Zapuščeno skladišče

Julia je vstala že zelo zgodaj. Preprosto si ni mogla pomagati. Odšla je v dnevno sobo, kjer je na mizi ležal kup papirjev oziroma njeni načrti za to nalogo. Bila je zadovoljna, da jo je dobila tako hitro, in ob tem tudi trdno odločena, da ji tokrat ne bo spodletelo. Še preveč dobro se je spomnila boleče in tudi poučne izkušnje od zadnjič, ko jo je zalotil Riley. Moškega je zdaj mrzila iz dna duše in nekako prepričana je bila, da bi ob aretaciji vsekakor pristala v njegovih rokah, zato sploh ni nameravala dovoliti, da bi prišlo do aretacije.
Njena naloga tokrat ni bila tako preprosta, kot se je zdela. Maščevanje mafije v njeni podobi. In kar nekaj preganjavic ji je povzročalo dejstvo, da sploh ni vedela, kje se nahaja tisti stroj za tiskanje žetonov. Naredila je nekaj telefonskih klicev, ampak nihče si ni bil enoten. Edini pametni podatek ki ga je s tem pridobila, je bilo dejstvo, da se stroj skoraj zagotovo nahaja v eni izmed zapuščenih stavb. Kar je bil pojem zelo širokega pomena. Zapuščenih stavb je bilo v Miamiju na tone. Vse tja od zapuščenih šol, stanovanjskih blokov in pisarn, pa tja do zapuščenih skladišč in garaž. Šole, bloke in podobne zgradbe je takoj odstranila iz svojega seznama. Njen instinkt ji je pravil, da se bo stroj nahajal v enem izmed skladišč ali garaž. Tako je zdaj imela pet listov, polnih naslovov različnih zapuščenih stavb, ki bi lahko prišle v poštev pri njeni nalogi. In zdaj ji je preostalo samo še tako imenovano vohljanje naokrog. Oblečena v strgane, široke kavbojke, oprijeto majico in navadne čevlje znamke Converse vsekakor ni izstopala. Usedla se je v avtomobil in začela svojo misijo oziroma prvo točko svoje naloge; poiskati je morala pravi kraj. Prvih sedem stavb je takoj izločila, ker so na njih ali opravljali različna dela in je bilo zato povsem nemogoče priti do same stavbe ali pa zaradi množice ljudi v okolici. Njeno pozornost je pritegnila osma skupina stavb. Šlo je za zapuščena skladišča in bilo jih je kar nekaj. Julia je imela občutek, da bo tu našla tisto, kar je iskala, zato je izstopila iz avtomobila in se ozrla po okolici. Nedaleč stran so potekala neke vrste prenovitvena dela, ampak kazalo je, da delavcev že kar lep čas ni bilo tukaj. Dopust, je ugibala sama pri sebi, preden se je počasi sprehodila do stavbe. Vohljačev so bili tukaj že vajeni in noben ji ni posvečal posebne pozornosti. Edina živa bitja tam so bili otroci, zatopljeni v igro. Eden izmed njih je nekaj kričal in Julia ni potrebovala dolgo, preden je ugotovila jezik. Ruščina. Ob tem se je spomnila na svojega bivšega moža, Alexandra. Njuna zgodba je bila zelo nenavadna, ampak s tem se ni smela obremenjevati zdaj. Tako ali tako je bilo že zdavnaj konec.
Pomignila je fantu, ki je prej kričal. V Miamiju je bilo kar nekaj tujcev in tudi Rusi niso bili nobena izjema. Temnolasec se ji je previdno približal in ob tem upiral pogled svojih velikih, modrih oči vanjo. Drugi sploh niso opazili, da se je oddaljil, ker so bili preveč zatopljeni v svojo igro. »Zdravstvuyte.« Nasmehnila se mu je in mu s tem pokazala, da mu ne želi škodovati. Fantove oči so se ob ruskem pozdravu razširile, ampak pozdravil jo je nazaj, kar je bil dober znak. Sklonila se je in se mu zazrla v oči. Star je bil tam okrog sedem let, oblečen pa v ponošena oblačila, ki tukaj niso bila prav nič nenavadnega. »Potrebujem tvojo pomoč. Si večkrat tukaj?« Prikimal je, Julia pa bi si najraje čestitala, ampak se je zadržala. Ni ga smela prestrašiti. »Morda veš, v katero skladišče hodijo Rusi? Potrebujem jih.« Nezaupljivost iz fantovih oči je izginila, ko ji je razburjeno povedal, da so zlobni in da jih pretepajo, če jih najdejo v bližini njihovega skladišča. Julia je prav dobro vedela, kaj je morala storiti zdaj. Segla je v žep ter potegnila iz njega nekaj dolarjev in mu jih podala. To je imelo želeno reakcijo. Fant se je obrnil ter pokazal proti enemu izmed mnogih skladišč. Julia je domnevala, da bi ji vzelo kar nekaj dni, preden bi pregledala vse, tako pa je hitro in poceni prišla do informacij. »Hvala. In prosim, ne povej nikomur o najinem srečanju.« Dala mu je še nekaj denarja in ob tem ni skoparila, ker je vedela, da bo s tem kupil sebi ali svoji družini hrano in nekaj stvari, ki so jih najbrž potrebovali. Potem je svoj pogled osredotočila na stavbo, na katero je pokazal. Njene oči so preiskale okolico, ampak ni bilo težko ugotoviti, da tam ni nikogar. Ravno ko se je želela obrniti, je na svoji roki začutila fantov dotik. »Bodi previdna. Pridejo ponoči, ko je temno. In gredo zjutraj, še preden se zdani.« Julia se mu je hvaležno nasmehnila, ob tem pa v mislih ugotovila, da to pomeni, da so ljudje, ki tiskajo žetone, tam od desetih do približno štirih zjutraj. Vse to je njeno nalogo močno olajšalo in pravzaprav se je morala fantu še enkrat zahvaliti za vse podatke. Ko pa se je obrnila, je ugotovila, da je že odšel. Najbrž je stekel nazaj k prijateljem. Vedela je, da iz njega niti z udarci ne bodo mogli izvleči, komu je povedal za skladišče. Tako ali tako pa je fant izgledal preveč premeten, da bi se sploh pustil ujeti. Imel je svoj denar in ona je imela njegov molk. Kaj več bi si še lahko želela?
Odrinila je misli od sebe in se previdno ozrla naokrog. Bilo je strašljivo mirno, ampak Julia se je počutila varno, ker je s sabo imela pištolo, v čevlju pa je skrila tudi manjši nož. Tako ali tako pa ob tem času ni bilo nikogar, zato se je usedla nazaj v avto in počasi odpeljala, ampak ne predaleč stran.

Spet je ustavila avtomobil in izstopila. Tokrat je imela črnega Audija, ki se je v to okolje nekako prilegal. Avtomobil je samo parkirala v senco, da ni bil tako očiten na praznem parkirišču, ki je spadalo k skladiščem. Bilo bi nekoliko sumljivo, čeprav so kakšni pijanci ali najstniki tu večkrat puščali avtomobile. Le da njen avto ni bil podoben avtomobilu v lasti pijanca ali najstnika.
Izstopila je in s sabo vzela manjšo, črno torbico, v kateri je imela fotoaparat, še nekaj orožja in orodja ter seveda telefon, ki pa je bil tokrat utišan. Držala se je senc, ko je odšla do skladišča, potem pa se ustavila pred vrati in prisluhnila. V notranjosti ni bilo kakšnih zvokov, zato se je ozrla naokrog za morebitnimi kamerami. Njeno oko je takoj ujelo bleščanje kovinske škatlice, ki je bila pravzaprav točno to, kar je iskala. S pogledom je hitro ošinila požarne stopnice, ki so vodile do kamere. Previdno in hitro je stekla navzgor, potem pa z olajšanjem ugotovila, da ta kamera že dolgo ni več uporabna. To je bilo zaradi prerezanih žic, ki so žalostno štrlele ob strani. To je bila tudi edina kamera v okolici. Vzela je telefon in za vsak slučaj poklicala svojega prijatelja Jamesa ter se pozanimala o tem. James je delal pri zelo pomembnem varnostnem podjetju v Miamiju in s tem je imel tudi dostop do podatkov o vseh kamerah. Ko ji je potrdil dejstvo, da pri zapuščenih skladiščih ni nobene kamere, ki bi bila nameščena legalno ali ilegalno, se je nasmehnila in se na hitro zahvalila, potem pa odšla po požarnih stopnicah višje, do oken. Skozi zamazano okno se ni kaj veliko videlo, ampak nekdo ji je olajšal nalogo, ker je bilo eno izmed oken že razbito. Previdno, da ne bi stopila na katerega izmed okrušenih delcev stekla, ki so ležali na deski pred oknom, je splezala navzgor in se ozrla v notranjost skladišča. Fant je imel prav, tukaj je bilo točno tisto, kar je iskala. Pravzaprav je bil prostor poln takšnih ali drugačnih škatel, ampak njo je najbolj zanimala velika naprava ob steni. To ni moglo biti nič drugega kot stroj za izdelavo žetonov.
Zdaj jo je čakala težja naloga. Okno je bilo približno tako veliko kot ona, skoraj do okna pa so bile naložene različne škatle. Previdno se je ozrla po notranjosti in odkrila še ena stranska vrata. Zapomnila si je njihovo lokacijo, potem pa se spustila nazaj na trdna tla in poiskala vrata, ki jih je pred nepovabljenimi gosti prekrivala skupina škatel, ki jih je Julia z lahkoto odrinila, preden se je sklonila k ključavnici in iz svojih las potegnila lasnico. Nekaj hitrih, vajenih potez, pa so bila vrata odprta in Julia je oprezno vstopila. Na začetku je povzročila nekaj hrupa, ampak nič se ni zganilo. Vedela je, da bi kakršnakoli straža že v trenutku napadla, če bi obstajala. Tako pa jih ni bilo, in s tem dejstvom je bila Julia več kot zadovoljna. Pretihotapila se je do prve skupine škatel in privzdignila pokrov ene izmed njih. V škatli je bil točno tisti material, iz katerega so bili narejeni žetoni za kazinoje. In ni potrebovala ugibanja, ker je vedela, da je točno takšna vsebina tudi v ostalih škatlah. Zdaj ji je preostala samo še naprava za izdelovanje teh žetonov. Približala se je veliki škatli in opazila različne tipke in odprtine. Ni potrebovala dolgo časa, preden je ugotovila, kako vse skupaj deluje. Žeton kazinoja, ki ga je človek želel razmnožiti, si moral dati v prvo odprtino, pred tem pa najbrž še v neke vrste okroglo držalo, ki ga žetonu preprečilo, da bi se premikal. Od tega je v notranjosti vodil nek skener, vsaj po njenih predvidevanjih. Najverjetneje je bil skener povezan z nekim laserjem, ki je iz materiala, ki so ga morali vstaviti v spodnjo, veliko odprtino, izrezal žetone. Ki so nato potovali naprej, kjer je bilo več laserjev z različnimi barvami, ki so žetone oblikovali. Celotna paleta z žetoni je šla naprej, do zadnjega laserja, ki jih je izrezal iz velike plošče materiala, da so nastali majhni, lični žetoni, ki so izgledali kot pravi. In ti žetoni so na koncu svoje poti pristali v škatlah, ki so že bile nastavljene spodaj. Bilo je zelo preprosto in temu se je reklo 'dobičkonosen posel'. Sama pri sebi se je Julia namuznila, potem pa se ozrla po škatlah z materiali. V vsaki škatli je bilo približno petnajst plošč, ki so bile iz tistega materiala za žetone. Palete so bile velike približno tako kot manjša pisalna miza, iz vsake palete pa so dobili okrog petdeset žetonov. In stvar je delovala zelo enostavno. Najprej so odšli igrati v kazino, da so pridobili nekaj vzorcev za žetone, ki so jih prinesli sem in jih vstavili v stroj, naredili ponaredke in odšli v kazino. Morda so spet igrali, samo toliko, da niso bili tako sumljivi, potem pa so pri blagajnah žetone unovčili in dobili veliko vsoto denarja, ki so ga preprosto odnesli, ne da bi kdorkoli posumil, da žetoni niso pravi. In to so počeli vedno znova in znova in s tem dobili kar lep kupček denarja. Briljanten načrt. Obrnila se je in odšla proti stranskim vratom, ki jih je z lasnico znova zaklenila in pred njih potisnila škatle. V okolici ni bilo žive duše, Julia pa je odšla do svojega avtomobila in počasi odpeljala. Zdaj je imela cel dan, potem pa jo je spet čakalo delo.

Zunaj se je počasi večerilo, Julia pa je to spremljala iz udobnega naslanjača v svojem stanovanju. Bila je popolnoma sproščena, čeprav je počasi postajala veliko bolj oprezna. Ko se je zunaj končno stemnilo, je vstala in se oblekla. Črne hlače, črna jopa in črna kapa čez glavo, ki je prikrila njene svetle kodre. Bilo je smešno, ker je izgledala kot kakšna vlomilka, ampak ni si smela privoščiti tega, da bi jo odkrili. Čez majico je hitro oblekla še divje roza majico, da ne bi zbujala pozornosti na poti do avta, ki jo je čakal pred blokom.
Usedla se je in speljala. Pravzaprav je vozila hitro, čeprav ji ne bi bilo potrebno. Ura je bila nekaj čez deveto, ko se je odpravila k starim skladiščem. Zaradi enega samega, samcatega vzroka; nujno je morala videti na svoje oči, kako poteka izdelava žetonov. Avto je tokrat pustila daleč stran od skladišč, slekla roza majico in stekla do stavbe, v kateri so imeli stroj za izdelavo žetonov. Povzpela se je po požarnih stopnicah, nato pa obstala v senci. Nočni zrak je bil hladen in Julio je rahlo zazeblo. Ampak to je ni motilo, ker je bila prepričana, da mraz okrepi človeške čute. To je pobrala iz neke oddaje, ko jo je gledala na nekem zabavnem programu. A zdaj ni smela misliti na to.
Nenadoma je pred skladišče zapeljalo nekaj avtomobilov. Napela je oči. Bilo so štirje, v vsakem sta bila dva moža. Avtomobili so bili temni in ko so ugasnili motorje, je bilo nemogoče sploh opaziti, da je tam kakšen avto. Moški so se med tihim klepetom odpravili do skladišča. Nihče ni opazil Julie, ki se je stisnila k zidu nekaj nadstropij višje. V skladišču niso prižgali luči. Najprej je eden izmed njih z velikim ključem odklenil starinsko ključavnico, ki je bila na vratih. Eden izmed njih je obstal pri vratih, ostalih sedem pa je odšlo v notranjost. Tisti ki je odklenil je bil po vsem očitno neke vrste vodja, ker se je zdaj odpravil k stroju in dal nekaj navodil v ruščini. Julia jih je razumela. 'Vzemite palete in jih naložite. Hitro, mudi se.' Moški so se takoj lotili dela, medtem ko je tisti pri stroju namrščeno pritisnil na nekaj gumbov. Julia si je vrstni red vtisnila v glavo, medtem ko je s pogledom spremljala moške, ki so raztrgali nekaj škatel in palete naložili v stroj. Sama je prej mislila, da je potrebno v stroj dati samo eno paleto, zdaj pa so ji dokazali, da jih lahko tudi več. Vse skupaj je tako veliko hitreje potekalo. Moški pri stroju je naredil nestrpen gib z roko in tokrat spregovoril v angleščini. »Šefa danes ne bo. Ampak kljub temu, zmigajte se, ker danes nimamo cele noči. Klossovsky želi žetone še pred drugo uro. Na delo!« Julia se je za trenutek namrščila. Dimitrija Klossovsky je bil njihov šef, če se ni motila. Napela je oči, ko je moški z odsekanim ukazom v roke prijel nek žeton. Eden izmed preostalih mu je prinesel okrogel okvir, ki ga je vzel iz posebne škatle. Tako je bil žeton že kmalu vstavljen v okvir, vse skupaj pa je bilo v stroju. Julia je s pogledom spremljala ukaze, ki jih je stroju dal glavni moški, potem pa opazovala, kako so se že čez nekaj trenutkov v škatlo začeli usipati žetoni. Očitno je bilo vmes tudi nekaj, kar je sušilo žetone in barvo na njih. Vse skupaj ni vzelo več kot deset minut, stroj pa je deloval povsem neslišno. Edini vir svetlobe sta bili bateriji, ki sta jih dva izmed moških prižgala in položila na stojala, narejena posebej za to. Naredili so okrog petdeset škatel z žetoni, ki so jih nato neslišno znosili v avtomobile. Moški je ugasnil stroj in Julia si je zapomnila vse. Bila je skoraj ponosna nase, ampak ji opreznost ni dovoljevala takšnih čustev. Ura je bila nekaj čez eno, ko so moški zaprli vse prtljažnike v avtomobilih in odpeljali.
Popolnoma je razumela njihove načrte. Natisnili so žetone, potem pa ob enih, ko se je v kazinojih dogajanje začelo razvijati, odšli tja in najbrž celo noč postavali po igralnicah. Okrog četrte ure zjutraj so unovčili žetone in nihče ni niti posumil, da jih niso priigrali. Bili so le še eni izmed mnogih ljudi, ki so svojo srečo preizkušali v kazinojih in uspeli. Unovčili žetone, vzeli denar in izginili, preden bi kdorkoli ugotovil, da so jih prevarali. Ampak tako ali tako tega niso nikoli ugotovili, kajne?
Ozrla se je po okolici in ko je bila prepričana, da je varno, počasi odšla po požarnih stopnicah. Zadnji del naloge je bil ravno pred tem, da ga uresniči. Ura je bila pol dve in vzelo ji bo približno pol ure, da se uredi in odide v kazino Four Roses. Danes bo igrala na srečo. Namuznila se je, ko je vžgala avtomobil in odpeljala domov.

Julio je zbudilo neprijetno piskanje njene budilke. Čeprav se je ponavadi zbujala sama od sebe, si ni mogla privoščiti, da bi to prespala. Ura je bila nekaj čez sedmo zjutraj. Vstala je in se pretegnila. Še en, na videz povsem običajen dan, ki ga je Julia nameravala popolnoma izkoristiti, da bo dokončala to nalogo. Do zdaj ji je šlo dobro, ampak ni smela dovoliti, da bi jo to prevzelo in jo zmedlo ter po možnosti še pokvarilo njeno opreznost. Ne, ravno zdaj je morala biti najbolj zbrana.
Vzela si je čas za tista drobna jutranja opravila, ob osmih pa se je oblekla. Črne kavbojke, temno modra majica in jopa s kapuco, ki jo je poveznila čez svoje svetle kodre. Vzela je torbico, odšla v avtomobil in se odpeljala proti skladiščem, kjer je morala nekaj opraviti. Lahno se je nasmehnila, potem pa se je namrščila, ko je ugotovila, da je zapadla v rdeč val. S semaforji ni nikoli imela sreče in pravzaprav je sovražila kolone. Ampak potrpela je in že čez nekaj časa je bila blizu skladišč. Avtomobil je tokrat peljala skoraj do vhoda in ga zaklenila, potem pa odšla do stranskih vrat. Pred tem je seveda še pazljivo preverila okolico. Izza neke stavbe so se slišali kriki otrok, zato je vedela, da je varno. Izmuznila se je v skladišče in se ustavila pred strojem. Na bližnjo mizo je zasipala vsebino svoje torbice. Manjši nož, denarnica, žvečilni, in naposled tudi tisto, kar je iskala. Žetoni. Ostale stvari je spravila nazaj v torbico, potem pa se posvetila žetonom. Bilo so različnih vrednosti in barv. Izbrala je tiste s srednjo vrednostjo, potem pa se je zavedla, da bi najbrž bilo sumljivo, če bi prišla do tistega okenca in prinesla s sabo cel kup žetonov za enako vrednost. Nikakor ne. To so morali biti mešani žetoni.
Ampak zdaj je morala ugotoviti, kako zagnati ta stroj. S kritičnim pogledom ga je ošinila, potem pa najprej vanj naložila nekaj palet. Zdaj ga je morala prižgati in čeprav je včeraj opazovala moške, kako so to počeli, je bilo nekaj povsem drugega, ko si to počel sam. Previdno je pritisnila nekaj gumbov in si čestitala, ko je stroj oddal zvok, ki ga je slišala tudi ponoči. Dobro, to je bilo narejeno. Obrnila se je in iz posebne škatle vzela okvir ter vanj vstavila žeton za najmanjšo vrednost in ga potisnila v odprtino. Tri palete. Natipkala je številko in pritisnila zelen gumb, ki je povzročil premikanje palet. Naslonila se je in z zadovoljstvom opazovala, ko je stroj izdelal prvo škatlo z žetoni. Potem se je predramila in hitro vzela škatlo ter nastavila drugo. Tako je imela na koncu dve škatli teh žetonov, in če je na hitro preračunala vrednost, je bilo tam nekje okrog 15.000$. Kar ni bilo slabo. V okvir je vstavila še žeton za največjo vrednost. Imela je samo enega, ampak kmalu je s pomočjo stroja imela dve škatli identičnih žetonov. Še celo ona, ki je kar nekaj svojega časa posvetila razlikovanju med pravimi in ponarejenimi stvarmi, je po nekaj trenutkih napetega opazovanja spoznala, da je nemogoče prepoznati razliko. Kar je bilo- iz njene strani gledano, zelo dobro. Naložila je škatle v avto in se prepričala, da je za sabo izbrisala vse sledi. Škatle so bile na svojih mestih, odpadni material iz stroja odstranjen, prav tako pa je ugotovila, kako izbrisati zadnjo izvedeno dejanje, kar je tudi storila. Vse je izgledalo natanko tako kot ponoči. Nikjer ni bilo nobene sledi, da je svetlolaska med odsotnostjo moških vdrla in natisnila cel kup ponarejenih žetonov, s katerimi je nameravala popolnoma sprazniti blagajne naročnika vsega tega. In pravzaprav nihče niti ni mogel slutiti. To dejstvo je Julio spravilo v dobro voljo, ko je svoj avto spet vžgala in speljala proti svojemu domu. Ta dan bo še zanimiv.

_
Spet je njen črn avtomobil zapeljal pred skladišča in Julia si je prisegla, da je to zadnjič. Torbico z denarjem je pustila doma, prav tako pa se je preoblekla v veliko manj opazne črne usnjene hlače in pulover. Zdaj je bila na vrsti zadnja faza njene naloge, ki jo je morala opraviti dobro. Ugasnila je motor in ključe pustila v avtu. Pozneje bo morala hitro oditi, zato ni nameravala odlaševati.
Odšla je po zdaj že dobro poznani poti in po požarnih stopnicah navzgor. Pred skladiščem je bilo nekaj avtomobilov, ki so pričali o tem, da so bili moški spet na delu. Le da Julia ni opazila stražarja, ki so ga včeraj pustili pred skladiščem. Morda so bili danes bolj zaposleni. Za trenutek je postala, potem pa stekla do okna in se ozrla v velik prostor spodaj.
Tam je bilo vsekakor manj ljudi. Pet ljudi je prenašalo palete materiala, Juliin stari znanec pa je spet stal pri stroju in ga upravljal. Čakalo je že kar nekaj škatel in Julia je odprla nahrbtnik, ki ga je imela s sabo. V njem pravzaprav ni bilo veliko stvari. Samo nekaj steklenic in vžigalnik, ampak že to je bilo dovolj za uničenje celotnega poslopja. Hladno se je nasmehnila, potem pa vzela eno steklenico in pogledala motno tekočino v njej. Bencin, najbrž bi bilo očitno že po vonju. Ampak steklenice so bile steklene in zato do zdaj zelo dobro zaprte. Julia ni bila tako neumna, da ne bi imela na rokah rokavic, kot jih je imela ves čas pred tem. Imela je štiri steklenice in pravzaprav je morala delati zelo hitro, če je želela, da se njen načrt uspešno uresniči.
Vzela je tri steklenice in odvila pokrovčke. Zdaj so bile odprte in medtem ko so moški šteli žetone, so bili vse preveč zaposleni, da bi opazovali okolico in stražili. »Maščevanje je sladko.« Njene komaj slišne besede so ji priklicale nasmešek na usta, medtem ko je počasi namerila in vrgla prvo steklenico. Ker je bila odprta, je s curkom bencina bila jasno vidna pot, ki jo je steklenica preletela, preden se je zaletela v steno in se razbila. Sledila ji je še druga, ki jo je Julia zalučala v drug kot. Tretja steklenica je letela naravnost. Zadnja steklenica je bila ključnega pomena. Moški so do zdaj že opazil, da je nekaj priletelo v skladišče, in svojo pozornost so namenjali temu, da so iskali črepinje. Zadnja steklenica se je od ostalih razlikovala po tem, da je imela v grlu zatlačeno krpo, ki je bila povsem prepojena z bencinom. Julia je krpo zdaj prižgala in ogenj je za trenutek razsvetlil njen obraz, medtem ko je zalučal steklenico naravnost proti stroju. Oziroma bolje rečeno, na stroj. Ki se je takoj vžgal, ogenj pa se je razširil tudi po sledovih bencina naokrog. In pravzaprav ni trajalo dolgo, da je bilo vso skladišče v ognju, ki se je hitro širil in postajal mogočnejši. Julia je vedela, da bi lahko preprosto poklicala policijo in jim namignila, ampak policijo se je dalo s podkupnino tako preprosto podkupiti, da je bilo že povsem brez pomena. Ne, maščevanje je bilo ognjeno, če se je lahko tako izrazila.
Moški so kričali in skušali najti pot ven, ker je ena steklenica zadela vrata, ki so bila zdaj uničena. Julia je vedela, da je čas za odhod, ampak preprosto si ni mogla pomagati. Igra plamenov jo je očarala in potem se je prisilila, da je odšla. Stekla je po stopnicah do svojega avtomobila. Ravno ko je vžgala in speljala, so se zunaj pojavili moški. Eden je manjkal, ampak temu bi Julia lahko rekla samo 'splet nesrečnih okoliščin'. Hladno se je nasmehnila, ko so se postavili pred avtomobil. Kot da bi jo sploh lahko ustavili. Pritisnila je na plin in speljala, moški pa so v strahu za svoje življenje odskočili. Julia se je nasmehnila. Za sabo ni pustila nobene sledi oziroma jih je pobrisala. Dvomila je, da bodo moški poklicali policijo. Za njih je bilo to še bolj nevarno kot za njo. Samo morala je priti stran.