Celica I

Na zunaj je delovala nadvse mirno, a navznoter jo je mučilo tisoč vprašanj. Pa ne v zvezi s primerom Dallas, temveč z njenim lastnim, družinskim primerom. Spraševala se je, če je April, kaj vedela o njem. Če je dobila priložnost, da ga je kdajkoli videla. Sicer pa je Norah dvomila, da bi bil v en sam pomemben primer vpleteno več kot dva ali trije, ki bi ji znali kaj povedati.
Norah se je ustavila pred vrati prve celice. To so ravno izpraznili, ko so dva roparja, ki sta pred tremi dnevi hotela oropati glavno banko New Yorka, premestili naravnost v zapor. Varnostnik je iz svojega žepa potegnil šop ključev, jih potisnil v ključavnico in odklenil vrata.
Ko so bila le ta odprta, je Norah s kretnjo pokazala April, naj vstopi in se nato obrnila proti njenemu odvetniku. "Dam vam dve minuti, če jih potrebujete za pogovor z vašo klientko. Sledil pa bo štiriindvajset urni pripor." Odmaknila se je od vrat in jima prepustila odločitev. Nenazadnje je morala počakati, dokler odvetnik ne odide. Po vseh pravilih ga je bila dolžna pospremiti do stopnišča drugega nadstropja. Da bi jih tu pustila sama, ji ni padlo na kraj pameti. Ne pri primerih, ki so se tako očitno dotikali podzemlja.

((končno. April.^^))

April se je skoraj olajšano nasmehnila ko se je znašla v celici. Res da ni bil ravno uspeh da se je znašla za zapahi, a vsaj samo za 24 ur. Potem bo pa že razmislila o vsem kaj naj stori. Odvetnik se ji je malce žalostno nasmehnil in ji zagotovil da bo njeni 'mami' poročal o vsem kar se je zgodilo, zjutraj pa bo tu navsezgodaj da jo odpelje ven. Hvaležno mu je vrnila jakno in se od njega poslovila ko je odšel s policistko.
Utrujeno se je sesedla na posteljo in si sezula čevlje. Malce si je zmasirala podplate, ki so jo prekleto boleli in se naslonila na steno. Ta dan se ni končal ravno tako kot je pričakovala, a nihče vsaj ne bo našel jahte. Sploh ni vedela zakaj so vsi tako komplicirali, ljudje so imeli jahto vendar zavarovano. Čez nekaj sekund se je utrujeno ulegla na posteljo in se pokrila z odejo čeprav se ji je vse skupaj malce gnusilo. Bog ve kdo je pred njo spal tu, a zdaj ni imela izbire. Čutila je svoje težke veke kako so se ji zapirale in kmalu jih ni več mogla odpreti. Utonila je v globok spanec.

Zbudila se je navsezgodaj zjutraj in utrujeno zazehala. Ni spala dolgo, poleg tega pa zelo slabo. Vzmetnica je bila slaba in prav nič podobna tisti njeni doma, prav tako je bilo v celici malce zatohlo, na trenutke pa zopet mrzlo. Odeja je ni varovala pred mrazom, prav tako pa jo je v vročih trenutkih preveč pokrivala. Videti je bila najbrž obupno, saj so bila njena ličila popolnoma zmazana, imela je ogromne podočnjake, mastne ter skuštrane lase in pomendrana oblačila.
Olajšano se je nasmehnila, ko je opazila svojega odvetnika ki ji je skozi rešetke podal majhno vrečko. "Izvoli..." Ji je dobrovoljno dejal in se ji prijazno nasmehnil. Po hitrem postopku se je preoblekla v sveža oblačila naslednjo minuto pa je že korakala po hodnikih prosta. Pri vhodu so ji dali nekaj osebnih stvari, večina je bila še vedno dokaz. Odvetnik jo je objel okrog ramen, kot da bi jo nekako hotel zaščititi in jo odpeljal skozi vrata. Močno sonce jo je skoraj zaslepilo in z roko si je zasenčila oči. Obrnila se je naokrog in še enkrat pogledala stavbo. Riley Griggs. Je tiho pomislila. Ime, ki si ga je vredno zapomniti. Obrnila se je naokrog in zakorakala za odvetnikom, ki je že sedel v njen avto. Zaskrbljeno ga je pogledala. "Kaj pa celotno sojenje?" Nasmejano jo je potrepljal po roki. "Vse se bo... samo uredilo. Saj veš kako je.. Neroden pomočnik založi mapo... Ta nikoli ne pride do glavnega sodnika.. Stvari se pozabijo, primeri zastarajo..." April je izdihnila in pogledala naravnost. Zdaj jo je mogoče dobro odnesla, a dvomila je, da jo bo tudi drugič. Še enkrat se je ozrla po stavi ko se je avto odpeljal potem pa utrujeno zaprla oči.

Bil je čas da se tudi on poslovi od njegove prve osumljenke ki jo je spravil v zapahe. Iz celice so jo morda že bili izpustili. Obrnil se je proti majhnem okencu na vratih ter zagledal njenega odvetnika. Iz stola je v trenutku pograbil suknjič ter stekel iz pisarne. Napravil je velik krog okrog vseh pisarn tako da je prispel do zadnjega izhoda. Ravnokar je vstopila v avtomobil in odvetnik je že stopil po plinu. Bil je dovolj blizu da je preprečil njegovo hitro in nevarno speljevanje. Rileyjev pogled se je zapičil v Apriline oči. V njem je bilo razpoznati kančke žalosti ter usmiljenja. Steklo vrat se je počasi spustilo. Odvetnik ga je nejevolno premeril s pogledom ter nato ošinil April. Riley je za trenutek izdihnil nato pa v mislih ponovno preletel posnetek njenega klica po odvetniku. Klica niso morali izslediti, izvedeli pa so nekaj dobrih informacij. Te informacije je FBI bil pripravljen zadržati zase. Riley se je naslonil na okno avtomobila ter spregovoril.
"Za zdaj nisi naredila nobenega prekrška a zapomnil si te bom April in pravtako tvojo prijateljico. Tokrat si ga morda obrala zelo poceni a če te naslednjič dobim v roke bom vedel s katere točke se naj izklicujem."
Njegov pogled se je spremenil. Bila je pol grožnja pol svarilo. Že se je hotel odriniti od avtomobila ter oditi nazaj proti stavbi FBI a predati ji je hotel samo še eno sporočilo.
"Ahh in skoraj bi pozabil. Pozdravi mamo še v mojem imenu."
Naredil je korak nazaj a je ni izpustil iz oči. Ko je avto kmalu speljal iz območja stavbe FBI je Riley še vedno pogledoval za njim. Imel je veliko željo da bi odvetnika avtomobila vrgel na pločnik, mu na usta pritisnil nabito Beretto ter iz njega izdolbel vse informacije dokler nebi pritisnil na sprožilec. Stresel je z glavo ob tej misli ter se zasukal na mestu in odkorakal v svojo pisarno. Čakalo ga je njegovo prvo poročilo....

"Julia Faith Waldor, obsojeni ste ugrabitve Michaela Nathana Williamsa ter kraje črnega BMWja s katerim ste se pripeljali na kraj zločina. Prav tako ste osumljeni spolne zlorabe ter pedofilije nad ugrabljenim." Je zrecitiral Riley, medtem ko je njegov pomočnik odpiral celico v kateri bo naslednjih nekaj dni prespala Julia nakar bo sledilo sodišče a njega takrat nebo na spregled. Z resnim obrazom jo je spremljal ter opazoval kako sta jo oba policista, še vedno vklenjeno pripeljala v celico. Tam sta snela lisice iz njenih dlani ter zaprla vrata. Navsezadnje je vedel eno. Zločin se je zgodil v Miamiju in vedel je za Leona, poveljeval je svojim mafijcem ki so bili v Miamiju. Nedvomno je morala delati zanj. Iz žepa je privlekel svoj majhen diktafon, s katerim je uspel posneti celotno zaslišanje. Moral ga bo sicer precej urediti. Izbrisati svoje grožnje, ter pripraviti dokaze na sodišču. Četudi je ne bodo obtožili tistih dejanj ki jih ni storila, bo dobila to kar je storila. Le v povrnjeni verziji. Za svoja dejanja ni hotel odgovarjati, čeprav je še vedno veljal za nasilneža, ko se je v njegovi prejšnji službi stepel z nadrejenim. Njegov bratranec mu je za las rešil značko in pretep izbrisal iz preteklosti. Njegovi živci so bili glavni problem, že res da je obvladoval razne občutke a jeza ga je tu in tam preplavila. Nekaj časa je še strmel v svojo zadnjo aretirano mafijko nato pa se ritensko odpravil iz sobe s celicami. "Še se bova videla, Julia." Je bilo slišati ko, je tik zatem za njim zaprl velika železna vrata varnostnik, nato pa je izginil iz FBI stavbe.

((No, pa je čas za tvoj pogovor z odvetnikom heh pa sorry ker mogoče neboš mogla sodelovati v tistem partyju... no mogoče pa boš le lahko ))

Le kako za vraga si jo je drznil obtožiti pedofilije? Medtem ko jo je nek drug agent potisnil v celico, se je jezno namrščila in se obrnila. "Brez skrbi da se bova." Vrata so se zaprla in odšla je do njih ter na kratko potolkla po njih. "Halo? Lahko vsaj zdaj pokličem mojega odvetnika?" Prikazala se je neka policistka, agentka ali karkoli je že bila. Julii je bili povsem vseeno, edino pomembno je bil telefon v njeni roki. Ni vtipkala ravno številke kazinoja, temveč je pred tem odtipkala še nekaj številk, kjer so njen klic nato preusmerili v Leonovo pisarno. Oglasila se je njegova tajnica, ki ni povedla ničesar, razen zdolgočasenega 'Da, prosim?'. "Julia tukaj. Zašla sem v težave in potrebujem odvetnika. Zdaj." Ženska na drugi strani je takoj vedela za kaj se gre in ji zagotovila, da ga bo dobila.
Julia je prekinila zvezo in vrnila telefon policistki, sama pa se je odšla do postelje in besno boksnila blazino. Ni marala čakanja in vsekakor je v tem kratkem času, kar ga je spoznala, Rileyja naravnost zasovražila. Najbrž ni bila edina s temi občutku, zato se je naslonila na hladen zid in s pogledom premerila svoje roke, kjer so lisice pustile hujše sledi, kot je bilo videti prej. Rdeče maroge so bile zdaj še bolj očitne, na nekaterih mestih pa se je poznala tudi posušena kri. Naslednjih nekaj trenutkov je porabila za premišljevanje o tem, kaj vse bi lahko storila agentu, dokler se niso vrata odprla in je v celico zakorakal urejen moški srednjih let, ki se je predstavil kot njen odvetnik, gospod Johnson. Bila je srečna, da ga je videla. Takoj mu je povedala vse in poslušala njegove nasvete. "Ampak gospod! To je smešno. Obtožil me je pedofilije, in fanta se nisem niti dotaknila." Odvetnik je razumevajoče prikimal. "Osumljeni ste spolne zlorabe. Agent nima dokazov, zato mu jih niti ne dajte. Kot tudi ne kakšne izjave. In vsekakor se bom pogovoril z njim o teh pokvarjenih telefonskih linijah, ker je to preprečevanje tvoje najosnovnejše pravice do odvetnika." Julia se je nasmehnila, potem pa se ozrla proti odvetniku. "Samo... Naredite mu nekaj." Odvetnik je zmajal z glavo, na njegovem obrazu pa se je pojavil tudi nasmešek. "Se bom potrudil. Zdaj pa se grem pogovoriti s temu agenti. Če mi oprostite.." Ko je odšel, je Julia spet ostala sama. Vrgla se je na posteljo in se povsem potopila v svoje misli.

[ Um, one question only. Zdaj sledi kaj? Kazen? Kako dolgo / kje? ]

Tokrat se je zbudila zelo zgodaj. V celici je povsem izgubila občutek za čas, ampak bilo ji je povsem vseeno. Ni preveč dobro spala, saj je bilo pravzaprav že okolje takšno, da ji je zbujalo sila neprijetne občutke, ki jih je potlačila nekam vase in se povsem zamislila. Bilo ji je povsem vseeno za policiste in agente, ki so se v vlogi paznikov sprehajali po hodniku. Opazila je kar nekaj zlobnih pogledov, ki jih je povsem ignorirala. Poleg sebe je imela kozarec z vodo, iz katerega je od časa do časa naredila kakšen požirek.
Nenadoma je zaslišala korake in pogovor na hodniku. Takoj je vedela, da je to njen odvetnik. Kdo drug niti ne bi imel želje po tem, da bi jo obiskal. Pravzaprav je na nek način skoraj pričakovala tudi Rileyja, ki bi se prišel še malo dreti nanjo, ampak ni ga bilo. Julia ni vedela, ali je zaradi tega srečna ali ne.
Vrata v celico se odprla in vstopil je postaven moški srednjih let. Odvetnik Johnson. Ošinila ga je s pogledom, ko se je postavil pred njo. »Gospodična Waldor…« Julia ga je prekinila, ne da bo pogled odvrnila od njega. »Julia.« Moški je prikimal, potem pa nadaljeval, kot da ga nikoli ne bi prekinila. »Julia, poslušal sem posnetek in gledal tudi video iz zaslišanja. Na videu ni zvoka, ker naj bi imeli probleme z mikrofoni, ampak je vse skupaj posnel tudi agent Riley.« Julia je prhnila in odvetnik je razumevajoče prikimal. . »Vse skupaj smrdi. In če gledaš video in poslušaš zvok je povsem očitno, da nekateri deli manjkajo. Ampak dovolj časa bo, da bomo to dokazovali. « Svetlolaska se je zazrla v odvetnika. »In kaj zdaj?« Širok nasmešek na obrazu odvetnika je najbrž pomenil nekaj dobrega. »Zdaj pa odhod domov. Ali kamorkoli boste že šli. Svobodni ste. Preživeli ste tisti čas v celici in zdaj… Lahko greste.« Julia se je nasmehnila. »Res?« Ko je odvetnik spet prikimal, je skočila na noge in ga povsem spontano objela, potem pa se zadovoljno nasmehnila. Ni imela veliko stvari, še vedno je bila v tistih črnih kavbojkah in majici, ampak pravzaprav ji na prvi pogled vse ure v celici niso prišle do živega. Še vedno je bila brezhibno urejena. Ampak bilo ji je povsem vseeno. Odvetnik je potolkel po vratih in paznik jih je odprl, da sta lahko šla iz celice. Ob tem jo je odvetnik skoraj zaščitniško objel prek ramen in pravzaprav se je res počutila bolj varno, ko je šla mimo vseh agentov, ki so jo grdo gledali. Potem pa se je spomnila na to, kdo je. Menda se ja ni pomehkužila v celici? Spretno se je otresla roke odvetnika, potem pa si popravila svetle lase in s kljubovalnim pogledom ter odločnimi koraki odšla proti izhodu. Zdaj je morala v Leonovo pisarno. Najbrž? Ni bila povsem prepričana. Z odvetnikom je odšla do njegovega avta, se usedla in se naslonila na mehko usnje. Preslišala je vse odvetnikove besede, samo naročila mu je naj pelje čim dlje stran od tod. Ko je počasi speljal, se je še zadnjič ozrla proti stavbi, ki je se je vedno bolj oddaljevala. »Riley Giggs, to še ni konec.« Njen glas je imel svareč podton, ki ni naznanjal nič dobrega. Odvetnik se je ozrl prek ramena in jo poskusil prepričati, da nima smisla, ona pa je samo kljubovalno zrla naprej. Navsezadnje ni bil on tisti, ki je imel z njim neporavnane račune, kajne? Jezno je zavzdihnila, potem pa se zazrla skozi okno.

Slabih dvajset minut je minilo, da so se iz Manhattna vrnili nazaj v njihov štab, sedaj z veliko pridobitvijo. S štirimi aretiranimi, ki so bili ločeni v avtomobilih za njo in Tylerjem. Silver je bila na poti nazaj veliko bolj tiha kot poprej in svojemu partnerju je bila hvaležna, da ni z raznimi vprašanji silil vanjo. Šele sedaj je začelo prihajati za njo, da je videla Leona in grenkoba se je razraščala v njej. Preden bi jo povsem preplavila, jo je potlačila globoko vase. Navsezadnje sedaj ni imela časa, da bi se ukvarjala s tem. Čakalo jo je še ogromno dela, ko bosta s Tylerjem morala zaslišati vse štiri aretirance.
Kmalu so le prispeli do štaba in Silver je že pri glavnem vhodu izstopila, da je prevzela aretirane, medtem ko je Tyler moral še parkirati svoj avtomobil. Vse tri je odpeljala do celic, saj je ravno maloprej dobila po sporočilo, da Charlotte pripeljejo čez nekaj minut, zaradi nesreče, ki se je zgodila in kateri se je njim uspelo izogniti. Abigail, Lucy in Chandlerja so za nadlahti držali agentje, ko so jih povedli do celic. Dvema, ki sta držala dekleti, jima je pomignila, naj ju zasukata naokoli, da bi jima odklenila lisice. ''Čez nekaj minut bosta imeli možnost poklicati in predlagam vama, da to izkoristita,'' je rekla z povsem uradnim glasom in popolnoma ignorirala to, da ji obraz boleče utripa, kamor je dobila močan udarec. Zaprla je vrata celice za njima, se poslovila od dveh agentov in nato stopila dalje do zasliševalnih sob, kamor je peljala Chandlerja. Preden mu je odprla vrata in ga spustila notri, mu je prav tako snela lisice. ''Tudi ti imaš na mizi telefon, da lahko pokličeš odvetnika,'' mu je rekla in temnolasca pred seboj ji je res bilo žal, saj je deloval še zelo mlad. Vendar to ni spremenilo tega, kaj je naredil. Vrata je zaprla za njim, prednje pa postavila agenta, da slučajno ne bi mogel pobegniti.
''Živijo,'' je na hitro pozdravila Tylerja, ki ga je ravno srečala pri dvigalih. ''Lucy in Abigail sta v celici, Chandler je pa že v zasliševalni sobi. Jaz grem pa v pisarno iskat samo vse potrebno in se spraviti ven iz tega,'' mu je na hitro obrazložila, preden je vstopila v dvigalo in pritisnila številko nadstropja, kjer so imeli pisarne.

((uh, kr neki xD v glavnem, Lucy in Abigail vi2 zdj lahko pišeta tu, Chandler ti si pa že v zasliševalni sobi ))

Besno si je pomela zapestja, ko jo je neka ženska končno rešila lisic. Na rokah jih je imela prvič in morala je priznati, da je prekleto boleče. Odsotno je sedla na posteljo v hladni celici, kamor so jo odpeljali in se počasi začela zavedati, da je na policijski postaji. To mi bodo plačali.. Ignorirala je svojo možnost za klic, saj ni imela nikogar ki bi ga želela poklicati. Za odvetnika res ni mislila zapravljati denarja. Trdnih dokazov niso mogli imeti in povsem dobro se bo branila sama. V to je bila prepričana. Odvetniki so ji šli od nekdaj na živce. Bili so izkoriščevalske barabe. Prižgala si je cigareto in se šele takrat ozrla k Abi, ki je prav tako pristala z njo v celici. ''Preveč si dovolijo.'' Že pogled v njenih očeh je govoril vse tisto, kar je bilo preveč grdo, da bi to izgovorila. Vedela je, da Abi dobro razume kaj je želela povedati in da sama čuti enako. Razmišljala je o tem koliko dragocenega časa bo zabila tukaj. Njene oči so spet poiskale sodelavko. ''Zakaj pa so aretirali tebe?'' Imela je še veliko vprašanj, saj je bilo zanjo to prva aretacija, a ni želela izpasti popolna trapa. Zato je spet pogledala v tla. Ni ji bilo jasno kako so uspeli priti na tisto zabavo, kako so vedeli kdo praznuje? Vse bolj se ji je dozdevalo, da jih je nekdo pač moral izdati. Zaprla je oči in puhnila oblaček dima. Še nikoli se ni tako dolgočasila.

Abigailino sovražtvo do FBIajcev je naraščalo. Ko so ji sneli lisice je roke hipoma odmaknila od policistev. Njen plan, da bi njim dokazala, kako se ji gnusijo je uspel. Nasmehnila se je sama sebi, medtem ko je policistom še vedno namenjala ubijalske poglede. Ko so jo spustili v celico je odšla na drug konec nje, le da je bila daleč od teh barab, kakor njim je pravila. Res nimajo pametnejšega posla, kot da se utikavajo v njihova posla? je besnela. Ko so se policaji spokali stvar je odšla do rešetk ter jih stresla. Bila je besna do konca in prvič je v njej gorela želja, da bi ubila kakšnega FBiajca. V naslednjem trenutku ji je čez glavo priletela misel o Lucianu in Claudii. Ob misli na njiju se je sesedla. Bila je razdražena do konca in v tem tre nutku ji je pomagal le cigaret. Naslonila se je ob steno, ki je bila ob rešetkah ter živčno kadila. Prokleto, za to se vam bom maščevala si je prisegla v mislih. ''Definitivno si dovolijo preveč'' je Abigail jezno pritrdila. Raje ni nič več dodajala, saj bi lahko iz njenih ust priletela še kakšna hujša žalitev za FBIajce. ''Zaradi domnevne kraje'' je rekla ter besno zavzdihnila. Vrgla je cigaret na tla ter ga pohodila. Če nočejo imeti umazano bodo že popravili je pomislila ter si prižgala še enega. ''In kako to, da se sedaj z mano pogovarjaš? Še nedavno si bila besna name zaradi Nathana'' je rekla ter se hudomušno nasmehnila. Mogoče pa je le našla temo za pogovor.

Počasi se je zleknila na posteljo in se zazrla v tisto nad njo. Po glavi so se ji podile misli, ki sploh niso bile povezane z aretacijo. Vse skupaj ji je dalo misliti. V življenju bi morala nekaj doseči in se boriti za tiste, ki jih ima vsaj malo rada. Pa je počasi le propadala. Stresla je z glavo in se posvetila Abigail. ''Ah, oni samo domnevajo, v resnici nimajo ničesar..'' Pomirilo jo je, da njena 'prijateljica' ni obsojena na kaj hujšega. Priznati je morala, da ji kljub vsemu ni vseeno. ''Nikoli nisem bila besna nate.'' Besna je bila nase, kako si je sploh lahko dovolila, da se nanj tako močno naveže. Bolečina je bila prehuda. ''Nathan lahko počne kar hoče, s komerkoli hoče.'' Že misel na to, da ne bi bil samo njen jo je ubijala, a se je kljub temu mirno zazrla vanjo. ''Zagotovo ga bo pretreslo, ko bo izvedel, da si na policiji..'' S tem je namignila na to ali bo Abi morda poklicala Nathana. Pojma ni imela kaj je bilo med njima, a bila sta si preveč blizu.

Abigail se je hudomušno nasmehnila. Lahko mi zatrjuješ kolikor hočeš je rekla v mislih, saj ni hotela še požgati njenega trenutnega sovaržtva. Vendar pa je vsekakor vedela, da ji za Nathana ni vseeno. Zopet je na tleh ugasnila cigareto ter se spravila na zgornjo posteljo, ki bo očitno njena. Sedla je na posteljio ter nadaljevala prejšno temo pogovora. ''Saj bo izvedel slej kot prej...'' je rekla tokrat bolj z otožnim glasom. ''Lucy, zakaj se ti pravzaprav ne boriš zanj? Njegova zveza z Eleno je seveda že končana. Le dokončno je ni pozabil zaradi smrti njunega otroka'' je rekla. Zadnje tri besede je povedala tišje, saj ni hotela, da bi jo zopet spravilo to v slabo voljo. Nagnila se je čez ograjo, da bi videla Lucyin obraz ob omembi tega. Kot je pričakovala ji ni bilo vseeno. Vrgla se je nazaj na svojo posteljo ter se nasmehnila sama sebi.

Še naprej je zdolgočaseno strmela v vrhnjo posteljo in iz žepa potegnila škatlico s cigareti. V njej sta bila samo še dva, zato se je odločila, da ju hrani za pozneje. Ni imela pojma kako dolgo, bo še morala ostati. Med prsti je vrtela vžigalnik in razmišljala o zaslišanju. Bilo bi zabavno, če bi jo zaslišal ravno Tyler. Prešinilo jo je, da je morda že takrat v lokalu vedel kdo je, a to se ji je zdelo malo verjetno. Narahlo je pokimala bolj sama sebi, kot Abi, ko je ta omenila to, da bo Nathan tako ali tako izvedel. Na kaj takega je moral biti pripravljen. ''Mislim, da se te to ne tiče.'' Poskušala je biti karseda vljudna. Ne bo se borila za nikogar, ki ni bil odločen, kaj bi sploh rad. Zdaj res ni imela posebne želje, da bi poslušala o Eleni. ''Ne zanima me, kaj sta imela, imata ali bosta imela. Ok?'' Vstala je s postelje ter zakorakala po celici. Imela je strašansko željo, da bi že enkrat odšla od tu, ali da bi odšla vsaj Abi. Z njo ji je bilo od tistega v klubu precej neprijetno. Bila je rahlo ljubosumna, sploh pa ni želela, da se kdo vtika v karkoli povezano z njo.