China Bazaar

Christian je bil vse od zmenka z April, ki je minil že tako dolgo nazaj, da se je Chris spraševal, če si ga mogoče ni samo predstavljal, precej na tleh. Zdaj je razumel, zakaj ga vsa dekleta, ki jih je kdaj pustil na cedilu, tako sovražijo. Občutek biti zapuščen brez pojasila je bil vse prej kot prijeten in Chris bi bil še veliko večja razvalina, če ne bi ves čas moral letati v ambulanto in pomagati ranjenim sodelavcem. Aprilinim sodelavcem... April. Pravijo, da se zarečenega kruha največ poje... No, Chris se ni ravno zarekel, je pa delal točno tisto, kar se je zdaj zgodilo njemu. In zato ga je še toliko bolj zadelo.
Z vzdihom se je napotil naprej med stojnicami z najrazličnejšo šaro in vsake toliko kaj prijel v roke in si ogledal, potem pa brez zanimanja spustil nazaj na pult pred seboj in z medlim nasmeškom prodajalcu ali prodajalki odšel naprej. Ni vedel, kam gre in kaj išče, a karkoli je že bilo, ga ni moglo rešiti pred neprijetnimi mislimi.
Nedaleč naprej je opazil stojnico s čaji in se napotil tja. Če ne drugega je potreboval lonček ali dva čaja, navsezadnje je bila zima. Povsem zatopljen v vonjanje vsebin kovinskih škatlic ni opazil, da se mu bliža poznana postava. Kupil je dve škatlici in plačal mlajšemu dekletu, potem pa se obrnil, da bi nadaljeval pot, ko je močno priletel v neko dekle.
"Joj! Oprosti, res te nisem vi-" je začel, ko ga je zadelo spoznanje, da zre naravnost v April.

((April ))

April ni bila redna obiskovalka Chinatowna, a vsake toliko časa ji je glasna tržnica, kjer so se branjevke drle nanjo v Kitajščini, ko je vse mrgolelo okrog nje v pisanih barvah nekako pomirjala. Vse odkar je prišla nazaj iz Miamija se je morala New Yorka na novo navajati, počasi ji je spet lezel pod kožo. V tistih dolgih mesecih, ki jih je preživela na sončnih plažah je kar pozabila kako očarljiv je lahko NY pozimi in zdaj, sredi januarja je vso pravljico ponovno spoznavala. Velikokrat pa se je zalotila da v tihih zimskih nočeh strmi skozi okno in misli na enega samega moškega, ki ji je misli okupiral ves čas v Miamiju, edini razlog zaradi katerega ji je bilo žal oditi. Christian. Dvomila je, da on goji taka čustva do nje, saj je izginila brez da bi mu rekla dve besedi, ko pa se je vrnila ni našla niti sekunde časa da bi ga kontaktirala - če pa se je že spravila k temu, jo je vedno ustavil strah, da si njenega kontakta ne bo želel. Tiho je zavzdihnila ko se je sprehodila od stojnice do stojnice, potem pa se le odločno odpravila proti stojnici s čajem, saj so ji bili všeč nenavadni okusi Kitajskih čajev. Tik pred stojnico je malce pospešila svoj korak in trčila v moškega, ki se je obrnil in zadel naravnost vanjo. "Au.. oprosti nis-" Ustavila se je sredi stavka ko je videla v koga je pravzaprav trčila. Chris. Njeno srce ji je močno bilo in malce se je vzravnala. Kolikokrat je mislila nanj, ga želela poklicati, in zdaj je bil tu pred njo. Kot se ga je spomnila. Kot da nebi mogla verjeti da ga vidi je še enkrat ponovila njegovo ime, potem pa ga brez razmišljanja močno objela in ko se je zavedla kaj je storila, stopila korak nazaj. "Jaz.. oprosti. Kar nekaj časa je že minilo.." Je tiho rekla in ga skoraj malce s strahom pogledala.

[here^^]

Christian je samo butasto zijal v dekle pred seboj. Bila je April. Ali se mu je mogoče že bledlo od vsega tega mišljenja? Je mogoče že v vsakem dekletu, vsaj malo podobnem njej, videl dekle, o katerem je razmišljal zadnjih nekaj tednov? Ni si znal razložiti, zakaj ne more verjeti svojim očem, a nekako se mu je vse skupaj zdelo malo verjetno.
Bila je mafijka. Člani mafije niso bili najbolj znani po tem, da bi gojili čustva do česa drugega kot svojega dela in orožja, ki so ga poleg kupov denarja tako oboževali. In da bi neko dekle, ki se je za delo borilo za svoje življenje iz dneva v dan, ustavljalo zaradi nekoga tako nepomembnega kot je Chris ...
Tok misli je prekinil močan objem, ki mu ga je namenilo dekle, ki je Christian še vedno ni želel poklicati po imenu. Bal se je, da se bo mehurček razblinil in bo kar naenkrat gledal neko zbegano New Yorčanko, ki ga bo na koncu še namahala s torbico in zbežala. Ko ga je končno spustila, se je še vedno na pol presenečen in na pol v pričakovanju uresničitve svojega strahu zazrl v dekle pred seboj in si jo natančno ogledal.
Dolgi kodri, ki so padali na njena ramena, polne ustnice, ki jih je poznal precej dobro, in velike prestrašene oči, ki so vanj zrle kot oči srne, ki gleda v lovca. Po nekaj neskončnih trenutkih tišine, ki je trajala med njima vse odkar ga je izpustila iz objema, je iz Chrisovih ust prišla prva beseda.
"April?" Počasi je le sprejemal dejstvo, da je res ona tista, ki jo gleda v oči, ki ga je ravno objela in ki sedaj tako nerodno stoji pred njim in čaka na njegovo reakcijo. In kakšna naj bi ta bila? Seveda je bil jezen, a tudi razočaran, presenečen, v dvomih in s čudnim občutkom v trebuhu, katerega se niti najmanj ni veselil. Ni vedel, kaj naj ji reče, bil je dobesedno brez besed. Tako je samo gledal v njene oči in v prazni glavi iskal besedo, ki bi ji jo lahko rekel.

Bilo je popolnoma nerealno da sta se tako srečala, po vsem tem času. Seveda si je večino časa tega želela, a zdaj ko je bila pred njim ni vedela kaj naj reče, kako naj pojasni dogodke, ki so se zgodili... Kolikokrat je želela dvigniti telefon in mu pojasniti dogodke na zabavi Adrienne, da med njima in Leonom ni ničesar, a potem se je zgodil Miami in vedela je vprašanja ki bi sledila - zakaj pa si potem šla k njemu v Miami? Težko bi mu razložila da je njen odnos z Leonom striktno platonski, ko pa sta vsem delovala kot 'par', saj sta se vedno objemala in skrbela drug za drugega. Res, da ga je včasih imela rada, mogoče celo ljubila, a ta čustva so že zdavnaj izginila, njegovo mesto je sedaj počasi zasedal človek, ki je stal pred njo. Nerodno se je popraskala po glavi, zdaj že resnično v zadregi, saj je bilo očitno da nihče ne ve ravno kaj bi rekel, kako bi začel pogovor, prebil led. April se je zdelo skoraj neverjetno kako se je lahko v nevarnih situacijah izgovorila iz vsakega problema, ohranila hladno kri, zdaj pa menca in zardeva pred moškim. Malce se je odkrhala in ga zdaj že bolj odločno pogledala. "Torej.. amm.. kako si?" Je malce neposrečeno vprašala in se premaknila malce stran od stojnice, saj so ljudje začenjali strmeti vanju ko sta tako stala in samo strmela drug v drugega. "Jaz... oprosti ker sem kar tako izginila.. No saj ne da ti je važno ampak.." Zavzdihnila je. "Bilo je nekaj težav v službi in..." Ostala je brez besed in ga pogledala, z očmi skoraj rotila naj nekaj reče.

Chris je še vedno samo debelo zijal vanjo, ne meneč se za poglede, ki jih je čutil na sebi vse okrog njiju. Ni mogel umakniti pogleda z April, pa čeprav ni bil prepričan, če je ona tista, ki jo trenutno želi videti. Njen povratek si je predstavljal veliko bolj filmsko kot pa trčenje v kitajski četrti New Yorka. In to ravno v stanju najmanjše pripravljenoti na to, da bo med kupovanjem čaja in razne okrasne šare srečal prav njo.
Ob njenem vprašanju je le z globokim vzdihom počasi le odvirnil pogled in se zastrmel v svoje roke globoko v žepih svoje bunde. Bela vrečka, ki je bingljala ob strani, je dajala komaj slišen šum v vsem tem vrvežu, a jo je Christian vseeno slišal tako jasno kot bi bil to edini zvok. Počutil se je malce bolj lagodno kot pa če bi med njima vladala smrtna tišina.
"V redu." je počasi le izdavil s hripavim glasom in se potem obrnil na stran ter si narejeno natančno ogledoval neko pisano stavbo z velikimi belimi pismenkami, ki jih ni razumel.
Ko je nadaljevala v svojem jecljajočem opravičevanju, jo je samo grdo pogledal; tokrat se je v njem zbudilo tisto malo jeze, ki jo je gojil vse od njenega odhoda. "Ni važno?" je ponovil, kot da je ni slišal. "Veš, eno je, če te ne bi poznal in bi mi bilo vseeno, kaj počneš, ampak po vsem, kar sva imela... Da niti enega ubogega sms sporočila ne moreš poslati - kar bi te stalo minutko življenja - samo pomeni, da tebi ni važno." je dejal s še vedno jekleno hladnim pogledom, ko se je zrinil mimo nje in nadaljeval pot po ulici dalje ne da bi dejansko gledal, kam hodi. Nakupovanja je bilo očitno konec.