Rent-a-boat

Končno mu je uspelo priti do naloge, po kateri Adrienni ne bo več rpedajal zgolj napol praznih denarnic, ki jih je ukradel na podzemni iz ženskih torbic ali žepov. Tudi on je le prišel do točke, ko njegovo življenje oziroma njegov vsakdan ni več rutinski, ampak precej bolj zakompliciran, kot kdajkoli prej. Nič več ne more poležavati do poznega dopoldneva, celo kavi in rednemu zajtrku se je moral odpovedati. Ko se je tudi danes zbudil izredno zgodaj in se ves utrujen odpravil v kopalnico, si je pred očmi že naslikal dan, ki ga bo moral dati skozi. V računalniškem centru mu je uspelo priti do nekaterih pomembnih podatkov, ki se tičejo zaposlenih v muzeju od koder so trgovci ukradli nekaj svetovno znanih del in so bili ravno zaradi tega žrtve ugrabiteljev, ki so jih, po Chandlerjevem mnenju, ugrabili po naročilu direktorja. Toda stvar je definitivno bolj zapletena in težka, kot se zdi na prvi pogled. Vse kar trenutno ve, so naslovi delavcev, pozna njihovo preteklost (nekateri imajo čisto, drugi umazano) in seveda je v njegovem načrtu najprej preveriti tiste, ki imajo na vesti že kakšen zločin. Tudi tokrat je s težkim srcem spustil dozo kofeina, ki jo ponavadi potrebuje za normalno funkcioniranje in zato raje nekaj več časa preživel v kopalnici, ter na vsak način poskušal ukrotiti svoje lase. Ura je bila šest zjutraj in imel je namen spregovoriti z varnostnikom muzeja, kar pa ne bo ravno enostavna naloga. Z njim bo govoril kot policist, zato se je spodobilo, da se primerno uredi in poseže po ponarejeni znački, ki si jo je uredil šele pred kratkim. Oblečen je bil v civilna oblačila, zato da ne bi vzbujal pretirane pozornosti, za pas pa si je vseeno zatlačil svoj revolver, v primeru, da mu kdorkoli ne bi verjel. Tudi to bi se lahko zgodilo, glede na to, da je bil Chandler star zgolj devetnajst let in je bil precej neizkušen. S težkim srcem se je spravil na nedolžnega, ampak vedel je, da je to del njegovega posla, ki ga že leto dni opravlja.
Skoraj s svetlobno hitrostjo je zapustil svoje moderno opremljeno stanovanje in sedel v novi avto, ter se nekaj kilometrov na uro prehitro odpeljal proti Staten Islandu, kjer je bil lociran muzej. Precej oddaljen od civilizacije, bi rekel, toda nič ni imel proti temu. Tako bo njegovo delo samo še nekoliko lažje, in tega se definitivno ni branil. Vožnja je trajala dobrih trideset minut in v tem času je še nekajkrat ponovil govor, ki si ga je pripravil že vnaprej, potem pa je končno zapeljal na parkirišče pred galerijo. Parkiral je poleg še enega avtomobila, za katerega je predvideval, da je varnostnikov, potem pa se počasi in previdno odpravil do zaklenjenih vrat muzeja, ter potrkal. Trajalo je kar nekaj minut (očitno je varnostnik mislil, da ima prisluhe), potem pa se je le prizibal moški, ki ga je opazoval nadvse sumničavo in vse kar je Chandlerju šlo po glavi, je bil pobeg. Lahko bi ga razkrinkal, mogoče se mu ne bo zdel podoben policaju, za katerega se je izdajal, mogoče ga bo izdala njegova govorica in mogoče mu ne bo hotel izdati prav ničesar o ukradenih delih. Toda ni se smel prestrašiti, suvereno je spregovoril z njim, ko je odklenil vrata in še previdneje stopil ven, ter ga vprašal kaj za vraga dela tukaj. "Pozdravljeni. Poslali so me, da preverim, kako ste ukrepali po kraji del iz vaše galerije." je začel z recitacijo vnaprej pripravljenega govora in iz žepa izvlekel značko ter jo varnostniku pomolil pod nos. Tabo mu bo moral verjeti na besedo in mu povedati vsaj nekaj o dogodkih, ki so se zgodili pred nekaj dnevi. Varnostnik je očitno prijel vabo in mu v nekaj stavkih povedal, da so poostrili nadzor nad galerijo, podvojili število alarmnih naprav in nadzornih kamer, kaj več pa žal ni v njihovi moči. "Kaj pa se je zgodilo z ukradenimi deli? Ste jih že dobili nazaj?" je postavil še naslednje vprašanje, na katerega odgovor, ga je izredno zanimal. Varnostnik mu je očitno zaupal, zato mu je pred tistega sumničavega izraza na obrazu izdal, da so poskrbeli tudi za to. Čeprav marsikomu ta stavek ne bi povedal kaj dosti, je Chandler sklepal, da je varnostnik s tem mislil na ugrabitev treh trgovcev in to mu je dalo nov zagon. "Zakaj niste tega prepustili policiji? Vse bi se lahko odvilo dosti slabše, kot si predstavljate." je pokazal narejeno skrb za njih, toda v resnici ga je dosti bolj skrbelo to, kje za vraga bo našel naslednje podatke o ugrabitvi. Če bo v varnostnika drezal preveč, mu ta ne bo več zaupal in naloga lahko hitro pade v vodo. "Hvala za informacije. Mogoče se oglasim še kaj. Rad bi poklepetal še z direktorjem." je rekel in se nato poslovil. Stvar, ki jo je počel, je bila nevarna. Izdajal se je za policista in ravno zato, bi lahko zašel v težave. Pod pretvezo je ravnal v korist FBI, v resnici pa je bil njegov edini cilj najti ugrabljene trgovce in upal je, da mu bo uspelo v zastavljenem roku.