Spustil se je nazaj na stol, njej pa pomignil, da naj sede nasproti, kar je Silver tudi storila. ''Kaj pa te štirje moški? So kakšne informacije o njih, mogoče kriminalna preteklost?'' ga je nato povprašala, saj je bilo čisto mogoče, da je šlo spet za kakšno maščevanje Podzemlja oziroma zahtevanje njihovega deleža. ''Vsi jo imajo, a po večini ne gre za velike prekrške. Kazni zaradi napačnega parkiranja, prehitra vožnja in posledični odvzem izpita, vožnja pod vplivom alkohola in drugih nedovoljenih substanc,'' ji je našteval in naredil kratek predah preden je nadaljeval: ''Le eden izmed njih, Sean Rinder, je bil nekoč obtožen kraje avtomobilov, a potem oproščen zaradi pomanjkanja dokazov. Je pa to bilo pred skoraj več kot dvajsetimi leti, ko je bil komaj polnoleten.'' Silver je prikimala in se rahlo zamislila. Nič od tega ne bi mogla povezati z mafijo, saj so ljudje vsakodnevno vozili prehitro in pod vplivom alkohola, ali pa dobili globo zaradi neplačanih napačnih parkiranj. To ni bilo sedaj že nič posebnega. A bolj jo je zanimal ta zadnji, ki bi lahko imel kakšno zvezo s Podzemljem, čeprav je nekako dvomila v to, saj ji je Higtower v nadaljevanju povedal, da so vsi štirje zelo uspešni poslovneži z družinami in ki se jim denarja sploh ne manjka. Vendar, če je resnično hotela izvedeti, kaj se je tisto noč dogajalo, bo morala vse štiri natančno izprašati. ''So sedaj tukaj, da se kar lotim dela?'' se je pozanimala pri policistu. ''Trenutno ne, morajo biti pa čez eno uro nazaj tukaj. Medtem časom vas lahko odpeljem do zasliševalnih sob, pa se kar pripravite?'' jo je povprašal in Silver je prikimala. ''To bi bilo odlično. In še za kopijo vašega poročila bi prosila,'' je nato dodala in ga ob tem vprašujoče pogledala. ''Čez pol ure vam ga bo tajnica prinesla v eno izmed sob,'' se je strinjal, da ga ji bo prinesel, kar je pomenilo, da se bo tudi sama lažje orientirala. Zatem ji je pokazal kje so zasliševalne sobe, čeprav je Silver dobro vedela kod se gre, a mu tega nekako ni omenila, sploh pa je Higtowera prvič videla tu. Popeljal jo je do sob, potem pa pustil tam z obljubo, da dobi poročilo, takoj ko bo mogoče.

Z eno uro odloga je bila Silver res precej zadovoljna. Imela je dovolj časa, da vse pripravi in dobro tudi razmisli o vsem skupaj. Dobila je na mizo tudi vse štiri kartoteke od oropanih moških in res ni mogla najti nikakršne povezave med njimi in mafijo. Očitno so se samo znašli ob napačnem času na napačnem kraju in bili žrtev nekoga. A to je seveda Silver morala še dokazati . V avtomobil se je vrnila po svojo aktovko, kjer je imela vse svoje stvari in se ni več ukvarjala s tem, koga vse tu še pozna. Sem je prišla zaradi dela, ki ga je morala opraviti. Za razne klepete in ostalo kar je spadalo poleg bo kasneje imela še povsem dovolj časa.
Pravkar je iz velike skodelice pila kavo, ki jo ji je pred nekaj minutam prineslo mlado dekle, ki se je najbrž ravno uvajala v policijsko delo, s kavo pa je dobila še obljubljeno poročila, ki se ga je takoj lotila brati. Vsa štiri zaslišanja so bila natančno napisana in opisana, vendar res ni bilo v odgovorih moških ničesar s čimer bi si lahko pomagali. Na nek način se ji je zdelo, kot da bi se zmenili kako bodo odgovarjali, ali pa da mogoče sploh ni šlo za nikakršen rop, vendar so hoteli dobiti samo odškodnino. Vse skupaj je nekako postajalo kar vedno bolj in bolj zanimivo, da je že komaj čakala, da bo ura že končno dve in se bodo vrnili nazaj na policijsko postajo.
Popila je svojo kavo in se iz dodatnega prostora, iz katerega si lahko nemoteno in predvsem neopaženo gledal zaslišanje, zazrla v prostor v katerem je bila le miza in dva stola, če je seveda odštela njeno aktovko in nekaj papirjev, ki so bili zloženi na mi, skupaj z magnetofonom, saj je vse skupaj nameravala tudi posneti. Malo pred drugo uro je vstopila v notranjost, pregledala če ima res vse, kar potrebuje in se naslonila na rob mize, pri tem pa ošinila še svojo zapestno uro. Nekdo je potrkal in izza vrat – skozi katera so navadno privedli zločince – je pokukala svetlolaska, mlada policistka. ''Preiskovalka Peabody, vsi štirje moški so sedaj prišli nazaj. Katerega vam naprej pošljem naprej?'' jo je vprašala, še vedno iz ne povsem odprtih vrat. Za trenutek je pomišljala, nato pa pograbila z mize prvo kartoteko in jo odprla. ''Kar gospoda Seana Rinderja, prosim,'' ji je nato rekla in kartoteko zaprla nazaj. Policistka je prikimala, vrata pustila rahlo priprta, ko je odšla iskat prvega moškega. Mogoče bi bilo bolje, če bi jih Silver počakala že na vhodu in bi jih sama pospremila potem do sem, a sedaj je že bilo, kar je bilo. ''No, da vidimo, kako trd oreh boš Rinder,'' je rekla in kartoteko odložila na mizo. Ravno v tistem hipu so se spet odprla vrata in vstopil je moški v elegantni obleki in kot je že po zapisanem v poročilu in kartoteki, ne prav veliko starejši od nje. ''Lepo pozdravljeni gospod Rinder. FBI preiskovalka Peabody, Silver,'' se je kot vedno in že povsem ustaljeno predstavila, ob tem pa mu pokazala tudi svojo značko, ki jo je imela zapeto za pas. Opazila je, da jo je naprej premeril od nog do glave in se ustavil na njenem zaobljenem trebuhu, saj se je Silver že zdavnaj znebila jakne, ki ji je visela čez stol in imela oblečeno le majico z dolgimi rokavi, ki ni nič skrivala. ''Sean Rinder,'' se je naposled le predstavil z globokim glasom, čeprav to niti ni bilo potrebno, ker ga je že poklicala po priimku in segel ji je v ponujeno roko. ''Potem pa kar sedite, da čim prej zaključimo s tem,'' mu je pomignila na enega izmed stolov in čeprav je videla upor v njegovih očeh, je vseeno ubogal. ''Sem mislil, da smo že opravili z vsem tem. Zakaj me mora sedaj zasliševati še FBI preiskovalka,'' je nato le izdavil svoje nestrinjanje in se namrgodeno počil na stol. Silver ni ničesar rekla, dokler ni zasedla drugega. ''Ste se pač zmotili. Več kot očitno je, da ni videti prav velike želje po vašem sodelovanju, pa ste v prvi meri vi s svojimi prijatelji prišli sem, češ da so vas okradli,'' je kar takoj začela z napadom in vprašujoče privzdignila obrv. Moški pred njo se je komaj zadrževal, da ji ni česa zabrusil nazaj, a je pametno obdržal jezik za zobmi. ''Pogovor bom snemala v dobro vas in mene,'' je pokazala na magnetofon, ki je bil položen na mizo. ''Če imate kakšne zadržke to povejte sedaj, ker kasnejše pritožbe ne bodo več mogoče,'' je dodala in vprašujoče privzdignila obrv, ko ga je pogledala v oči. ''Če je že ravno nujno potrebno,'' je čez nekaj trenutkov z zavzdihom odgovoril in pogled preusmeril nekam navzdol na leseno mizo, kot da bi se bal, da bo njen prodoren pogled videl vse do njegovih možganov in kaj se mu plete po glavi. ''Dobro. Potem pa kar začniva, da bo čim prej konec,'' je ustnice rahlo uvihala v nasmešku in vklopila magnetofon. ''Ura je 14.10. Preiskovalka Peabody, Silver v primeru oškodovanca Seana Thomasa Rinderja,'' je začela z uvodom, nato pa kar takoj prešla na vprašanja. ''Gospod Rinder podali ste prijavo, da ste bili okradeni. Je tako?'' je začela od samega začetka, saj je hotela tudi preveriti verodostojnost njegovih besed. V poročilu policista Hightowera je bilo vse natanko zapisano in njo je zanimalo, če se bodo njegovi izjavi ujemali. Povsem je bilo možno, da gre za navadno sleparijo.
''Res je,'' je prikimal v znak odgovora in jo nekako pričakujoče pogledal, češ kaj se obotavljaš in daj že nadaljuj hitro. Silver mu je prav rada ustregla, saj je morala za njih zaslišati še tri moške ne glede na to, da se bodo zgodbe gotovo ponavljale. ''Ja? In, kdaj se je rop zgodil? Če lahko vsaj z približno uro,'' je nato še pridala in videla je, kako se je Sean na drugi strani rahlo zamislil. ''Bilo je v sredo zvečer, torej predvčerajšnjim. Če dobro pomislim ne bi vedel povsem točne ure, ampak enkrat po deseti zvečer,'' je nato skomignil in Silver je prikimala, ter si to zapisala še v dlančnik, čeprav je tako ali tako celoten pogovor že snemala. Delala si je backup, saj bi bilo čisto verjetno, da bi se ji posnetek poškodoval in potem bi ostala brez vseh, morebiti zelo pomembnih, informacij. ''V času ropa, pa ste se zadrževali…'' je vprašala in si medtem še nekaj zapisovala v dlančnik in ko kar ni dobila odgovora je dvignila pogled k njemu. ''Če hočete, da to razrešimo, boste morali odgovarjati na moja zastavljena vprašanja…'' mu je namenila oster pogled in nadaljevala: ''… razen, če lažete že od samega začetka in ste se s svojimi prijatelji domenili, da bi prijavili rop, ki sploh ne obstaja…'' je nagnila glavo rahlo na stran in se zazrla vanj. ''Vas je vaš 'nadrejeni' poslal sem in vas nagovoril k temu? Ali pa se je rop res zgodil in je povezan z grehi iz preteklosti? Oziroma bi bilo bolje, če bi vprašala, če ste se vrnili na stara pota, ste se?'' mu je nizala vprašanja in ga z njimi dražila ''Niste prav čist, kajne?'' ga je dražila in izzivala, da bi se zlomil. Na dan je privlekla njegovo 'umazano preteklost in mu s tem krepko stopila na žulj. ''Tisto se je zgodilo pred več kot dvajsetimi leti! Sploh pa so me oprostili!'' je razburjeno vzkliknil, saj je točno vedel na kaj je namigovala. Kraja avtomobilov. Razsodba nedolžnosti zaradi pomanjkanja dokazov. Vsak se ob tem vpraša, koliko je res bil nedolžen in koliko kriv. Prav lahko bi bil obsojen, če bi tožilstvo imelo več dokazov in tega so se vsi zavedali. Seveda pa nisi mogel izpustiti dejstva, da je bil po krivem obtožen nečesa, ker se je nekomu zameril in ga prijavil.
Vendar Silver ni bila zaradi tega tu, da bi spet vlekla njegovo preteklost na dan in ga obtoževala za stare grehe. Ne, to je bila le taktika. In zakaj točno, mu je bilo tako težko povedati resnico, kaj se je tisto noč zgodilo, je morala še ugotoviti. ''Dam vam deset minut, da se odločite kako in kaj. Nimam časa za vaše igrice,'' je naenkrat rekla, odrinila stol od mize in vstala. ''Ko se vrnem, hočem jasne odgovore,'' ga je s temi besedami samega zapustila v zasliševalni sobi in vrata zaprla za seboj.