Lucy's apartment

@Lucy.
Nathan se je sprehajal po ulici ter iskal številko bloka na njegovem listku. Točno se je še spomnil dekleta, ki je zaradi pokašljevanja prišla k njemu v ordinacijo. Bila mu je všeč- čeprav se mu to nikoli ni dogajalo se je tokrat zgodilo. Še vedno je bil gorčen sam nad sabo, a ni si mogel kaj- to je bila resnica. Bil je pravzaprav vesel, da je v njegovi ordinaciji pozabila zapestnico, saj jo je lahko zdaj ponovno srečal. Ozrl se je po stavbah. Še malo si je rekel, ko je videl, da so stavbe čezdalje bližje iskajoči. Naslov je našel preprosto. Le malo je porskal po njeni kartoteki in že je bilo pred njem. In končno ga je zagledal. Srečen se je nasmehnil ter napotil proti vhodu. Prehodil je nekaj stopnišč in končno je stal pred njemih vratih. Narahlo je potrkal ter počakal, da mu odpre.

S daljincem je odsotno preklapljala programe na televiziji. Ustavila se je na programu, ki je ravno prikazoval peko neke sladice in z zanimanjem si je začela zapisovati recept. Če je že kuhala, je najraje pekla. Mogoče bi si danes pripravila kakšno sladico . Saj je imela namen preostanek popoldneva preživeti doma. Oblečena je bila v preproste čisto kratke kavbojke in rožnat top. Ni še bilo dolgo, ko je prišla iz počitnic v New Yorku in kašelj je že davno ponehal, zato je spet brezskrbno kadila. Čeprav je bilo okno odprto je bil prostoru še vedno prisoten nežen cigaretni dim. Pri vratih je zaslišala nežno trkanje. Ni imela pojma kdo bi jo lahko obiskal in predvidevala je, da je nekdo od sosedov. Lase si je hitro spela v preprosto figo in preverila nabito pištolo v predalu pri vhodu. Tam je bila vedno- za vsak slučaj. Zdolgočaseno je odprla vrata in v šoku stopila korak nazaj. Ni ga pričakovala, čeprav mu je pustila zapestnico. "Zdravo" je precej uradno pozdravila. Bil je še stokrat lepši, kot takrat. Brez tiste bele halje v preprostih kavbojkah in majici, ki je poudarila njegovo mišičasto telo. "Bi stopili naprej.." Umaknila se je od vrat in stopila v prostor. Šele takrat se je zavedla, da ni preveč pospravljeno. "Se opravičujem za nered.." Nerodno se je nasmehnila. Še vedno ga je vikala, čeprav verjetno ni bil veliko starejši. "Sedite prosim. Bi kavo?"

''Dober dan'' je rekel, sicer malce peveč uradno po njegovem okusu vendar ni našel pametnejšega odzdrava. ''Hvala'' se je odzval na povabilo in vstopil. Razgledal se je po stanovanju. Svetle barve, niso bile ravno tiste, ki so mu bile neustavljivo pri srcu, vendar v tem stanovanju se je to prav prileglo. Sicer to, da je bilo stanovanje v kar velikem neredu, ga ni motilo, saj pri njem ni bilo veliko drugače. Vrnil je nasmeh. Usedel se je ter sprejel ponujeno kavo, pa čeprav to ni bilo še z daleč ni imel v načrtu. Pravzaprav je le hotel vrniti zapestnico in oditi. Vendar se je odločil, da bo pustil prosto pot. Šele takrat se je zavedal, da ga vika. ''In ja... ni me treba vikati'' ji je rekel ter se zasmejal.

Imeti v svojem stanovanju človeka, za katerega je mislila, da ga ne bo nikoli več videla je bilo naravnost fantastično. V skodelico mu je nalila še toplo kavo, ki jo je pila nedolgo prej. Tudi sama je si je nalila in se usedla nasproti njega. Tako je lahko gledala njegove lepe bela zobe, medtem ko se je smejal. "Torej te ne bom. Stvar navade pač.." Njeni biološki starši je niso nikoli navajali na vikanje, zato so rejniki skoraj ponoreli, ko je vse povprek tikala. Vikanje so ji priučili z udarci, zato je še vedno vikala prav vse starejše ljudi. "Torej.." zazrla se mu je v oči in se poskušala zbrati. "Kaj vas, oh. Kaj te je prineslo?" Sumila je, da je prišel zaradi zapestnice, a mogoče je bilo kaj narobe z njenim zdravjem. To bi bilo grozno. "Saj z mano ni nič narobe, kajne?"

Takrat se je končno le spomnil, da ji je dolžen zapestnico. ''Le zapestnico sem hotel vrniti, ki si jo pozabila v ordinaciji. In ne, še zdalje ni nič narobe z tabo'' ji je odgovoril ter iz žepa privlekel zapestnico in ji jo ponudil. ''In mimograde... Bi se rad opavičil ker sem nenapovedano prišel'' ji je rekel, saj to res ni bilo v njegovi navadi in se nasmehnil. Občudoval je njene zelene oči, čeprav si je prisegel, da se ne bo na nobenega znova navezal ali kaj podobnega. Naredil je požirek tople kave. Ni več vedel kaj naj reče zato je raje ostal tiho in zrl v njo. V tem trenutku najbrž res ni imel pametnejše ideje kot to.

[Sorry, spet bolj kratko... bo naslednji dalši, i promise. ]

[ni problema…sej moji posti so tudi kratki ]

"Zapestnica!" Je veselo in narejeno presenečeno vzkliknila. "Hvala ti. Nisem pričakovala, da jo boš prinesel. Pravzaprav nisem niti vedela, kje sem jo izgubila. " Sprejela je zapestnico in si jo poskušala zapeti na roko. Ker jo je nosila na desni si jo je z levo težko zaprla. Pa tudi trudila se ni preveč. "Nič ni narobe z nenadnimi prihodi. Razen tega, da me vidiš tako neurejeno." Zasmejala se je in potisnila roko z zapestnico nekoliko bližje njemu. "Bi mi mogoče lahko ti zapel, tako sem nerodna." V resnici si je le želela njegovega dotika. Nekaj trenutna tišina jo je ubijala. "In si v Miami prišel samo zaradi moje zapestnice, ali imaš še kakšne druge opravke?" Hotela je izvedeti kako dolgo bo ostal in če ga bo še kdaj videla. A ni ga več želela nadlegovati s vprašanji. Če bo hotel zdaj, ko ji je vrnil zapestnico preprosto oditi mu tega zagotovo ne bo mogla preprečiti.

Nasmehnil se je ter ji zapel zapestnico. Ob tem se je dotaknil njene roke in po telesu ga je spreletel čuden občutek, ki pa ni bil neprijeten, vendar mogoče prav dobro prijeten. ''Hm... Če sem iskren sem se hotel malo sprehoditi. Nato pa sem se spomnil na tebe in tvojo zapestnico ter se odločil narediti ovinek tukaj. Ji je odgovoril ter se nasmehnil. ''Rad potujem in to mi še zdavnaj ni bil problem priti tu. In ja, nekaj časa nameravam ostati v Miamiju. Mogoče kak teden, dva'' ji je odgovoril. Čeprav to pravzaprav na začetku ni imel v planu, se mu je sedaj popolnoma spremenil. Odločil se je, da bo kavo popil do konca in odšel na krajši razgled po MIamiju. Nato se je ozrl proti njej. In mogoče bo hotela iti zraven je pomislil ter se sam pri sebi nasmehnil.

Med zapenjanjem zapestnice se je rahlo dotaknil njene kože. Bilo je še prijetneje, kot si je sploh lahko želela. Gledala ga je v oči in poslušala njegov glas. Ni vedela kaj se dogaja, vse je ostalo brez pomena. Samo on je bil tisto kar je videla in čutila. Zdel se ji je nekoliko sramežljiv in to jo je še dodatno pritegnilo. "Lahko bi ti razkazala Miami. Verjemi ni kluba, kjer me ne bi poznali. " Nasmehnila se je. Ni vedela ali je to dobro ali slabo. "Že veš kje boš stanoval? Morda bi lahko ostal pri meni..eem če želiš seveda." Sploh ni vedela kaj govori. Nikoli še ni moškemu ponudila kaj takega, a nekaj ji je pravilo, da je tokrat preprosto drugače. "Zgolj zato seveda, ker je v hiši lepo imeti zdravnika, če slučajno nenadno zbolim." Sedla je nekoliko bližje njemu in ga pogledala naravnost v oči. Vedela je, da se mu nikamor ne mudi.

[prekratko spet, sorry.]

''Seveda lahko'' ji je odgovoril ter se nasmehnil. Da bi šel z njo po Miamiju se je slišalo več kot lepo. ''Z veseljem grem v klub'' ji je odgvoril ter se nasmehnil. Hotel je dodati da seveda z njo, vendar ni hotel biti preveč predrzen. Vsaj njemu se je zdelo tako. ''Kaj bo če rečem ja?'' ji je odgovoril ter se nasmehnil. ''Ne skrbi. V hotelu blizu tvoje stavbe sem'' ji je odgovoril ter se znova nasmehnil. ''Tako, da mi boš vsak dan lahko nov kraj razkazala, če boš seveda imela čas'' ji je odgovoril, saj se je spomnil, da dela. ''Kakšen pa je pravzaprav tvoj delovni čas?''. On je imel seveda dopust, saj drugače ne bi bil tukaj. ''Torej... greva sedaj po Miamiju ali kasnej?'' ji je odgovoril ter se znova nasmehnil.

((moje je še hujše ))

"Torej greva kamor boš želel. Razkažem ti lahko ves Miami. Prekrasno je. Moj delovni čas pa je zelo prilagodljiv" Smehljala se je in bila zares srečna, ker je želel z njo preživljati svoj čas. Že od začetka se ji je zdelo, da ni prišel samo zaradi zapestnice. Seveda pa mu ni mogla povedati svoji pravi službi, zato mu je še naprej lagala. Tako je pač bilo. Delo z mafijo je terjalo svoj davek. "Hoteli so dragi in če rečeš ja.. no tega zagotovo ne boš nikoli obžaloval." Prijela ga je za roko in odpeljala v dnevno sobo. "Postrezi si in me počakaj, da se uredim. Hitra bom." Pohitela je v svojo kopalnico in se na hitro stuširala. Oblekla se je v prekratko obleko in si obula salonarje z ubijalskimi petami. Želela ga je pač očarati. Preprosto se je naličila in se nadišavila z njenim najljubšim parfumom. Spet se je prikazala v dnevni sobi in ga pogledala. "Kako izgledam? " Stopila mu je nekoliko bližje. "Imaš kakšne posebne želje za ta večer? Bi šel raje v restavracijo ali bolj plesni klub?" Nej je bilo čisto vseeno. Samo, da bo z njim.

''V redu'' ji je odgovoril ter obstal. Enostavno se je odločil, da tokrat ne bo sedel, čeprav je mel to možnost. Sprehoil se je do okna ter se zazrl ven. Nedaleč stran se je videlo morje. To je bilo nekaj kar je oboževal z vso dušo, že kot mali otrok. Spomnil se je svojih dni ter se nasmrhnil. Ja, res je bilo nekaj posebnega. Nato pa je za sabo slišal korake. Bila je ona-Lucy. Bila je prečudovita, kar ji je tudi rekel ko ga je vprašala glede videza. ''Recimo, da bo za danes v redu plesni klub jutri pa restavracija?'' ji je rekel ter se nasmehnil. Stopil je za njo in se odpravil iz stanovanja. Tokrat pa se je res razvilo malce več, kot le vrnitev zapestnice.

(nadaljuješ v kakšnem klubu pliz? )

Hodila sta po plaži nazaj proti Lucynem stanovanju. Tega večera definitivno ne bo hitro pozabil. Tokrat se je končno zavedal, da mu še zdavnaj ni žal, da je prišel v Miami. Počasi sta stopala ter nikakor nista mogla prekriti dobre volje. Nasmeh z Nathanovega obraza je bil še bolj izrazit kot ponavadi. K tem je definitivno pripomogla Lucy ob kateri bi lahko rekel, da je bil zares srečen. Druženje z njo ne bi zamenjal za nič na svetu. Nato se je spomnil na Eleno. Podobna zgodba, podobna osebnost. V trenutku je nasmeh iz njegovega obraza skoraj izginil. Spomin na njegovo propadlo zvezo z njo je bilo bilo nekaj, česar v življenju nikoli ni hotel doživeti. Zaradi konca, se je tudi zaprl med štiri zidove bele bolnišnice. Ves čas po njenem odhodu je bil nesrečen ter ni si mogel pomagati- izgubil je zanimanje za družbo. Ozrl se je proti Lucy. Srčno je upal, da njegovega ponesrečenega nasmeha ni opazila. Zavedal se je, da mu je ona spremenila življenje. Vrnila mu ga je na boljše. Zopet je dobil svet barve in zvok. Stresel je z glavo, da bi opustil misli na njo ter se posvetil Lucy. Ozrl se je pred sabo. Le še par korakov in že bosta notri. Na obraz se mu je zopet pričaral nasmeh. Po parih sekundah sta bila že v stanovanju. Zaradi prejšnega spomina na Eleno, se je odločil, da bi bilo bolje, da Lucy prva spregovori ali naredi kar koli. Lahko je le upal, da ni opazila bolečine na njegovem obrazu ko je mislil na propadlo zvezo.

Čeprav ji to ni bilo všeč se je izvila iz njegovega objema in odklenila vhodna vrata. Prižgala je luči in mu pokazala vrat balkona od koder se je videlo morje. To se ji je zdel najlepši kotiček in noč je bila topla. Na balkonu je bil velik udoben kavč in komaj je čakala, da se bo na njemu lahko spet privila k njegovemu telesu. Stopila je v kuhinjo ter si zbistrila misli. Ni ji bilo jasno zakaj tako uživa in kako mu jo je uspelo tako zelo očarati. Kot bi jo prikoval nase. Iz hladilnika je vzela steklenico odličnega francoskega vina, ki ga je hranila za posebne priložnosti in dva kozarca s peclji. Ustavila se je še ob ogledalu in si popravila pričesko. Presenetilo jo je dejstvo, da je kar žarela. Pohitela je nazaj na balkon in sedla v njegovo naročje. Nežno ga je poljubila in mu natočila vino. Potem se mu je zazrla v oči, v dva velika iskrena temna bisera. Za trenutek se ji je zazdelo, da je žalosten. Tudi sama se je začela čudno počutiti. Je karkoli naredila narobe. Previdno se je dotaknila njegovega lica. ''Je kaj narobe?''

Pustil je, da mu sede v naročje. Misli na Eleno je hotel hitro pregnati. Nasmehnil se ji je ''Ob tebi ne more biti nič narobe'' je rekel ter se ji nasmehnil. Naredil je požirek vina ter se zazrl v njene oči. Bilo je neverjetno, da se mu je to dekle, tako vtisnilo v spomin. O njej bi lahko rekel, da ni vedel skoraj ničesar, razen imena, kraja in službe. Spomnil se je, da sploh ni pogledal kolikoje stara. Res, da je izgledada nekoliko mlada, vendar bil je prepričan, da ima nekaj nad dvajset let. Vendar sedaj se ni hotel obadati z tem. Pomembna je bila le ona in nihče drug. Za trenutek se je zazrl v kozarec, potem pa zopet k njej. ''Ne morem verjeti, da se mi je svetlolaso dekle tako vtisnilo v spomin, da sem, z izgovorom, da ji hočem vrniti zapestnico prepotoval na drug konec. Očitno je, da do tebe čutim nekaj več'' je končno povedal kaj ji je hotel. Sedaj je vedela, da do nje čuti več, kot le dolžnost, da ji preprosto vrne zpestnico.

Z roko je nežno drsela čez njegovo lice. Bila je kot majhen otrok, tako nežna, nebogljena in tako ranljiva. Če bi jo sedaj opazoval kdo, ki jo je precej dobro poznal ne bi bil prepričan da je to res ona. Vedno je bila tako sovražna, nasilna in predvsem nesrečna, zdaj pa je postala nekdo drug. V njegovem objemu je bilo vse drugače, vse veliko lepše. ''Enako bi lahko rekla zate.'' Trenutek je bil precej osladen in temu so sledile tudi njene besede. Ni se več prepoznala, a to sedaj zares ni bilo pomembno. Stisnila se je ob njegovo toplo telo in poslušala to kar je že teko vedela. Bilo je povsem očitno, da ni prišel samo zaradi zapestnice. ''Ne morem verjeti,'' je nadaljevala v njegovem slogu, ''da se temu svetlolasemu dekletu tako zelo prikupi nek mlad zdravnik, da pri njem nalašč pusti zapestnico in potihem upa, da se ji jo on odloči vrniti. Mislim, da je očitno kaj hočem od tebe..'' Nikoli ni preveč dobro znala z besedami, sploh ne v romantičnih situacijah kot je bila ta. Preden bi lahko on kaj rekel, je na njegove ustnice položila prst, ter zašepetala. ''Besede imajo včasih zelo grdo navado, da uničijo tisto kar čutimo..'' Medtem ko je z ustnicami potovala po njegovem vratu je z dlanmi poiskala prvi gumb na njegovi srajci, ter ga počasi odpela. Vedela je, da ne bo imel nič proti, če pa že ima še vedno dovolj časa, da jo ustavi. Nadaljevala je s svojim početjem, ter pod svojimi hladnimi dlanmi začutila njegove lepo izoblikovane mišice. Razmaknila je srajco, ter z rokami še naprej drsela po njegovem telesu, ki je bilo prijetno toplo in občutek ki ga je dobila pri tem je bil prekleto dober. Nekaj je bilo med njima, nekaj posebnega. Tako dobro se je počutila le redko in za nič na svetu ni želela nehati.