Little Havana Coctail Bar

Med solzami se je rahlo premikala stran od vhodnih vrat, ko je zanjo spet pritekla Abi. Ni je hotela pogledati, poskusila je zadržati solze. Namenila ji je prezirljiv pogled, ko je že spet poskusila v njej zbuditi občutek krivde. Zavila je z očmi. ''Mislim, da mi ni potrebno dodatno dokazovati, da mi je še kako mar zanj Abi. Tudi sam to predobro ve.'' Stopila je nekoliko bližje, ter se ji zazrla v oči. ''Si mar njegova odvetnica? Ni mi treba poslušati kaj vse je pretrpel. Verjemi tudi sama sem šla skozi vse to, ob meni ni bilo nikogar. Predobro vem kako je biti sam.'' Ni imela posebne želje razlagati o svojem otroštvu. Že misel na smrt mame in sestre jo je ubijala. Z moškimi pa tako ali tako nikoli ni imela dobrih izkušenj, dovolj gorja ji je povzročil že oče s svojimi udarci. Potem pa se propadle zveze in splav. Zaprla je oči ter se umirila. Ni želela biti Nathanova igračka za tolažbo, čeprav ga je močno ljubila. Tega ne bi prenesla. ''Briga me kdo je ona. Vidim in čutim lahko kako trpi ob njenem imenu- ni je še pozabil Abi. Sama hočem njegovo srce le zase ali pa ga sploh nočem. In zaradi mene lahko ima njo. Vseeno mi je.'' Lagala je, a ni ji preostalo drugega. Nikakor ji ni bilo vseeno. ''Ljubila sta se.. še vedno se, nekoč bosta spoznala, da jima lahko še vedno uspe in jaz bom spet sama. Nimam moči za to.'' Počasi je odkoraka in čez ramo zavpila k Abi. ''Mojega srca ni uničilo- že dolgo je uničeno in kolikor sem slišala prav tako njegovo. Kako naj potem sploh ljubiva?'' Pohitela je stran in si obrisala solze.

V Abigail je že vse počasi vrelo. ''Nikoli več se ne bosta!'' je zaklicala za njo.''Vsaj po smrti otroka ne'' je rekla ter se spomnila na smrt Eleninea in Nathanovega otroka. V oči so ji stopile solze, saj se je tega dogodka pedobro spominjala. Videla je kako se je Lucy ustavila, vendar misel na tisto smrt ni več prenesla. Stekla je nzaj notri in direktno na WC. Ni se zmenila za Nathana, ki je klical za njo. Trenutno ji je bilo za vse vseeno. Še sama je bila začudena nad sabo, zakaj jo je ta stavek tako pretresel. Na Nathanovo zvezo z Eleno ni nikoli posebno gledala. Vsaj do takrat, ko je prišel do nje in povedal novico. Tako Lucy, Nathan in ona so imeli težko otroštvo, ampak njeno jo je še posebej spodbilo. Misel na to, da je malo prej uničila bodočo srečo jo je spravlala v obup. Obrisala si je solze, ki so ji stekle po licu ter se zazrla v ogledalo. To ni bila ona. To ni bila prava Abigail, ki ji ni bilo mar za čustva drugih. Na plan je prišla njena druga osebnost. Njena žalostna in uničena osebnost. V roke je vzela robček ter si obrisala solze in popravila ličila. Vrniti se moram nazaj si je rekla ter zabrisala robček n tla..

Nathan je odkar je Abigail stekla za Lucy spil že dve vodki. Ni se menil za natakarjeva opozorila, da bo mogoče prišel kam nalit. Ravno se je hotel lotiti že tretjega kozarca, ko je vzunaj zaslišal Abigailin glas. Zavil je z očmi in na srečo ni slišal kaj je rekla. Že je hotel popiti tretji kozaarec vendar so se vrata široma odprla. Ozrl se je čez ramo in zagledal Abigail. Poklical jo je po imenu, vendar je direktno zdrvela v kopalnico. Znova je zavil z očmi. Takrat se je spomnil na Lucy ter vstal. Stopil je ven in tam mu je malce streznilo glavo. Zagledal je Lucy in stopil bližje proti njej. Ni hotel biti čisto ob njej, saj je bil prepričan da bo zopet pobegnila. ''Oprosti...'' je rekel. Pomirilo ga je to da ni zbežala in zato je nadaljeval. ''Lucy... Ljubim te in verjemi, da si zame edina. Elena je le del temačne preteklosti in nikoli več ne bova skupaj. Ljubim tebe in ne nje''' ji je rekel ter umaknil pogled v tla.

Kazalec na Adamovi ročni uri je kazal nekaj minut čez deveto zvečer, ko je skoraj nepričakovano zavil v enega izmed svojih najljubših barov. Bila je sreda in ura še precej zgodnja, tako da je bil bar šele napol poln, v ozadju pa se je že slišala kubanska počasna glasba na kitari. Barman se mu je nasmehnil in mu pokimal ko je vstopil in Adam je vrnil nasmeh, čeprav ne popolnoma pristno. Kisli nasmehi in odmaknjeni pogledi so bili stalna praksa te dni in vsi ki so ga poznali so vedeli da je bil november slab mesec. Še posebej ta dan v novembru. Steklenica tekile je bila že postavljena pred njega, preden je odprl usta in barman ga je potrepljal po rami. "Zgleda kot da jo rabiš, compadre." Adam se je zazrl v svoje dlani in iz žepa potegnil tenak in moderen mobilni telefon. Nič neodgovorjenih sporočil. Namrdnil se je, ko se je spomnil svojega zadnjega klica. Preden se je sploh zavedel so njegovi prsti že tipkali Julijino ime in oglasila se je tajnica. "Jules? Eer.. Adam tu. Jaz sem samo.. mislim... Prekleto.." Tišina. "...zanimalo me je samo če imaš mogoče čas.. Nisem ravno.. Saj ni važno, pozabi." Ni se niti spomnil kdaj sta se sploh spoznala, in kako jima je prišlo v navado da skupaj preživljata večere v barih in nazdravljata ali pa zapivata svoje življenje. A vedno ko mu je šlo kaj narobe je njeno ime skočilo v njegovih mislih. Danes pa mu je bilo v trenutku žal, da jo je sploh poklical, saj je vedel da bi bilo bolje, da bi večer preprosto preživel sam. Zakopal je glavo v svoje dlani in se po nekaj trenutkih naslonil s hrbtom na pult. V ozadju so se na odru pripravljali trije moški, ki jih je navidez poznal, da začnejo igrati in vedno je bil oboževalec njihovih počasnih balad. Španščino je znal bolj polomljeno, kar se jo je naučil iz šole ali kasneje v življenju. A dovolj dobro da je razumel vsaj delce besedila. Po nekaj minutah se je obrnil nazaj in se oprijel kozarca, ga napolnil in na dušek izpraznil. Ko ga je v grlu speklo je olajšano zaprl oči. Zdelo se mu je, da je vsakič ko ga je v grlu zapeklo, nekaj bolečine iz srca izginilo.

[Julia ]

Pravzaprav so se dolgočasni dni zadnje čase kar ponavljali in Julia je imela neprijeten občutek, da njeno življenje postaja enoličen krog sivih in neprijetnih dni. Že kot kar nekaj večerov pred tem je po službi ostala doma in se posvečala tistim drobnim opravkom v stanovanju, ki so njene misli vsaj za nekaj trenutkov odvrnili od vsega, kar se je zadnje čase dogajalo. Pravzaprav je bila kar dobre volje in zvečer se je odločila, da bo za spremembo gledala televizor ali kaj podobnega in se s tem potopila v nek drug svet. Čeprav ni bila nikoli velika pripadnica vseh oddaj in ostalih neumnosti, ki so jih vrteli po večini programov. Zato se je končno z vzdihom odločila, ugasnila televizor in odšla v spalnico. Morda pa bi bil že skrajni čas, da gre kam ven.
Oblekla se je tako kot običajno. Oprijete kavbojke zbledele sive barve, prvo majico, ki jo je našla in čez vse to še usnjeno jakno, ki ji je zadnje čase prirasla k srcu. Ko se je odpravila v dnevno sobo, jo je zmotil pisk telefona, ki je naznanjal novo sporočilo. Poslušala ga je in že ob prvem zvoku uganila, kdo jo kliče. Prav presenetljivo, nikoli si ni mislila, da bosta z Adamom postala tako dobra prijatelja. On je imel v lasti verigo hotelov, medtem ko je ona pripadala mafiji. To mu je nekoč povedala, ker je imel na sebi nekaj, kar jo je sililo k temu, da mu je preprosto zaupala. Njegovo sporočilo ni bilo preveč vzpodbudno in po zvokih v ozadju je takoj uganila, kje se je nahajal. Little Havana Coctail Bar sicer ni bil njuna stalnica, ampak ko je pograbila mobitel, je bila že trdno odločena, da bo odšla tja. Adam je res zvenel kot da bi potreboval nekaj družbe, proti temu pa tudi sama ni imela kaj proti.
Po krajši vožnji je izstopila iz taksija in odrinila težka vrata v klub, ki je bil sicer precej prazen. Zato so njene oči takoj zasledile Adama, ki je že na prvi pogled ne preveč dobre volje slonel ob pultu. Napotila se je naravnost tja in mu previdno položila roko na ramo. "Adam?" Ko se je ozrl proti njej, se je nasmehnila. Kar je bilo najbrž dokaj nenavadno je bilo dejstvo, da to ni bil eden izmed tistih hladnih nasmeškov, ki jih je ponavadi uporabljala. Ampak tega preprosto ni zmogla ob Adamu. "Te moti moja družba? Po telefonu si zvenel precej..." Zresnila se je in ga ošinila s pogledom, potem pa si slekla jakno. Natakar se je nenadoma pojavil ob njima in naročila je viski, potem pa se spet obrnila k Adamu, v njenih modrih očeh pa je bilo zaznati nekaj zaskrbljenosti za prijatelja.

[ Here! ]

Prazno je strmel v kozarec pred sabo in ga obračal med prsti. Glasba se je že utopila v ozadje in težko je požrl slino. Vedno je govoril da je nemogoče da je sploh pijan, a dobro prenaša pijačo a tekila mu je prišla do živega. Še posebej če jo spiješ toliko, v tako malo časa, pa še na precej prazen želodec. Skoraj poskočil je ko je na sebi začutil roko potem pa še znan glas poleg svojega ušesa. "Julia." Ime je zamrmral in se malce namrščil. Zakaj je že bila tu? Aja, saj res. Poklical jo je.
"Ne.. ne moti me." Je tiho rekel in naenkrat ugotovil, da ga prav res ne moti, če se mu pridruži. Vsak kdo drug, bi ga. Slekel si je suknjič, katerega je imel še vedno na sebi in zavihal rokave svoje srajce. "Ja ja, saj vem.. Sranje." Obraz si je skril v roke in nekaj časa tako počival, brez da bi vedel kako naprej. Kaj naj ji sploh reče, kako naj ji razloži, kaj se dogaja. Globoko je zavzdihnil potem pa svoje oči obrnil proti njej in poiskal njen pogled. "Danes je... obletnica." Vedel je, da ne more nadaljevati, da ne more povedati obletnica česa. Pogled je zopet obrnil proti kozarcu in zmajal z glavo. "Oprosti da sem te poklical." Obrnil se je proti njej. "Ne si smela priti." Pogoltnil je slino in pogledal v tla. Ni jo hotel priznati kako zelo samega se je počutil in kako zelo si je želel družbe. In kako si je vedno v takih trenutkih želel samo njene družbe.
Niti mar mu ni bilo več če se pred njo popolnoma osramoti, kar se verjetno že je. Vedel je, da ni bilo 'moško' biti takšen kot je bil zdaj in ni hotel da ga takšnega vidi, a ni si mogel pomagati. "Z mano pa res imaš veliko dela kaj?" Je precej otožno zamrmral in ji namenil pijan skomig z rameni. Natočil si je še en kozarec tekile in ji pomignil, kot da ji nazdravlja. "Na tvoje zdravje. Za mojega je tako ali tako že prepozno.." Je zamrmral in na dušek izpraznil kozarec.

S pogledom je zaskrbljeno oplazila njegov obraz in se rahlo namrščila. Adam si sploh ni bil podoben, ko je tako depresivno čemel ob pultu s kozarcem tekile, ampak kljub temu ga je lahko razumela, vsaj na nek način. "Oh, Adam... Tako mi je žal." Čeprav je vedela, da to najverjetneje ne pomaga kaj dosti, je mislila popolnoma resno. Nikoli ji ni v celoti povedal, kaj se je zgodilo, ampak Julia je bila bistra ženska. In tudi že iz drobcev, ki ji jih je včasih zaupal, je lahko sestavila celotno sliko. In res ji je bilo žal.
Ni bila povsem prepričana, zakaj sta si tako zaupala. Vsaj ona je njemu zaupala in pravzaprav je bil eden izmed redkih ljudi, ki je vedel za njeno pripadnost podzemlju. Čeprav jo je že nekajkrat poskusil prepričati, da bi ta del življenja pustila za sabo, se ni dala. In ravno zato je imela na rokah tudi nekaj zapestnic, ki so vsaj delno prekrile rdeča znamenja, ki so ji ostala od lisic. Ampak to zdaj ni bilo pomembno.
"Ne bi smela priti. Ampak zdaj sem že to." Odločno se mu je nasmehnila in mu pokazala, da ne bo dovolila, da bo večer preživel sam ob pultu. To je bilo nekaj, kar mu je lahko ponudila in s tem vsaj malo olajšala vse skupaj. Sama bi bila na njegovem mestu osamljena. Ker je ta občutek sovražila bolj kot vse na svetu, vsekakor ni nameravala prepustiti Adama boleči praznini, ki ji je bila še predobro znana.
"Veš da ni tako." Le zakaj bi ji povzročal veliko dela? Pravzaprav je njemu bila vedno pripravljena pomagati, za razliko od večine ostalih ljudi, ki jih je poznala. Namrščeno ga je pogledala, potem pa se ustavila, preden bi zavila z očmi. "Adam, zberi se. Tvojega življenja, zdravja ali česarkoli že še ni konec. In ga še kar nekaj časa ne bo." Njene besede so bile dokaj energične in pravzaprav se je vprašala, zakaj je v vsaki situaciji vedno poiskala samo najboljše. Bila je realist, in njene besede so bile posledično vedno resnične.
Njeno pozornost je pritegnil natakar in vzela je svoj kozarec viskija. "Na tvoje zdravje." Namuznila se je, preden je spila tekočino v kozarcu, potem pa se ozrla proti Adamu in počakala na kakršenkoli odziv iz njegove strani.