Skladišče družine Chou

Sposodil si je službeni športni motor yamaha. V dolgem črnem plašču ki je tesno plapolal za njim ter prav tako črno čelado je s polno hitrostjo prehiteval avtomobile, ki so mu bili v napoto do velike tako imenovane Kitajske v Manhattnu. S tem je morda prekršil več deset cestnih pravil a se ni zmenil za ostale voznike. Hotel je prehiteti FBI in za to je bil pripravljen narediti skoraj vse. Navsezadnje nagrada, ki bi jo dobil za rešeno nalogo ni bila tako slaba. Ugrabitelji treh trgovcev so se nahajali nekje v enem izmed skladišč družine Chou. Medtem ko je iz zabave vozil slalom med avtomobili po avtocesti je razmišljal o njegovem pristopu k ugrabiteljem. Vsekakor od njega niso zahtevali nobenih žrtev, to ga je precej motilo. Že dolgo si ni umazal rok s krvjo svojega nasprotnika. Že dolgo ni ob sebi slišal ječanja od bolečin ki jih je Ray prizadel svojim žrtvam. Prošnje in milosti so bile prav tako pogrešane. Končno se je začel približevati vsem tem velikim skladiščem. Zmanjšal je hitrost ter se nemudoma postavil v vrsto z vozili. Kmalu je parkiral nekje v bližini ter motor prislonil k steni nekega manjšega puba. Snel je čelado ter na ves glas zadihal svež zrak, ali vsaj nekaj kar bi moralo biti sveže. Ob sebi je še vedno čutil hladno kovino pištole, ki je mirno počivala pod plaščem v tulcu. Neuradna straža velike verige se mu je že približala. Nihče ni smel izvedeti da je iz podzemlja saj je bil v tem trenutku v vsakem primeru mrtev. Bil je kitajec, srednjih let, kot primerno srednje rasti, manjši od Rayja a s tem tudi bolj oborožen. S precej nevarno AK pol avtomatično puško se je primajal do Rayja. Pričel je v ostri in jezni kitajščini.
"Prosim, nočem težav. Govorite angleško? Iščem gospoda Sandlerja, pogovoriti se morava."
Kitajec je govoril le v polomljeni angleščini, bilo je skoraj boljše kot nič a ob imenom človeka, katerega je Ray iskal, je le bledo prikimal. Skupaj sta se premaknila do prvih vrat skladišča.
"Torej, kje je gospod Sandler?"
"Trenutno, zaposlen, šef ne daje veliko pavze."
Šef? Se je zamislil Ray. Sam je domneval da je Bert Sandler v bistvu bil vodja te ugrabitve. Izgledalo je, da se je motil. Toliko lažje je bilo to zanj. Iz denarnice je privlekel na dan petdesetak ter ga pomolil stražarju.
"Recite mu, da ga želi videti njegov prijatelj. Počakal ga bom tukaj."
Stražar se ni obotavljal niti za sekundo. Hlastno je pograbil tako veliko vsoto denarja ter se ob tem na široko nasmehnil. Z nekaj globokimi prikloni v zahvalo je nato odhitel skozi prazno skladišče, v naslednja vrata. Ta so vodila v sobo, ki ni bila vidna iz trenutnega Rayjevega položaja. Ni imela nobenih dodatnih oken, zato se je Ray le pripravil na soočenje z njegovo prvo tarčo.

Gospod Sandler je bil visok moški. Meril je približno toliko kot Ray sam. Njegov obraz je bil zanemarjen, že od daleč se je videlo da se že dolgo ni obril. Tudi za svoje telo je zelo slabo skrbel, saj je bil že precej obilen. Ray si ga ni mogel predstavljati kot ugrabitelja, temveč bolj za kakšnega zanemarjenega hišnika na kakšni srednji šoli. Bert Sandler je zakorakal na sredino skladišča, kjer bi se moral dobiti s svojim tako imenovanim prijateljem. V svoji desni roki je trdno pestoval pištolo, nemški Glock 19. Na pogled je bil precej zmeden, ko je zakorakal v na videz prazno skladišče. Oziral se je naokrog ter zbegano opazoval kje se bo pojavil njegov stari prijatelj. Vsaj dokler mu nekdo ni na tilnik potisnil mrzlo cev dušilca.
"Knock, knock?"
Se je pošalil Ray, ko je stopil izza police, ravno za hrbtom njegove tarče. Bert je odrevenel na mestu, v roki je še vedno držal svojo pištolo a je ni premaknil. Ray je previdno segel k njej, ter mu jo odstranil.
"Kdo si?"
"Nisi odgovoril na moje vprašanje. Knock, Knock."
Bert je živčno zajecljal.
"Kdo je?"
"Tvoj prijatelj."
"Prijatelj, kdo?"
"Prijatelj, Tony."
Ray se mu je tiho smehljal med tem ko je Bertu na tilniku še vedno držal pištolo.
"Nimam prijatelja Tonyja."
Je zopet zajecljal Bert. Ray je tiho spravil njegov glock za svoj pas, ter počasi napel petelin. Zvok tega je skoraj vidno stresel celotno Bertovo telo.
"Ahh, pa sem mislil, da ti je bila moja šala vsaj malo duhovita. No sedaj imaš prijatelja Tonyja."
S prosto roko je segel po bližnji polici ter v roko prijel veliko rolo lepilnega traku. Stopil je korak nazaj a še vedno meril v Bertovo glavo.
"Domnevam da veš zakaj sem tukaj. Tvoj šef, skriva nekaj, kar pripada meni."
"Trgovci? V sobi so od koder sem prišel... nič jim ni hudega... si policaj?"
Bert je bil sedaj že zelo prestrašen. Vendar to je Rayja precej zabavalo. Iz žepa svojega suknjiča je na dan privlekel majhen paket, na katerem je na nalepki pisalo C4.
"Da trgovci. Nisem policaj, brez skrbi. Lahko se sprostiš, igrala se bova samo majhno igrico."
Z zobmi je raztegnil lepilni trak. Ob zvoku tega se je Bert skoraj obrnil a ga je Ray vseeno opomnil da ima na njegovem tilniku še vedno pištolo. Njegov glas je bil hladen a hkrati igriv. Njegov načrt je potekal po maslu.
"Potreboval bom nekaj sodelovanja Bert. Če se mi boš uprl, te bom na žalost moral ustreliti. Sedaj pa primi v roke tale zavojček a prosim glej naravnost."
Bert je sodeloval kot mu je naročil Ray. Mirno mu je podal zavojček C4 eksploziva, tako da mu je Bert še vedno kazal hrbet. Svoje 'darilo' je ta sprejel s precej tresočimi rokami. Nižje ni pogledal, kot mu je to navsezadnje naročil Ray. Čez nekaj časa sta se skupaj oba počasi premaknila k vratom. Ray še vedno ni pokazal svojega obraza Bertu. Pištola je bila prav tako nabita, čeprav je vedel da na petelin tokrat ne bo smel pritisniti.

Soba na drugi strani skladišča je bila napol prazna. Na sredini so stali le trije stoli, na katerih so sedeli trije trgovci. Vsi so bili prepoteni ter privezani na stole. Prav tako nihče izmed njih ni imel pravice govora, saj so imeli vsi usta pokrita z lepilnim trakom. Za njimi sta stala dva moška, bila sta najbrž amaterja tako kot Bert. Nobeden izmed njiju ni imel pokrivala da bi si zaščitil identiteto. Ray se s tem nikoli ni rad obremenjeval. V preteklosti je vedno poskrbel da ga žrtev nikoli več ni videla, tako ali drugače.
"Madona Bert, bil je že prekleto dober čas da si prišel nazaj iz te tvoje scalnice."
Se je zaslišal močan moški glas, ko je Ray mirno odprl vrata. Skozi njih se je premaknil Bert. Obe roki je imel zlepljeni ob telo, na prsnem košu pa mu je počivala majhna škatlica plastičnega eksploziva. Mirno je hodil proti svojim ostalim tovarišem, kot da nebi bilo nič. Na obrazu, so se mu poznale solze, ki so zaradi strahu že udrle svojo pot. Ray mu ni zameril, vsakogar bi bilo strah, če bi imel na prsih privezan eksploziv, ki mu lahko vsak trenutek za vedno vzame življenje.
"Prišel je nazaj, ter pripeljal prijatelja. Tony. Me veseli da smo se končno spoznali."
Je glasno, razločno in precej hladno izjavil Ray, ki se je pomikal tik za Bertom, s še vedno iztegnjeno roko. Na tilniku je Bertu še vedno meril s pištolo. Ostala njegova tovariša sta bila oborožena a njuno orožje je počivalo v svojih tokih. Oba sta obstala brez besed. Z grozo sta oba zabuljila v svojega tovariša ter bombo, ki jo jo je nosil na prsnem košu, s silo prilepljeno ob telo.
"Prišel sem po svoje trgovce. Sodelujta ali pa preprosto vsi poletimo v zrak."
V drugi roki je pestoval majhen daljinski sprožilec. Rdeč gumb je skoraj že kričal pritisni me. Vendar to nekako ni dovolj prepričalo ostala tovariša. Eden izmed njiju se je široko nasmehnil. Domnevno je bil vodja te njihove operacije. Medtem ko je drug tovariš svoje roke že skoraj premaknil k orožju je vodja mirno in hladno spregovoril.
"Kaj pa če se dogovorimo tako. Izpustiš nam svojega tovariša in mi pustimo tvoje trgovce žive. Le čemu bi nas pognal vse skupaj v zrak? Kje je dobiček v tem, a?"
Vodja je bil precej mlajši od obeh a bil je telesno dobro grajen. Fizično je bil skoraj močnejši od obeh svojih tovarišev. Rayju je ugajalo njegovo pogajanje. Kaj sem pa razmišljal? Se je smeje zamislil. S prosto roko, kjer je držal daljinec je segel po Bertu ter ga odrinil vstran, da je ta topo in grdo padel na tla. Daljinec je nato spravil v žep.
"Prav. Tako ali tako, je samo plastelin, vendar imam za vaju boljšo ponudbo."
V roki je še vedno pestoval pištolo z dušilcem. Hitro se je pomaknil vodji ugrabiteljev, ter mu hladno cev pritisnil na čelo.
"Izpustiš moje trgovce in jaz ti ne odstrelim tvoje neumne betice?"
Tokrat se ni obotavljal, privil je petelin do konca, da je ta napeto šklecnil. Drug tovariš je svoje roke že pomaknil v zrak. Stal je namreč za svojo vodjo, Ray bi lahko takoj po prvem strelu pomeril vanj. Ta se je tokrat vdal. Na obrazu so se mu pojavile sledi potu. Ray se mu je prijazno nasmehnil, medtem ko je eden izmed tovarišev že pridno odvezal vse tri trgovce.
"Zunaj, se nahaja velik tovornjak. Vodja ima ključe."
Je pogumno izjavil eden izmed trgovcev. Ray ga ni pogledal. Še vedno je bolščal v oči prestrašenega vodje. V njih je zopet videl tisti pogled. Strah in še posebej, milost. S prstom se je igrivo poigraval s petelinom a pritisnil ga ni.
"Prav. Poberi obema pištoli, ključe ter mobilni telefon. Tega daj meni."
Trgovci so ubogali, izgledalo je, da so opazili kdo je prišel po njih. Ray se s tem zopet ni obremenjeval. Najbrž so se sami zavedali, da so bili pod posebno stražo podzemlja. Svoje lažne identitete ni potreboval trositi. V roki je podržal telefon, ostali trgovci pa so se že pomaknili skozi vrata. Bili so na varnem, oboroženi a na varnem. Kar se je tikalo ostalih ugrabiteljev pa ni bilo prav rožnato. Ray je napravil korak nazaj ter telefon odvrgel na tla. Z nogo je trdno stopil nanj, da je ekran telefona počil.
"Zabavajte se, fantje."
Mirno je stopil skozi vrata za trgovci, s pištolo še vedno usmerjeno v vodjo. Dokler se vrata niso sama zaklenila, je pištolo spravil nazaj v tok. Pod vrata pa nastavil veliko železno palico, ki vratom ni dovoljevala, da bi se ponovno odprla. Trgovci so ga še vedno čakali v velikem pol tovornjaku. Od daleč so se že zaslišale policijske sirene.
"Pridi, hitro!"
Eden izmed trgovcev mu je pomahal v tovornjak. Ray se je zavedal da je pred vhodom pustil stati svoj motor. Bil je sicer služben a navsezadnje ukraden. Policija je bila najbrž že precej blizu. Če bi se odpravil k motorju, bi bila majhna možnost, da bi jim uspel pobegniti. Obotavljal se je. Trgovec mu je še zadnjič pomahal, nakar je tovornjak začel počasi speljevati. Sranje. Je pomislil Ray. Vzel je zalet ter nato odhitel proti speljejočem že tovornjaku. Zgrabil je roko nekega trgovca in ta ga je potegnil gor. Medtem, ko je policija že bila zasegla sprednji del skladišča, so bili vsi štirje že davnaj na avtocesti, v smeri njihovega varnega doma...