Fitness

Po incidentu s Silver (FBI uslužbenko, ki se je pod krinko Leonove ljubimke želela dokopati do podatkov v zvezi z umorom njenega moža), ki se je končal v množici ureznin, ki sta si jih med ravsom nakopala na razbiti steklovini, Leonovim razbitim nosom, prebito ustnico in vrsto potpludb, je Leon oziroma Angel veliko svojega časa prebil v fitnesu, na najbolj oddaljenih napravah, da bi si tako zagotovil vsaj kanček miru. Vse v njegovem življenju se je po tistem dnevu na nek način obrnilo na glavo, čeprav ni imel posebnega razloga za kakršnokoli skrb. Mogoče ga je začelo obremenjevati le dejstvo, da bi moral biti v izbiri svojih posteljnih prijateljic v nadaljno malce bolj previden. In tu je bila še Liselotte - tudi FBI agentko, ki je hrepenela po njegovi družbi bolj, kot bi bilo to za oba zdravo. Leonov deformiran obraz je te dni pritegnil mnogo pogledov, zaradi česar si je tokrat za obisk fitnesa nalašč izbral nekoliko poznejšo uro. Osredotočil se je predvsem na uteži, da bi si tako okrepil mišično moč rok, saj mu je izkušnja z navidez krhko FBI agentko dala vedeti, da se s temi dekleti pač ni ravno za hecati. Kljub zatopljenosti v svoje 'delo' pa ni preslišal odpiranja in zapiranja vrat ter korakov, ki so temu sledili. Ni se trudil pogledati, koga je prineslo, temveč je svojo pozornost še naprej trmasto uperjal v težke uteži, ki jih je ležeč na napravi vzdigoval visoko nad seboj.

((Adrienne? ^^))

Adrienne je imela srečo - njen malček je bil na počitnicah pri enem izmed stricev v sončni Kaliforniji, saj naj bi bil kmalu konec šolskega leta, in Adria je imela vikend le zase.
Ker je spet pozno delala, se je odločila, da se bo poslužila kar službenega fitnessa, čeprav je manjšega premogla tudi njena vila na Staten Islandu. Tako je proti večeru, ko naj bi bili po vseh logičnih pravilih že skoraj vsi doma, vstopila v fitness Podzemlja. Bila je čisto drugačna kot ponavadi - namesto urejene dizajnerske obleke je imela na sebi kratko športno trenirko za vadbo, njeni lasje pa so bili speti v zrmšeno figo na njenem tilniku. Z brisačo čez ramo in plastneko v eni roki je počasi stopala na drug konec fitnessa, kjer so bile ročne uteži in naprave za tek. Že je stopila na eno izmed slednjih ter jo pognala, ko je opazila postavo malce levo od sebe. Presenečeno se je zazrla vanjo in prepoznala Leona.
"Leon." je pokimala, ko je zbrala svoj obraz nazaj. Ni pričakovala, da jo, ko se bo obrnil, čaka nov šok.

Njegov up, da mu kdorkoli se je že odločil vstopiti v fitnes ne bi imel namena namenjati nepotrebne pozornosti, je splaval po vodi v trenutku, ko je zaslišal ženski glas, ki ga je ogovoril. Oziroma še hujše - glas Adrienne, vodje podzemlja, ki Leonu na nek način in iz večih razlogov ni bila ravno najbolj ljuba oseba na svetu. Kar je bilo za mafijca vsekakor nenavadno - vsi so se namreč izjemno trudili, da bi bili z njo v kar se da dobrih odnosih, medtem ko je bil Leon pravo nasprotje od tega, da se je že večkrat vprašal, kako to, da je sploh še živ. ''Adria,'' je avtomatsko zamrmral nazaj in kar čutil, kako se njen pogled ni nameraval odlepiti od njega. Stisnjenih zob je tako še nekajkrat privzdignil utež, nato pa jo zadovoljen sam s sabo odložil na držala ter se prav počasi vzravnal. In šele sedaj se je Adrii lahko odprl popoln pregled nad njegovim telesom. Ne le obraz, tudi njegov razgaljen zgornji del telesa je bil zaznamovan s poškodbami oziroma natančneje urezninami, ki so jih v njegovi koži pustili drobci steklovine. Leonov mračen pogled se je srečal z njenim, samo da bi videl njeno reakcijo na to, v kakšnem stanju se je znašel eden izmed njenih. Če ji je bilo za to seveda kaj mar. ''Dolg dan?'' je vprašal bolj iz vljudnosti in namena, da pretrga tišino, kot pa da bi ga resnično zanimalo, kaj je počela njegova šefica.

Adria je rahlo nejevoljno zrla v hrbet svojega podrejenega. Vedela je, kako je trmoglav in na sploh trmast ter samosvoj, kar je na en način občudovala a po drugi strani kot avtoriteta Podzemlja hudo sovražila. Ko se še vedno ni obrnil, je stisnila zobe da ne bi rekla kaj preveč. Pri Leonu se je vedno morala držati nazaj. Čeprav je bil velika nadloga za njene živce, je svoje delo, če ga je opravljal po navodilih, vedno opravil zelo dobro. Že je skoraj obupala nad njim, ko se je obrnil.
Pogled na vse podplutbe in ureznine na njegovem telesu jo je prikoval na mestu da je obstala na mašini ter se popeljala do konca traku. Skočila je dol ravno v trenutko ko jo je skoraj prevrnil in se zazrla v čleona z odprtimi usti. Ponavadi nikoli ni postregla svojih čustev tako močno in hitro, a šok je pač šok.
Njegovo vprašanje je ignorirala in postavila svojega: "Si vredu?" je vprašala in se takoj zavedla neumnosti svojega vprašanja. Pomislila je na nalogo, ki mu jo je dodelila, a se ji je zdelo, da ni bila tako nevarna. Tako ali tako ga je dodelila v skupino in ker se nihče ni pritožil nad njegovim nesodelovanjem, je poškodbe na delu odpisala. "Kaj pa se je zgodilo?" je dodala novo vprašanje.

Dejstvo, da je Adrio od šoka skorajda vrglo z naprave za tek, je Leona močno pozabavalo, a se je še pravi trenutek vzdržal nasmeha, ki bi ga sicer lahko izdal. Morda pa je bilo za kaj takega celo vredno pretrpeti vso tisto ponižanje, katerega posledice so bile sedaj vidne vsem. Njeno poizvedovanje glede njegovega počutja pa se mu je zdelo enako neumno kot najbrž kasneje tudi njej sami. Mar ni bilo očitno, da se je počutil naravnost fantastično? ''Živ sem še, mar ne?'' je namuznjeno odvrnil, svojo pozornost namenil plastenki z vodo, po kateri je segel. ''Kar ni nujno dobra stvar,'' je še zamrmral, odprl zamašek in si privoščil nekaj dolgih požirkov. Njeno naslednje vprašanje pa ni bilo zgolj neumno, temveč po njegovem mnenju predvsem nezaželjeno. Le kaj naj bi ji povedal? Resnico? ''Padel sem po stopnicah, kaj se ne vidi?'' je zato malce sitno odvrnil, vstal tako da je Adrii obrnil hrbet, da bi nekako skril svoj obraz pred njo, čeprav je njegov goli in porezani hrbet še vedno govoril preteklo zgodbo. ''Poglej, nič ni... Neke osebne zamere, ok? Sicer pa imaš najbrž dovolj ostalih skrbi, da se ti ni treba obremenjevati z menoj,'' je še dodal, pograbil brisačo in se že obrnil, da bi zamenjal svojo telovadno napravo ali pa še boljše kar izginil, glede na to, da mu v njeni družbi nikoli ni bilo ravno prijetno. Vkolikor si je ni privoščil z raznimi oblikami norčevanja in roganja, ki bi ga morale že stokrat popeljati v kakšne kletne prostore, če ne bi imela sama tako dobrih živcev, ko se je šlo za Leona in njegove muhe.

Adria je zožila pogled in stisnila zobe v roku nekaj minut že najmanj petič. Ob njegovi laži je privzdignila eno obrv - bilo je očitno, da je laž in pol - in roki oprla v bok. Že to ji je šlo dovolj na živce, da jo je tikal, povrh vsega pa ji je lagal in niti dovolj pogumna ni imel, da bi ji lagal v obraz. Ja, bil je res zgaga in pol in bo verjetno tak tudi ostal, če ga ne bo zaprla en dan v kletne prostore in najela dve gorili, da mu izbijeta vse sranje, ki ga nosi seboj, ven iz njega. Take stvari so jo tako razjezile - vsi stereotipi o njenem položaju, vsa namigovanja in nespoštovanje... Njena kri se je že bližala vrelišču, a se je do zdaj še vedno uspešno kontrolirala.
"Naj te ne skrbi moje delo, moji zaposleni so zame na prvem mestu - če ne drugega, nočem, da zame delajo nesposobneži ali spački ali pa da sem jaz tista, ki zaradi slabih razmer onemogoča delo ali življenjske razmere." je siknila vanj. Ni razumela, zakaj so vsi mislili, da je navadna hladna psica. Konec koncev je bila predana mati in že ob sami misli, da bi se kaj podobnega zgodilo Jayu, ji je postalo slabo in bila je ravno tako uporabna kot sedlo na kravi.

Leon se je še kako zavedal, da se spušča na nevarno področje, a glede na njegovo psihofizično stanje mu je bilo trenutno več kot samo vseeno. Če je pred dnevi s taistim razlogom skupaj s paige posegel po drogah - zakaj ne bi izzval tudi Adrie. Overdose obojega ga je lahko enako dobro ubil. ''Oh, a zato, ker moj obraz ni več tako zelo manekenski, me boš pa kar odpustila?'' se je ob njenih besedah, ki so ga neverjetno zabavale, obrnil in se ji skorajda porogljivo zazrl v obraz. Nevarna poteza. ''Kar izvoli, gospa nadrejena. Nižje me tako in tako ne moreš več poslati... Oh, ali pa mi boš resno začela groziti z mučenjem?'' je še pristavil, ko je iz njega zopet vrel gnev nezadovoljstva nad razmerami, ki so jih imeli tu. Njeni zaposleni? Kot da je bilo vse skupaj res nekakšna firma - kakor da so prav zares od osmih do treh delali po pisarnah in sploh niso tvegali svojih življenj za to, da so sploh lahko živeli. ''In še enkrat povem - to nima nič opraviti s 'službo'. Če je pa tako moteče mi lahko pa tudi bolniško predpišeš,'' je še pristavil. Leon je dobro vedel, da je prekoračil vse meje spoštovanja, a mu ni bilo mar. Vse skupaj se mu je tako zelo zamerilo, hkrati pa mu je bilo podzemlje še tisto edino, kar mu je preostalo v življenju. Edina družina, le da se njegova načela niso ravno ujemala z vsem, kar je bilo tu poglavitno.

Adria je s priprimi očmi bolščala vanj v nejeveri pa tudi v pričakovanju. Že nekajkrat je imel podobne izpade, zato je le nohte zarila v pesti, da se je opomnila, naj ostane hladna in kontrolirana v mejah normale, pa bo vse v redu.
"Če ti tukaj ni všeč, lahko greš. Res mi je vseeno, Leon. Mogoče boš potem lahko spet izgledal manekensko ko boš za drobiž polnil kavne skodelice ali pa vrečke zamrznjenega mesa." je rekla ledeno in stopila nazaj na trak, ki je še kar tekel, ter pričela s tekom. Brigal jo je njihov izgled, dokler so delali kot je bilo treba. "Pojdi kamor te je volja, lahko tudi poveš, kdo sem in kaj počnem, džankiju kot si ti tako ali tako ne bo nihče vrjel." je usekala nazaj ne da bi ga pogledala. "Mogoče imaš težko življenje a se zato še ni treba znašati nad mano. Tudi meni ni bilo vedno postlano z vsem. Poleg tega pa ne pozabi, da sem ena izmed redkih, ki še prenaša tvoje obnašanje." je dodala povsem neprizadeto kot da govorita o vremenu. Počasi se je že ohladila. Če bo kriza, bo samo povečala hitrost a napravi in tekla malce hitreje da sprosti adrenalin.
Pogledala ga je in zavial z očmi. "Zaradi mene se lahko tudi pobriješ, pobarvaš na zeleno ali pa odrežeš roko, samo da delaš kot je dogovorjeno. Če bi pa rad bolniško, pa zanjo lahko prosiš. Delim jih niti za božič ne." je skomignila in se obrnila nazaj proti vratom fitnessa. "En gor ali dol, mnogi bi umrli za našo skupnost." je zagodrnjala bolj sebi kot Leonu.

Vsekakor je bil njen odziv na njegovo razburjanje pravšnji, saj mu s tem ni ponudila nič takega, kar bi ji lahko navrgel nazaj pod nos. Očitno se je njegova nadrejena že navadila, kako je potrebno ravnati z njim - da je njena brezbrižnost tisto, kar ga opomni, da mu pravzaprav ni čisto vseeno, ali ga podzemlje sprejema ali ne. Leon je tako le stisnil pesti, zaprl oči in nekajkrat globoko vdihnil, medtem ko se je Adria že meni nič tebi nič odločila nadaljevati s tekom. Če ne drugega je bilo zdiranje na svojo nadrejeno prav sproščujoče...v kolikor je bilo to sploh varno. ''Sranje,'' je Leon zamrmral bolj sebi kot njej, ko je ugotovil, da pravzaprav res ne ve, kaj naj bi ji sedaj še rekel. V opravičevanju tako in tako ni bil nikoli ravno dober, razna iskrena priznanja pa mu tudi niso bila najbolj domača. Še najmanj pa si je želel, da bi Adrio skrbelo njegovo stanje, četudi je bilo očitno, da se preveč sekirala pa vseeno ni. Ker ni vedel, kaj bi ji odvrnil, je Leon zato sprva nameraval brez besed samo odkorakati proč, a ga je sredi poti proti izhodu vseeno zaustavila nekoliko slaba vest, da se je bil primoran obrniti nazaj. Njegov pogled je segel k Adrii, ki se je navidez povsem sproščeno prepuščala teku, da ni bilo videti, da se je je njegov izbruh vsaj malo dotaknil. ''Okej, dam ti prav glede mojega obnašanja, toda...'' za hip je pomolčal, v iskanju nadaljnih besed, ''Ne nameravam se spremeniti. Kar pa sama najbrž prav dobro veš,'' je še zamrmal, neprepričan v to, zakaj ji je to sploh šel pravit. ''In...hmm...res bi mi bilo ljubše, če bi pozabila na moje prejšnje ideje o odpustitvi in bolniški, ker... saj veš,'' je še dodal, v povsem spremenjenem tonu, v ozadju katerega se je skrival neke vrste strah pred tem, da bi mu podzemlje nekega dne resnično obrnilo hrbet.

Adria se je namuznila, ko je s kotičkom očesa videla, da ga je samo še bolj razjezila. Vsa ta leta učenja in preučevanja vsakega posebej so Adrii pomagala ravno dovolj da je vedela, kako naj opravi z vsakim od svojih članov, na katere je gledala kot na trmaste otroke. Otrla si je čelo in tilnik - bolj iz navade kot pa potrebe po tem - in se čisto na hitro ozrla za odhajajočim mafijcem. Ravno pravi čas je odvrnila pogled, da je Leon ni dobil, kako ga gleda, ko se je obrnil.
Prisluhnila je njegovim besedam in se počasi le obrnila k njemu. Zmanjšala je tempo na hojo in se še enkrat otrla po vratu. Pokimala je v pritrditev njegovim besedam o obnašanju, kakršnega je ponujal, in odpila nekaj požirkov iz plastenke z vodo, s katero je prišla na vadbo.
Nasmehnila se mu je z opogumljajočim nasmehom in se počasi spustila v lahen tek. "Ja, vem. Neumna sem, da te ne odpustim - ker hodiš po sami meji, jaz te pa še vedno gledam." je pokimala, čeprav je vedela, da je mislil nekaj drugega. "Obišči ambulanto, za delo moraš biti stoodstotno zdrav in se vidiva jutri." je rekla kratko. S tem mu je dala vedeti, da odpuščen ni in ne bo še nekaj časa, a naj se zaveda posledic svojih dejanj.

Nasmeškov z Adriine strani nikakor ni bil vajen, vendar pa ne bi mogel reči, da mu niso bili na nek način celo prijetni. Navsezadnje, če je človek odmislil vse ostalo, pa je le bila ženska s svojimi čari, ki so bili prav gotovo Leonova šibka točka. Zaradi česar se je opomnil, da je morda res ne bi smel gledati kot samo avtoritativno figuro, katere cilj je čimbolj izkoristiti svoje zaposlene. Leon si ni mogel kaj, da se ne bi namuznil lastnim mislim in skorajda podlegel svoji navadi kontriranja, da bi zavrnil njena navodila in svoj dan nadaljeval po svoje. A ker mu je navsezadnje hotela samo dobro, je bilo ugovarjanje sedaj prav zares nesmiselno. Pa tudi izzivati mu ni bilo prav nič potrebno. ''Okej,'' je zato pokimal in se počasi spet začel pomikati proti vratom, sprva ritensko, nato pa se je le obrnil. Počutil se je sila čudno, ker je njeno družbo zapuščal z nasmeškom na obrazu, da si ni mogel kaj, da ne bi nekje pred vratmi še za trenutek postal. ''Šefica,'' je dodal v hudomušnem tonu, nato pa že odprl vrata in stopil skoznja, preden bi Adria utegnila karkoli komentirati ali pa mu zagroziti v zvezi z ničkaj spoštljivim nagovarjanjem, ki se mu Leon za nič na svetu še ni nameraval odpovedati.

((papa Chief ))

Adria je pokimala v pozdrav, ko je Leon začel odhajati proti vratom ter spet vzela v roke plastenko vode, da bi odpila nekaj požirkov, pa se ji je na sredi zataknilo, ko je leon spustil manjši komentar pred izhodom iz fitnessa. Voda je priletela iz Adriinih ust v majhnem pršcu, da je morala hitro poprijeti za brisačo.
Jezno je zapihala ne da bi vedela, kater žaljivko iz svojega mini slovarja naj mu navrže, a so se vrata že zdavnaj zaloputnila za njim. Tako je le jezno zmajala z glavo in nadaljevala s tekom.

[papa kdo bo next? ]

Bil je naporen dan. Pravzaprav naporen teden. Mesec? Težko se je odločila, kdaj je njeno življenje nehalo biti težko in naporno. Zato ni bilo nič čudnega, da je ob večerih rada prišla v fitnes in se malce stekla. Oboževala je občutek kako lahko vso svojo jezo ki jo je čutila izraziš v udarcih in nič ni bilo bolj zdravilnega kot dolg tek. Skozi pot sta iz nje tekla tudi napetost in agresija. Tako se je tudi ta večer počasi približala fitnesu in stopila skozi vrata. Ni bil ravno prazen, a veliko naprav je bilo še praznih. Z odločnimi koraki se je približala svoji najljubši, ki ji je rada rekla 'veslač'. Nanjo si sedel in imel si dva ročaja, prav tako pa si se potiskal z nogami. Res si imel občutek, kot da veslaš in April je na njej preživela kar nekaj časa. Sedla je nanj v ušesih pa so ji že počivale slušalke. Začela je z vadbo potem pa obrnila glavo, saj je videla da je poleg nje že svetlolaska, katere obraza še ni videla. Vljudno se ji je nasmehnila, dokler ni videla njenega obraza. "Oh.. nisem vas videla." Nikoli ni čisto vedela kako naj se obnaša poleg Adrianne, jo je bilo potrebno vikati ali ne... "Tudi vi pridete zvečer malce potelovaditi?"

Adrienne je bila še vedno precej zatopljena v svoje misli, kjer je preklinjala čez Leona in razmišljala, kaj naj naredi z njim, da sploh ni opazila, da se je na napravi poleg nje začela za vadbo pripravljati April. Šele ko je ta spregovorila, si jo je natančneje ogledala.
"Oh, pozdravljena, April." se ji je nasmehnila in malce upočasnila tek. Otrla se je z brisačo in spila nekaj vode, potem pa se spet obrnila k April.
"Ja. Glede na to, da praktično tukaj živim, se mi ne splača hodit v mesto." je pokimala. "Vidim, da vsi raje sem zahajate ob večerih." je dejala, ko je pogledala po fitnessu in opazila še nekaj obrazov. "No, saj tudi sama. Je bolj mirno in dela je veliko manj kot čez dan, da sploh najdem čas." je dejala s kratkim migljajem ramen.
"Kako to, da si ob taki uri še tukaj? Težave z nalogo?" je malce sumničavo vprašala. Mnogi so komaj čakali, da so se lahko spravili domov.

Po prvih besedah se je otresla strahu, ki ga je imela pred šefico. Dejstvo je bilo, da nikoli ni bila ravno dobra z avtoriteto in ljudmi, ki so to predstavljali čeprav je morala priznati da je bila Adrienne precej dobra šefica.
Pokimala je na njene besede. "Ja... vedno pridem sem zvečer v mislih, da bo bolj prazno ker je že pozna ura..." Pogledala je naokrog in se rahlo nasmehnila. "Ampak očitno nisem ravno edina, ki tako misli." Odkimala je na njeno vprašanje in se zazrla nekam v daljavo, da bi razmislila. "Nene, seveda ne." Nekaj časa je bila tiho, kot da bi sama pri sebi premišljevala kaj naj o nalogi sploh pove, ko je končno spet odprla usta. "Imam izdelan načrt, zdaj zbiram še primerno ekipo. Bila sem že v.. izvidnici in mislim, da bodo rezultati kar zadovoljivi." Je končala in jo pogledala. Dvakrat je odprla usta preden je iz njih prišel zvok. "Upam da lahko rečem da.. me je malce presenetilo napredovanje. Po.. neuspehu tiste.. naloge." Je nekoliko nelagodno rekla, saj ji je bilo vedno neprijetno, ko je pomislila na dogodek.

Adrienne se je zasmejala in pokimala. "Mja, veliko jih je. Sicer pa sem danes prvič tukaj in sem zato verjetno toliko bolj presenečena." je dodala in skomignila. Tek je upočasnila na hitro hojo in spet popila nekj vode iz hitro se prazneče plastenke.
Prisluhnila je njeni razlagi o delu in na koncu pokimala. "Potem pa super, kar tako naprej." je dejala vzpodbudno in mimogrede odzdravila nekomu, ki je šel mimo in jo ogovoril.
Nasmehnila se je ob njeni obotavljivosti, potem pa zamahnila z roko. "Že vredu. Ne skrbi, stoodstotno sem prepričana, da sem naredila prav." je dejala. "Sicer pa... Sploh veš, kolikokrat so ujeli mene? Pa ne kot začetnika, kasneje, ko naj bi bila že bolj izkušena. Pa sem vseeno tukaj." je dejala in se nasmehnila. "Tako da lahko rečem, da tista aretacija in manjša zaporna kazen - vsaj za tvoje razmere - nista bila poglavitna dejavnika." je skomignila z nasmeškom.

April se je zdqj tudi sama malce upočasnila in se razgledala po vseh obrazih. Večine jih ni poznala, nekaj jih je bilo ki jih je redno srečevala, dva ali trije pa celo takšni da je poznala njihovo ime. "Oh, jaz pa kar pogosto prihajam. Sem ugotovila da zelo pomaga po napornem dnevu." Še raje kot v fitnes je sicer šla v bazen, kjer je napetost resnično kar puhtela iz tebe. Zadovoljno je pokimala. "Hvala, mislim da bo kar uspešno vse skupaj." Hitri avti in adrenalin. Kaj več bi si še lahko želela?
Nikoli ni bila tip človeka, ki bi se bolje počutil če je še nekdo nastradal. Kot včasih ko rečeš 'moj bog kako mi je vroče' se ji je zdel najbolj neumen možen odgovor 'če ti kaj pomaga, je meni tudi'. A v tem primeru jo je njen odgovor resnično spravil v dobro voljo. Adrienne je bila tudi velikokrat zaprta. Na to sploh ni pomislila. Seveda vsi delajo napake, saj je vendar živela takšne vrste življenje. Če bi hotela biti brez tega, bi postala cvetličarna. A dlje ko je bila tu, težje si je predstavljala da bi vse skupaj pustila za sabo in odkorakala. Navadila se je takšne vrste življenja, predvsem pa denarja, ki je prišel zraven. "Hvala..." Je tiho rekla potem pa se malce stresla. "A vseeno me ne mika da bi se prav kmalu vrnila za rešetke... Sovražim biti.. ujeta." S tem ni mislila samo na zapor, temveč tudi na 9 let življenja, ki jih je izgubila ujeta. Ni čisto vedela koliko Adrienne sploh ve o njej, a bila je prepričana da njena preteklost ni skrbno varovana skrivnost.

Adrienne je z nasmeškom prikimala, saj se je strinjala. "Res je, da se malo odklopiš po napornem dnevu, nič ne škodi. Ampaj jaz grem še raje plavat, na sprehod ali pa v jacuzzi." se je namuznila. "To je šele sprostitev." je zavzdihnila in pomislila, kako dobro bi bilo iti na počitnice. A čas in delo ji tega nista dopuščala, sploh pa se je za Jaya spet začelo šolsko leto, ki ga zadnjič obiskuje v vrtcu.
Z mislimi se je vrnila v fitness in se nasmehnila April. "Ni za kaj. April... Tukaj boš vedno našla nekoga, ki vsaj delno razume, kaj prestajaš. Tukaj ni popolnih ljudi, samo taki, kot midve." je dodala resno. "'Pokvarjeni, polomljeni, razbiti'." je pojasnila počasi. "In prav zato vedno poskrbimo, da jim ni še huje. In ne skrbi, nikamor ne boš šla. Bomo že poskrbeli zate." je dejala in si spet otrla čelo, na katerem so se nabirale kaplje znoja.