Nocturnal Nightclub

Zaprla je oči in si zaželela, da bi preprosto zaspala. Neka nevidna sila jo je vlekla iz postelje, ven na ulico. Želje po alkoholu in občutku, ki ga dobiš po nekaj kozarcih različnih žganih pijač ni mogla premagati. Zdolgočaseno je vstala ter se uredila. Preprosta rdeča obleka, maskara in visoke pete. Povsem dovolj za ta večer. Zares si ni želela glasne glasbe in plesa, zato se je odločila, da se napoti v nočni klub Nocturnal. Tam zagotovo ne bo nikogar srečala, pa tudi veliko ljudi je ne bo obkrožalo. Misel na prijetno zapijanje ob šanku jo je pomirjalo. Stopila je na ulico in si prižgala cigareto. "Taksi" je tlesknila s prsti, proti čez cesto parkiranim vozilom in že čez sekundo se je vozila po najlepšem kraju na svetu.

Takoj je vstopila v lokal in prižgala že tretjo cigareto v tistem večeru, se je počutila prekleto dobro. Glasno je stopila čez prostor in se usedla na bolj osamljen barski stolček. "Dvojni viski" je zdolgočaseno naročila natakarici. Sita je že bila, da ji je od pijače včasih prijala le vodka, danes pa ji je bilo že čisto vseeno. Samo da ji je pomagalo za trenutek pozabiti na skrbi. To je bilo vse kar je potrebovala.

(nimam nekega navdiha za kaj več, trenutno )

Preprosto sovražila je takšne večere, ko ni imela popolnoma ničesar za početi. Vsaj pametnega ne. Zato se je po krajšem premisleku odločila, da bo šla v kakšen klub ali kaj podobnega. Oblekla se je povsem preprosto; oprijete kavbojke, daljši top in gležnjarje. Z nekaj ličila ji je uspelo, da je izgledala nevarna, a hkrati povsem mirna. Njeni dolgi lasje so ji tako kot ponavadi prosto padali po hrbtu, ko je odrinila vrata v prvi nočni klub, ki ga je našla.
Za razliko od njenih pričakovanj tu ni bilo glasne glasbe ali ljudi, ki bi divje plesali. Bil je dokaj miren klub in prva Juliina misel ob vstopu je bila zagotovo želja po pijači. Odšla je do pulta. Pravzaprav je bil njen glavni cilj samo priti tja, ni se preveč ozirala na ljudi okrog sebe. "Martini." Nikoli se ni naveličala te pijače. Medtem ko je natakar izginil po naročeno, se je Julia na hitro razgledala po klubu. Njen pogled je obstal na osebi poleg nje, ki se ji je zdela nenavadno znana. Nenadoma je ugotovila, da je bila to Lucy, ena izmed tistih znancev iz podzemlja. Njuna pogleda sta se srečala. Julia ji je pokimala, medtem ko ji je Lucy namenila pogled, ki je bil mešanica ogorčenja in jeze. Pravzaprav še nikoli ni ugotovila, kaj muči to dekle.

Zamisel o prijetnem osamljenem večeru in natakarica, ki je ves čas pridno dolivala pijačo so jo takoj spravili v boljšo voljo. Z nohti je v ritmu glasbe, ki je tiho igrala nežno udarjala po šanku, ko je stolček poleg nje zasedla ženska postava. Ni razumela, zakaj je morala sesti ravno sem. Premerila jo je s ocenjujočim pogledom. Zdela se ji je nekoliko znana, mogoče je bila kakšna slavna oseba. Kdo bi vedel. Njej je bilo tako ali tako čisto vseeno. Imela je prav take svetle kodre kot jih je imela sama. Le da so bili njeni speti v igrivo figo, ženski zraven nje pa so preprosto padali po hrbtu. Imela je lepe lase, da to je morala priznati, pa tudi zadovoljivo postavo. A z ličili je zagotovo pretiravala, izgledala je nekoliko strašljivo. In seveda, pila je martini, kaj pa drugega. Fina damica torej. Ko se je srečala z očmi ženske poleg nje ji je ta pokimala. Oh, kako vljudno, je zaničljivo pomislila, ter jo še enkrat grdo premerila in ji pokazala hrbet. Zagotovo ni imela namena sklepati prijateljstev, ne na ta večer in sploh nikoli. Zdaj je šanku in ženski kazala hrbet, ter gledala po prostoru. Premišljevala je o tem ,da bi odšla igrat biljard s skupino moških, ki so igrali v bližini ali bi še naprej popivala in ignorirala osebo poleg sebe.

Nikoli ni prenesla ocenjujočih pogledov na sebi.
Sama pri sebi se je namrščila, potem pa opazila nekaj zaničevanja v pogledu svetlolaske, ki je sedela poleg sebe. Kot že nič kolikokrat prej se je morala preprosto vprašati, kaj je narobe z njo. Julia je imela kolikor toliko dobre odnose z vsemi sodelavci, če jih je imenovala tako. Ampak preprosto ni marala ljudi, ki so mislili, da so nekaj več. Med katere ni najbrž z lahkoto uvrstila Lucy. Zavila je z očmi, ko ji je Lucy užaljeno, jezno ali kakorkoli že obrnila hrbet in se oklenila svoje pijače. Vdano v usodo se je tudi Julia obrnila stran od nje in medtem v mislih ugibala, zakaj je ta ženska tako hladna. Čeprav je ponavadi ona sama slovela po tem, jo je ta ženska v vsakem pogledu presegala. Zlorabljen otrok? Kakšne travme iz otroštva? Tako ali tako ni bilo na njej, da bi ugibala. Spraznila je kozarec martinija in s pogledom ošinila postavo poleg sebe. Naročila si je vodko, ki je bila ena izmed njenih ljubših pijač, in na mah izpraznila kozarec. Nenadoma jo je razjezilo dejstvo, da jo je Lucy še vedno vztrajno ignorirala. In pravzaprav sta tam sedeli že približno pol ure. Za trenutek je pomislila, potem pa sama pri sebi zmajala z glavo. "Lucy, torej me nameravaš še cel večer gladko ignorirati?" Čeprav je vedela kakšen bo odgovor, se je morala začuditi svojemu vprašanju. Ponavadi ni spraševala takšnih stvari.

Alkohol je počasi že ustvarjal občutek, ki ga je tako iskala, zato se je odločila, da ostane pri šanku in upa na mir. Spet si je prižgala cigareto in razmišljala o ženski, ki je sedela o njej. Ni se mogla spomniti na niti eno pametno stvar, a vedela je , da jo od nekod pozna. No z martinija kar na vodko, smešno. Ta lutka zraven nje dolgo ne bo prenesla mešanja pijač . Delovala je kot neka razvajena punčka, ki se oblači in liči kot odrasla ženska. Kakorkoli, to ni bila njena stvar. Minilo je že precej časa in zadovoljno se je nasmehnila, ko je ugotovila, da ne bo načela pogovora. Verjetno je ugotovila, da si Lucy tega pač ne želi. Potem pa je prišlo kot strela z jasnega, poklicala jo je po pravem imenu. Kako za vraga je vedela kdo je. Počasi se je obrnila in se zazrla v njo. Podarila ji je osladen, narejen nasmešek in jo pogledala v oči. "Te poznam ljubica?" Trudila se je biti prijazna. Očitno jo je ta oseba poznala, mogoče jo bo lahko kako izkoristila. Če pa se izkaže, da je nepomembna, pa se lahko še vedno vrne k svojemu očitnemu preziranju ljudi, ki ji težijo ter k svojemu kozarcu.

Nekako se ji je začelo dozdevati, da je svetlolaska sploh ne prepozna. Pravzaprav je bilo dokaj očitno, vsaj glede na njeno držo. Ni je prepoznala, zato jo je imela za nekega razvajenega otroka, ki nima pojma o ničesar, še najmanj pa o življenju. Zavzdihnila je sama pri sebi, medtem ko je lenobno odgovorila. "Da, poznaš me, dragica. Oziroma naj bi me." Namenila ji je hladen nasmešek in se pravzaprav počutila kar dobro, da je vedela nekaj več od vzvišene svetlolaske, ki je sedela poleg nje. Ljubica? Ni marala ljudi, ki so jo klicali tako. Bilo je prav ponižujoče, čeprav je najbrž že s svojim izgledom dala povod za to. Ampak saj navsezadnje ni bila sama kriva, da je izgledala kot pevka pri nekem cerkvenem zboru. To so bili geni. In pravzaprav je že poskusila z vsem mogočim, da bi se znebila svetlih kodrov in angelskega videza, ker pa ji to ni uspelo, se je vdala v usodo.
Pozornost je usmerila na Lucy, ki jo je skoraj namrščeno opazovala. Julia je za trenutek pomislila, potem pa spet spregovorila. "Če se ne motim, delaš v tistem kazinoju, kajne?" V njenih očeh je poblisnilo nekaj hladnega in naredila je še nekaj požirkov, potem pa s svojim lenobnim zanimanjem opazovala Lucy, ki se še vedno ni točno spomnila kdo je ona. Ampak Julia se je že odločila, da ji bo dala čas.

Med zehanjem je premišljevala, kdo za vraga je ta ženska. Gledala jo je, kot, da bi bili že stari znanki in to ji je počasi presedalo. Očitno je bilo, da jo je torej videla v kazinoju, sicer pa ni imela pojma, da bi že kdaj govorili. "Pravzaprav, nimam pojma kdo si. " Je bilo možno, da so jo poslali, ker bi morali skupaj opraviti kakšno nalogo. Vsekakor je moral biti zelo previdna. Z roko si je segla v lase in se pretvarjala ,da premišljuje o tem kdo je. V resnici pa ji je bilo čisto vseeno. Ni imela velike želje spoznati svoje sodelavce, če je bila ta ženska sploh ena izmed njih. "Da, kazino.." očitno je bila tudi ona pri mafiji, kako bi drugače sploh lahko vedela. "Lahko bi se reklo, da delam tam, da." Zaničevalno jo je pogledala, takšen angelček, upala je, da ji ne bo treba prestati kakšne naloge z njo. Najraje je delala sama, mislila je, da je to očitno povedala. "Torej, so te poslali pome ali imaš kakšne informacije.." Na dekletovo dobro je upala, da ji je imela povedati kaj pomembnega. Zagotovo ni bila razpoložena za prijateljski klepet, ali za kakšen koli klepet sploh.

Julia je že čutila alkohol in pravzaprav je vedno grše gledala Lucy in se ob tem spraševala, kaj za vraga misli ta ženska, da je. Obnašala se je kot neke vrste kraljica in Julia se je morala zadržati, da ni na glas prhnila, ko jo je vprašala, če so jo poslali po njo ali ima kakšne informacije. Njen obraz se je ob tem pravzaprav raztegnil v nasmešek. Seveda, ker je Lucy tako zelo pomembna, so poslali njo, da ji vroči še pomembnejše podatke. Oh, prosim. Naredila je še nekaj požirkov pijače in ob tem s pogledom ošinila Lucy, ki je kazala očitne znake zdolgočasenosti. In če je Julia tako pomislila, se pravzaprav že kar nekaj časa ni sprla s kom. Pa se mora ravno z njo? Za trenutek je pomislila, potem pa si v mislih pritrdila. Nikoli ni prenašala ljudi, ki so mislili, da so nekaj več.
"Torej, res misliš da si tako pomembna, da bi poslali nekoga za tabo? Da bi te poiskal in ti vročil kakršnekoli podatke že?" Za trenutek jo je opazovala, potem pa v zaigranem obžalovanju zmajala z glavo. "Ojej. Oprosti, ampak moram te razočarati." Za trenutek je obmolknila in ob tem svoje oči upirala v Lucy, ki je imela na obrazu nekaj, kar je bilo podobni osuplosti. "Veš, pravzaprav si se mi samo zdela znana. Potem sem ugotovila, od kod. In zdaj sem ugotovila, da si krava." Skomignila je z rameni, potem pa naredila še nekaj požirkov. "Pa nič osebnega," je z nasmehom na obrazu zaključila in se zazrla naravnost v oči svetlolaske nasproti njej. Od kdaj je bila tako odkrita z bežnimi znanci?

Zdolgočaseno je mežikala v plehko punčko zraven nje, ki se ji je na obrazu menjavalo ogorčenje in zgražanje. Med zehanjem je segla po kozarcu in ga izpraznila. Zakaj se sploh ubada z razvajenko, ki se želi kregati. Sama se je odločila, da si ta punca ne zasluži niti minute kreganja z njo. Veselo se je zasmejala ko je začela z nekimi bednimi poskusi, da bi jo užalila. "Ljubica, niti sanji se ti ne kako pomembna mislim, da sem. " Vedela je, da jo bo to le še podžgalo, bilo ji je že precej smešno. "Nisem razočarana, pravzaprav sem upala, da mi ne pošiljajo takšne brezveznice." Morala se je resno zadržati, da se ni zasmejala a igrala je svojo vlogo izredno samovšečne ženske. Očitno je tu punco le še bolj razjezilo. "Hvala ljubica. Veš to sem slišala že neštetokrat, od vseh svojih bivših in od drugih ljubosumnih tečnob. Podobnih tebi, pravzaprav sem mi zdite vse iste. A ozmerjati ljudi ni lepo." Pomežiknila ji je. Zdaj se je že precej zabavala. "Včasih se mi zdi, da je krava ali še kaj hujšega že moje drugo ime." Tudi sama se je zazrla v njo, ko je že ona tako nespodobno zijala. "Kaj če bi se ukvarjala s kakšno manjšo kravo. Prepričana sem, da je danes tukaj še tisoč tvojih dolgočasnih kopij, s katerimi bi se odlično razumela." Pomignila je po prostoru. Nto je počasi vstala in odkorakala. Zares se ji ni dalo.

[konec.]