El Mundo Restaurant

Bilo je še eno takšno popoldne ko si enostavno moral skočiti iz stanovanja ter zaužiti dan. Tudi Riley se je počutil tako. Čeprav je imel doma kar razkošno kuhinjo je enostavno mogel spustiti kuhanje ven iz njegovega urnika. Iz hladilnika je pograbil ključe svojega avtomobila ter oddrvel v središče mesta. V časopisu je zasledil precej znano restavracijo. Za podobne verzije je že marsikje slišal a nikoli ni vedel da se je vselil v predel mesta kjer se prav nekaj kilometrov vstran od njegove hiše nahaja njegov do sedaj še neodkrit a najlepši prostor kar jih bo obiskal. Parkiral je v najbližjem parkirišču ter se odpravil skozi glavna drsna vrata restavracije. Prostor je bil prekleto velik. Kot je pisalo v opisu se je tukaj nahajalo precej veliko izbire. Ustavil se je pred majhno tablo ki je imela velik spisek restavracij. Pod spiskom se je nahajal tudi majhen zemljevid. Odločil se je za indijsko restavracijo saj v njej že dolgo ni bil a je vedel da je hrana enostavno okusna. Mize so bile nekoliko prazne a Riley se ni zmenil za to. Vsaj čakalne vrste ni bilo. Že ko se je namestil je natakar pristopil k njemu. Zaenkrat je iz njegovih rok sprejel le meni, ter si sam naročil vodo z mehurčki.

Pustila je, daje vroča voda tekla po njenem telesu tako dolgo, da ji je bilo že pošteno vroče. Stopila je izpod prhe in se pogledala v ogledalo. Čeprav je bila še zelo mlada se ji je zdelo, da izgleda utrujeno in staro. Poskušala se je nasmehniti, pa mišice preprosto niso delovale. Usta so se le nekoliko ukrivila. Počutila se je zelo samo in brez posebne volj do življenja. Mogoče je bilo vse to le posledica tega, da je bila lačna. Zdolgočaseno je pogledal proti kuhinji. Zares se ji ni dalo, kuhanje nikoli ni bilo njena vrlina. Prižgala je radio in ena izmed njenih najljubših pesmi ji je dala voljo, da se je uredila. Zdaj je zagotovo izgledala veliko bolje. Še bolje pa bo, ko bo sita. Odločila se je, da bo odšla v Indijsko restavracijo v El Mundo, saj tam ni pričakovala veliko ljudi. Rada je jedla sama.

Ko je prispela si je hitro ogledala prostor, ni želela sedeti blizu skupine veselih deklet, ki so brezskrbno klepetale. Pa tudi ne poleg vseh tistih zaljubljenih parčkov. Tako se je napotila v bolj oddaljeni kot restavracije, kjer so bile le štiri mize. Na žalost je prepozno ugotovila, da je bila ena že zasedena. Sedaj se ni več želela obrniti, tako se je le vdala v usodo. Za njo je sedel visok temnolas moški, ki ji je kazal hrbet. Odšla je mimo njega, ter sedla k sosednji mizi tako, da mu je zdaj ona kazala hrbet. Odprla je pudrnico, ki je imela majhno ogledalce in iz torbice vzela šminko. Pretvarjala se je, da si popravlja šminko. Tako si ga je lahko ogledala v ogledalu. Veselo je ugotovila, da ni kateri od njenih bivših. Pravzaprav ga ni še nikoli videla, a bil je dokaj privlačen. "Mango lassi prosim" je naročila, ko jo je natakar vprašal po pijači, ki bi jo rada pila. " Ter enkrat Tandori chicken, z rižem. Hvala." Nasmehnila se je, rada je imela natakarje tukaj. Bili so prijazni in ne preveč vsiljivi. Najpomembneje pa, bili so hitri. Še enkrat je se ozrla v pudrnico, po moškem pri sosednji mizi, ter jo s treskom zaprla.

[avtomobilski ključi pa kar v hlaadilniku se zgodi. ]

((oprosti ampak so bili NA hladilniku ))
Menu je po nekaj časa počasi zaprl ter ga odložil na mizo. Jedi so se mu zdele odlične a pravzaprav še vedno ni vedel kaj bi naročil. Sem je namreč prišel z drugačnimi željami kot jih je kazal jedilnik. Že se je od nikoder prikazal natakar, ko ga je presenetilo dekle eno mizo naprej. Najbrž je bil toliko zatopljen v svoje izbiranje hrane da ni opazil njenega prihoda. Kazala mu je hrbet in najbrž je bila ravno sredi popravljanja svoje maskare. Čeprav je bil zadnje čase precel paranoičen a tokrat se mu je zazdelo da skozi njeno žepno ogledalo vidi njeno oko, kako ga opazuje. Jo je poznal? Najbrž ne. Iz glave ni mogel priklicati niti enega spomina na njo, no vsaj kolikor je lahko ujel njen obraz. Končno pa se je natakar posvetil tudi njemu. "Amm, kaj bi jedel hmm... a mi lahko daste isto kot tista gospodična v ospredju?" To ga je spravilo v veliko sramoto. Tudi natakar je bil precej presenečen in skoraj užaljen. K sreči sta oba govorila dovolj tiho da ju ni slišala nobena druga miza. "Tandori chicken, z rižem torej." Je dovolj glasno ponovil natakar, k temu pa je Riley samo živčno prikimal. Vendar čez nekaj sekund je natakar zopet s svojim menijem izginil izpred njegovih oči. Riley je naredil požirek mineralne vode, nato pa zopet poskušal ujeti pogled neznanke. Tokrat z nekoliko nesreče, saj je ta ogledalce že skrila. Radovednost ga je premagovala in končno je le mogel zakopati bojno sekiro. "Gospodična? A mi lahko prosim poveste koliko je ura?" Svojo je namreč vedno nosil s seboj a jo je tokrat skril globoko v svojo temno srajco. Vedel je koliko je čas a to je bila trenutno njegova edina ideja kako si lahko končno ogleda njen obraz.

Natakar se je stavil pri mizi, kjer je sedel opazovani moški. Bilo je povsem očitno, da ta nima pojma kaj naj naroči. Slišala je šepetanje in potem natakarjevo ponovitev njene jedi. Naročil je enako kot ona. To se ji ni pogosto dogajalo. Zadovoljno se je nasmehnila. Z prsti je bobnala po mizi in čakala na hrano. Počasi se je obrnila, ko je slišala, da jo sprašuje po uri. Pogledala ga je in se prisiljeno nasmehnila. Sama ni imela ure, a velika stenska na nasproti steni je kazala pravilen čas. Z očmi je pogledala proti njej." Ura kaže deset minut čez četrto popoldne." Spet se je obrnila k njemu in se zmagoslavno nasmehnila. "V hrani morate uživati, ne sme vas skrbeti čas." S tem je končala in se spet posvetila svoji prazni mizi.

[kratko vem.]

Adrienne je bila počasi že sita svojih kratkih počitnic v Miamiju. Vse skupaj je šlo počasi navzdol in po hudem prepiru z Leonom, po srečanju s Silver in z veliko možnostjo, da Ad naleti na Rileya ali svojo sestrično si je želela samo še domov v hladni New York, kjer se ne bi topila od vročine. Pogrešala je sina, ki je bil z njeno sestro, kateri pa ni povsem zaupala, da ne bi malega v kaj naščuvala - pomirjala jo je le misel na to, da je bil z njima eden izmed Adriinih mož.
A bila je lačna in glede na to, da ji hotelska kuhinja ni bila preveč po godu, se je odločila za Leonov nasvet in se napotila v restavracijo El Mundo v samem srcu Miamija. Ko je vstopila skozi vrata v hladen prostor, se je najprej razgledala za prosto mizo in za ljudmi, ki bi jih mogoče poznala. Ker z njo ni bilo nikogar, ki bi jo kril, je bila pazljivost vse prej kot nujna. Ošinila je najbolj prazen predel velikega kompleksa in se napotila proti indijski kuhinji. Španske in skandinavske je imela že dovolj, saj je oboje pogosto kuhala sama, kitajsko je naročila, ko ji je bilo kuhanje odveč, indijske hrane pa že dolgo ni jedla in tako je bila izbira dvakrat popolna. Že je ugotovila, da je restavracija zaenkrat 'varna', ko je opazila znano postavo in srce se ji je v hipu ustavilo. Tam je bil Riley. Moški, ki ga je Ad tako grdo izigrala samo zaradi posla, moški, ki ji je še vedno povzročal bolečine in zbujal slabe spomine... Obstala je kot vkopana, ni se mogla premikati. Minilo je nekaj dolgih minut in šele ko se je Riley obrnil k neki svetlolaski, je bila sposobna nekaj gibov, da se je spravila stran od vrat in nazaj v avlo. Srce ji je divje bilo in niti malo ni pazila, kam gre, ko je treščila v neko svetlolasko.
"Joj, se opravi-... Elena?" je nejevoljno prepoznala svojo sestrično. 'Kristusove gate! Je Amerika res tako majhna?' ji je šinilo v misli, ko se je medlo nasmehnila. "Sestrična. Lepo te je videti." je hlinila prijaznost, kar pa je bilo Eleni, s katero nista bili v najboljših odnosih, gotovo že jasno. "Kako si?" je dejala zgolj zaradi ostalih okrog njiju.

[ok Elena bova tuki mele en hitr čet ker je Riley notr in me lahko vsak hip zajaga kr bo še bolj zanimivo ^^]

Elena si je za prost dan vzela sprehod po Miamiju. Pametnejšega dela najbrž res ne bi dobila. Hitro je na sebe navzekla preprosto, ovlivno zeleno majico in kavbojke. Pograbila je še sončna očala ter v preprostih čevljev stekla skozi vrata. Z elegantnimi koraki je stopala po Downtown Miamija. Še vedno ni vedela, kje bi se ustavila ta večer. Med hojo se je uzirala po napisih, vendar je noben ni dovolj pritegnil, da bi vstopila. Ko je že počasi ztopala v sam centr mesta je zagledala veliko restavracijo. Prva, ki ji je bila na pogled všeč. In glede na to kaj so vse nudili, res ni bilo smisla, da bi se uprla in iskala še naprej. Stopala je po stopnicah in končno prispela notri. Prostor ji je bil všeč, pa čeprav ni bil ravno po njenem okusu. Naenkrat se je zavedala, da je pošteno lačna. Odpravila se je naprej, nakar je treščila, zaradi ne pozornosti, treščila v osebo pred sabo. Ravno ko se je hotela opravičiti je zaslišala njen glas. ''Adrienne'' je rekla z zdolgočasenim glasom. Ravno nje, mi je treba danes si je rekla. Ozrla se je okoli ter ji odgovorila. ''Recimo, da sem bila prej boljše'' ji je odgovorila ter se prisiljeno nasmehnila. ''In kaj pravzaprav počneš tukaj?'' ji je rekla, tokrat precej hladno. Bilo je več kot očitno, da si z sestrično niso v dobrih odnosih. Čeprav vzroka še sama ni poznala, je defenitivno ni marala. Mogoče pa je le kriva nasprotna stran je pomislila.

Adrienne je sestrični namenila bežen nasmešek in pokimala. "Enako tukaj..." je dejala nič kaj navdušeno nad tem, da je v celem letu, ko je bila za slab teden v Miamiju, naletela ne samo na Eleno ampak tudi na Silver in Rileya. Človek mi mislil, da so to neke vrste opozorila, da naj se že spoka nazaj v New York.
Namrdnila se je ob njenem vprašanju in se postavila s prekrižanima rokama v neko defenzivno pozo. "Prišla sem jest." je dejala, češ, saj je očitno. "Če pa ciljaš na splošno na Miami... sem tu na počitnicah." je dodala. "Vidim, da imaš prost dan." je dodala s širokim nasmehom, saj nikjer n opazila pištole ali značke, poleg tega pa je bila Elenina oprava vse preveč 'lahkotna' za delo.

''To zakaj si v tem prostoru mi je očitno. Zakaj pa v Miamiju pa ni bilo najbolj'' ji je odgovorila brez izraza na obrazu. ''Na tvojo srečo imam prost dan'' je pripomnila. ''Če ne bi bile v sorodu, bi te z veseljem strpala za rešetke'' je še dodala. To je bilo tudi delno res- le zaradi sorodstvenih vezi, se je do Ad obnašala dokaj mirno. Drugače bi samo še čakala dan, da jo strpa med štiri zidove. Ni dvomila, da si Adrienne ne misli enako o njej vednar jo to trenutno ni preveč motilo. Tudi sama je prekrižala roke ter se ozrla na okoli. ''itno nisem edina iz FBI tukaj'' je rekla, ko j zagledala Rileya. Ob tem se je nasmehnila ter se zopet zazrla v Adrienne. 'Kmalu odhajaš? Iz Miamija mislim'' ji je zdolgočaseno rekla. Nenazadnje je le upala, da se bo njena predraga sestrična počasi odpravila iz Miamija, saj jo nje naravnost živciralo, da je stala nasproti nje, oseba iz nasprotne strani in ni imela možnosti jo arentirati.

Adrienne je naveličano in zdolgočaseno prhnila in se zasmejala. "Mja, kot da bi imela kaj možnosti pri tem." se je zarežala. Pomislila je, koliko možnosti je imela že sama, da bi Eleno ugrabila in v zameno zanjo od FBIja zahtevala izbris kartoteke, ki se je pridno polnila vsakih nekaj let, ko je Adria obiskala njihove prostore. A je še imela toliko tolerance do strica in tete, da je Eleno pustila na miru.
Ošinila je Rileyja, ki pa ju še ni opazil, potem pa spet pogledala Eleno. "Mja, smola le, da me vedno srečate ravno ko ste vsi prosti, kaj?" se je nasmehnila malce zlobno in se prestopila na mestu z ene na drugo nogo.
Počasi je pokimala. "Ah seveda. Nimam razloga, da bi se tukaj v tem peklu zadrževala še kak dan več..." je zavila z očmi nad neznosno novembrsko vročino v Miamiju.

[joj res je kratko, sorry]

Abigail se je sprehajala po ulicah njenega domačega Downtowna. Bila je nadvse navdušena, da je zopet sproščena in doma. Sobota je bil defenitivno njen najljubši dan v tednu. Prvi razlog je bil definitivno dolgo spanje in žuranje dolgo v večer, drugo pa tudi to, da so imeli FBI prosto in je niso mogli arentirati. Ob misli na to se je nasmehnila. Za današnjo kosilo, se je odločila odpraviti v indijsko restavracijo. Malo začudena nad sabo, da se je enkrat za spremembo odpravila v tako restravracijo je stopala proti vhodu,Končno je le prišla do tukaj in stopila notri. Že ob samem vhodu notri se je njena dobra volja stopila za eno stopnjo nižje. Še tega je treba je rekla ob pogledu na Rileya. Definitivno je sovražila vse FBIajce vendar on je bil pa še posebej tisti, katerega ni prenesla. Jezno je zavzdihnila ter se šele takrat opazila Lucy in Adrienne. Odahnila si je, ko je ugotovila, da le ni edina članica mafije tukaj. Ob pogledu na Nathanovo bivšo je le kratko skomignila, saj se ni hotela zopet obremenjevat z njo in njem. Stopila je naprej ter se gledajoč v FBIave zaletela v temnolasko. ''Opros...'' je začela. Ko se ji je zazrla v obraz je le z jezo rekla; ''Pa ne ti''.

@Sophie

Adam^^

Čisto veselo mu je prepustila prtljago, ki je sicer vsebovala samo kovček in njen debelejši plašč, saj je v New Yorku bila prava ledenica že, v primerjavi z Miamijem. Z roko je zdrsnila okoli njegovega pasu, ko jo je sam objel preko ramen in jo stisnil k sebi. Mogoče sta s tem bližnji okolici izgledala bolj kot par in ne kot odlična prijatelja, a le zakaj bi bilo to sedaj pomembno? Edino res pomembno je bilo, da se z Adamom končno spet vidita. Manjkalo se ji je teh pravih prijateljev, ki niso imeli nikakršne veze z njenim delom, v katerega je bila zadnje čase še bolj vpeta kot poprej. Ob delu je še najlažje pozabila na vse tegobe, ki so jo pestile. Ob njegovem odgovoru mu je namenila nežen nasmešek, saj ga je popolnoma razumela. Njene težave so se od njegovih sicer pošteno razlikovale, a v končni fazi je bilo vse isto.
Čeprav je bila zunaj že zdavnaj tema, je še vedno bilo čutiti zadnje vzdihljaje toplote, ki je v New Yorku že zdavnaj ni bilo več zaslediti. Pri njih je padal že sneg, tu pa je bilo videti, kot da se ne bi prav nič spremenilo, ko je bila nazadnje v Mimiju. ''Če vam pa kaj zavidam, je pa to toplo vreme,'' se je namuznjeno zasmejala, ko je dvignila pogled navzgor k njemu, saj je bil Adam vsaj za eno glavo višji od nje, čeprav tudi sama ni bila prav majhna. ''Večerja? Mmm, sliši se odlično. Sploh sem pa naravnost sestradana in to ves čas od kar moram jesti za dva,'' se je zasmejala in se ob tem potrepljala po zaobljenem trebuhu. Jutranje slabosti so jo že davno minile, a sedaj je pa bila ves čas lačna, ne glede na to, da je jedla kar naprej. ''O, kakšen kavalir,'' je namuznjeno pokomentirala, ko ji je ustrežljivo odprl zadnja vrata dolgega črnega avtomobila, ki je seveda imel voznika in šele ob tem je Silver sploh prišlo na mar, da se je Adam v zadnjih letih visoko povzpel na družbeni lestvici. Nikoli ga ni tretirala kot bogataša, čeprav je to vsekakor bil, a pač Silver ni bila ena tistih žensk ali bolj domnevnih prijateljic, ki bi hlepele po njegovem denarju in vplivu. Ne, zanjo je bil še vedno tisti Adam, ki ga je nekoč spoznala na eni zabavi in sta se neverjetno dobro ujela v pogovoru.

Na poti do restavracije, ki je bila na vzhodu Miamija, je ves čas veselo klepetala z Adamom in ga kot ponavadi zbadala o teh in onih rečeh. Seveda pa ji tudi Adam ni prizanašal s svojim draženjem in zbadljivkami podkrepljenimi s tono smeha. Vožnja ji je prav nekam hitro minila in zdelo se ji je samo nekaj minut od kar je vstopala v temen avtomobil, ko je morala že izstopiti. Občudujoče je dahnila, ko se je zazrla v pročelje stavbe restavracije, ki je bila obema, njej in Adamu zelo všeč že od kar sta jo pred letom dni po naključju odkrila in Silver je še vedno jemala dih. Ob tem pa se je dobro zavedala, da se zunanjost še zdaleč ne more primerjati s tistim, kar lahko vidiš za temi zidovi, še posebno pa ne z odlično hrano, ki so jo ponujali. ''Tu se pa prav nič ni spremenilo. Še vedno je tako lepo kot nazadnje,'' je nato rekla, ko je tudi Adam izstopil iz avtomobila in za seboj zaprl vrata.

Vožnja je bila zanj precej pogost del dneva, saj se je prevažal sem ter tja po Miamiju, kot tudi po različnih delih sveta in navadil se je, da v avtu malce zadrema ali pa se kratkočasi s časopisi. Danes pa mu je družbo delala Silver in nekako se mu je zdelo, kot da bi vožnja minila v sekundi. Ko sta prispela pred restavracijo ji je galantno pomagal iz avtomobila in se ji nasmehnil. "Res je čudovito. Sem hodim le ob.. posebnih priložnostih." Je zamrmral in jo pomenljivo pogledal, češ, kot je recimo tvoj prihod. Natakar je stal ob vhodu, čakal da posede goste in se ob pogledu nanju široko nasmehnil. "Dober večer gospod Daines. Gospodična Peabody, kar naprej." Pokazal jima je proti vhodu in natakarju diskretno zaklical, miza za 2. Naslednji trenutek ju je že nekdo popeljal do čudovite mizice pri oknu, kjer je do takrat še stal napis 'rezervirano' in Adam je stopil naprej da Silver odmakne stol. Počakal je da se je vsedla potem pa se nasproti nje vsedel tudi sam. Že prej na letališču ob omembi njenega stanja se je zazrl v njen trebušček in moral je priznati da je Silver videti prav čudovito. Široko se je nasmehnil in jo prijel za roko, da bi ji to tudi povedal. "Silver, vse dekleta tukaj spravljaš v zadrego. Noseča in še vedno vitkejša in lepša od vseh ostalih." Komplimenti mu niso pogosto zdrsnili z jezika, a pri Silver ni šparal. Pokimal je natakarju, ki jima je prinesel menije, zraven pa tudi vinsko karto. "Mislim da bova danes ostala kar pri jabolčniku, kaj?" Ji je pomežiknil in natakarju vrnil meni, saj ga res nista potrebovala. Odprl je meni in se napeto zazrl vanj. "Ni to najbolj obupno, ko imajo toliko izbire?" Je zamrmral in jo namrščeno pogledal. "Ti veš kaj boš? Jaz bi nekaj.. morskega." Je še naprej mrmral, le napol glasno a bil je prepričan da ga je slišala. To je bil najbolj neprijeten del restavracij, ko si se moral odločiti kaj boš naročil.

''Posebnih priložnostih, kaj?'' je obrnila glavo k njemu in se namuznila ob njegovem pomenljivem pogledu, ki ga ji je namenil. S širokim nasmeškom, ki ji je igral že ves čas na ustnicah od kar je bila v Adamovi družbi, mu je sledila tesno za petami in rahlo osupnila, ko jo je natakar poklical po njenem priimku, ob nazivu pa se je samo namuznila, saj jo že precej časa ni nihče več poklical gospodična. Rahlo je nagnila glavo v pozdrav in ustnice privihala v nasmešek. Počasi je hodila ob Adamu in navdušeno ob tem opazovala notranjost, ki je bila še vedno ista nekoč in prav tako tudi naravnost fascinantna, ko so ju popeljali do njune mizice, ki je bila postavljena ob oknu in je ponujala tudi neverjetno čudovit razgled. ''Si šel malo v šolo lepega vedenja?'' si ni mogla kaj, da ga ne bi podražila in oči so se ji v tem smeje zaiskrile, ko ji je kot pravi gentelman odmaknil stol, kot da bi bila neverjetno pomembna gostja. ''Oh, sedaj pa ti mene spravljaš v zadrego,'' so se ji lica rahlo obarvala v izdajalski rdečici, saj takšnih drugačnih poklonov pač nekako ni bila vajena. V njenem svetu ni bilo časa za to. Njegova velika in mehka roka, ki je pokrivala njeno ji je bila neverjetno v tolažbo, kot da bi ji obljubljala, da bo še vse dobro in se bo postavilo na svoje mesto. Silver je resnično upala, da se bo res. ''Ampak veš, mislim da mi vsa preostala dekleta zavidajo mojo najnovejšo družbo,'' mu je smeje pomežiknila in se na hitro ozrla okrog sebe in prezrla marsikateri ljubosumen pogled pripadnic ženskega spola. Adam je s svojo očarljivostjo in karizmo vsekakor vzbujal pozornost povsod kamor je prišel in Silver je bila že velikokrat priča temu, ko je bila v družbi z njim. ''Veš prav lahko bi jim brala misli…'' se je nekoliko zarotniško nagnila bolj čez rob mize v njegovo smer in se na hitro ozrla naokoli. ''Nekatere so mislim, da celo mnenja, da sem tvoja povsem zadnja pridobitev,'' je namuznjeno pokomentirala, ko je opazila pogled dekleta nedaleč stran, ki je najprej pogledala njen zaobljen trebušček in njuni roki, ki sta bili še kar sklenjeni na mizi. Silver se je na kratko zasmejala, nato pa se naslonila nazaj na naslonjalo stola. Ni se več ozirala na ostale goste in gostje, ki so ju iz vseh strani opazovali.
Zahvalila se je natakarju, ki ji je podal jedilni list in vinsko karto, in še preden bi se sploh odzvala, da ne pije alkohola, jo je že prehitel Adam. ''To, da bom jaz ostala pri njem, še ne pomeni, da bi moral tudi ti. Tebe nič ne ovira, da ne bi pil alkohola,'' mu je na hitro pomežiknila, nato pa je svoj nasmejan obraz skrila za jedilnim listom, ko je skrbno z očmi letela čez jedi, ki so jih ponujali. Res so jih imeli neverjetno veliko in vse se je slišalo tako okusno, da si hotel poskusiti prav vse. ''Se čisto strinjam, čeprav mislim, da bi lahko pojedla prav vse, kar imajo na meniju,'' se je pošopirila in se naslednji hip zasmejala. Spet je pozornost namenila meniju pred seboj in nagubala čelo. ''Jaz bom pa… hmm…'' je našobila ustnice v razmišljanju in na kratko zmajala z glavo. Vedela je, da karkoli bo naročila bo odlično, a to ji pri izbiri ni prav nič pomagala. ''Če boš ti morsko, bom pa jaz čisto navaden naravni zrezek z gobami s prilogo in veliko skledo solate,'' se je nato na mah odločila in zaprla jedilni list, saj če bi samo še minuto dlje gledala vanj, bi se zopet premislila. ''Ampak naj te opozorim, da ti bom prav zagotovo ukradla kakšen košček tvoje morske hrane,'' se je posmejala in se ob tem spomnila, kako je Adam ob tem vedno izgubljal živce. In Silver ga res ni hotela razočarati, da ga ne bi pripravila do tega, da jih ne bi spet.

Ni mu ušlo dejstvo, da so ga nekateri natakarji malce postrani gledali, ko je z roko v roki vkorakal v restavracijo in praktično slišal je njihove misli. 'Ubogo dekle...' Rahlo se je nasmehnil ob misli, da so vsi verjeli da je on očka njenega še nerojenega otroka in zmajal sam pri sebi. Medtem ko bi težko zanikal da se mu ni zdela privlačna, in da je verjetno ob njunem prvem srečanju nanjo gledal malce drugače kot danes, se res ni mogel pripraviti da bi jo videl kot.. žensko. Zanj je bila pač prijateljica, in moral jo je distancirati od vseh ostalih, saj je vedel da si z žensko težko prijatelj. Slej ko prej, te začne privlačiti potem pa narediš nekaj neumnega in uničiš popolnoma vse. Zarežal se je in zmajal z glavo. "Sem bil, kar se tebe tiče, kdaj kaj drugega kot gentleman?" Je nedolžno vprašal in ji pomežiknil. Ženske bi težko rekle da je Adam z njimi med večerom grdo ravnal, saj je vedno odpiral vrata, plačal račun in jih spoštoval.. razen tega seveda, da jih po končani noči ni več poklical nazaj. "Resno mislim." Ji je odločno povedal, saj se je že nekaj časa zalotil da vse ženske primerja z njo, z njeno lepoto, ali dosegajo njene standarde. Vanjo ni bil zaljubljen, vsekakor ne, a zanj je postala nekakšen ženski ideal. Bila je mlada, lepa, odločna, uspešna v službi... Popolna ženska. Samo ne zanj.Ni vedel ali naj svoja razmišljanja ponovi na glas, a so mu besede ušle iz ust, preden jih je lahko ustavil. Ponovil ji je vse besede, ki jih je še nekaj minut nazaj tiho mislil in pokimal, kot da bi hotel potrditi svoje misli. "Resno mislim. Popolna." Odmaknil ji je koder las z obraza in se tiho nasmehnil. "Saj veš da je nor... Ker te je tako izpustil iz rok." Je tiho zamrmral in izpustil pramen da mu je spolzel med prsti. S tem je mislil očeta njenega otroka, o katerem je vedel praktično vse. Seveda so bile verjetno podrobnosti, ki jih Adam niti ni želel slišati, a na površju je bil s situacijo seznanjen. Zamahnil je z roko na njene besede in se naslonil nazaj. "Ne bodi smešna." A ko se je tudi sam ozrl okrog je moral priznati da ima prav. Nagnil se je naprej in se ji široko nasmehnil. "Prej ko sva vstopila, so me vsi natakarji grdo gledali. Kar slišal sem jih.. Ubogo dekle, mu je nasedlo na njegove lepe besede, zdaj pa ji bo dajal denar za otroka, in jo poslal nekam stran.." Zmajal je z glavo. O njem je širilo tisoč zgodb, a navadil se je, da jih ne posluša več. Stresel je z glavo in se odločno nasmehnil. "Veš da je piti zabavno samo v dvoje. Sploh pa.." Zavzdihnil je. "Mi ne bo prav nič škodilo, če en večer preživim brez alkohola. Saj veš," poljubil ji je dlan, "da si vedno dober vpliv name." Še preden pa je končal stavek, se je na njegovem obrazu zarisal širok nasmeh. Zopet se je namrščeno zazrl v svoj meni in se popraskal po tilniku. "Potem pa bom jaz.." Pred njima se je pojavil natakar in ju v pričakovanju gledal. "Zase bi polnjenega lososa s smetanovo omako, dama pa bi naravni zrezek z gobami in veliko skledo solate." Zaprl je meni in mu ga podal. "Pa še.. steklenico jabolčnika, ter steklenico vode prosim." Je z nasmeškom naročil in počakal da se je natakar oddaljil. "Samo ker si ti, ti bom nocoj tudi pustil." Ji je požugal, saj je vedela kako je občutljiv na svojo hrano.
Naslonil se je nazaj in si jo malce ogledal. "No dovolj o tem." Se je odločil in ji namenil nasmeh. "Povej mi vse. Kako si, kaj počneš.. saj veš.. Vse." Je z nasmeškom dodal in počakal da je spregovorila in se v glavi odločal o svojem naslednjem vprašanju. Malce se je presedel, kot da mu je neudobno potem pa podprl glavo z roko. "Silver... se spomniš ko sva se videla takrat v.. New Yorku? No bila si s tisto prijateljico, Norah." Je previdno dodal in upal da ni preveč izdal. "Jaz.." Odkrhal se je. "Torej.. prejšnji dan sva se srečala." Obrnil je glavo in videl da proti njima že hiti natakar s pijačo.

[končno mi je ratau mal dali post.^^]