Skladišče mafije Rdeči zmaji

Sprva ji načrt niti malo ni bil jasen. Ko so Osvaldo in njegovi prijatelji staknili glave in se začeli pomenkovati med sabo, kako najbolje približati April Rdečim zmajem so ji njihove besede letele mimo glave, nerazumljive, nepovezane. Ko so se končno le odločili in razšli, da vsak opravi svojo nalogo jo je Osvaldo potegnil v sobo za brivnico, da ji končno razloži načrt.
Po nekaj minutah je April kaj hitro spoznala kako priročno je poznati nekoga kot Osvaldo, ki je imel toliko povezav, poznal je toliko bivših mafijskih šefov, povsod je imel spoštovanje in vgled. »Ne skrbi April, delovalo bo.« Kljub njegovim pomirjajočim besedam pa je imela April še vedno svoje dvome a je pustila da naredi stvari, kot je on želel. Konec koncev je ona prišla k njemu za pomoč, in on je vedno vedel najboljše. Osvaldo jo je naučil vsega kar je pravzaprav potrebovala, da je preživela v tem svetu. Z nasmehom se je spomnila kako so ona, Osvaldo in še nekaj največjih bivših mafijskih šefov v ozadju njegove brivnice igrali poker in ko je želela narediti lestvico src in pri tem bizarno pogorela, ji je Osvaldo požugal in ji pomigal s Srčevim kraljem. »Nikoli se ne igraj s srci April. Še posebej ne s tistimi od moških.«
April je tiho strmela v umazano steno pred sabo in med prsti vrtela eno in isto karto, ki ji jo je Osvaldo pred odhodom vtaknil v roke, kot opomin na njegove modre besede toliko let nazaj. Padla je vznak na posteljo in si z roko podstavila glavo in zdolgočaseno strmela v strop. »Hej ti, si lačna?« Slišala je nesramen glas pri vratih, in ko je pogledala v vrata je skozi majhno odprtino gledal zaraščen moški obraz. »Raje crknem kot da jem vašo hrano.« Je jezno siknila proti njemu in slišala njegov zadovoljen smeh ki se je oddaljeval. Tudi na njenem obrazu se je zarisal zadovoljen nasmeh, kljub temu da ji je v trebuhu močno krulilo. Osvaldo ji je jasno zabičal, naj bo ob prihodu Rdečih zmajev videti šibko in slabo, kar je tudi nameravala. Malce je trznila ko se je obrnila, saj je nekaj dni nazaj prejela kar precejšnje udarce, saj so iz nje želeli dobiti informacije za katere so mislili da jih ima. Zdolgočaseno se je obrnila naokrog in pogledala na ročno uro, ki ji je kazala na deset. Dobro je vedela da je bilo deset zjutraj, saj je znala poskrbeti za čas, tega so jo naučili. Vedela je koliko dni je bila tu že ujeta, vedela je koliko časa je minilo. Osvaldo ji je povedal naj bo potrpežljiva vsaj 3 dni, če ne bo nobenega premikanja bo prišla njegova pomoč in jo rešila. April je utrujeno zazehala in se malce pretegnila, potem pa se postavila nazaj v svojo prejšnjo pozicijo in pred sabo pa opazovala karto srčevega kralja.
Na četrti dan je April začelo skrbeti. Mogoče se je Osvaldov načrt ponesrečil, sama je že od začetka težko verjela da bi Rdeči zmaji tako zelo želeli da jo dobijo nazaj, kot tudi je težko verjela da je Shen še vedno tam. Zvila se je v klopčič na postelji, saj jo je v trebuhu že neprijetno zvijalo od lakote in v sobi je bilo presneto mrzlo. Tiho je zavzdihnila in zdrsnila v spanje, čeprav je vedela da nebi smela.
Vse skupaj se je dogajalo kot v sanjah. Slišala je zvoke, hrup, streljanje. Vrata njene sobe so se s treskom odprla in nekje nad njo, v zraku je slišala blage besede, ki jih je le stežka razumela. [color=yellow] »Hǎojiǔbujiàn, ānān.«[color/] Dolgo časa se nisva videla, ljuba deklica. April je pustila da so jo močne roke vzdignile iz postelje in glavo stežka naslonila na njegovo ramo. Roka ji je omahnila v prazno in na tla ji je zletela ena sama karta. Srčev kralj.

Ko se je zbudila je ugotovila, da je nekdo oskrbel njene modrice in ureznine, ob postelji, ki je bila precej bolj udobna kot njena prejšnja, pa jo je čakal zajtrk. Utrujeno se je postavila pokonci v sedež položaj.
»zǎo'ān April.« Obrnila je glavo v smeri glasu, ki ji je zaželel dobro jutro in ga zagledala v stolu. Shen je mirno sedel v stolu, njegovi črni malce daljši lasje so bili speti v repu na njegovem tilniku in napeto je strmel vanjo. »Mislil sem, da si mrtva.« Tiho ga je pogledala in se malce presedla. »Jaz.. mislila sem, da sem bila.« Je previdno izgovorila tolikokrat ponovljene in zvadene besede, ki ji jih je povedal Osvaldo. Povedala mu je o njihovi zadnji skupni nalogi, kako so jo zajeli in kako je bila prepričana da bo umrla, a so se jo zadnjo sekundo usmilili in ji pustili živeti, pod pogojem da dela za njih. Shen je tiho poslušal njene besede in na obrazu mu je počival polnasmešek, tako da April ni ravno vedela, ali ji verjame. »Oče bo vesel, da si nazaj.« Je rekel, a njegov ton ni bil pritrdilen, bil je zamišljen. »Zdi se mi da je on edini ki ni nikoli res verjel, da si umrla.« April je požrla slino in se začela spraševati, kako točno je pustila, da jo Osvaldo prepriča da odide v brlog Rdečih zmajev brez orožja, sestradana in pretepena. Ko je te točne besede ponovila Osvaldu, ji je ta le rekel 'Hja.. vsaj v brlogu boš.' Videla je, da je Shen vstal in se napotil proti njej in sedel poleg nje na posteljo. »Bile so govorice… Slišal sem jih…« Ni ji dal večjega pojasnila in ji odmaknil pramen las z obraza. »Najprej jim nisem verjel.. Ne sem rekel, moja mala April že ni živa. Ne more biti.« April je ostala tiho, saj je dobro poznala nevaren lesk, ki ga je imel v očeh, da je najbolje da ostane tiho. »Potem pa, ko so govorice postale močnejše, da so te res zajeli tisti… umazanci..« Je skoraj izpljunil njihovo ime in April je vedela, da je imel Osvaldo prav. Ko ji je razložil načrt jo je prijel za roke in jo pogledal v oči. »April poslušaj me.. Rdeči zmaji in Družina Quing so smrtni sovražniki. Če dovoliš da je družina Quing zajame, jaz pa naokrog s pomočjo prijateljev razširim nekaj govoric, da si vstala od mrtvih, jih bodo prav gotovo slišali tudi Rdeči zmaji in.. Shen si ne bo mogel pomagati, kot da te reši.« Ji je samozavestno rekel in April je vedela, da ima prav. Moški, so bili vedno radi vitezi. »Shen… hvala ker si me rešil ampak.. zakaj?« Ga je tiho vprašala in se zazrla vanj.
»Kje si bila ves ta čas?«
Ni ji odgovoril na vprašanje le zastavil novo in April se je odločila da mu tokrat vsaj napol zares odgovori na vprašanje. »V Miamiju…« Dolgo časa sta strmela drug v drugega nakar je Shen hitro vstal. »Počivaj April. Oče te bo kmalu želel videti.« S tem se je obrnil in odkorakal iz sobe in jo pustil samo. April se je počasi z vzdihom pogreznila nazaj v posteljo in pogledala v strop. Oče te bo kmalu želel videti. Njenega srečanja z Chin Lu Mingom se ni prav nič veselila. Nikoli ni čisto vedela ali je Chin natančno vedel kaj se je dogajalo z njegovim sinom in njo a dobro je vedela nekaj – ko jo bo gospod Ming spet videl, vsekakor ne bo veselo družinsko srečanje. Splazila se je iz postelje, nase v naglici nataknila kavbojke in majico, ki so visele zraven na omari. Bile so popolnoma nova, ne njene. Nase je nataknila svoje čevlje in nemirno pogledala po sobi za kakršnokoli orožje, ki bi ga lahko uporabila.
»Me veseli, da lahko še vedno ugotovim tvojo številko.« Poskočila je ob njegovem glasu, saj se je pritihotapil za njen hrbet. »Chen!« Je presenečeno vzkliknila in videla je, kako se ji je približaj. »Pridi. Čas je.« Tiho je zavzdihnila in mu sledila iz sobe.
Showtime.

Skrivališče so seveda med vsemi leti ko je ni bilo že večkrat premaknili a April se je vseeno hitro počutila domače, kot da je tu že nekajkrat bila. Vse je bilo tako zelo znano, in spet se je počutila kot osemnajstletno dekle, ki je prvič res zaljubljeno in se ji zdi da je na vrhu sveta. Pazljivo je pogledala proti Shenu, ki je hodil vštric z njo in ostro gledal naprej in opazila kako zelo se je spremenil, njegove obrazne poteze so postale ostrejše, odločnejše, trše. Konec koncev se je spremenila tudi ona, njen pogled na svet ni bil več tako optimističen kot včasih. Ko sta hodila po hodnikih so ji oči švigale sem ter tja, preučila je vse možne izhode za pobeg, stražarje, ki so stali pri vratih, koliko jih je bilo. Končno sta prišla pred velika vrata in Shen je obrnil svojo glavo proti njej. »Za tabo..« Naredil ji je majhen kvazi poklon in ji odprl vrata v ogromno sobo, ki je bila napolnjena z ljudmi, ki so govorili med sabo, se prepirali, igrali karte ali čistili svoje orožje. Nekje na drugi strani je zagledala strogo postavo China, ki je vse nadzoroval s svojim strogim očesom, ki se je kmalu ustavil na njej.
»Chén mò!« Besede niso niti bile izrečene tako na glas, a celotna soba je še isti trenutek obmolknila in kljub temu da April sprva ni razumela, kaj je rekel ji je bilo zdaj kristalno jasno. Tišina. Pomignil ji je, da je prišla naprej in malce pred njim se je ustavila ko se ji je malce posmehljivo nasmehnil. »No, no, no.. poglejte kaj je mačka privlekla..« Je skoraj malce posmehljivo rekel in videla je kako je Shen stisnil čeljust. Ah, očitno so bila nasprotja med očetom in sinom še večja kot včasih. Osvaldo ji je celo povedal, da so govorice, da hoče mladenič prevzeti družinski posel. April se je nasmehnila sama pri sebi, naenkrat sproščena. Malce je spustila glavo, v majhen poklon in se mu skoraj nasmehnila. »Chin. Lepo te je spet videti.« Dolgo časa sta strmela drug v drugega, kot da se je med njima vilo tekmovanje kdo bo prej umaknil pogled, nakar se je Chin le nasmehnil. »Shen mi je povedal tvojo… zgodbo.« April je skomignila in se obrnila nekam stran, kot da preučuje sobo potem pa nazaj k njemu. »Nikakršna zgodba. Vseeno mi je ali mi verjameš ali ne. Hotela sem se ti samo zahvaliti da ste me rešili, preden grem.« Videla je da je Shen ob njenih besedah dvignil glavo in pogledal proti očetu, ko se je Chin je bledo nasmehnil. »Odšla? Hmm.. ja April s tem bodo manjše težave.« April se ni premaknila niti za ped, niti ni postala preden mu je odgovorila. »Kakšen problem? Chin, opravila sem z Rdečimi zmaji, če sem čisto iskrena, niti ne vem zakaj ste me rešili.« Chin se je zdaj zasmejal in stopil nekaj korakov proti njej. »Naj ti torej razložim, draga April. Vidiš.. Ljudje pač ne zapustijo Rdeče zmaje. Če pa jih, jih navadno [i]odnesemo[(i] iz tu. Ti pa.. no draga, ti si odšla in, če so govorice resnične si precej visoko splezala..« Njegov ton ni bil vprašalen, a vedela je da pričakuje odgovor. »Ni mi bilo slabo.« Je mirno odgovorila in videla da je Shen želel nekaj reči a ga je oče ustavil. »Hmm.. ja. Kot sem že rekel, enkrat si nam že pobegnila dragica, a tokrat ostajaš. Ni mi večjega veselja, kot da drugim mafijam speljem nekoga na visokem položaju.« Razširil je roke. »Tako da April… dobrodošla nazaj. Tokrat ostajaš.« Njegov obraz se je zresnil in stopil je nekaj korakov naprej, ko jo je skoraj grobo prijel za roko. »Moj sin je lahko zaljubljen vate in mu to megli presojo.. Ti pa niti za trenutek ne pomisli da ne vem kaj se tu dogaja. Ne zaupam ti, niti malo ne. Tokrat ostajaš, in ostajaš za vedno.« Njegove besede so bile samo za nje in ko je mirno odkorakal naprej se je April tiho nasmehnila. Njena želja se je uresničila – bila je noter, vtihotapljena. Edini problem zdaj je bil, kako oditi. Obrnila se je naokrog in poiskala Shenove oči, v katerih je bilo nekaj nenavadnega, česar ni prepoznala. Tudi sama je zakorakala proti svoji sobi, da bi naredila načrt kako bo poiskala svoje tri sodelavce, saj tu ni nameravala ostati niti dneva več.

Nemirno se je sprehodila gor in dol po svoji sobi in že šestič v desetih minutah pogledala na uro. Vedela je, da se mora spraviti iz sobe, drugače bo znorela, a ni vedela ali je varnostnik še vedno pred njenimi vrati. Odločila se je da ne bo tvegala in zaklenila vrata, za vsak slučaj. Približala se je oknu in ga na stežaj odprla, potem pa pokukala skozenj. Načrt je bil seveda že zdavnaj v njeni glavi, vedela je kako ga izpeljati, potrebovala je le še kanček poguma. Zavihtela je nogo skozi okno in 'zajahala' okenjsko polico, potem pa prvi nogi pridružila še drugo. Obrnila se je, da je ritensko splezala skozi in se malce zazibala potem pa se z vso močjo odrinila da je pristala na drevesu. Divje je hlastala za zrakom ko je bila enkrat na varnem na veji in skušala umiriti svoje dihanje, potem pa se počasi spretno kot mačka spustila na tla. Pristala je z tihim pokom na zeleno površino in se napotila proti skladišču. Velikanska hiša, ki se je skrivala za skladiščem je bil 'stanovanjski' del kompleksa v katerem so stanovali vsi malce pomembnejši - ostali so imeli svoje domove. Vzravnala se je in odločno hodila naprej, kot da tja spada, pri vsem tem pa poskušala odmisliti divje bitje srca, ki jo je spremljalo. Odpahnila je težka vrata in smuknila skozi zadnji vhod kjer jo je pozdravila popolna tema. Zaklela je in iz žepa povlekla vžigalnik ki ga je prižgala in dvignila malce nad svojo glavo, da ji je dajal vsaj nekaj svetlobe. Previdno se je sprehodila po hodnikih in nekje v daljavi zaslišala kričanje in vpitje. Zmrazilo jo je po celem telesu, saj je ugotovila da je na žalost prišla na pravi kraj - mučilnice in zapor. Sprehodila se je do konca hodnika potem pa sledila glasovom in zavila desno, kjer se je malce osvetlilo in ugasnila je svoj užigalnik. Hodila je mimo vrat v katerih so bile narejene majhne luknje, prekrite z rešetkami in skozi vsako ne bežno pogledala, ali so v njej njeni sodelavci. Še vedno je bilo temno kot v rogu, a ni si mogla privoščiti, da bi jo ostali zaporniki videli in zagnali hrup. Po približno sedmih vratih se ji je nasmehnila sreča, saj je prepoznala bledo postavo Tannerja, njenega sodelavca. "Tanner." Je tiho siknila in slišala premikanje, potem pa je njegov bled obraz pogledal skozi rešetke. Razprle so se mu oči in nekajkrat je pomežiknil. "April.. kaj pa.. si tu da nas rešiš?" Je malce presenečeno vprašal in April mu je na hitro razložila svoj načrt. "Samo še nekaj časa zdržite, prisežem da vas še nocoj spravim ven." Je odločno rekla in skozi roko pomolila svojo dlan, ki jo je hvaležno stisnil. "Povej še njima, in pod nobenim pogojem ne smete pokazati da se poznamo. Jasno?" Je odločno rekla in videla, kako se je v njegove zaskrbljene oči naselilo nekaj miru. "Prav.. ti samo pohiti April." Je tiho rekel in April je izpustila njegovo roko potem pa stekla nazaj po poti ki jo je zdaj že poznala.
Ko je bila enkrat na prostem jo je svetloba skoraj oslepila zato si je z roko malce zakrila oči potem pa stekla nazaj proti hiši kjer je malce dvomeče pogledala velikansko drevo, na katerega je morala splezati. Slišala je kričanje pred njenimi vrati in odhajajoče korake in zaklela je sama pri sebi, potem pa se hitro povzpela po ogromnem deblu. Neprijetno se je obraskala z ogromno vejo a ni imela čas, da se zdaj obremenjuje s tem in zaprla oči ko se je pognala proti oknu. Na srečo je precej dobro ciljala saj je le zadela okensko polico in se zvrnila v sobo. Skočila je pokonci in z očmi divje prečesala sobo, potem pa stekla v kopalnico in med potjo s sebe strgala svoja oblačila, skočila pod tuš in si z ledeno mrzlo vodo poškropila po laseh. Ni imela časa čakati, da se voda ogreje, saj je pred vrati že zaslišala odločen glas Shena. "April, odpri vrata." Zaprla je vodo in se odela z belo brisačo ki jo je našal in mu kapajoč z las odprla vrata in se nedolžno zazrla vanje. "Kaj pa je?" Shen jo je premeril od pet do glave in odločno zahteval. "Zakaj nisi odprla vrat?" April je pomignila na svojo opravo. "Tuširala sem se. Je kaj pomembnega?" Shen je nekaj časa molčal potem pa pogledal na stensko uro za njo. "Čas je za večerjo." S tem se je zopet obrnil in odšel izpred njenih oči. April je zaklela in zaloputnila z vrati, potem pa jezno odkorakala nazaj v sobo. Večerja, potem pa res izgine od tu.

April je skoraj nejeverno opazovala obleko na svoji postelji, za katero ni vedela kako se je znašla tam. Bila je črne barve in dolga do tli, seveda pa z ogromnim razporkom visoko na stegnjih, kot tudi velikim tekoltejem in celotnim praznim hrbtom. Zraven so jo čakali še čevlji z visokimi petami, v katerih ni čisto vedela kako to tekala naokrog, vse nedvomno v njeni velikosti. Vedela je, da mora igrati po njihovih pravilih, da bo lahko rešila svoje sodelavce, vedela pa je da ima v glavi en sam načrt. Z gospodom Chinom je imela neporavnane račune in na koncu tega večera, eden od njiju ne bo več dihal - in če je ona imela kaj besede pri tem, to ne bo bila ona. Hitro je smuknila v svojo obleko in si nataknila čevlje, potem pa v sobi pograbila prvo stvar, ki ji je padla na pamet - pladenj, na katerem je bil njen zajtrk in pokukala iz sobe. Na hodniku je stal varnostnik in tiho se mu je približala. S prstom je potrepljala po njegovi rami in ko se je obrnil naokrog ga je z pladnjem glasno treščila po glavi, da se je sesedel na mestu. Mukoma ga je odvlekla nazaj v svojo sobo, kjer mu je roke zvezala skupaj z rujami in vezalkami - kar je pač našla, potem pa ga preizkala, da je našla kar je želela - pištolo. Varno jo je skrila na svojo nogo pod obleko, nemogoče za videti če ne veš kje iskati, mirno zaprla vrata in odkorakala proti jedilnici.
Vedela je, da so bile vse oči na njej ko je vkorakala v jedilnico in sedla na desno stran China, ki jo je z nasmehom opazoval. Shen je sedel na njegovi levi in se ji blago nasmehnil ko je sedla nasproti njega. "Vidim da ti je obleka prav." Stavek je prišel od očeta, in ne sina, kot je April sprva pričakovala a je brez besed Chinu namenila širok nasmeh in pokimala. "Imamo vsak večer take obede, ali je danes poseben dan?" Chin se je tiho nasmehnil in pogledal po jedilnici, v kateri je bilo še nekaj ostalih mafijcev, a bilo je očitno da je vzdušje precej sproščeno. "Samo danes draga. Samo danes. Veš danes... je poseben dan." Videla je kako je Shen privzdignil obrvi a nadaljeval s svojo hrano, in njegovemu zgledu je sledila tudi April. Vsi so čutili da je z njegovim razpoloženjem nekaj narobe, da se je danes zgodilo nekaj nenavadnega. V April se je počasi zasedal strah, da je odkril njene prave namene in komaj zadržala da se ni začela tresti do konca večerje. Ko so odnesli zadnjo jed in na mizo prinesli konjak in nekaj kozarcev se je oprijela svojega in skoraj strahoma pogledala proti Shenu. Ta je strmel nekam v daljavo in skoraj skočila je pokonci ko je Chin spregovoril. "Veš.. spraševal sem se, zakaj si se vrnila. Cel dan sem tuhtal in premišljeval, od kod ta nenadna vrnitev in.. končno se mi je posvetilo." April je tiho požrla slino in se soočila z njegovim pogledom. "Ne vem o čem govoriš.." Njen glas je bil tih, skoraj proseč a vedela je, da samo migne s prstom in bila bi mrtva. "Da ne? Oh, mislim da veš. Danes sem.. izvedel nekaj nenavadnih novic.." Vstal je in se sprehodil do kamina in April je videla da je Shen stisnil ustnice. "Oče..."
Kot da ga nebi slišal je nadaljeval. "Danes je res poseben dan.. Ne izveš vsak dan, da tvoj sin načrtuje tvojo smrt, da bi prevzel tvoje mesto.." V sobi je naenkrat postalo grozljivo tiho in vse oči so se uprle v Shena, ki je mirno sedel na svojem stolu in nepremično strmel v očeta. April je skoraj presenečeno pogledala zdaj od enega, do drugega. "Kaj ima to z mano?" Chin se je grenko zasmejal. "Misliš da ne vem, da je bilo to vse skupaj nastavljeno.. Da mu pomagaš priti do moči? Kako si se ravno danes priročno pojavila tu..." April je vstala in se soočila z njim, kajti vedela je, da je danes ali nikoli. "Če misliš da sem tu da pomagam Shenu si večja budala kot sem mislila." Je mirno rekla in slišala kako je za njenim hrbtom Shen vstal in iz sebe izpljunil nekaj ukazov, na katerega so vsi zapustili jedilnico. "Kaj je starec? Si res mislil da bom celo življenje čakal da se sesedeš mrtev in živel v tvoji senci?" Ciničnost in zloba ki je bila v njegovem glasu je April presenetila in umaknila se je nekaj korakov nazaj, medtem ko sta oče in sin hkrati potegnila pištole in jih uperila drug v drugega. "Očitno bom prav kmalu ugotovil kako dobro sem te učil. Res misliš da si lahko hitrejši od mene?" Chin se je kruto nasmehnil svojemu sinu in Shen mu je vrnil nasmeh. "Naučil si me bolje kot si misliš..." Preden je kdorkoli od njiju lahko izrekel še eno besedo je odjeknil strel in Chin se je opotekel dva koraka nazaj in se prijel za trebuh kjer ga je krogla zadela. "Ti..." Je tiho rekel in se sesedel na tla in April je spustila pištolo s katero je pravkar ubila vodjo Rdečih zmajev.

April je skoraj začudeno strmela v pištolo v svojih rokah, potem pa v mrtvega človeka na tleh in jo kot da bi bila kužna spustila na tla in se opotekla nekaj korako nazaj. Z roko si je pokrila usta, kot da nebi mogla verjeti, da je to res storila in videla da je Shen zakorakal proti njej in jo stisnil v objem. "Hej, hej, hej, pomiri se. Vse je dobro. Zdaj si res del nas. Zdaj vem da ti lahko zaupam." Resno jo je pogledal in April je presenečeno ugotovila, da je dejansko mislil da je to storila zanj, da je ubila njegovega očeta, da bi bila lahko skupaj vodje Rdečih zmajev. "Ne.. jaz.. ne razumeš.." Je šibko poskušala in ga malce odrinila. "Shen, poslušaj me." Zresnil se je in se zastrmel vanjo. "Nisem tu da se vam ponovno pridružim. Nisem tu da bova spet skupaj. Nisem.. ubila tvojega očeta, da ti pomagam." Je odločno rekla in videla da se mu je spoznanje zarisalo v očeh. Tiho sta strmela drug v drugega in spraševala se je, ali jo bo vprašal zakaj je tu, kaj počne a ostal je tiho. "Pomagala si mi April, skoraj lahko rečem da rešila življenje. Tega ne bom nikoli pozabil in navadno bi rekel, da sem ti dolžen. A zdaj..." Zmajal je z glavo in počakala je da je nadaljeval. "Ko boš izstopila iz te sobe, boš najbolj iskana oseba na svetu. Vsak član Rdečih zmajev te bo hotel ubiti, ker si ubila njihovo vodjo.. Zadovoljno se je nasmehnil. "Seveda bodo popolnoma zadovoljni z mano ampak... pri tem ti ne morem pomagati. Skušal jih bom zadržati.. Imaš 10 minut, preden odidejo za tabo. Potem je izven mojih rok. Moraš razumeti April.. moja naloga je, da te zdaj... preganjam." Videla je blisk bolečine v njegovih očeh, ki je hitro izginil in spraševala se je, ali je sploh kdaj bil tam. "Hvala Shen.." Je tiho rekla, se mu približala in ga poljubila na lice. Iz tal je pobrala pištolo in brez da bi se ozrla za njim smuknila iz jedilnice, kjer se je pognala v tek.
Slišala je zvok svojih petk, ki so odzvanjale po tleh, ko je tekla in odpahnila vrata da je stekla na svež zrak. Zavila je skozi zadnja vrata v skladišče kakor prejšnjič in tokrat kar brez luči stekla do vrat, kjer je vedela da so njeni sodelavci. "Tanner!" Je zaklicala tokrat bolj glasno in sledila zvoku njegovega glasu. "Odmakni se stran od vrat." Je ukazala in ustrelila v ključavnico v vratih in naslednjo sekundo je pred njo že stal, malce bled, a vseeno v dobri kondiciji, vedno nasmejan Tanner. Po hitrem postopku sta rešila še druga dva, na enak način in stekli so proti izhodu. "Kako ti je uspelo, da si nas rešila?" Je med tekom vprašal Tanner a April mu je zamahnila z roko, češ za to bo čas kasneje. Pred velikim skladiščem, kjer je bilo ogromno zabojev z drogami, nekateri so bili že zloženi v tovornjake jih je April ustavila z dvigom roke. Ustavili so se v trenutku in April se je kljub situaciji v kateri so bili, nasmehnila sama pri sebi, nad avtoriteto ki jo je imela kot desna roka šefice. "Vzemite to." Je pomignila na pištole na zabojih nekaj metrov od nje in pomignila na nekaj ljudi, ki so se sprehajali. Imeli so samo še nekaj minut in oditi so morali hitro. "Za sabo ne pustite nikogar, vsak v svoj tovornjak in pohitimo." Je tiho ukazala in se splazila naprej s pištolo naprej. "Gremo!"

Ko je odjeknil prvi strel so se dvignile glave vseh ki so bili v skladišču in April se je sklonila za zaboj, za zaščito. Čez njega je v roko ustrelila enega, v nogo drugega, da so ležali na tleh in se splazila po tleh do najbljižjega tovornjaka, ki je bil zvrhano poln in se pred vrati vzravnala da bi vstopila ko je za sabo slišala glas. "Ne tako hitro princeska.." Presenetil jo je in njegov udarec jo je zbil na tla a April je bila hitro na nogah in mu vrnila uslugo z močno brco v trebuh s svojo peto, in ko je bil na tleh to nekajkrat ponovila dokler se ni zvijal v bolečinah. "Nikoli ne pošlji moškega da naredi žensko delo." Je zavila z očmi in skočila v tovornjak, v katerem je bil že ključ - očitno so se ravno pripravljali na odhod. Trije tovornjaki za njo so se že vžgali za njo in videla je, da so bili njeni sodelavci že v polni pripravljenosti. Vžgala je ogromen tovornjak in speljala in z vso močjo zdrvela po cesti.
Po nekaj minutah vožnje je živčno pogledovala za sabo, ali jim sledijo. Kot je Shen rekel - na njeno glavo je bilo zdaj razpisano veliko denarja, saj je ubila vodjo, a zdaj ni imela čas za skrb. Do njihovega skrivališča, kjer jo je čakal tudi Osvaldo, jo je ločilo še kar nekaj kilometrov in samo upala je lahko da bo vožnja potekala mirno. Kot da bi jo nekdo poslušal je enkrat v življenju stvari šle prav in nič ni šlo po zlu - varno so prišli do skrivališča. Zapeljala je s ceste v veliko skladišče, kjer je skočila iz tovornjaka. "April, kaj se je pa s tabo zgodilo?" Osvaldo je stekel proti njej in šele takrat je April ugotovila, kako grozno je bila videti. Raztrgana obleka, popolnoma umazana, popraskana in pretepena. April se je šibko nasmehnila. "Nekaj manjših zapletov, nič hujšega." Osvaldo jo je pogledal izpod obrvi, medtem ko so zdravniki že pomagali njenim trem sodelavcem in jih počasi spremili ven do avtov, da so jih odpeljali v glavni štab. "April.. širijo se govorice, da je vodstvo Rdečih zmajev prevzel Shen. Saj nebi ti vedela nič o tem, kaj?" April se je bledo nasmehnila in ga pogledala. "Saj veš da ne smeš verjeti ravno vsem govoricam Osvaldo. Ljudje bi verjeli prav vse te dni." Je zdaj že z nasmehom rekla in odšepala iz skladišča do enega izmed avtomobilov. Obrnila je glavo do Osvalda, ki je stal pred vhodom v skladišče in jo zaskrbljeno gledal. "Upam da veš v kaj si se pravkar spustila.." Je tiho zamrmral in April se je pogumno nasmehnila. "Že kaj hujšega sem storila, verjemi." Je mirno rekla in se vsedla v avtomobil, ki jo je odpeljal do glavnega štaba. April je utrujeno zaprla oči in naslonila glavo na sedež in počasi zavzdihnila.