Christianovo stanovanje

Počasi je odprla oči in kljub kljuvajoči bolečini v glavi poskusila razmisliti kje za vraga sploh je. Dogodki so kmalu začeli prihajati pred njene oči in ko je na sebi začutila rahel dotik je prestrašeno trznila. Ozrla se je po prostoru. Dnevna soba v kateri je ležala je bila res lepo opremljena in kavč na katerem je počivala je bil mehek in udoben. Spet se ji je zazdelo, da bi morala kar zaspati, a bilo jo je tako sram. Nekdo ji je pomagal, prvič v življenju je niso pustili, da bi jo nekdo pretepel. Poskušala je iz sebe spraviti glas a jo je vrat izredno bolel. Ozrla se je po moškem, ki ji je očitno pomagal in ga prijela za roko. Želela da je objeti in poljubiti, a za to ni imela moči. "Hvala'' je nežno šepnila. ''Večno bom vaša dolžnica.'' Ni bilo potrebe po pretirani pameti, da bi vedela, da tisti moški z njo ni imel dobrih načrtov. Bolela jo je glava, grlo in celotno telo a zdaj na to ni smela misliti. Kako bo lahko sploh opravičila svojo sramoto. Nikoli več ne bo tako nepremišljeno pila. Spet je zaprla oči in počutila se je tako varno, kot še nikoli.

Christian, ki je komaj prišel neopazno do svojega stanovanja - krvav in z nezavestnim dekletom v naročju -, se je olajšano naslonil na vhodna vrata, ko so se ta zaprla za njim in neznano blondinko v njegovem naročju. Odložil jo je na kavč kljub vsej krvi ki jo je izgubljala, potem pa pohitel v kuhinjo po kozarec vode in v kopalnico po svojo 'domačo' opremo zdravnika.
Ko je prišel nazaj, je na hitro razkužil neznankino rano na glavi, prilepil čeznjo obliž, ki je zacelil prebito kožo in čezenj dal še sterilno gazo, za vsak slučaj. V vodi je raztopil šumečo tableto in pustil, da je kemija opravila svoje. Ko je pospravljal stvari, je zaslišal globoke vdihe in premikanje. Ozrl se je in se narahlo dotaknil dekleta, da ne bi padlo s kavča.
Nasmehnil se je njenim besedam in pokimala. "Ja ja... Ti raje počivaj." je rekel in vstal, ko je spet zaprla oči. Natočil si je kozarec viskija in sedel v naslonjač nasproti kavča.

Ko je znova odprla oči je ves prostor polnila svetloba. Torej je zaspala. Ni imela pojma kako dolgo je spala in zakaj jo je ta moški sploh prenašal in tako lepo skrbel zanjo. Narahlo se je premaknila. Bolel jo je vsak najmanjši delček telesa. Sama pri sebi je tiho zaklela. Že dolgo je ni nič tako bolelo, že od dne, ko so jo spravili stran od očeta- k rejnikom. Zagledala ga je kako je spal v naslonjaču ob njej. To ji je veliko pomenilo, lahko bi odšel v posteljo, pa je počakal ob njej. Ni ga hotela buditi, a tudi oditi še ni hotela. Počasi je vstala. To jutro jo je spomnilo na jutra v svojem otroštvu, ko je prav tako komaj vstala zaradi bolečin. Narahlo se je pretegnil, da se je zaslišalo pokanje kosti. Z očmi je v kotu opazila vrata, ki so vodila v kuhinjo. Bila je žejna in upala je, da njen rešitelj ne bo jezen, če si sama postreže s kozarčkom vode. V kuhinji je poiskala kozarce, ter pazila, da česa ne razbije, njeni gibi so bili namreč smešni, zaradi bolečine, ki jo je čutila. Čim je odprla vodo, je zaslišala premikanje v dnevni sobi. Upala je, da ga ni zbudila.

[krnekaj, sory]

Chris je med čakanjem, da bi se neznanka zbudila, zaspal tudi sam. Toliko o dobro izkoriščenem petku... Njegova roka je omahnila čez naslonjalo kavča, da je prazen kozarec viskija padel na preprogo in topo zazvenel, njegova glava je padla na desno ramo, njegove noge pa so z mize prav tako zdrsnile na tla.
Ni imel pojma, kako dolgo je dremal v tem neudobnem položaju, ko ga je zbudilo šemenje vode nekje v bližini. Malce prestrašeno je skočil pokonci, saj ni vedel, ali je pustil vodo v kuhinji, ko je odšel po kozarec vode za šumečo tableto. Hitro se je spravil na noge, pobral kozarec in stekel v kuhinjo pogledat, kaj se dogaja, ko je opazil, da je v kuhinji svetlolaska. Stopil je ven in pogledal na kavč, ki je bil res prazen, potem pa se vrnil v kuhinjo.
"Hej," je dejal z medlim nasmeškom. "Vidim, da si bolje," je dejal in opazil, da si je zaželela vode. "V dnevni sobi sem ti v vodi raztopil tableto, da te mine glavobol," je dejal in pokazal proti dnevni sobi za njima. "Kako se počutiš?"

Med pitjem vode je v kuhinjo prišel njen rešitelj. Spet jo je preplavil val hvaležnosti. ''Povsem po vaši zaslugi.'' Nasmehnila se mu je, ter odložila kozarec. Res se je počutila bolje, a še vseeno so se poznale posledice včerajšnjega večera. ''Oh, hvala.'' Njegova skrbnost je bila res ljubka. Še nihče ni tako poskrbel zanjo. Nikoli. Počasi se je napotila nazaj v dnevno sobo, da bi spila še raztopino prosti glavobolu. Sedla je na kavč. ''Vse me boli, a tega sem že vajena.'' Spet se mu je nasmehnila. ''Saj ni nič zlomljeno, kajne?'' Zdelo se ji je, da ej moški zdravnik, čeprav ni bila povsem prepričana. Dejstvo ej bilo, da je zares dobro poskrbel zanjo, kot bi to že počel. ''Žal mi je, da se nisva srečala v prijetnejši situaciji. Po navadi se znam precej dobro braniti..Ne vem, kaj je bilo narobe.'' Povsem mogoče je bilo, da je le preveč spila, a zdelo se ji je, da je moral biti še nekaj več. Prijela je kozarec s šumečo tableto ter izpila požirek.

Chris se je nasmehnil neznanki in zamahnil z roko. "Je že v redu," je dejal z rahlo rdečico na obrazu in se nasmehnil. "In prosim te, tikaj me. Tako star pa tudi nisem," se je zasmejal. Delovala je precej mlajša od njega, a nikoli ni preveč rad skakal k zaključkom, saj nikoli nisi mogel biti o čem sto odstotno prepričan.
Pokimal je in ji sledil v dnevno sobo. Spet je sedel v naslonjač, kjer je sedel že prej.
"Navajena?" je presenečeno ponovil za njo. "Kako to misliš, navajena? Na udarce...?" je bil več kot zbegan nad njeno izjavo. "Oh oprosti, ponavadi nisem tako zvedav," se je hitro opravičil in spet zardel. "Ammm, ne, ni," je potem izgubljeno odgovoril, saj je bil z mislimi čisto drugje. "Samo modrice bodo precej slabe, glavobol pa bo še trajal nekaj dni," je nadaljeval.
Namuznil se je ob njenem opravičevanju. "Je že vredu, samo da si cela ..." je dejal, ko se je spomnil, da sploh ne ve, kako ji je ime. "Mimogrede, jaz sem Christian."

Moški ji je postajal vedno bolj všeč, bil je skromen in preprost. ''Seveda nisi,'' se je nasmehnila. Nikoli ni začela tikati človeka brez dovoljenja, če le ni bil nekje njene starosti. Počasi je pila raztopino, ki ji jo je pripravil in se mu žalostno nasmehnila. ''Na žalost, da.'' Očitno je bil presenečen, vsaj tako se je slišalo v njegovem glasu. ''Ne skrbi, tega je že davno. Sedaj sem le nekoliko odpornejša.'' Spet se je nasmehnila, ob njegovem opravičilu in narahlo pokimala. ''Se mi je zdelo in modrice niso problem- pri meni hitro izginejo.'' Od vsega šoka in hvaležnosti se je povsem pozabila predstaviti, zato je rahlo zardela, ko se je on predstavil. Po navadi je bil bolj olikana. ''Oh oprosti, kako sem nevljudna.'' Opravičujoče se je nasmehnila in mu podala roko. ''Lucy.'' Pretvarjala se je, da sta se komaj srečala in poskusila izbrisati dogodke včerajšnjega večera.

Christian se je presenečeno zazrl vanjo in poslušal njeno kratko pripoved. "Oh ... Am ..." je bilo vse, kar je lahko spravil iz sebe, preden se je ujel, kako spet zija vanjo. Hitro je sklonil pogled in se igral z namiznim okrasjem njegove dnevne sobe, ki ga je tja postavila ženska, ki je dekorirala in opremila to majhno luknjo.
Počasi je pokimal in se nasmehnil. "Smem vprašat, kaj si sploh počela tam včeraj zvečer? Si sploh dovolj stara?" je potem dejal malo da ne zaščitniško in jo postarni pogledal s karajočim pogledom, ki je vrtal vanjo, zahtevajoč pošten odgovor.
"In me veseli, Lucy," je pokimal in nežno stisnil njeno roko. "Si kaj lačna, mogoče žejna? Tale raztopina ni najboljšega okusa, kaj?" je potem spet vstal ob čudni potrebi, da spet nekaj naredi. Ni mogel samo sedeti in gledati, ko pa lahko pomaga.

Namuznjeno se mu je nasmehnila, spila še en požirek ter mu hitela odgovarjati. ''Seveda sem dovolj stara.'' Nikoli si ni mislila, da izgleda mlajše kot je v resnici, saj takega vprašanja še ni prejela. ''Ah, nič posebnega. Bilo mi je dolgčas pa sem se odločila, da se odpravim na kakšen kozarček..'' Oči je upirala v tla, saj se je zavedala da njeno početje ni bilo ne pametno, niti spodobno za dekle njenih let. A čutila je neko dolžnost, da je z njim povsem iskrena. To je bilo najmanj, kar je lahko storila da se mu odkupi zato kar je storil zanjo.
''Tudi mene,'' mu je z nekoliko bolj veselim izrazom na obrazu odvrnila. ''No, če sem iskrena..'' Namenila je nakremžen obraz kozarcu v katerem je bila preostala tekočina, nato pa se zasmejala. ''Zares ni preveč dobra, upam, da ne zameriš,'' je še hitro dodala, saj ni želela užaliti svojega rešitelja. Čutila je, da že predolgo izkorišča njegovo gostoljubje, zato je počasi vstala. ''Hvala, ti za vse,'' je začela in ga nežno poljubila na lice. ''Mislim, da je zdaj čas za moj odhod.''

[lejm, lejm, lejm, sory ]