Riley's place

Bil je vikend in ona še zdaleč ni bila v New Yorku. Ne, z listkom v roki je hodila po eni od Miamijskih ulic in prečesavala okolico. Sončni žarki so ji greli obraz, kar ji je priklicalo širok nasmešek na obraz. Pogrešala je že tople sončne dni, ki jih v New Yorku že zdavnaj ni več bilo od kar se je začela jesen, česar pa za Miami očitno ni mogla reči. Z veseljem bi tu ostala nekaj dni, a to ji njeno delo ni dopuščalo, saj je v ponedeljek morala biti že nazaj v New Yorku, je pa gotovo nameravala do popolnosti izkoristiti čas, ki ji je bil na voljo. Večer poprej se je naselila v Ocean View, enemu zelo znanemu njihovemu hotelu, čeprav je morala zanj malo globlje seči v žep, ampak ji niti ni bilo to tako pomembno. Ni vedela kolikokrat bo še lahko obiskala Miami, zato je pač sedaj hotela izkoristiti vse možnosti. Spet je pogledala navzdol v majhen listič, kjer je imela zapisan naslov stanovanja svojega dobrega prijatelja in sodelavca Rileya. Seveda se ji ne bi bilo potrebno ukvarjati z iskanjem, saj bi jo taksi lahko odložil direktno pred stavbo, kjer je imel stanovanje, a ona si je pač želela še malo zbistriti glavo. Že od kar je stopila iz letala, je bila nekoliko nervozna. Pred očmi se ji je ves čas prikazoval en in isti obraz… Leon… Vedela je, da je res malo neverjetno, da bi se lahko v teh treh dneh, kje srečala, je tista majhna možnost še vedno obstajala. Več kot odlično je vedela, da nima nikakršnega smisla se ukvarjati s tem: 'Kaj bo bilo, če bo bilo.' Čeprav je po tistem poslovilnem pismu, sedaj več vedela o njem in ga je lahko mogoče malo bolj razumela, to ni spremenilo dejstva, da jo je zapustil in tega pač ni bilo moč spremeniti. Njuni življenji sta bili od tistega večera ločeni najbrž za vselej in to je sprejemala z dneva v dan, a logično ji vseeno ni bilo ravno najlažje.
Namrščila se je in Leonov obraz izrinila ven iz glave. Veselila se je že srečanja z Rileyem, s katerim se je precej spoprijateljila od tistega dne, ko sta tekmovala v teku in s časoma sta postala tudi prava zaveznika. Že nekaj časa se nista videla in Silver je že kar malo pogrešala njegovo družbo. Njen obisk pa ni bil samo prijateljski, ker je zanj imela tudi zapečateno ovojnico z nekimi dokazi o njegovem primeru. Predati mu jo je bilo potrebno osebno in Silver, ki je bila že tako namenjena k njemu, ji to res ni predstavljalo težave. Ozrla se je na zapestno uro in ugotovila, da rahlo že zamuja, zato je nekoliko bolj pospešila svoj korak. Naposled je le našla stavbo, kjer je Riley živel in olajšan nasmešek se ji je razlezel po obrazu. Velika sončna očala si je potisnila nekam na glavo in vstopila v hladno notranjost že skorajda stolpnice. Listek z naslovom je potisnila nekam v žep kavbojk, poiskala dvigalo in pritisnila številko njegovega nadstropja. Očala je pospravila v torbico in preverila, če ima vse s seboj za Rileya. Čez nekaj minut je že stala pred njegovimi vrati in pozvonila. Kmalu zatem je že zaslišala premikanje za vrati, ki so se naslednji trenutek že začele odpirati.

[Riley? (: ]

"Silverrr!" Se je na glas veselo nasmejal Riley, ko je na stežaj odprl vrata. Bilo je že prekleto dolgo odkar sta se srečala. Že od takrat ko sta se prvič dodobra spoznala na njunem prvem teku je minilo že skoraj leto. Ostala sta dobra prijatelja, skupaj sta si uspela pomagati pri delu ter pri osebnih problemih. Riley je sicer preboleval prelepega mačka, ki ga je dobil od prejšnje noči v nočnem klubu. A Silver je bil še posebej vesel. Stopil je naprej ter jo z veseljem nežno objel a nekaj je bilo drugačnega na njenem telesu. Stopil je zopet korak nazaj ter si jo še enkrat ogledal. "Kaj pa je to?" Oči je usmeril v njen trebuh, ki ni izgledal ravno vsakdanji ter normalen. Odgovor je izgledal precej zapleten zato je raje preprosto skomignil z rameni ter jo vljudno povabil naprej. Okna so bila še vedno zakrita z zavesami zato je dokaj hitro stopil do njih ter jih odkril. Bilo je kot bi v glavo dobil veliko kladivo, ko je sonce posijalo v njegove oči. Nakremženo se je obrnil proti Silver ter se veselo zopet sprehodil do nje. "Dolgo se že nisva videla, ahh kako ti je všeč moja nova brada?" Gladko se je popraskal po svojih licih. Tam namreč ni bilo več tistih močnih in gostih kocin, ki so ga skoraj vedno zamenjale za kakšnega berača. "Vidim da si se tudi ti spremenila." Z dlanjo je pokazal na njeno prav očitno posledico nosečnosti. Zares jo je pogrešal, videl je ni že skoraj nekaj mesecev in zazdelo se mu je da je zamudil preveč. "Pridi! Sedi, kaj boš spila?" Riley je hitro skočil k svojem mini baru ter hladilniku ki je stal zraven. Oba je odprl ter počakal na njen odgovor.

((sorry za zamudo, mal sm mogel še za faks pogledat ))

Ob njegovem vzkliku njenega imena, ga je sprva rahlo presenečeno pogledala, nato pa se veselo zasmejala skupaj z Rileya. Šele, ko je spet stala pred njim, je ugotovila, da ga je pogrešala še mnogo bolj, kot je mislila. A že od samega začetka, med njima ni bilo tiste ljubezenske naveze, bila pa sta več kot odlična prijatelja. Silver ga je štela med tiste najboljše – katerim je lahko brez težav povedala karkoli in se vedno zanesla nanje. Riley je bil vedno tam, če ga je Silver potrebovala, prav tako kot je bila ona zanj. Nasmehnila se je ob toplem objemu, ki ga je bila več kot potrebna, kar je ugotovila šele, ko so se njegove roke sklenile okrog njenega telesa, in mu objem tudi sama vrnila, nato pa ga že prijateljsko udarila v ramo. Ni si mogla pomagati, da ne bi občutila rahle zadrege ob njegovem vprašanju in pogledu, ki ga je preusmeril že na njen zaobljen trebuh. Lahko bi vedela, da mu ne bo nič ušlo, saj mu skoraj še nikoli ni… ''Kaj ne vidiš?'' ga je nasmejano podražila in tako odgovor odložila za nekaj časa, čeprav le za par minut. Vstopila je v njegovo precej bolj razkošno stanovanje kot se ga je spominjala iz New Yorka in vrata tiho zaprla za seboj. ''Moram priznati, da si si prav lepo uredil tukaj,'' je rekla na glas, ko se je razgledala in mu sledila do dnevnega prostora, ki je bil napolnjen s soncem. ''Veš kaj, prav zavidam ti, ker imate tako lepo vreme. Če ne zaradi drugega bi se takoj preselila sem zaradi vsega tega sonca. Pri nas zadnje čase ves čas samo dežuje,'' je zmajala z glavo in tiho zavzdihnila. Deževnega vremena je bila počasi že sita, vendar tega pač ni bilo moč spremeniti, naj je še tako negodovala. ''Sem vedela, da je nekaj drugačnega na tebi,'' je vzkliknila, ko je omenil svojo brado in se zahahljala. ''Veš, moram reči, da ti veliko bolj pristaja in vsekakor izgledaš mlajši,'' ga je namuznjeno pogledala in se ob tem spomnila, kako mu je vedno 'težila' naj se že enkrat obrije, da ne bo izgledal tako star in zapuščen. ''Malo sem se pa res, ja'' je priznala in z dlanjo zdrsnila čez trebuh. Postajal je vedno bolj očiten in samo če je nase navlekla kaj precej razvlečenega, je prikrila, da je noseča. ''Ampak ti izgledaš pa nekam ubogo, si celo noč žuriral?'' ga je z nasmehom povprašala, saj so bile njegove oči precej še rdeče, kljub temu, da je bilo jutro že zdavnaj mimo. ''Kozarec vode ali soka bo povsem dobro zame,'' mu je odgovorila in se spustila na sedežno. ''In kako ti gre kaj tukaj? Verjetno je povsem drugače kot pri nas,'' je na koncu še pridala in se ozrla k njemu, ko je še vedno stal pri mini baru.

[ej sploh ni panike, ti kar tyt ]

"Vreme je definitivno boljše kot v New Yorku. Sonce, sonce, sonce, dež in sonce. Bo pomarančni sok vredu? Edino kar imam trenutno hladnega." Iz hladilnika je vzel velik tetrapak ter iz čiste posode pripravil velik kozarec. Sam je iz hladilnika vzel mrzlo pivo ter ga odprl. Skupaj s pomarančnim sokom je stopil do majhne mizice, kjer se je Silver že lepo namestila. Oh, kako jo je bilo lepo videti, s tistim njenim prelepim ter sončnim nasmehom na licih. S tem ga je vedno spravila v dobro voljo. Njunega prijateljstva nebi mogel zamenjati za ljubezen. Zanj je bila kot sestra, ki je nikoli ni imel. Sedel je nasproti nje ter se prijazno nasmejal. "Ja, od zdaj naprej bom še večkrat poprijel za brivnik. Prejšnja noč pa je bila..." Za trenutek je napravil premor ter obnovil glavne dele prejšnjih nekaj ur. "...precej, zanimiva a naporna." Zraven tega se je za trenutek zasmejal a nato nagnil pločevinko piva. Ob okusu tega se je kislo namrdnil. Pivo je le redko kdaj pil ampak to je trenutno precej pomagalo njegovem mačku. Čeprav je bil alkohol pri njem že vrsto let težava ga je to leto le uspel ukrotiti. "Pravzaprav, je bila kriva najbrž družba ki sem jo srečal v tistem nočnem klubu. Ampak okej, dovolj o meni zaenkrat. Zares sem enkratna budala..." Z roko je segel preko mize ter nežno stisnil njeno dlan v pest. Pogledal je globoko v njene oči ter se prijazno nasmehnil. "...čestitke za otroka. Bi bil že mogoče pravi čas da izvem kdo je tisti srečni oče?" Naredil je še en požirek piva a se je tokrat le vdal. Okus je bil grozen. Vstal je od mize ter se sprehodil h koritu ter vso pločevinko zlil v odtok. "Mislim da moram opustiti moje stare metode zdravljenja mačka." Iz hladilnika je vzel pomarančni sok ter si z njim postregel. Počasi se je sprehodil zopet do mize kjer je sedela Silver ter se razgledal po svojem stanovanju. "Marsikaj je drugače. Da seveda ne omenjam v kakšni luknji sem živel prej. Za stanovanje sem sicer segel kar globoko v žep...aaaampak imam še eno rezervno posteljo." Šaljivo ji je pomežiknil ter nato naredil nekaj požirkov pomarančnega soka. Kisel in hkrati sladek nektar mu je pošteno prijal. "Kaj pa je v tisti ovojnici? Si sproti pobrala kaj moje pošte?"

''Če boš preveč o vremenu govoril in kako je tu boljše in lepše, se me sploh ne boš več znebil. Si pozabil, da sem Avstralka in navajena na toplo vreme? Obljubim, da ti bo še precej žal, če se naselim kje v bližinil,'' mu je v šali zagrozila in se zarežala. ''Pomarančni sok bo super,'' mu je odgovorila in se naslonila na naslonjalo sedežne, torbico pa odložila poleg sebe. Hvaležno se mu je nasmehnila, ko je prednjo na klubsko mizico postavil kozarec rumeno-oranžne tekočine, ki jo je Silver včasih popila na litre, tako kot še vedno. ''Mislim res ne vem kaj te je prepričalo, da si se odločil za tako temeljito spremembo,'' je namuznjeno pokomentirala, nato pa se stegnila po kozarec. ''Kaj res? In kje si bil? Jaz dejansko verjetno že celo večnost nisem bila nikjer zunaj. Vsaj spominjam se ne,'' je skomignila z rameni in se ob tem spet spomnila na Leona, saj je skupaj z njim – še na začetku njune zveze, ko je bila Silver še Julia – zavila v kakšen nočni klub. ''Kakšna slaba družba res zna poskrbeti za padec razpoloženja ali pa za popestritev,'' je dodala in spila nekaj požirkov pomarančnega soka. Že mu je hotela ugovarjati, da pač res ni budala, ko je njegova roka že prekrila njeno in jo mehko stisnila. Topel stisk ji je bil v veliko tolažbo in dvomila je, da se Riley tega sploh zaveda. Seveda on ničesar ni vedel o njej in Leonu. Vsaj ne še. ''Hvala… Srečni očka pa…'' je zavzdihnila in na oči ji je legla temna senca. Obraz se ji je krčevito napel in pogled je preusmerila nekam skozi veliko okno in v sončen dan. ''Namerno sem se zapletla z nekom iz Podzemlja. Zaradi informacij, ki bi jih lahko mogoče dobila od njega. Nekaj časa mi je vse skupaj dokaj dobro uspevalo, potem pa so stvari ubrale povsem svojo pot,'' se je ob tem spomnila na večer, ko je Leon ugotovil njeno pravo identiteto in ko jo je skušal zadušiti. In na kasnejše dogodke, ko se je Silver povsem zaljubila vanj in on vanjo. ''Otrok pa… Bil je res precej nepričakovana novica. Nekako res nisem računala ne jaz, ne on, da se lahko iz najine zveze razvije otrok,'' so ji pobledeli členki, ko se oprijela kozarca, ko so ji naslednji spomini zdrsnili skozi možgane. ''Kaj pa ti? Kakšna ljubezen na vidiku?'' je sedaj preusmerila pogovor na njega. ''Ali pa če manj spiješ, pa sploh ne boš imel mačka,'' mu je hudomušno pomežiknila, ko je negodoval nad njim. ''Rezervno posteljo imaš? No, krasno,'' se je zasmejala in tudi sama odpila še nekaj požirkov. ''No, saj jaz sem se tudi preselila. Iz Brooklyna na Staten Island in to v majhno hišo. Moj stanovanje je postal mnogo premajhen,'' je obrazložila svojo selitev. ''Aja, sej res!'' se je rahlo lopnila po čelu ob njegovem vprašanju in odložila kozarec na mizico, preden se je stegnila iz torbice in ven potegnila dve veliki rumeni zapečateni ovojnici. ''Tole so mi dali zate, češ da ti je potrebno osebno izročiti. Nekaj v zvezi s primerom ali pa nekaj podobnega,'' je skomignila, saj nekako res ni pretirano spraševala po tem, kaj je morala dostaviti Rileyu.

"No, amm končno sem le poslušal katero izmed mimoidočih oboževalk, da so obriti moški precej privlačnejši. Mahh nočni klubi, saj veš kako je. Tu in tam se moram spočiti od teh papirjev ter pisarne v New Yorku." Nežno se je popraskal po licih ter neprestano gledal v njene oči. Oh bog, je pogrešal njune pogovore. Ob teh sta preletela vse teme ki so bile mogoče, zaupanje med njima je bilo precej močno. "No ahhm družba v nočnih klubih ni skoraj nikoli napačna, hah. Težave so se začele malo pozneje ampak okej, to mislim da ni tako pomembno." Hotel je izreči, da je pomembna trenutno samo ona. Saj je bila tudi sama v precej slabem položaju. Prav tako pa se mu je zdelo da vročina za nosečnice ni ravno dobra. Že je hotel ponovno vstati iz stola ter skočiti po led v hladilnik ko ga je pretresla njena novica. Zaplet s podzemljem ni pomenil nič kaj dobrega. Še huje je bilo da je zabredla tako daleč in tako globoko. Prebledel je ob tej novici ter se zastrmel v njene nemočne oči. Z rokami je še enkrat segel do njenih ter jih prijazno objel. "Žal mi je Silver. Kdaj se je pa to zgodilo? Ahh, če potrebuješ karkoli, samo povej." Ta občutek je poznal. Zaplesti se z nekom iz podzemlja. O tem so najbrž govorili že po vsej stavbi, na dan ko je Riley prišel iz bolnišnice. Nekatere zveze se končajo s prepiri in nesporazumi a njegova zveza se je končala z dvema streloma. A dvomil je da bi lahko to primerjal s Silver. Glede svoje izkušnje s podzemljem je odmaknil pogled od nje saj ga je bilo glede tega še vedno sram. Zaplesti se s samo vodjo samega podzemlja je bilo prvo kar ga je vrglo v krsto sramote. Zavzdihnil je in čeprav je imel na grbi za njo še kar nekaj vprašanj ga je ona prehitela. S tem je celo zadela v njegovo trenutno misel ter mu končno odprla usta. "No, kot že morda veš. Vsaj kolikor se širijo tiste govorice po stavbi FBI, so na žalost resnične. Z Adrienne sem se nekaj časa videval, saj veš...Adrienne, vodje glavne mafije. Bil sem z njo v slaščičarni, na kavi. To s popolno opremo! V žepu sem imel lisice ter pištolo a je nisem mogel pogledati skozi kožo ter ugotoviti da ta ni tako nedolžna kot se je sprva zdelo." Ponovno je nesrečno zavzdihnil, še vedno objemajoč njenih dlani. "No, vsaj sedaj imava neko skupno smolo..." Pa je le prišel s tistim na dan, česar absolutno ne bi smel reči. Silver je bila v hujših težavah kot sam on. Prvič se je razveselil ko je na dan privlekla kuverte s službenimi opravki. Te je v zahvalo sprejel ter obe pred njo tiho odprl. Ven je potegnil kup papirjev. Obraz se mu je končno le razvedril. "Ahh, moja zadnja naloga. Zanimivo, Leon Angel Collins. Ahh krogla v avtomobilski pnevmatiki ki jo je preverila forenzična ekipa, zares izvira iz njegove pištole..." Njegovo ime je je prebral z glasnim poudarkom saj ga je še vedno skelelo v glavi njuno prejšnje srečanje v klubu. Obrnil je list in ponovno razočaranje se je zopet pojavilo na njegovem obrazu. "...vendar pištola ni bila registrirana pri njem, torej je ukradena. Super, nekako se mi zdi da sem zopet na začetku. Boš še pomarančnega soka? Morda nekaj ledu?" Vstal je od mize ter pustil liste na mizi. Skopiran del karkoteke je vseboval tudi sliko osumljenca. Riley je odprl hladilnik ter iz njega vzel ledene kocke, ki jih je stresel v dodaten kozarec...

''Lepo, da si vsaj njih ubogal,če že mene nisi,'' ga je smeje podražila, nato pa razumevajoče prikimala. ''Torej se imaš očitno sedaj tu veliko bolje. No, to me pa res veseli,'' je dodala in mu nasmejano vračala pogled. ''Za moške pa sploh ni napačna, a?'' mu je spet v šali ponagajala, kar je neverjetno rada počela. Spet se je počutila, kot da bi imela dvajset let, ne pa da jih bo prav kmalu dopolnila že trideset, o čemer raje sploh ni razmišljala. ''Te je moral pa nekdo res spraviti iz tira,'' je pokomentirala, nato pa zamahnila z roko, češ da z njo se mu pa res ni treba pretirano ukvarjati. Trenutno ji je bilo prav dobro, če je seveda mislila na telesno počutje. Tisto globoko v njeni notranjosti že dolgo časa ni bilo več v redu. Videla je njegov zgrožen pogled v očeh, a je lahko le skomignila z rameni. Medlo, a hvaležno se je nasmehnila, ko so njegove roke spet pokrile njene, saj ji s tem dal vedeti, da se je lahko opre nanj, če bo to potrebovala in zdelo se ji je, da tudi razume, kako je, če se zapleteš z nekom, ki pripada Podzemlju. Sploh, če ga ljubiš tako močno, kot je Silver ljubila Leona… ''Začelo se je pred slabimi tremi meseci. Vedela sem v kakšno tveganje se podajam, vseeno pa si res nisem mislila, da se bo izteklo na tak način. Zaljubiti se v kriminalca, je več kot samo norost,'' je zmajala z glavo, a kot je tudi Leonu povedala, nisi mogel spremeniti tistega, kar si čutil, koga si ljubil.
''Govorice? Oh, saj veš, da nikoli ne dam prav veliko na govorice, sploh pa čisto mogoče, da so šle mimo mene, ker me nekaj časa ni bilo v NY,'' je rekla in nato že prikimala ob njegovih naslednjih besedah. Zaplesti se s samo vodjo Podzemlja, to je bilo pa res precej neverjetno, a očitno še vseeno mogoče. Sama je Adrienne poznala, sicer ne osebno, a dovolj dobro, da bi jo lahko prepoznala kjerkoli. ''Včasih te lahko ljudje povsem preslepijo s svojim nastopom, za katerim pa se skriva popolnoma druga oseba. Žal mi je, da se je to zgodilo tebi in ravno z Ad,'' mu je tiho in tolažeče rekla. ''Očitno jo imava res,'' se je strinjala z njim in ustnice so se ji ukrivile v medel smehljaj. Ona je vsaj približno vedela v kaj se podaja, kar za Rileya gotovo ni mogla reči, in čeprav je bila sedaj noseča in brez Leona ob sebi, bi šla še enkrat v isto stvar.
Ustnice so se ji razlezle v širok nasmešek, ko se je Riley povsem očitno razveselil nad papirji, ki mu jih je prinesla, a nasmeh ji je prav hitro zamrl, ko je omenil ime njene ljubezni. Saj ni mogla verjeti, da se ji to dogaja. ''Leon?'' je široko razprla oči v presenečenju in potlačila tih stok, ki je grozil, da se ji bo izvil iz ustnic. Obraz ji je prav pobledel, ko je pomislila, da bi lahko s kuverto, ki jo je predala Rileyu, Leona spravila na hladno. Reseda je očitno storil kriminalno dejanje, a to vsekakor ni spremenilo dejstva, da svoje najbolj ljubljene osebe, očeta njenega otroka, ni hotela gledati za rešetkami. Brez dvoma je bilo njeno obnašanje povsem skregano s pametjo, navsezadnje je bila FBI preiskovalka, a Leon je bil še vedno nekdo, ki ga je ljubila in ga verjetno tudi vedno bo, čeprav jo je zapustil samo z njunim otrokom. Rileyeve besede je slišala samo na pol, saj ji je v glavi in ušesih kar šumelo in na hitro si je pomela še oči, da bi se zbrala. Vedela je, da njeno nenavadno obnašanje najbrž Rileyu ne bo ušlo in čim prej se je skušala pripraviti ter zbrati za njegova morebitna vprašanja. ''Lahko ja…'' je odsotno prikimala, ko jo je povprašal, če bo še nekaj soka z ledom. Zastrmela se je v razprto mapo in popisane liste. Njegovo fotografijo… Ah, moj ljubi Leon… Zakaj nama ne more biti usojeno…? je skrušeno pomislila sama pri sebi in globoko zavzdihnila.

Kozarec z ledom je postavil na mizo. V njej je bila tudi žlička, to pa je vljudno usmeril k njej. Zraven ledu je na mizo odložil tudi tetrapak ki je bil še vsaj do polovice poln s pomarančnim sokom. Sedaj se je zopet vsedel za stol ter k očem zopet pobral karkoteko. Razprl jo je ter si začel znova in znova ogledovati razna poročila ter dokaze. Njen presenečen vzklik ga je presenetil, počasi je odmaknil karkoteko ter svoj pogled začudeno uperil vanjo. "Poznaš tega tipa?" Je vprašal z namrščenimi obrvmi. Njen vzklik ni bil ravno sodeč po tem da ga je narobe razumela. V njenem glasu je lahko razumel da ji je bil znan. Prav tako ji je povedal njegovo celotno ime zato gotovo ni šlo za pomoto. Za trenutek je odložil karkoteko nazaj na mizo ter Silver pogledal nekoliko postrani. "Mi imaš mogoče kaj pomembnega za povedati? Glede Leona in..." Njegov pogled se je zapičil v njen za zdaj še sicer manj nabrekel trebuh. Bi bilo to mogoče? Kot je že rekla, se je bila zapletla z nekom iz podzemlja ampak eden in isti zločinec katerega je Riley srečal včerajšnji dan v nočnem klubu je bilo skoraj preveliko naključje. "Kdo je Leon?" Je ponovno previdno vprašal, saj ni hotel biti žaljiv ali strog do nje.

((soooooorrrry za tak amm pozn odgovor... malo zmanjkalo navdiha prej xP če se kdaj srečamo se ti pustim da me pretepeš xD ))

Le hvaležno je prikimala, ko je prednjo postavil kozarec z ledom in si vanj dolila za dva prsta pomarančnega soka, ki ga je na slednji trenutek že na dušek izpila, da so ledene kocke udarile ena ob drugo. Kozarec je odložila nazaj na mizo in samo za hip ošinila Rileya, ki je sedaj v rokah držav mapo s poročilom forenzikov, ki so Leona dolžili zločina. Živčno je s prsti tapkala po razprti dlani in pogled sedaj uperjala nekam skozi veliko okno, skozi katerega je močno sijalo sonce in ki ga v New Yorku prav zagotovo nisi več imel možnost videti. Začutila je njegov začuden pogled na sebi, se obrnila nazaj k njemu in se mu skušala povsem brezskrbno nasmehniti, kar se je izkazalo za spodletel poskus, ko mu je odgovorila na vprašanje. ''Še predobro...'' se je v njen glas prikradla sled grenkobe, nato pa na hitro skomignila z rameni, češ saj ni pomembno. ''Leon.... Mislim, da ni težko sešteti ena in ena, da ugotoviš, kaj je,'' je zavzdihnila ob njegovem preiskujočem pogledu in takoj, ko je pogled preusmeril k njenemu izbočenemu trebuhe, je vedela, da je ugotovil. ''Je oče mojega otroka in tisti, ki mi je ukradel srce. Čeprav po spletu zelo čudnih in nenavadnih okoliščin,'' je trpko dodala in se raje z mislimi sploh ni spuščala preveč vv to, ker je vedela, da bo spet samo preveč bolelo.

[ah, že vredu^^ heh, to pa spet ne smem, ker sicer pol sploh ne boš ceč hotu odpisvat mormo uno dramo še z Leonom imet^^]