The Bohemian Nightclub

Težko bi bilo za pričakovati, da bi se Leon, ženskar po srcu in duši, lahko izognil takemu kraju, kot je bil The Bohemian Nightclub. Pa še neverjetno dobro je pristajal njegovemu novemu izgledu, ki ej bil v primerjavi s preteklim veliko bolj urejen in prefinjen. Kot se je za lastnika kazinoja tudi spodobilo, čeprav je bilo še vedno malo tistih, ki bi ga poznali v tej vlogi. Toda krinka gor ali dol, takovrsten luksuz in prestiž mu je kaj hitro zlezel pod kožo, zaradi česar si tudi ni mogel kaj, da ne bi za svoj prevoz izbral kar ene izmed službenih limuzin, ki jih je premogel njihov kazino. In kot mu je tudi že hitro prišlo v navado, ga je spremljal tudi njegov osebni telesni stražar, ki je vstopil v prostor le nekaj korakov v oddaljenosti od njega. Ko je Leonovo ostro oko že vajeno šinilo po prostoru, so se njegove ustnice zadovoljno ukrivile v nasmešku, saj je namreč prav kmalu ugledal tisto, kar ga je tu še najbolj fasciniralo. ''Scarlett, Jasmine,'' je pozdravil svoji dve osebni kurtizani, če jima je lahko tako rekel, saj sta dekleti že od prvega večera kazali zanj veliko zanimanje in posebno naklonjenost, čemur je najbrž botrovalo zgolj njuno predvidevanje, da ima Leon oziroma Diego, kot je bil tu poznan, precej debelo denarnico. Ali pa to, da sta si bila z lastnikom kluba v resnično posebnih odnosih...pa je minilo šele nekaj tednov, odkar je kriminal tu dobil povsem nove pomenske razsežnosti. ''Kakšne posebne želje, dragec?'' ga je s sladkim glasom povprašala Scarlett, svetlolasa lepotička v utesnjenem črnem korzetu, medtem ko se je z njo in rjavolasko ob strani pomikal skozi bar proti svojemu običajnemu sedišču, veliki in udobni sedeži. ''Samo viski ali pač nekaj,'' ji je naročil in jo pospremil z nasmehom, ko se je odlepila od njega, nato pa pustil Jasmine, da ga je povedla do sedežne ter sedla nanjo skupaj z njim, medtem ko je njegov stražar istočasno zasedel sedež nekje v temnem kotu, nedaleč proč od njega. In četudi bi ga v tistem trenutku marsikdo imel za najsrečnejšega moškega pod soncem, je bil Leon v resnici prav daleč od tega. Še posebno pa njegovo srce...

((Riley ))

Končno si je uspel pridobiti nekaj prostih dni v svoji službi. Dva dneva sta bila že preko dovolj. Odkar se je preselil v Miami so se mu dogajale precej lepe stvari. Lepo stanovanje, sosedje so bili precej prijazni, uspel je kupiti celo svoj avto. Navsezadnje pa nikomur še ni zaupal da dela za FBI. Morda se je vso veselje skrivalo prav v tem. Ampak potreboval je nekaj dni zase, vsaj nekaj dni brez pisanja poročil ter razreševanja raznih ugank osumljencev. Če bi bil tukaj službeno, bi imel dela najbrž že preko glave. Tako je tokrat doma pustil svojo značko, pištolo in lisice. Obnašal se je kot navaden civilist, s seboj pa je vzel samo velik kupček zelencev. Pred desetimi minutami si je zadal da ne bo zapravil niti polovice ter bo odšel samo na nekaj pijač. Seveda se je njegova samotna družba zopet poigrala z njim. Pijače so začele prihajati ena za drugo. Pijače, ki jih ne vidiš v prvi beznici v New Yorku. Viski, Vodka z različnimi okusi ter ostali precej močni koktejli ter mešanice natakarjev. In tam je bil, za samotno mizo, nekje popolnoma zakrit med vsemi temi razgaljenimi dekleti. Sedel je za velikim šankom, pred katerim so seveda kraljevali natakarji ter ostalo osebje. Tokrat se je celo uspel urediti. Prvič po štirih mesecih je zopet v roke prijel brivski aparat ter iz omare privlekel svojo kravato. Ta je bila sedaj že precej sproščena. Ves čas je sedel z bokom naslonjen na šank ter tiho opazoval nove goste. Prav zagotovo ni bil eden izmed njih. Vsi so bili obteženi z lesketajočim zlatim nakitom ter z najbrž najdražjimi suknjiči kar jih je kdarkoli videl. Počasi je srkal svoj šesti martini ter z očmi sledil ženskam oziroma prostitutkam. Zares je bil to edini kraj kjer si človek nebi mogel poiskati ljubezni oziroma sorodne dušice, s katero bi lahko pohajkoval po parkih ter se predaval užitkom. V njihovih očeh je bilo lahko videti samo denar, tega pa je Riley raje zapravil za visoke odmerke alkohola, s katerimi je poskušal zbrisati spomin preteklih mesecev. Takrat se je sicer videval s samo vodjo največje mafije v Ameriki, Podzemlja. Njegov pogled je bil sicer že precej meglen a med vsemi gosti ki so vstopali v nočni klub, mu je vzbudil pozornost samo eden izmed njih. Lahko bi stavil da ga je že nekje videl, prav zagotovo ne v službi. Pravkar se je seveda nahajal na nasprotnem teritoriju a k temu ni mogel narediti ničesar. Počasi si je obliznil ustnice ter se odločil da znanega obraza ne bo izpustil iz oči. "Še eno rundo, prosim." Je leno sporočil natakarju, ne da bi odvrnil pogled od zdaj majhne druščine skoraj nekje v ozadju na drugi strani nočnega kluba. "Hej, sine mi lahko poveš kdo sedi tamle?" Pred njem je počasi pomahal s stotakom. Njegove oči so se očitno v trenutku zalesketale saj je v odgovor skoraj zajecljal, stotak pa se je v trenutku izmuznil iz Rileyjevih prstov. Ni bilo težko najti neznanca v skupini ljudi, saj je bil skoraj edini obkrožen s širokimi varnostnikami ter njegovimi 'oboževalkami'. "Tisto je Diego, ni dolgo kar se je začel pogosto pojavljati tukaj. Moram reči da je že postal eden izmed naših stalnih gostov..." Riley je slepo prijel za nov kozarček ter ga previdno nagnil k ustom. "Diego, kaj?" Je zamrmral ter še vedno strmel v neznanca v daljavi. Vedel je da ga je srečal nekje med službo a vse skupaj se mu je zdelo precej nemogoče.

Nekoliko lenobno se je naslonil nazaj in pustil Jasmine, da si je dala opravka z božanjem njegovega prsnega koša in poželjivega mrmranja v njegovo uho. Na vsake toliko se je nasmehnil njenemu glasu, to pa je bilo tudi vse, kar je tisti večer premogel v odnosu do nje. Ali do katerekoli ženske v tem klubu. Enostavno ni bilo primerno. Ni se mogel kar tako predajati telesnim užitkom, medtem ko so mu njegove misli kar naprej uhajale k eni in edini ženski, ki jo je kdajkoli ljubil; ki je bila noseča z njegovim otrokom - ženski, ki jo je zapustil, ker je bil prepričan, da je to še najboljše, kar lahko stori zanjo. Silver. ''Kaj je narobe, ljubček?'' ga je sladkobno povprašala, pri tem pa s konicami prstov nežno zdrsnila vzdolž njegovega lica. Toda Leon se jo je odločil ignorirati, čeprav si je obenem zaželel, da bi ji rekel, naj že enkrat utihne, nato pa svoj pogled dvignil proti Scarlett, ki se je ravno vrnila z njegovo pijačo, sedla na drugo stran poleg njega ter mu izročila kozarec pijače v roke, nato pa se s polnimi ustnicami približala njegovemu ušesu. ''Nekdo je povpraševal po vas,'' je dejala in se odmaknila toliko, da sta se lahko spogledala. Leon je ob tem vprašujoče dvignil obrv in čakal na pojasnilo. ''Saj sta z Rodrigom že plačana za to, tako da izpljuni,'' je zahteval nejevoljno in ignoriral dekletovo zavijanje z očmi. Lahko bi vedel, da bo poiskusila izkoristiti vsako priložnost za dodatno napitnino, a Leon res ni imel potrpljenja za takšne igrice. Končno se je le omehčala in svoj obraz zasukala v smeri nekam proti šanku. ''Vidiš tistega moškega tam?'' je vprašala in pogledala Leona. ''Tisti lonely boy?'' je skeptično vprašal, na kar mu je Scarlett nemo prikimala, nato pa za trenutek uspel ujeti njegov pogled, saj se je moški še vedno oziral v njegovi smeri. Kolikor je v tej temi sploh lahko razločil njegov obraz, mu je bilo takoj jasno, da te osebe ne pozna. A kljub temu je bilo na temu moškemu nekaj, česar si Leon ni znal najbolje razložiti. Še vedno je zrl vanj in Leon mu je vračal svoj hladen pogled. ''Je tvoj prijatelj?'' ga je povprašalo eno izmed deklet, ko je opazilo, da je v Leonu vzbudil zanimanje. ''Jaz nimam prijateljev..'' je Leon na to hladno odvrnil in si privoščil dva krepka požirka jantarne tekočine. Že s tem, da ga je nekdo opazoval tu, kjer se je tako odlično stopil z okolico, je bilo na nek način nenavadno. In za to je Leonu prišla na misel le ena možna razlaga: moški ga je moral poznati ali pa vsaj približno vedeti, za koga gre. Morda pa je celo iskal zaposlitev? Vsaj na videz ni ravno izgledal kot kak bogataški poslovnež. ''Bi šla tja gor in mu kupila pijačo?'' se je Leon s sladkim glasom nato obrnil proti rjavolaski in ji z nasmeškom pomolil nekaj zelencev, ki jih je dekle takoj radostno vzelo med prste, vendar pa svojega pogleda še ni odlepilo od Leonovih oči. ''In seveda še sebi,'' je dodal, ko je dojel njen namig, ji nekaj zelencev zatlačil med prsi, ob tem pa pomislil, da bi moral biti v prihodnje tu malo bolj neomajen, če ne ga bodo stale še celo premoženje. Jasmine se mu je v zahvalo sladko nasmehnila, nato pa vstala in elegantno zakorakala preko prostora proti moškemu, ki je prej opazoval Leona. Postavila se je poleg njega, zelence položila na mizo, nato pa se z našobljenimi ustnicami zazrla v njegov obraz. ''Tako očarljiv pa tako sam..'' ga je nagovorila, ob tem pa natakarju pomignila, naj mu natoči novo rundo. Še preden bi moški lahko postavil vprašanje, mu je rjavolaska že pojasnila: ''Vaš prijatelj, señor Castro vam pošilja...''

Mešana žgana pijača mu je zopet stekla po grlu. Na šank je ponovno odložil prazen kozarec. Že je hotel naročiti še eno rundo, ko se je pijano ustavil ter zopet pogledal na drugo stran nočnega kluba. Neznanec je le ujel njegov pogled. Sedaj sta strmela drug v drugega. Le kaj pa si misli da je, da tako strmi nazaj? Je po tihem razmišljal ter se namrdnil. Končno je odvrnil pogled od njega, saj ni hotel imeti nobenih težav. Še posebej v takšnem stanju kot je bil sedaj. Omotično se je s celim telesom obrnil k šanku ter se začel poigravati s kozarcem. Z mislimi je odtaval na kraj, kjer bi lahko videl ta obraz a alkohol mu je že mešal glavo. Skoraj bi prevrnil kozarec, ko je nenadoma zagledal pred seboj majhno senco. Sunkovito se je obrnil a pred sabo ni videl še nobenih težav. Vsaj ne za zdaj. Pred njim je stala še ena preveč pomanjkljivo oblečena ženska. Mlajša kot on, morda tudi premlada za takšno delo. Vendar potrebovala je denar, saj je ravno iz svojega bujnega izreza povlekla stotak ter ga položila na pult. Riley je namrščil obrvi ter se z očmi nemudoma zapičil v njene prsi. "Očarljiv že, sam nikoli." Jo je prijazno odvrnil saj si je lahko že mislil od kod se je vzela. Natakar je na mizo položil dve rundi vodke. Castro? Iz pulta je brez zahvale prostitutki vzel pijačo ter se nagnil nekoliko nazaj. Zopet je ujel neznančev pogled ter mu v zahvalo nazdravil. Čeprav je bilo v kozarcu pijače skoraj preveč je vso spil na dih. Grozno se je nakremžil ter si z roko zato raje prekril usta, ko mu je pijača znova stekla po grlu. Svet je postal še bolj nerazločen ter majav. Ponovno se je s celotnim telesom obrnil k ženski. "Kdo je Castro?" Jezik se mu je že skoraj zapletal a mu je le uspelo sestaviti tale majhen stavek. Uspel je tokrat celo pogledati v njene oči. Ob pričakovanju na njen odgovor, se je nevarno s kozarcem naslonil na pult ter si izza ženske ponovno ogledal radodarnega neznanca. Za trenutek se mu je zazdelo da je o nečem nekoč celo napisal poročilo. Morda je bilo celo zadnje poročilo. Natakar je hitro prijel kozarec, ki je ravno zdrsel iz Rileyjeve pesti. Njegov pogled je padel v pult. Sedaj je pijano preučeval vzorce tega ter popolnoma ignoriral žensko ki je stala ob njem. Na misel mu je iznenada skočila ena sama beseda. "Taksi..." Natakar se je obrnil k njemu ter se mu približal. V rokah je že držal prenosni telefon ter začel tipkati številko. Ko je že pritisnil na kliči, ter telefon premaknil bližje k sebi se je Riley končno zavedal kaj je storil. "...po, ššš-petih novih rundah. Toči, dečko! Pa ne pozabi na gospodično ter Gospodiča Castra tamle." Ko je le nehal kriliti z rokami se je veselo obrnil k ženski. "Povej mi, gospodična. Kako dolgo že delaš za tegale... Castra?"

Z zadovoljnim nasmeškom je Leon opazoval dogajanje pri pultu in pričakujoče čakal na trenutek, ko bo moškemu postalo jasno, da je sprejel njegovo igro. Če je vse skupaj sploh bila igra in ne zgolj neko neumno naključje, a glede na to, da je bil Leon tisti s trezno glavo, ni mogel storiti nič narobe. Poleg tega pa je svojim 'plačancem' tu povsem zaupal, čeprav se je prav dobro zavedal, da lahko ob primerni vsoti kaj hitro zamenjajo svojega 'gospodarja'. Ko sta se njuna pogleda končno spet srečala, je Leon posnemal njegov gib in mu s kozarcem viskija narahlo nazdravil nazaj, nato pa si tudi sam privoščil droben požirek. Lagal bi, če bi zanikal, da ga je situacija zabavala. Medtem se je Jasmine pri šanku še vedno nastavljala njegovim očem in ob vprašanju, kdo je Castro, previdno pogledala v smeri proti Leonu, preden je odprla usta, da bi odgovorila na njegovo vprašanje. A v tistem trenutku se je morala zavesti teže bankovcev v njenem oprsju, saj se je odločila pomolčati in moškemu nameniti zgolj nasmešek. Le-ta pa je zbledel kaj kmalu po tistem, ko se je moški nenadoma spomnil, da bi bilo morda bolje oditi. Jasmine si je živčno ugriznila v ustnico in se ozrla proti Leonu, ki ji je skorajda neopazno pomignil z roko, naj ga nekako zaustavi. A ker se je kmalu izkazalo, da to ni bilo potrebno, se je dekle spet sladko nasmehnilo in se moškemu s telesom še nekoliko približalo. ''Pravzaprav..'' je začela, ko so se njeni prsti nenadoma znašli na njegovi nogi, ''nam na delovnem mestu ni dovoljeno piti,'' je zavrnila njegov namen, da bi ji častil pijačo. Ob njegovem naslednjem vprašanju, ki je zadevalo Leona, so njene oči trmasto obstale na obrazu moškega, kljub temu pa se je iz njih dalo razbrati tiho željo po tem, da bi mu lahko odgovorila. Najverjetneje za spodobno ceno, a ker so bile Leonove zahteve več kot samo jasne, si očitno ni upala tvegati. ''Mislim, da nisi prav dobro razumel,'' ga je dekle naposled opomnilo, se oprijelo njegove kravate in si ga sedaj kar malo preiskujoče ogledovalo. ''Veš…ko Castro nekomu kar tako časti pijačo, pravzaprav pričakuje, da se mu bo ta nekdo pridružil…'' je pojasnila in se s sladkim nasmeškom nagnila nekoliko bližje k njemu. ''In če ta nekdo zavrne ponudbo…'' je nato spet spregovorila, še preden bi jo moški utegnil zavrniti ali pa kakorkoli drugače odreagirati, in se z ustnicami še bolj približala njegovemu obrazu, ''…lahko naredim celo sceno.'' Njene ustnice so se ukrivile v pretkanem nasmešku, ko se je odmaknila nazaj, njegovo kravato pa kot neke vrste povodec obdržala v svoji roki, saj si je imela namen zaslužiti denar, zlepa ali zgrda.

Riley je bil presenečen nad dekletom in njenim zapeljivim igranjem. Na pult je zopet odložil prazen kozarec ter polnega pomolil njej. Ob precej presenetljivi novici se je le namrdnil ter njeno rundo zopet spil na dih. Tokrat se mu je zopet močno zavrtelo a se je še uspel obdržati. Opazil je da bodo kozarčki morali za trenutek malo počakati. Njena dlan na njem ga je še posebej živcirala. Kaj zaboga hoče zdaj... Z mislimi je zopet odjadral na dogodek pri njegovi zadnji nalogi. Taksi ki je hitro speljal iz odvoza mu ni šel iz glave. Nato pa je le ujel besede dekleta. Kravato ji je prijazno odmaknil od rok, ter si jo še bolj zrahljal. Te besede so ga nekoliko streznile saj je vedel kaj bo sledilo. Dekle ga je imelo najbrž za kakšnega civilista a za kaj več se tukaj ni mogel izdajati. Odmaknil se je vstran od nje ter se ponovno zasukal k šanku. "Tvojemu Senioru Castru se lahko zahvališ za pijačo še v mojem imenu. Če hoče kaj od mene, lahko vedno dvigne svojo leno rit iz svojega gnezda ter priskaklja sem. Hvala še enkrat za družbo ljubica." Vse skupaj je povedal dovolj glasno da ga je slišal tudi natakar. Ta se je nekoliko živčno oddaljil od njiju ter se posvetil še drugim gostom. Tu in tam je zopet pogledal v njuno smer a to je bilo to. Navsezadnje, Riley ni iskal nobenih težav ali nobenih umazanih poslov, vsaj za zdaj. V neznancu pa je seveda čutil majhno sumljivost. Njegov obraz se mu je zdel prekleto znan a nikakor ga ni bogel rabrati od tukaj. Vseeno pa se mu je zazdelo da bi bilo boljše prihraniti njegovo hojo, do pravega taksija, ko se bo odpravil domov. Iz žepa je privlekel dva stotaka ter ju postavil pod prazen kozarec. Z obema rokama se je naslonil na pult ter se preprosto zagledal v prazno. Slike v glavi so se mu končno začele umirjati. Zopet je v glavi slišal zvok pištole in nato sliko preluknjane pnevmatike. Talkin objokan obraz in...on. Leno in počasi je glavo zopet obrnil proti neznancu in končno se mu je posvetilo. Neznanec je bil eden izmed iskanih tatov. Leon je bilo njegovo prvo ime, kot so seveda prikazali računalniki. Dolgo je strmel vanj, kot bi bil zaljubljen. Lahko bi poklical policijo. Dokazi? Imel je naboj v avtomobilski pnevmatiki. Prišel je iz njegove pištole, ukradene. Imel je tudi njegov obraz. Njegove steklene oči so se jezno zalesketale. Naboj je bil velik dokaz. A potreboval je njegovo pištolo, ki pa se je je lahko že davnaj znebil. Zopet se je spomnil njegovih stražarjev ter priljubljenosti v nočnem klubu. Preveč je bil priljubljen za normalnega tatu. V tem primeru je bil popolnoma nemočen. Po dolgem strmenju se je končno nasmehnil ter obrnil pogled k še enem kozarčku.

Bilo je več kot očitno, da bo bil moški kar trd oreh, toda to Leona nikakor ni ustavilo. Kot novopečeni mafijski šef je že okusil dovolj avtoritete, da kakršnokoli oporekanje nikakor pač ni prišlo v poštev. Edina oseba, kateri je še moral odgovarjati, je bila Adria, pa še ta je bila nekje daleč v New Yorku. Nekoliko jezno je izpraznil svoj kozarec in ga odložil na barsko mizico pred seboj, pri tem pa svoj pogled še naprej upiral naravnost v moškega, kateremu se je videlo, da je tisti večer spil že nekaj kozarčkov preveč. Iz izraza na Jasmininem obrazu je razbral, da dekletu ni preostalo drugega kot rezervni načrt, za kar pa je bilo Leonu pravzaprav čisto vseeno. Kajti on je bil nekdo, imel je ime in je tu nekaj veljal. Njemu si nihče ni drznil ugovarjati. Potrebno mu je bilo samo enkrat pokimati, da je dekle sklenilo dokončati svoje poslanstvo. ''Ne moreš reči, da te nisem opozorila…'' je zamrmrala preden se je s telesom spet obrnila proti moškemu, pri tem pa v vsej svoji dramatičnosti zaigrala spotik, ki jo je odnesel naravnost moškemu v roke. In potem se je začelo glasno vpitje. ''Daj svoje tace proč od mene!! Ti perverznež, prekleti!'' je vpila in se otepala z rokami navidez grabežljivih rok, pri čemer je izkoristila vse splošno zmedo okrog sebe, da je pritegnila pozornost in da je vse skupaj izpadlo kot pravo, neodobreno oziroma lepše rečeno neplačano spolno nadlegovanje. ''Varnostniki! Spravite tega cepca proč!'' je še kar vpila, ko se je opotekla nekam na stran in tako dala prostor dvema visokima gorilama, ki sta moškega odločno zagrabila vsak s svoje strani, z namenom, da ga vržeta ven iz kluba. ''Pokličem šefa?'' je vprašal eden v smeri proti Jasmine, ki si je naslonjena na pult in navidez zadihana ter še vedno vsa v šoku popravljala frizuro, a ni bila tista, ki je odgovorila na njegovo vprašanje. ''To ne bo potrebno,'' se je Leon oglasil iz ozadja, ko se je počasi le namenil nekoliko približati dogajanju. Še vedno je stal na pol poti od šanka do njegovega mesta in je sedaj z zadovoljnim nasmeškom zrl v opitega moškega, ki sta ga močna varnostnika še vedno trdno držala. ''Moj prijatelj je,'' je pojasnil prijazno, ''in ravno se mi je nameraval pridružiti. Prepričan sem, da gre zgolj za nesporazum,'' je nadaljeval in svoj prodoren pogled počasi pomaknil do obeh varnostnikov ter se jima pričakujoče nasmehnil. Počakal je, da sta se spogledala in moškega, sicer obotavljivo, a nato vseeno le spustila, nato pa svoje zelene oči spet zapičil v svojega 'prijatelja'. ''Kako sem vesel, da se zopet srečava,'' je dejal v prikriti predrznosti, pri čemer so se mu oči prav vznemirjeno zasvetlikale. Vedel je, da je ta pogled že enkrat srečal. Vedel je, da je tega moškega enkrat že 'nategnil'. In spet se je zabaval, tako kot nazadnje. ''Predlagam ti, da prideš z mano…'' je dejal in ga s počasno kretnjo roke povabil k sebi, pri tem pa se spogledal z gorilama, češ naj naredita po svoje, če se bo 'predrznež' odločil kljubovati.

Ničesar ni bilo kar bi lahko v tistem trenutku Riley storil. Sedel je popolnoma pri miru ter je seveda pustil da dekle odigra svoje. Ob tem se ji je mogel samo nasmehniti. Iz množice sta se pojavila dva velikana, katerih se ne bi mogel znebiti z nekaj borilnimi veščinami, vsaj ne v tem stanju. Morda je vedel za določene prijeme a jih je ponavadi izvajal trezen. Prijel je za zadnji kozarec martinija ter ga nagnil v usta. Pogoltnil je tekočino ter na kratko skomignil k natakarju, ko sta ga za roke prijeli dve veliki šapi. Kozarec je poletel k tlom ter se razbil. Riley se ni upiral varnostnikoma. Na njegovem obrazu je počival le širok nasmešek. Pojma nimajo na koga so se spravili... Posmehljivo in pijano je glavo obrnil k gospodični ki je povzročila ves preplah ter ji nato na hitro pomežiknil. Naslednji trenutek je nekje v daljavi zaslišal tisti znani glas. Glas ki je pred nekaj meseci grozil za bombo v garažni hiši Miste Tomato. Tokrat si je lahko obraz ogledal od blizu. Prijatelj? Komaj se je zadrževal da ne bi planil v smeh. Večino je seveda opravljal vse alkohol. Grobo se je izvil iz prijema varnostnikov ko sta ga ta le končno popustila. S prijaznim nasmeškom je nato na hitro oba premeril nato pa se končno s sklenjenimi rokami na hrbtu zagledal v prekleto znan obraz. Nasmešek mu ni izginil iz obraza. "Ahh tudi jaz sem vesel, Diego." Njegovo lažno ime je še posebej poudaril ter si ponovno ogledal te strupene zelene oči. Niso bile sproščene tako kot njegove a imel je trden razlog za to. K njegovi kretnji se je glasno nasmejal ter sklonjeno zmajal z glavo. Nato je ošinil oba varnostnika ter skomignil z rameni. "Izgleda da nimam druge izbire, kaj?" Stopil je korak naprej, popolnoma sproščen ter nasmejan. Nikakor ni pričakoval da ga bo srečal tukaj. Ponovno je ošinil njegova oblačila. "Vidim da si jo kar dobro odnesel, prijatelj." Je tiho zamrmral, da ga je lahko samo on slišal. Poskrbel bom da je v naslednje ne boš...

Leon se je ponovno zadovoljno in povsem mirno nasmehnil, ob policistovih besedah pa v smeri proti varnostnikoma pomenljivo privzdignil obrv, češ da imata sedaj dokaz, da je resnično vse v redu. A kljub temu je dobro vedel, da se morda igra z ognjem, toda malo zabave ni še nikomur škodilo, mar ne? Navsezadnje ne bo bil on tisti, ki se bo zjutraj prebudil z gromozanskim mačkom. ''Ne, nimaš je,'' je Leon prav tako smehljaje skimal z glavo in se komaj zadržal, da ne bi pristavil: Saj je tudi zadnjič nisi imel, kajne? Eno je bila zabava in drugo izzivanje težav, slednjega pa Leon zaenkrat še ni potreboval. Navsezadnje se je tu trudil voditi svojo novo življenje, ki je bilo v primerjavi s tistim prej, nekoliko bolj na nivoju. ''Žal težko rečem isto zate,'' se je Leon pomenljivo namuznil, ko se je podal za njim, nato pa mu z roko vljudno pomignil naj zasede sedežno nasproti njegovi, kjer pa je še vedno posedala Scarlett. Jasmine, tista, ki je naredila sceno, se je šele sedaj počasi vračala za njima. ''Nov obraz, nove obleke…'' je pomignil na njegov sedaj obrit obraz ter nato na svoje nove, precej uglajene obleke. ''Na nek način sva si celo podobna..ti in jaz. In Florida! Miami? Kakšno naključje..'' je zategnil, ko je spet sedel na svoje mesto ob Scarlett, katero pa je, še preden bi se ga lahko začela dotikati, s kretnjo roke odslovil od sebe. Dekle je takoj razumelo namig, čeprav ni bilo najbolj zadovoljno, nato pa vstalo in se sprehodilo dalje po prostoru ter mimogrede za roko za seboj povedlo še Jasmine, ki se je moškima ravno nameravala pridružiti. Leon je nekaj trenutkov zamišljeno zrl za njima, nato pa svoj prodoren pogled spet vrnil k moškemu, katerega imena še sedaj ni poznal. ''Ima moj prijatelj kakšno ime ali si moram sam izmisliti vzdevek?'' ga je povprašal in se z zanimanjem zazrl vanj, pri čemer so se mu ustnice še vedno vihale v rahlo predrznem nasmešku.

Počasi in sproščeno se je namestil na prijeten mehki sedež. Nasproti njega je sedel Leon. Ime je videl nazadnje na zaslonih računalnikov. Bil je že precej znan s svojimi prekrški. Hkrati se mu je sedaj zdelo vse skupaj prav ironično. Najprej se je skoraj zapletel z glavno vodjo mafije v New Yorku, sedaj je naletel na novega mafijca v Miamiju. Najbrž se jih v tem poklicu zares nikoli ne bo mogel rešiti. Niti v civilnem življenju. Ponovno se je njegov obraz razlegel v širok nasmešek h Leonim komplimentom. "Glede na vtis ki sem ga naredil na eni izmed tvojih deklet, bom ta stil kar obdržal. In ja, Miami. Precej oddaljen od policije." Riley se je ponovno nasmehnil ko se jim je pridružilo dekle, ki ga je prej vrgla med dve gorili. Ponovno ji je zapeljivo pomežiknil nato pa se zopet posvetil svojemu 'prijatelju'. "Ahh imena. Diego je precej zanimivo ime, kdo bi si mislil. Ampak, kot si me že prepoznal, tudi jaz vem tvoje pravo ime. Sicer pa, si tudi sam zahteval da se ti pridružim, ne bi bilo vljudnejše da se sam najprej predstaviš? Ali bi bilo mogoče boljše da si tudi jaz izmislim kakšen vzdevek, kot na primer T.A.T.?" Prijazno se mu je nasmejal. Tale pogovor ga je precej zabaval. Pogrešal je sicer svojo značko ter lisice, tako zelo ju je pogrešal. Nato je le skupaj sklenil roke ter se odkašljal. Sklonil se je naprej k njemu ter se namrščil. "Kakšno debato bova sedaj začela, prijatelj?O avtomobilih? O ženskah? Ali pa bi preprosto lahko povedal zakaj si me poklical v svojo družbo a?"

''Mnja.. če ji ne bi v oprsje potisnil stotaka, potem ne vem, do kje bi prišel s tem svojim stilom,'' je Leon namuznjeno komentiral njegove besede in mu namenil prizanesljiv nasmešek, čeprav mu je bilo prav malo mar, kaj si je tisto dekle mislilo o njemu. Dokler je opravljala svoje delo, kot se od nje pričakuje, je bil povsem zadovoljen. ''Nekako dvomim, da si semkaj prišel zgolj na počitnice,'' je odvrnil na tisto v zvezi s policijo, saj nekako ni mogel verjeti, da ju je ponovno združilo zgolj naključje. Že samo če je samega sebe postavil v njegovo kožo, si je lahko predstavljal, kako močno si je policist želel ujeti kriminalca, ki mu je tik pred nosom tako zagodel in pobegnil. In četudi je šlo zgolj za naključje, je vedel, da bo ta pogovor vsemu skupaj dodal nov pomen. ''Oh, vem, da ga poznaš. Ampak kaj, ko pa tukaj ne pomeni absolutno ničesar..'' se je mirno nasmehnil. ''Kar vidiš pred seboj, je povsem nov človek. Z novim življenjem, ne zgolj identiteto,'' je njegov nasmešek še vedno ostajal blag, njegov pogled neverjetno hladen in zadržan. Bil je pogled nekoga, ki je vedel, da ima vse pod popolnim nadzorom. ''Če je T.A.T vse, kar si lahko domisliš, potem me resno podcenjuješ,'' se je Leon zmikavtsko namuznil in svoj pogled še vedno rahlo izzivaje upiral vanj. Moški se ga ni mogel dotakniti in tega se je še kako dobro zavedal. ''Okej..'' je zavzdihnil, ko je postalo očitno, da mu moški ne namerava ponuditi nobenega pametnega odgovora. ''Kaj praviš na Tom? Saj veš…tisti pametni, domišljavi maček, ki ga mišek Jerry vedno znova uspe nategniti in to ravno v trenutku, ko misli, da stvar popolnoma obvlada?'' je postal sedaj že malce bolj predrzen, oči pa so se mu ob tem nevarno zalesketale. Naj le vidi, da se je njuna igra ne bo kar tako končala. Ob njegovem mrščenju se je Leon zgolj sproščeno nasmehnil, nato pa se za trenutek zamislil, preden mu je odgovoril: ''Saj veš, kako pravijo: imej prijatelje blizu, svoje sovražnike še bližje… To danes pa..lahko vzameš kot za dobrodošlico ali pa kot opozorilo. It's up to you..''

"Tvoj dvom je povsem napačen. Semle sem zares prišel na sprostitev. Recimo da mi je postelja v New Yorku že preveč škripala." Se je sedaj že skoraj prisiljeno nasmehnil. Pogovor ga več ni tako zabaval, saj je postajal vedno bolj ostrejši. Leon se mu je zdel precej samozavesten ter sproščen ob vsem tem. Nova identiteta? Ljudje se ne spreminjajo. Nekoč narediš krajo in ostaneš tat za vedno. Ignoriral je njegov nov psevdonim katerega podobnega je hotel nadeti še sebi. Vse skupaj ga niti malo ni spominjalo na tisto priljubljeno risanko. Leona je že držal v pesti, vprašanje je bilo samo kdaj ga bo lahko potegnil v zapahe. Riley je imel za danes dovolj alkohola, še posebej pa dovolj mišje družbe. Njegov obraz se je v trenutku zresnil, postal je mračen njegove oči pa so luknjale Leonov obraz. Nagnil se je še bližje, kar je morda nerviralo varnostnike ki so še vedno skakljali okrog njiju. Z nedolžnim obrazom mu je jokavo odgovoril. "Ampak saj midva sva prijatelja, gospodič Collins." Za nekaj trenutkov se je prisiljeno nasmehnil nato pa je njegov obraz zopet okamenel. "Pravzaprav bi mogel tebe opozoriti Leon. Oh ja, o tebi vem marsikaj. Glavno vprašanje so samo še dokazi. Tisto kar sem si pridobil do zdaj morda še ni dovolj a ko bom v roke dobil dovolj trden dokaz..." Ugotovil je da je alkohol že v njem precej izpuhtel. Znotraj v njem se je nabirala jeza a te trenutke je znal zelo dobro kontrolirati. Zopet je prhnil v prisiljen smeh, njegov zadah je mogel smrdeti po alkoholu a za to mu je bilo povsem vseeno. Odhajal je. "...te bom dobil. Naj ti bo to kot dobrodošlica v Miamiju ali pa kot opozorilo." Se je ob tem veselo namuznil nato pa vstal iz sedeža. S pogledom ga je še vedno luknjal v obraz in ko se je že obrnil se je spomnil da je le nekaj pozabil. "Ahh, moje ime potrebuješ kaj? No, ker vem da se boš čez nekaj dni že odpravil jokat svoji mamici v New Yorku, ti lahko ona boljše razloži. Ahh in, če jo zares srečaš...ji lahko sporočiš da je dietna torta zares okusna." Njegova samokontrola je tukaj opravila svoje. Ponovno je nase lahko nadel svoj zmagoslaven nasmešek. Obrnil se je na petah ter pridno zakorakal mimo obeh goril, katere obraza sta ostala prav tako začudena ter presenečena. Tik pred vrati se je ponovno obrnil nazaj ter pogledal proti Leonu. "Do naslednjič, ko se zopet srečava." Dvignil je roko v pozdrav a njegov obraz je ostal hladen in resen. Odrinil je vrata nočnega kluba ter nekoliko majavo odšel v noč...
((Takule, moj zaključek x) zdj še sam tvojga počakam hah ))

Na njegove besede Leon ni imel namena odgovoriti, saj je vedel, da se tisti večer ne bo mogel dokopati do resnice, ki pa je bila vsaj po njegovem mnenju že tako in tako očitna. Tudi brez dokazov. Takoj je opazil spremembo na njegovem obrazu, ko mu je končno le uspelo izbiti tisti pijanski nasmešek z obraza. Njegov oster pogled je vzel kot izziv in mu ga s drobnim predrznim nasmeškom kljubovalno vračal nazaj, ko se je počasi nagnil bližje proti njemu. Glede na vonj po alkoholu, ki se je širil z njegove strani, v tistem trenutku enostavno ni mogel čutiti ničesar drugega kot zgolj pomilovanja v odnosu do tega moškega, policista ali karkoli pač je že bil. Ne glede na to, kako zelo prepričan sam vase se je zdel, še vedno ni imel pojma, s kom je imel v resnici opravka. Ko je moški začel igrati karto na njegovo pravo ime, je Leon zgolj pomračil svoj pogled v dve nekoliko svareči reži, na svojem obrazu pa ohranil hladnokrvnost, mimo katere je bilo nemogoče videti v njegove misli in občutja. Seveda ga je moški s to svojo predrznostjo razjezil, a vse skupaj je bila zgolj kapljica olja na že tako tleč plamen zaničevanja. Po eni strani je bil resda vesel, da je sprejel njegovo igrico, po drugi pa bi najraje videl, če bi mu lahko že v tistem trenutku pognal kroglo v to domišljavo betico. ''Pojma nimaš…'' je prezirljivo zamrmral, ko je moški končal s svojim delom zastraševanja, nato pa ga posnemal pri vstajanju s sedeža, saj mu nikakor ni nameraval pustiti, da bi se v kakršnem koli smislu znašel na višji ravni od njega. Visoko je dvignil glavo, ne da bi pri tem spustil moškega izpred oči in svoje ustnice ohranil v tanki bledi črti. Torej je vedel za Adrienne… Leon je ob tej novici zamišljeno zožil pogled in se kaj hitro odločil, da jo bo takoj naslednje jutro kontaktiral in zahteval, da mu pojasni, od kje temu moškemu podatki o njej. Nikakor si namreč ni smel privoščiti, da bi v kakršnem koli smislu zaostajal korak za njim. Še vedno ni rekel ničesar, ko se je moški s tistim bednim nasmeškom odpravil proti vratom in se mu od tam še zadnjič porogal, preden je izginil v noč, nato pa sam pri sebi le tiho zamrmral: ''Oh, we will…'' Zatem je opazil začudene poglede varnostnikov, a je nanje zgolj zavil z očmi, nato pa se le napol obrnil proti svojemu stražarju. ''Odhajava,'' mu je zamrmral, nato pa se s pogledom na kratko ozrl po prostoru, ki je bilo tistega večera priča zanimivemu razpletu dogodkov, nato pa s komaj opaznim nasmeškom na svojih ustnicam samozavestno pristopil do obeh varnostnikov in enemu izmed njih na skrivaj predal debelejši zavojček denarja. ''Do nadaljnjega..'' je zamrmral, na kratko pokimal, nato pa že zakorakal proti izhodu iz kluba in ne da bi se enkrat samkrat ozrl nazaj, stopil skozi vrata v temno noč, proti svoji limuzini, s katero se je kmalu zatem že zapeljal naprej skozi mesto…

Pa je bil mimo še en dan, skozi katerega se je Julia komaj prebila. Nekako je bila že naveličana vsega dela s papirji, ki ga je imela, zato je komaj čakala, da bo lahko odšla domov. Ko se ji je želja končno uresničila, se je odločila za divji večer zunaj. Po premisleku se je odločila za Bohemian Nightclub, kjer že kar nekaj časa ni bila.
Tako je nekaj čez enajsto uro zvečer izstopila iz taksija, oblečena v strgane, a kljub temu na nek način elegantne kavbojke, majico brez rokavov, ki več razkrivala kot zakrivala in seveda je imela na sebi tudi tisto usnjeno jakno, ki jo je naravnost oboževala. Z ličili tako kot ponavadi ni pretiravala, lasje pa so se ji prosto spuščali po hrbtu.
Odločno je odšla proti vratom v kljub in se zrinila mimo vrste. Ko so ljudje opazili njen odločni pogled, so bili raje tiho. Vratar je bil njen stari znanec in ni bilo dolgo, kar se je pojavila v klubu. Pravzaprav tega kluba ni preveč marala, ker je bilo v njem vse preveč razgaljenih deklet in so moški včasih mislili, da je še ona ena izmed njih. Čeprav so kaj hitro spoznali, da so se motili, pa je Julii vseeno šel na živce njihov odnos. Odšla je k pultu in ob tem sama pri sebi zagodrnjala, ker je bila v klubu gneča. Množica moških in žensk se je prerivala pri šanku, nekateri so plesali, spet drugi pa so se samo pogovarjali ali osvajali privlačna dekleta in moške. Namuznila se je in naročila vodko.
Čez kakšne pol ure in nepreštetih kozarcih vodke je bila Julia že povsem sproščena. Zapletla se je v pogovor z moškim, ki je sedel poleg nje. Bil je precej beden primerek, ki ga je zapustila žena, a Julia je vse svoje moči vložila v to, da bi ga potolažila. Ravno medtem ko je bila na sredi predavanja o tem, da so ženske včasih samo zmedene, je njeno oko ujelo znano postavo. Odvrnila je pogled, prepričana da se ji je samo zdelo, čeprav ji privid ni dal miru. Je bila tisto res Sophie ali se ji je samo zdelo?

Sooph.

(hirree )

Sophie je stopala po svoji pisarni in prelagala liste. Nikoli si ni mislila, da bo z delom preizkovalke prišlo še toliko drugega dela kot so pisanje poročil in pregledovanje podatkov, dokazov in tako naprej. Ampak njeno delo ji je kljub temu da je bilo velikokrat sila naporno preprosto kreilo življenje. In če ne bi bilo tako kot je sedaj, si Soph niti predstavljati ni mogla kakšno bi bilo potem. Mogoče na smrt dolgočasno, zaprto v kakšni pisarni, kjer bi pridno opravljala delo kakšne tajnice ali pa mogoče kaj boljšega, saj so bila njena življenska merila zelo visoka in z malim se ne bi zadovoljila. Tako je končno vse pospravila na pravo mesto in za seboj zaklenila pisarno in pogasnila luči v bližini. Iz službe je odšla ena zadnjih, tako da se je samo na hitro še poslovila od varnostnika, ki je stal pri dvigalu, nekaj metrov stran od njenih pisarniških vrat. Kljub temu da je stala z hrbtom obrnjena proti njemu je čutila kako jo moški slači z pogledom. Ni si mogla kaj, bila je pač ženska, katero bi si želel mnogokdo. Njene dolge noge in čudovita postava, katero pa je le še poudarilo krilo in pa tanek plašček, spodaj pa čevlje z visoko peto. Oblečena je bila samo še za v kakšen nočni klub in točno tja je bila tudi namenjena. Odločila se je, da bo malo pustila delo in razmišljanje za seboj in se posvetila samo sebi in zabavi. Tako se je odpeljala do Miamija in najprej na hitro stekla v stanovanje. Kljub vsemu se ji njena oprava ni zdela prava za v klub. Tako je nase navlekla kratko črno krilo in belo majico z globokim izrezom in kratkimi rokavi. Čeznjo je potegnila še usnjeno jakno, ki sta jo z najboljšo prijateljico Julio kupili vsaka svojo ko sta bili zadnjič po nakupih skupaj.
Tako ni več trajalo dolgo da je stala pred vhodom v klub. Bila je že stalna stranka tukaj in njen preljubi brat, ki se je poznal tudi z lastnikom ji je priskrbel tudi vip karto in tako je hitro prišla mimo množice v klub. Mimogrede je pozdravila še fanta, ki je stal v vrsti in delala pri FBI-ju kot eden tistih malo višjih. In ko ji je ta prijazno in prijateljsko odzdravil se je morala Soph kar malo potruditi da je skrila nasmešek, kateri se je na njene ustnice priplazil ob pogledu na njegovo, od zavisti zeleno dekle poleg njega. Ni se več zadrževala zunaj ampak je raje kar hitro vstopila v klub. Stopila je k šanku in pri točaju naročila martini. Njena običajna izbira kadar je bila tukaj. Tako ali tako ne bo ostalo samo pri tem. In ko se je obrnila okoli sebe je nedaleč stran od njenega stola opazila znano dekle. Julio. Nasmehnila se je, saj je to pomenilo, da je spet srečala najboljšo prijateljico pa tudi družbe ji ne bo potrebno iskati ta večer. Vzela je svoj kozarec in torbico in se odpravila proti njej. ''Julia!'' je dejala veselo in ji namenila prijateljski objem. Nato je z pogledom ošinila neznanca poleg nje. ''Motim?'' je vpršala in se nasmehnila. Toda še preden je Julia uspela odgovoriti je enostavno ignorirala neznanca in se posvetila spet prijateljici. ''Torej kako si?'' je vprašala in sedla na njeno drugo stran.

"Soph!" Navdušeno je objela svojo dobro, če ne celo najboljšo prijateljico, ki se je približala s kozarcem martinija v rokah. Kaj pa drugega. Namuznila se je in zamahnila z roko. "Ne, ne motiš. Liam," s pogledom je ošinila temnolasca poleg sebe in nadaljevala, "je ravno odhajal. K svoji ženi." Pozornost je preusmerila na Sophie, ki se je usedla, potem pa se nasmehnila. "Kako sem? Več kot dobro, seveda." Z širokim nasmeškom je to dokazala, potem pa se zazrla vanjo. "Pa ti? Izgledaš super." Zasmejala se je, čeprav ni bila točno prepričana, zakaj. Ampak bilo je zabavno.
Čez nekaj trenutkov se je zresnila. V roko je vzela kozarec z viskijem in popila do dna. Medtem ko je uslužni natakar spet polnil njen kozarec, se je spet obrnila proti prijateljici. "In kako kaj življenje zadnje čase? Dolgo se nisva videli." O Sophie je vedela pravzaprav vse. Edina stvar, o kateri se prav zares nista nikoli pogovarjali, sta bili njuni službi. Iz bežnih pogovorov je vedela, da dela nekje pri policiji. In ravno zato je še toliko rajši pogovor speljala stran, ko je prišel na to temo. Poznali sta se že kar nekaj časa in skupaj počeli marsikaj. Nenadoma se je spomnila še na nekaj. "Si sama tukaj?" Odgovor je bil skoraj očiten, ampak Julia je sama pri sebi vzrok za takšno vprašanje zvalila na alkohol in se spet nasmehnila. Ko pa je bil svet trenutno tako lep.

Sophie se je nasmehnila prijateljici in prikimala temnolascu, ki je očitno res pobiral šila in kopita. Sicer ne bi imela na koncu večer nič proti, če bi se ji pridružil pri njej doma, toda vse jo je minilo, ko je iz Julijinih ust zaslišala besedo žena. Ta beseda je pri njej vedno zalegla, da si ni več poželela moškega, pa če je izgledal še tako dobro. Vseeno je čutila nekakšno sočutje z ženskami, katere so moški oziroma bolje rečeno prasci kakršen je bil tale varali na vsakem koraku. To ji ni bilo nikoli všeč in sama pri sebi je vedno delala načrte kaj bi storila z moškim če bi njej naredil kaj takega. Toda vse to razmišljanje je bilo sedaj pretirano odveč tako da je svoje misli raje takorekoč pospravila v predalček in se posvetila Julii. Ta je očitno uživala v večeru in alkohol je kar tekel v potokih v njeno grlo. ''No saj lahko vidim da si super.'' je pripomnila nasmejano in nekoliko zmajala z glavo. Julia je bila pač taka kot ona. Mlado dekle, ki je uživala življenje z polno paro in se pri tem ni dala motiti. Tako kot je bilo edino prav. ''Ah jaz? Super kaj pa drugega. Kako pa dekle v današnjem svetu ne bi moglo biti super, če ima,'' je začela in pokazala po klubu, ''na voljo toliko moških, ki se na vsakem koraku obračajo za njo?''. Vse skupaj je bilo sicer mišljeno v šali toda vseeno se je v tem skrivalo nekaj resnice.
Tudi sama je nagnila kozarec, toda ni ga izpraznila do dna. Četudi se je domov velikokrat vrnila polna alkohola in s tem vrtoglavico in bolečinami v glavi, je v pitju vseeno uživala kolikor se je pač dalo in uživala v trenutku ko je okus pijače zbudil njene borbončice. Bila je pač perfekcionistka in od tega ni odstopala. ''Ja res je že kar nekaj časa. Približno mesec dni kaj?'' je dejala in se namuznila. Pravzaprav sta se zadnjič videli na praznovanju rojstnega dneva njenega brata. Torej tudi tega ni videla že kar nekaj časa. ''Veš da super. V službi mi gre, družabno življenje je super...samo ljubezen malo peša, ampak to se z nekaj skoki v posteljo da čisto lepo pozabiti.'' je končala svojo pripoved z nasmeškom na ustnicah. ''Pa ti? Še vedno uživaš tako kot vedno?'' je vprašala in se z zanimanjem zazrla v prijateljico. ''Ahja seveda, ampak saj imamo tukaj dovolj plena, kaj bi še koga vozili s seboj.'' je dejala mirno in se na hitro razgledala, če bi kje opazila kakšnega potencialnega kandidata za nocojšno žrtev.

"Po pričakovanjih." Pravzaprav se je Julia le s težavo spomnila kakšnega trenutka, ko bi bila Sophie slabe volje oziroma trenutka, ko njeno razpoloženje ne bi bilo na vrhuncu. Sama pri sebi je naštevala dogodke, ki pa jih je bilo le nekaj. Takrat ko jo je pustil tisti Dylan ali kaj je že bil, pa takrat ko se je sprla z bratom, in seveda takrat ko niso imeli tistih gležnjarjev Jimmy Choo v njeni številki in to je bilo bolj kot ne vse. Julia pravzaprav nikoli ni povsem razumela ljudi, ki so bili vedno in povsod preprosto srečni. Sama je bila ponavadi hladnokrvna, čeprav je bila ob Sophie nekako boljše volje. Bila je ena izmed tistih ljudi, ki so bili poslani na svet zato, da bi se jim drugi smejali. Zahihitala se je ob trapasti prispodobi, ki jo je izoblikovala v svojih mislih, potem pa naredila nekaj požirkov vodke.
"Dan, teden, mesec, saj ni važno. Ker sva zdaj tukaj. Ti in jaz." Namuznila se je in se začudila, kako čudne stavke oblikuje ta večer. Najbrž je krivdo v celoti nosila vodka. Spet se je namuznila, potem pa se ozrla proti prijateljici. "Toooliko moških, pa nobenega pametnega." Namrščila se je, potem pa vdano v usodo skomignila z rameni. "Veš, pravzaprav je težko najti pravega moškega. In draga moja, jamčim ti da ga ne boš našla tukaj. In če ga boš, ne boš preveč zadovoljna z njim." Moški so bili tukaj vsak večer znova in dvomila je, da bi se kateri spremenil, če bi spoznal Soph. "Stara navada je železna srajca." Bolj sama pri sebi je zamrmrala, medtem ko je pomislila na nož, ki se je skrival v njenih gležnjarjih. Nikoli nisi dovolj previden in pravzaprav je bil nož ena izmed tistih stvari, s katerimi se je Julia znašla povsod. Čeprav tega Soph ni vedela in pravzaprav Julia raje ni mislila na to, kaj bi prijateljica rekla, če bi izvedela da ima s sabo nož. To ni bila ravno stvar, ki bi jo normalno dekle neslo s sabo v nočni klub. Nasmehnila se je, potem pa zmajala z glavo. "Seveda. Vse gre normalno. Ljubezen?" Spet je izpila vodko do dna in se namrščila, nekoliko zaradi okusa pa tudi zaradi teme pogovora. "Jaz tega ne potrebujem." Čeprav so ji misli vztrajno zahajale k nekomu, tega ni bila pripravljena priznati. Odgnala je takšne misli iz glave in se spet posvetila prijateljici. "Vozili s seboj? Se torej kam odpravljava?" Namuznila se je, potem pa v znak strinjanja zaustavila natakarja, ki ji je želel dotočiti. "K tebi ali meni?" Zasmejala se je, potem pa sama pri sebi pomislila, da se bo morala noža med sezuvanjem neopazno znebiti. A kakorkoli že, saj morda pa Sophie ni imela tega v mislih. Čeprav je po lesku v njenih očeh bilo skoraj očitno, da je. Dekliški večer; najprej nekaj pijač v klubu, potem pa obujanje spominov pri eni izmed njiju in pogovarjanje o aktualnih stvareh oziroma vsem, kar se je dogajalo v njunih življenjih.

Sophie se je nasmehnila ob prijateljičinem komentarju in natakarju pomignila naj dolije tekočino v njen sedaj že prazen kozarec. Nikoli ni imela preveč alkohola, pa četudi ga je imela že polno v sebi. Imela se je pač za vstrajno dekle in nikoli ne bi hotela priznati, da se je alkohol kolikor toliko hitro prime. In spominov na večere ko se je pošteno nacedila je imela polno. In eden je bil bolj zabaven od drugega, pa čeprav niso bili prav vsi nevem kako vzpodbudni. Nekaj jih je imela prav takih katere je hotela potlačiti na dno svojega srca. Kot je bil za primer tisti, katerega je doživela pri svojih šestnajstih. Bila je zabava njene sestre za rojstni dan ali nekaj takega. In tam je bilo polno ljudi. Še posebej takih, katerih ni poznal nihče izmed treh Monroevih otrok. Ampak vseeno je bil tam tudi Kylov najboljši prijatelj Logan, kateri je Sophii grel srce že kar nekaj časa. Toda kdaj se je pa sedem let starejši fant še zanimal za tako dekle. Noja očitno ej bila ona tista srečna izjema, saj je tistega večera, opita od alkohola in ljubezni doživela svojo prvo noč z njim. In predstavljala si je povsem drugače. Na to ni bila nikoli ponosna in praktično nikomur ni povedala za to. Noja Julia je bila ena tistih, ki je vedela za to. ''Jap alkohol lahko pripelje daleč.'' je dejala bolj naglas kot je sprva želela. Tako da jo je slišala tudi Julia in že je požela čuden pogled prijateljice.
Zasmejala se je ob njenih besedah. Očitno se je tudi njene prijateljice rad prijel alkohol in izgledalo je, da tudi današnji večer ne bo nič drugačen kot večina, ki sta jih onidve skupaj preživeli v nočnih klubih in barih. Na koncu sta se še vsakič s pomočjo fantov ali dveh odvlekli k eni domov in naslednjega jutra že navsezgodaj zjutraj tekali na stranišče, ker se jima je vse vrnilo z dodatkom. Ampak na čase si je bilo potrebno privoščiti tudi kaj takega. V družbi kakršna je bila Julia je bilo to ponavadi še posebej zabavno, saj so potem na dan prihajale sto in ene skrivnosti. Namuznila se je in prikimala. V klubih si ponavadi tako ali tako našel same obupance, ki so se zatekali v objeme drugih žensk, samo da bi pozabili na prepire z svojo 'drago' ali pa na slab seks z njo, boljšega pa so potem iskali pri drugih. In čeprav so bili za potešitev taki ravno pravšnji ne bi mogla reči, da si takega želi kot svojega partnerja. Niti slučajno. ''Ah dajno. Tudi ti, slavna Julia ne moreš biti tako ledena, da ti ne bi vsaj eden ogrel srca. Daj povej mi kdo je nova žrtev?'' je vprašala z nasmeškom na licih in se zazrla v prijateljico. ''Greva k meni.'' je dejala pobrala torbico in jakno, vrgla nekaj bankovcev na pult, da je pokrila stroške njune popite pijače, nato pa potegnila za roko Julio in jo odvlekla proti izhodu in od tam proti svojemu stanovanju.

Pravzaprav je bilo prav nenavadno, da se je zadnje čase tolikokrat znašla tukaj.
Julia je v svojih strganih kavbojkah, zeleni majici in v usnjeni jakni stala pred nočnim klubom, kjer je zadnje čase postajala stalna obiskovalka. Za to je bila bolj kriva njena zdolgočasenost in dolgi večeri, ki jih preprosto ni zmogla preživljati sama doma. Preprosto se je dolgočasila in potrebovala je sprostitev.
Dokaj spretno se je prerinila skozi vrsto, pozdravila varnostnika in vstopila v klub. Zajelo jo je tisto značilno vzdušje kluba. Povsod je bilo veliko ljudi, največ pa se jih je tako kot zmeraj trlo na plesišču. Trenutno je bil ples zadnja stvar, ki bi si jo Julia želela, zato je odšla naravnost proti šanku. Usedla se je na barski stolček in sproščeno zavzdihnila sama pri sebi. Za trenutek je pogledala čez ramo in tako kot vedno, ko je kam prišla, s pogledom ošinila množico ljudi. Nikoli nisi vedel, kje si srečal kakšne znance ali prijatelje, ki ti morda niso bili tako pri srcu. Sama pri sebi se je nasmehnila in pomislila, da bo mogoče po dolgem času le imela srečo in bo lahko ta večer v celoti imela zase. Natakar je prišel do nje in za trenutek je pomislila, kaj bi naročila, takrat pa se je njen pogled srečal s pogledom svetlolaske, ki je sedela nekoliko naprej ob šanku. Najprej je ni prepoznala, potem pa je nenadoma dojela, v koga gleda. To je navsezadnje bila Lucy, točno tista oseba, ki jo je pred časom v nekem drugem klubu Julia sama na nek način napadla. Ampak ni bila kriva ona. Preprosto prekipelo ji je, ker je bila tako vzvišena nad vsem in vsakomur, še posebej nad njo. In potem... No, na to res ni želela misliti, prav tako pa ni želela podoživeti tistega večera. V Lucyjinih očeh je razbrala, da jo je prepoznala. Odkimala je natakarju, potem pa vstala in se napotila naravnost proti izhodu. Tega večera res ni imela energije za to.
Nenadoma se je znašla pri stranskem izhodu iz kluba in skoraj z olajšanjem je odrinila vrata ter stopila na svež nočni zrak. Bila je na neki stranski ulici, a kljub temu se je slišal zvok glasbe iz kluba. A za to ji je bilo popolnoma vseeno. Njena prva prioriteta je bila priti čim dlje od tega kluba. Pri vsem tem pa ji je iz glave ušla ena stvar, ki je bila pomembna: vedno pazi na svoj hrbet. In ravno zaradi zatopljenosti v svoje lastne misli ni slišala korakov za sabo. Človeka za sabo je zaznala šele takrat, ko jo je pograbil za svetle kodre, ki so bili speti v čop, ter ji na vrat nastavil nekaj hladnega. Sranje. Sama pri sebi je po tihem zaklela, ko je za sabo zaslišala hladno smejanje. "Glej glej, kaj pa imamo tukaj?" Neznani glas je pripadal moškemu, ki je očitno dobro vedel, kaj počne. In z vsem svojim izkušnjam se Julia ni mogla domisliti načina, da bi se mu izvila iz grobega prijema. Le kaj naj bi storila zdaj? Sploh pa ni niti želela vedeti, kaj je imel možakar v načrtu z njo.

Tagged: Lucy

Večer je bil strašansko dolgočasen. Z nekoliko osladnim svetlolascem je visela ob točilnem pultu. Zehala je in razmišljala, da bi počasi poskusila pobegniti. Vedela je, da ji ne bo kar tako pustil oditi, zato je vneto razmišljala, kaj naj stori in se ozirala po klubu za komerkoli poznanim. Škatlica s cigaretami je bila že prazna, a moški ji je ponujal svoje, tako, da izgovor o tem, da potrebuje novo ne bo zalegel. Z očmi se je naenkrat zapičila v blondinko, ki se je ustavila ob točilnem pultu nekaj sedežev nižje. Lucy se je zdelo, da bulji naravnost v njo. Od kod jo že poznam vraga? Po dolgih trenutkih srepenja ena v drugo se je dekle obrnilo in odšlo proti izhodu. Seveda, zdaj je razumela, že sta se srečali v podobni situaciji. To je bila tista grozna barbika, ki ji je pred kakšnim tednom težila v nekem drugem klubu. Očitno se je spametovala in se odločila, da je raje ne bo izzivala. To je Lucy veselilo, a vendar se je danes tako zalo dolgočasila, da bi bila vesela kakršne koli zabave- tudi prepiranja z nepomembnim osebami. "Ljubček dovoli. Pozdraviti grem staro prijateljico." Izvila se mu je iz objema in pokazala na odhajajočo postavo pri vratih. "Takoj se vrnem." Mu je še dodala me odhajanjem in seveda vedela, da se ne bo vrnila. Končno je dobila izgovor, da je lahko odšla.

Sledila je dekletu skozi stranski izhod, samo zato, da bi bil njen izgovor čim bolj pristen. Stopila je na svež zrak ter olajšano izdihnila in se naslonila na steno. Že je želela poklicati taksi, ko je zaslišala hladen smeh in osladno prigovarjanje. Groza jo je bilo slinastih moških, ki so si mislili, da z majhno grožnjo lahko pridejo do mladih deklet. Pri njej ji m to ni uspelo, a vse niso bile take. Pogledala je po ulici in zagledala dve postavi. Stekla je. Pri moškem je bila v sekundi in močno ga je potegnila za lase, da se je obrnil k njej in zamahnil z nožem. Veselo se je zasmejala in ga natančno brcnila v njegovo premoženje. Ko se je zvil v gubo in padel na tla mu je odvzela nož in mu posmehljivo dejala. "Majhni fantki se ne smejo igrati z ostrimi predmeti." Pogledala je proti dekeltu, ki je bil onaslonjeno na steno. Bila je ona, tista barbika, presenečeno je stopila korak bližje k njej. " Bo s teboj vse vredu?" Moški se je medtem nekako spravil na noge. "Ti, ti..Boš videla kaj bom.." Lucy ga je spet brcnila in on je spet padel po tleh. Očitno ga še ni izučilo. "Gospod, prisegam vam, da vas bom ubila, če dokončate ta stavek. In bolelo bo in kričali boste. Ste že kdaj slišali, da nekateri, preden svojo žrtev ubijejo, razbijejo vsako kost v njenem telesu? Baje traja dolgo in postopek naj bi bil izredno boleč.." Samo še bolj široko se je nasmehnila, zadovoljna s tem, da jo je tip že gledal nekoliko zmedeno. "Pravijo, da najbolj bolijo pljuča in medenica. Čeprav sama menim, da izjemno bolijo nartnice.. " Pogledala je dekle, ter se ji nasmehnila. Nato se je še zadnjič obrnila k moškemu. "Mislim, da bo bolje, če se poberete."

Možakar je očitno prav srhljivo dobro vedel, kaj počne. Ali pa je imel samo srečo. V nobenem od teh primerov se za Julio najbrž ne bi kaj preveč končalo, ker je moški medtem, ko jo je zagrabil za svetle kodre, hote ali nehote s prstom pritisnil tudi na tisto posebno točko na glavi, ki je za trenutek omrtvila reflekse. Nenadoma se je spomnila vseh ur, ko sta jo starša učila hitro najti tisto točko, potem pa je misli odgnala iz glave. Zdaj je bil največji problem za jo in sama sebe bi najraje pretepla, ker mu je sploh dovolila, da se ji je tako močno približal.
Nenadoma je moški ni več držal in opotekla se je do stene ter se naslonila na hladen zid, ki ji je ponudil vsaj malo opore. Očitno ji je nekdo prišel na pomoč in ozrla se je prek rame, da bi videla to osebo. Le da je to, kar je opazila, ni prav nič razveselilo. Kajti po trenutku gledanja v svetle kodre je dojela, da gleda Lucy. In pravzaprav bi se spet najraje udarila. Ženska je že tako ali tako mislila, da je neka barbika ali nekaj podobnega, zdaj pa še to. Kot da se ne zmore niti braniti. Namrščila se je, ko jo je Lucy ogovorila. "Najbrž..." Pogoltnila je svoj ponos in se opomnila, da ji mora biti kljub vsemu hvaležna. In pravzaprav se je morala nasmehniti, ko jo je poslušala. Na nek način jo je spominjala nase, le da tega ne bi nikoli izgovorila na glas. S pogledom je ošinila moškega, ki se je zdaj začel ritensko odmikati od njiju.
Končno sta bili sami in Julia se je nekoliko obrnila. Stena je bila na nek način prav udobna in počutila se je bolje, če je slonela ob njej. Najverjetneje še ni bila povsem pri sebi, ampak nekako je vedela, kaj mora storiti. Dvignila je pogled in se zazrla proti svetlolaski, naravnost v njene oči, potem pa lahno sklonila glavo. "Hvala." Njen 'hvala' je bil sicer komaj slišen, ampak vedela je, da ga je Lucy slišala. Rajši sploh ni pomislila na to, kaj bo sledilo zdaj. Samo upala je lahko, da ne bo dobila kakšne pridige. Spet se je namrščila, potem pa vdano v usodo naslonila glavo na trden in mrzel zid za njo.

Zdaj se je lahko povsem posvetila dekletu, ki očitno ni bilo preveč prestrašeno. Tudi sama je poznala takšne situacije, ko ostaneš povsem nemočen pod ploho udarcev ali nezaželenih dotikov, zato je nikakor ni obsojala. Tih 'hvala' ni bil tisto kar je pričakovala, a verjetno kaj več ni bilo za pričakovati. Kljub vsemu si zadnjič nista pokazali nikakršne naklonjenosti. Previdno je stopila proti njej, ni želela, da bi dekle poslušalo vse to kar je morala neštetokrat poslušati sama, od ljudi, ki jim ni pomenila ničesar in najhuje od same sebe. "Upam, da si vredu." Pogledala jo je, nikjer ni bilo sledu udarcev in oblačila so bila še lepo na svojih mestih. Torej je prišla pravočasno. Še sreča.. "Si ga poznala?" Naletela je že na primere, ko so se dekleta zaljubljala v napačne. Sama ni imela teh težav, ker se preprosto ni zaljubila. Pa vendar, vse niso bile take. Za dekle jo je skrbelo, to je le stežka priznala. Bila je sočutna- v takšnih primerih vedno, pa naj je šlo še za takšnega sovražnika. Nasilja je bila vajena že od nekdaj. Udarci je niso več boleli, a vseeno ni hotela ,da bi skozi to morali še drugi.

S pogledom je spremljala postavo svetlolaske, ki se ji je približala, potem pa se raje oprla na zid. V tistem trenutku je bil zid njen najboljši prijatelj, ker jo je podpiral in ji preprečeval, da ni padla. Šele zdaj je dojela, kaj bi se lahko zgodilo in zajela jo je slabost, ki jo je takoj premagala. Vzravnala se je in si popravila majico, preden se je spet ozrla proti dekletu. Ni mogla ravno reči, da ji je bilo najbolj prijetno, da jo je ravno ona našla, jo rešila in jo videla v takšnem stanju. "V redu sem." Tiho je potrdila njene besede, potem pa se je odlepila od zidu in si popravila še lase. Raje si jih je razpustila, ob tem pa je potipala še tisto mesto, ki jo je zaradi moškega bolelo. Pravzaprav je takšne naravnost sovražila, čeprav še nikoli ni imela resnega opravka z njimi. Seveda so se spravljali nanjo zaradi izgleda, ampak še nihče ni bil tako blizu, da bi jo... Poškodoval? Kakorkoli že, sama pri sebi se je namrščila. Očitno dandanes človek res ni več nikjer varen.
"Poznala? Ne, nikakor ne." Nekaj v tonu Lucyjinega glasu jo je pripravilo do tega, da je spet dvignila pogled in se zazrla vanjo. Nenadoma je dojela, da najbrž sploh ne ve oziroma se ne spomni njenega imena, zato je za pojasnilo dodala še svoje ime. "Julia sem, mimogrede." Potem ko ji je namenila lahen nasmešek, se je naslonila nazaj na steno. Počutila se je veliko bolj varno.