*Zapuščeno skladišče - gojišče Robertsovih

Dež je močno kapljal povsod po betonski poti, precej skriti pred očmi New Yorka. Mikovi čevlji so tiho hlastali po zraku in se utapljali v globokih lužah. Njegova modra hlačnica je bila že tri centimetre v višino mokra in rahlo blatna. Modra ruta, ki je redno krasila njegovo glavo, je bila neurejena in še komaj zavezana, cela pikasta od kapljic dežja in njegovi dolgi lasje so bili mokri in valoviti. »Vsaj tuširati se ne bom rabil…,« si je zamrmral Mike in si nadel sončna očala. Počasi se je premikal po tanki cesti in na vsake toliko časa pljunil, kot, da ne bi imel česa drugega za početi.
Čez nekaj časa je prišel do samotnega skladišče sredi ničesar. »No pa dajmo… čakaj… kako je že pisalo… požgati moram stavbo. Hmm… Čakaj, kaj pa je tisto? Majhna trgovinica? Verjetno ni odprta…« Priplazil se je naprej do privatne trgovinice, v kateri ni bilo ne duha ne sluha o ljudeh. Bilo je dovolj temno za to dejanje in Mike je čisto ob vratih zapazil majheno plastično posodo bencina. Iz žepa usnjene črne se je prikazalo diamantno rezilce in Mike je v steklena vrata zarisal majhen krog ter hitro pograbil bencin. Na srečo trgovina ni bila preveč zavarovana, saj je bila privatniška. Zakaj pa si ne zavarujete… vaša izguba, si je mislil Mike in se odpravil do skladiščnice. Veliko rahlo 'zarjavelih' stavb z železno trdnimi zidovi in ogrodji je v sebi skrivalo zakladnico droge. Mike je se je, tiho kot lisica izmuznil pred vrata največje in si ogledal sistem. Kot kaže gre tukaj za neke vrste kodni sistem… verjetno razen kode zahteva tudi identifikacijo glasu, sicer bi se vklopili žarki … ali pa kaj podobnega … Malce si je še ogledoval sistem, kasneje pa iz žepa potegnil diamantno rezilce in prerezal modro žičko pod aparatom. Nekaj je zapiskalo.