Julia's apartment

Julia se je ležerno pretegnila na kavču. Bil je eden izmed lenobnih dni, proti katerim pravzaprav ni imela nič. Vodenje Podzemlja pa kljub vsemu ni bilo tako naporno. Vsaj za Julio ne, ki je že od nekdaj skorajda živela za delo in vse, kar je bilo s tem povezano. In nenadoma samo previdnost ni bila samo dovolj. Vedno sta se nekje v okolici nahajala Jacob in Lucas, njena tako imenovana telesna stražarja. Oba sta bila videti takšna, kot da bi bila namenjena na snemanje kakšnega oglasa, a hkrati dovolj nevarna, da ju nihče niti slučajno ne bi zamenjal za manekena. In kar je bilo še bolj pomembno- oba sta bila popolna profesionalca. Vedno sta bila tam nekje, a nikoli ju ni dejansko opazila. In to ji je bilo všeč, ker je kljub vsemu vedela, da sta tam. To je bil del njenega dela in vedela je veliko preveč, da bi jo lahko kar tako ubili oziroma da bi si lahko privoščili njeno izgubo.
Sama pri sebi se je nasmehnila, potem pa vstala in se sprehodila do okna. Zunaj je bil sončen dan, še eden izmed mnogih, ki niso bili nič nenavadnega v Miamiju. In ravno zato je imela tako rada to mesto, pa čeprav ji je bila všeč tudi zima. Nenadoma je pri vratih pozvonilo in Julia se je na hitro ošinila v ogledalu. Na sebi je imela oprijete sive kavbojke in belo majico, kodri pa so se ji tako kot ponavadi prosto usipali po hrbtu. Namuznila se je svoji podobi v ogledalu, potem pa stekla čez stopnice in se ustavila pri vratih. Za nekaj trenutkov je počakala ter še zadnjič na hitro ošinila stanovanje s pogledom, če bi slučajno karkoli bilo na nepravem mestu. Pa na srečo ni bilo in zato je previdno odprla vrata. Obiskovalec najverjetneje ni bil nevaren, če je že stal pred njenimi vrati. A vendar jo je znana postava, ki jo je zagledala, nekoliko presenetila. "Amanda?" Njen glas je bil presenečen, ko je opazila rjavolasko pred vrati, njen obraz pa se je zresnil. Pa saj ne da ne bi bila vesela, le da je bilo vse skupaj nekoliko nenavadno, sploh pa pogled, s katerim jo je gledala njena tako imenovana prijateljica.

[ Amanda? ]

Ko je odprla oči, je na njeno presenečenje, ko še ni točno vedela kje je, zbudilo sonce, ki pa ni bil ravno pogost pojav, saj je v New Yorku bolj kot ne ves čas deževalo. Šele ko se je zavedala, da ni v New Yorku, da pač ni v svoji udobni postelji, ampak v tej hotelski, ne preveč udobni postelji. Počasi se je usedla in, edina stvar ki jo bo zdaj zbudila, bo ena dobra skodelica črne kave. Oblekla si je prvo majico, katero je dobila pod roke in se odpravila proti kopalnici, kjer si je prvo umila zobe. Malce se je celo ustrašila podobe v ogledalu, ker je imela tisti tipičen obraz človeka, ki je preživel več ur v letalu. Vedno je mislila da je to pravzaprav kliše in da v resnici ne izgledaš ravno tako, a očitno se je zelo motila. Počasi se je odpravila nazaj, pod roke vzela prve hlače in majico, po možnosti takšni ki se vsaj malce ujemata, in se pogledala v ogledalo. Še vedno ni bila videti popolno, ampak to bi tudi razumel vsak smrtnik, ki je doma pozabil ravnalec las ali pa enostavno svoj najljubši glavnik. Kljub temu, da danes ni imela posebnih namenov iti kamorkoli in dan preživeti bolj kot ne na terasi, kjer se je sonca tako več ali manj naužila, ji je skozi misli priletela tista znana podoba, v ne ravno pričakovani datoteki. Julia, ki se ji je zdela sprva prav super punca, ki bi lahko bila dobra prijateljica, a z manjšo napako in sicer s to, da je delala za podzemlje. Res ni vedela kako je sploh prišla do tega, zakaj je sploh zapadla v to in to jo je nekako pognalo na noge, pripravilo do tega da je z mize vzela torbico z najnujnejšimi stvarmi in se odpravila ven iz hotela. Tako ali tako je tudi bila nujno potrebna kave, zato je z pogledom iskala kakšno kavarno ali Starbucks, kjer bi lahko dobila svojo kavo za zraven. Sreče ni imela veliko, saj blizu ni bilo kakšne kavarne, da bi lahko vsaj tam spila v miru svojo dozo kofeina. Nejevoljno se je tako odpravila naprej, proti naslovu, ki si ga je pred leti shranila na svojem mobitelu in bila presenečena, da ga je sploh našla. Naslov jo je popeljal do prijetne soseske, ki ni bila preveč oddaljena od njenega hotela, a na žalost tudi tukaj ni bilo ne duha ne sluha o kakšni kavarni, a se je vseeno podala po stopnicah, kjer naj bi bilo njeno stanovanje. Previdno je pritisnila na zvonec, upajoč da ne bo ravno naletela na starega dedka v svojih spodnjicah in oprijeti majčki, ker je bil za nekatere to še kar hiter začetek dneva. Vrata so se po majhnem obotavljanju le odprla in, na srečo, ni videla starega dedka ampak Julio, prijateljico? Ni najbolj vedela v kakšnem odnosu pravzaprav sta, a se je vseeno nasmehnila ter jo objela. »Res se bo slišalo malce neumno, ampak dejansko sem bila v ulici in v bistvu pomislila na to, da bi te obiskala – « je rekla. In nekaj bi ti rada pokazala, kar pa že sigurno veš, je še mislila dodat, a se je zadržala. Do tistega bosta tako slej kot prej prišli.

[here & mal je lejm -.-]

Če je le za trenutek pomislila, je bila Amanda zadnja oseba, ki bi jo v tem jutru pričakovala pred svojimi vrati. To dekle je spoznala pred časom in pravzaprav se niti ni več spomnila, kako je do tega prišlo. Takrat se ji je zdela zanimiva oseba, pozneje pa je o njej izbrskala še več podrobnosti, ki pa niso bile tako zanimive. Že res da je vedno sumila da Amanda dela za FBI ali kaj podobnega, o tem nista nikoli odkrito govorili. Amanda te teme ni nikoli vlekla na dan, Julia sama pa se prav tako ni ravno zanimala za to. Čeprav je s temnolasko nasproti nje za nekaj časa izgubila stike, je bila zdaj tu, pred njenimi vrati. Kot da ne bi bilo vsega tistega časa, ko se nista slišali. In Julia je morala priznati, da je medtem že nekoliko pozabila nanjo, a vedno je bila odlična igralka, zato se je nekoliko presenečeno nasmehnila, ko je slišala njene besede. Zavedla se je tudi da je bilo res vse tisto, kar so pravili o tem, kaj se je dogajalo po tem ko dolgo nisi videl prijatelja. Julia je res pozabila zven njenega glasu, tiste značilne obrazne poteze in prav posebno barvo Amandinih oči, ki so zdaj vanjo strmele nekoliko sumničavo, ali pa se ji je tako samo zdelo. "Amanda. Pa si res ti." Nasmehnila se je in ji nekoliko negotovo vrnila objem, preden se je namuznila in se nenadoma zavedla, da so vrata še vedno na pol odprta. Kot da ne bi bila prepričana točno, če jih lahko odpre. A navsezadnje se je vdala v usodo in jih na široko odprla. "V ulici? To pa se ne zgodi ravno pogosto," se je namuznil in naredila korak vstran, da bi imela Amanda prost vstop v stanovanje. "Pridi naprej. Oprosti za tisto previdno odpiranje vrat in vse to, ampak zadnje čase se tu naokrog potikajo razni čudaki, ki me skušajo prepričati da bi kupila nek poseben čaj." Ob tem se je namrščila, potem pa odločno zaprla vrata za Amando. "Oh, in nekoliko sem preuredila stanovanje odkar si bila nazadnje tukaj." Njen glas je zvenel skoraj kot opravičilo in kar naenkrat se je odločila, da ni tako grozno, če jo je Amanda obiskala. Ni dvomila v to, da je za vsem tem nekaj drugega, ampak dokler ne bo prišla s temo na dan se lahko preprosto pretvarjata, da je to povsem običajen prijateljski klepet. In če bi šlo karkoli narobe, sta bila nekje v bližini še vedno Jacob in Lucas. Tokrat je bil Juliin nasmešek popolnoma sproščen, ko je Amandi pokazala pot do dnevne sobe in se usedla na kavč. "Kaj te je prineslo v Miami? Mislila sem, da živiš v New Yorku." Pozornost je znova usmerila na temnolasko, potem pa se je udobneje namestila v kavču, v katerem se je tako ali tako skoraj izgubila zaradi njegove udobnosti. A pogled njenih oči je ves čas prikrito in oprezno počival na temnolaski. Vprašanje, ki se je počasi oblikovalo v njenih mislih, je bilo jasno. Kaj jo je prineslo sem?

Bilo je malo smešno, ko je videla, da se Julia skriva kakor da bi pred vrati imela pošast, a malce jo je razumela – če gledaš to iz vidika člana podzemlja, bi bilo skoraj da razumljivo, da z FBI-jem pač ne bi bili najboljši prijatelji. Vseeno ji je namenila objem ker je, kljub temu da se je ni ravno dobro spomnila in, da je minilo prekleto veliko časa, da sta se sploh nazadnje videli, bila njena tako imenovana prijateljica. Ali pa bi si vsaj priborila kakšno zasluženo kavo, če bi ji le ponudila. A kolikor je poznala samo sebe, bo tako odklonila v znak vljudnosti, pa tudi če se je slišalo kot nekaj najbolj norega na svetu. »Pa sem res jaz,« je še potrdila in nekako želela vstopiti, a bilo je rahlo nemogoče. Strpno je čakala zunaj, ne neučakano in nekako opazovala Julio. Ni se kaj dosti spremenila po izgledu, bila je še vedno čudovita, a ni vedela kaj točno se dogaja pri njej kot osebi, v njenem življenju. Bila je članica Podzemlja, kar je malce težko prebavila, ker ni vedela kaj je sploh nekoga prineslo do tega, da se je temu pridružil. Razumela je, če je imel dobro podlago za to, a pri njej se niti ni česar spominjala. Ali pa ji mogoče celo ni povedala. Mogoče je imela dober motiv in je se je znova motila kakor se skoraj vedno. »Ne in zato sem prišla k tebi, koliko let se že pravzaprav nisva videli?« je v smehu vprašala in vstopila v stanovanje, ki je bilo ogromno. Kolikor se sploh spomni od prej ni bilo tako veliko, a namesto da bi primerjala sliko prej-zdaj, jo je vprašljivo pogledala ob malce nenavadni opombi, »ah, torej me že imaš za čudaka?« vprašljivo jo je pogledala nato se pa samo nazaj obrnila proti stanovanju in si ga dodobra ogledala. Ni videla kaj, kar bi lahko prepisala tistim, ki jih običajno preganja ne pa ocenjuje stanovanja. »Tvoje stanovanje je – wau, čudovito je,« je rekla, ter počasi hodila. Pri tem bi lahko skoraj pozabila zakaj je pravzaprav tu, a k sreči ni. Pri vprašanju zakaj je prišla v Miami jo je malce zmedla ker pravega vzroka, zakaj bi prišla v mesto kjer je nenehno sonce, sonca pa pravzaprav ne mara in kjer je nenehno vroče, pa tudi če je zima. Bilo je psihološko vprašanje, pa tudi če si ona tega ni mislila. Zaradi dejstva, da pač ima kopijo njene kartoteke v torbi, ni prišla v Miami, počitnice bi si tako ali tako raje privoščila v New Yorku, kjer bi vsaj lahko občudovala sneg in zimo in vse čare ki ti jih prinese en topel čaj ob pogledu na zasnežen Central Park, tako da res ni vedela. Vedela pa je zakaj je prišla k njej. »Pravzaprav ne vem točno zakaj sem prišla v Miami, nekako… sem želela prit,« je rekla in ji ponudila resnično najbolj bedast razlog, ki ji je prišel na pamet. »Imam pa en popolnoma dober razlog, zakaj sem prišla k tebi.« je rekla in pogledala proti torbici, ter ven privlekla mapo, kjer je imela kopijo kartoteke. »Kaj za vraga delaš s svojim življenjem?« jo je vprašala, ne preveč glasno, kljub temu da je bila jezna in vrgla liste na mizo. »Članica Podzemlja?« je naredila bolj jasno in jo pogledala s svojimi modrimi očmi, želeč eno prekleto dobro pojasnilo za tako bedarijo.

Ob Amandinem smehu se je morala še sama zasmejati, potem pa je zmajala z glavo. "V bistvu se sploh ne spomnim več. Koliko je minilo, dve leti?" Ob tem se je za trenutek zresnila, potem pa se je na njenem obrazu spet pojavil tisti lahkotni nasmešek, iz katerega je bilo povsem nemogoče uganiti vse, kar se je v tem trenutku pletlo po njeni glavi ali kakšnega razpoloženja je bila.
Ob naslednjih Amandinih besedah se je za trenutek namrščila. "Čudaka? Seveda ne." Kot da bi bila že sama misel na to absurdna, je sama pri sebi zopet zmajala z glavo. Saj je bilo pravzaprav res. Amande res ni imela za čudaka. Morda je bila nekoliko nenavadna, a kaj bi potem zase lahko rekla Julia? Vsekakor pa ji je bilo povsem vseeno za te stvari. Vedno bolj se ji je dozdevalo, da je bila Amanda tukaj z razlogom, ki pa ni bil osredotočen samo na 'obisk stare prijateljice', temveč je za tem bilo nekaj več. In Julie dejstvo, da ni vedela kaj, živciralo, čeprav tega ni pokazala. Ni bila ravno tip človeka, ki bi kazal svoje resnične občutke, in zdelo se ji je, da se je v zadnjih časih to samo še bolj pogreznilo pod hladno masko, na kateri je ponavadi bilo tisto čustvo, ki ga je v dani situaciji potrebovala. A nekako je domnevala, da bo prej kot slej Amanda sama povedala pravi vzrok za njen obisk, zato se s tem ni pretirano obremenjevala. Iz misli jo je spet predramila temnolaska in Julia se je tokrat prvič skoraj iskreno nasmehnila. "Hvala. Vse je še precej sveže in pravzaprav se še jaz navajam na to novo pohištvo in vse." S pogledom je ošinila sobo, v kateri sta sedeli. Dnevna soba je bila opremljena v črno-rdeči barvi, hkrati pa je bila tudi zelo prostorna. To je bila Juliina najljubša soba, saj je v njej vedno bilo ogromno svetlobe zaradi velikih oknih, ki pa so nezaželenim očem preprečile kakršenkoli vdor v njeno zasebnost z zavesami. A kakorkoli že, spet je Amanda pritegnila njeno pozornost, da se je pozorno zazrla proti njej, njen nasmešek pa je počasi začel bledeti ob njenih besedah. Ob njeni nenadni potezi je s pogledom ošinila mapo, ki je pristala na njeni nizki klubski mizi, potem pa se obvladala in s pogledom zavrtala v Amando. Je vedela da je bila Julia glavna? Sodeč na vse, ne. "Ne... Ne bi razumela." Vloga skrušenega dekleta ji je najbolj pristajala, sploh ko je poleg tega še sklonila glavo in pustila, da so ji svetli lasje popolnoma prekrili oči. In za nekaj trenutkov je bila njena žalost iskrena, ko se je spomnila na vse, ki jih je morala pustiti za seboj, da je lahko nadaljevala svoje življenje, potem pa se zbrala in te misli odrinila nekam daleč stran. Za to je bilo zdaj že prepozno in navsezadnje je bila s svojim življenjem popolnoma zadovoljna. Njena glavna skrb zdaj je bila Amanda. FBI? Vedno je vedela in zdaj je poklicna pot njene prijateljice nenadoma prekrižala Juliino. Na srečo ni slutila, da je Julia za vsem tem, kajti v tem primeru zagotovo ne bi prišla sama. Ne, Amanda je bila najverjetneje prepričana da je le navadna pomočnica. V kartoteki je bilo nekaj manjših prekrškov na cesti, ki so bili povezani predvsem s preveliko hitrostjo, pozabiti pa ni smela na tisto ponesrečeno ugrabitev pred časom. Svoj pogled je zapičila v točko na tleh stanovanja, potem pa tiho obsedela, na videz strta, kot da bi kdo našel njeno šibko točko, kar jo na nek način tudi je. A še vedno ni bila resnično zlomljeno. Dobra stvar pri njej je bila ta, da jo je bilo skoraj nemogoče spraviti na tla.