Soba za zaslišanje 1

Riley je kmalu za svojo prvo aretacijo osumljenke serijskih ropov pripeljal na policijsko postajo. Skupaj, ona še vedno v lisicah, sta vstopila skozi zadnja vrata ki so vodila do raznih zasliševalnic. V sosednji sobi je ven pokukalo nekaj specialistov za zasliševanje. Vedel je da bo osumljenko mogel od tukaj naprej predati njim a sam je za njo imel še nekaj vprašanj o njeni partnerici, katera še ni bila najdena.
"Dobil sem nalog za zasliševanje osumljenke serijskih ropov. Njene osebne stvari so ji bile za čas odvzete in jih lahko preišče forenzična skupina."
Je tiho zamrmral bližnjemu stražarju zasliševalnice, ki mu je ravno odprl vrata. Osumljenka je bila še vedno vklenjena v plastične lisice ki so se ji zajedale v kožo. Stražar je stopil v zasliševalno sobo in Riley mu je sledil. Tam je stala velka miza z dvemi stoli na vsaki strani. Osumljenki je stražar prerezal lisice z majhnimi škarjami ki jih je nosil s sabo, Rileyja pa prosil za oddajo orožja ki ga je nosil. Ta mu je brezskrbno v roke podal holster z njegovo Beretto, skupaj s celim pasom hlač, ki je pravtako vseboval radio.
"Prosim, sedi."
Je ukazal osumljenki na nasprotni stol. Sam je ni mogel pogledati v oči. Bilo je preposto preveč zanj. Bil je neverjetno izmučen a pred sabo je imel le še beležko ter kuli. Nekaj pisarniškega dela mu nebo veliko škodilo. V beležki so bili zapisani opisi ter kraje prijete osumljenke. Odkašljal se je ko je tudi sam sedel nasproti njej, ter jo končno pogledal v oči.
"Začniva od začetka torej. Moje ime je Riley Giggs, sem preiskovalni agent FBI in potrebujem nekaj informacij o tebi in tvoji partnerki..."
Razprl je beležko ter z zaprtim kulijem nežno začel trkati po mizi. Pogleda ni izpustil iz njenih modrih oči. Zares je bila lepa in privlačna, kot so jo opisale priče a zanj je bila za zdaj le osumljenka.

(April )

April je celo pot molčala, kar je bilo za policista verjetno pravo olajšanje po sceni in njenem vpitju v marini. Vsekakor ni odšla 'lahko' in brez upiranja, a do policijske postaje je že spremenila svojo taktiko. Njen strah je izginil, imela je čas da okrog sebe postavi nevidni ščit ki jo je varoval pred vsemi. Na njenih ustnicah je zdaj počival spokojen nasmešek, kot vedno ko je bila v svojem elementu.
A znotraj nje se je bil hud boj, komaj je bil hud boj, srce ji je divje razbijalo in komaj je zadrževala solze. Saj ne, da bi bila resnično prestrašena, a to je bila zanjo prva taka izkušnja. Seveda je imela probleme s policaji že prej, a prvič so jo aretirali pred vsemi. Olajšano je zavzdihnila ko so ji 'prestrigli' lisice in malce si je pomela zapestja, ki so bila zdaj že čisto rdeča. Ugotovila je, da bolj ko se je vpirala globje so se zarezala, zato je poskušala biti čimbolj pri miru.
Vsedla se je na ponujen stol in malce zavzdihnila. Najbrž je bila videti obupno, a zdaj ni imela časa, da jo to skrbi. Prekrižala je noge in se rahlo dotaknila podplatov saj so jo grozno boleli. Z roko si je šla skozi lase in si pričesko poskušala malce urediti a je to pustila pri miru ko se je policist vsedel nasproti nje. Riley Griggs. To ime si bo prav gotovo zapomnila. Skoraj zasmejala se je njegovemu vprašanju. Je res pričakoval da mu bo odgovore kar postregla na pladnju? Sladko se je nasmehnila in se naslonila nazaj na stol, roke pa kljubovalno prekrižala čez prsi. "Moje ime je Jeanine Delacroix in sanja se mi ne o kakšni partnerki govorite. V New Yorku sem na sejmu pomorstva in v tem trenutku bi rada vedela, česa točno me obtožujete in zakaj ste me strpali sem?" Njen glas je bil vzvišen kot se za 'dedinjo' spodobi. "Prav tako pa mislim, da sem vpravičena do odvetnika. In brez njega ne rečem niti besede več." Še enkrat se mu je nasmehnila in sklonila pogled.

Riley je globoko zavzdihnil. Prejšnjo noč je zares spal zelo slabo. Z dlanjo si je pomel čelo nato pa svoje temne oči obrnil k njenim. Vedel je da mu laže, navadnemu civilistu nebi takoj zaupala njenega pravega imena, kljub toliko kraje je bila še vedno izkušena tatica. Z nekoliko oklevanja je pritisnil na gumb ki je stal ob mizi. Bil je majhen radio ki je sporočal v sobo, ki je stala za 'ogledalom'. Zraven majhnega mikrofona se je vklopila zelena lučka.
"Prav...Jeanine Delacroix. Tvoje ime bomo poiskali v naši podatkovni bazi o državljanih New Yorka. Četudi ga najdemo in si to res ti, te čakajo velike težave. Forenzična ekipa bi se morala sedaj ravnokar nahajati na kraju zločina, kjer si lastnika ladje oropala za 100.000 dolarjev. Domnevam da stvari za seboj nisi ravno počistila, odtisi na kovčku nam bodo prišli zelo prav. Zato bo čez čas prispela v zasliševalnico ena izmed forenznic, da bomo lahko tvoje odtise zares primerjali."
Riley se je odkašljal ter popolnoma ignoriral njeno prošnjo za odvetnika. To mu sicer ni bilo dovoljeno a moral jo je posvariti o nečem, preden je ubogal njena naročila.
"Nebi lagal na tvojem mestu Jeanine, ali kdorkoli si že..."
Počasi je odprl beležko ter prelistal med precej popisanimi listi o kraji ter opisu oseb. Sesedel se je nižje na stol ter počasi začel prelistovati. Njegov pogled je bil utrujen a hkrati resen. Čez nekaj časa, ko je prebral njegove zapiske z najbrž najgršo pisavo ki jih je kdarkoli imel v življenju, je dvignil pogled k njej.
"Kraja telefonov, denarnic, belega Lamborghinija in povrh še 100.000 dolarjev z vsemi dragocenostmi ni tako malo. Z vsem tem te lahko brez skrbi stlačim v zapahe za ZELO dolgo časa. Dvomim da bi prišla ven še pred 40. leti."
Globoko je zajel sapo ter se v trenutku zravnal. Sklonil se je naprej čez mizo ter se podprl z rokami. Spregovoril je počasi ter mirno. Neprestano jo je gledal v oči.
"Ampak jaz sem drugačen človek kot si misliš. Kazen lahko še vedno zmanjšamo ampak seveda samo za izmenjavo nekaj pomembnih informacij o sebi ter tvoji prijateljici. Skratka, roka roko umije kajne?"
Njegov obraz je bil oddaljen od njenega samo za nekaj centimetrov. Ponovno se je nagnil nazaj ter se naslonil na naslonjalo stola, ter globoko vzdihnil.
"Lahko pa seveda...ignoriramo dokaze tvoje prijateljice, ter vse kraje preložimo nate? Seveda to drugače ni dovoljeno a...JAZ bom poskrbel da se zgodi, me razumeš?"
Povzdignil je obrvi ter se zagledal v njene svetle, modre oči. Njegova usta so v radovednosti ostala napol odprta. S pogledom se je sprehajal po njenih očeh, ustnicah ki so tu in tam vztrepetale ter njenem obrazu. Kljub soji svetlobe je globoko v njej opazil majhne, svetlikajoče se solze...

Ko ga je poslušala so bile njene obrvi visoko privzdignjene in nekajkrat je pomežiknila. "Ste resni?" Obrnila se je naokrog in se potem zopet zazrla nazaj vanj. "Pa reciva da sem teoretično seveda, storila vse to kar govorite..." Zavila je z očmi. "Ne bi prišla iz zapora do 40ga leta?" Zasmejala se je in ga pogledala. "Lepo vas prosim. Kraja prekletega avta in taprvi bi me za dvajset let? Toliko časa nebi bila zaprta še za kakšen hujši zločin."
Mirno ga je pogledala, a njeno srce je bilo. Oči so ji skakale po zasliševalni sobi in mrzlično je razmišljala. Prstne odtise je vendar izbrisala. Vrata je odprla s krpo. Skoraj nemogoče je, da bi tam našli njene odtise. A v grlu jo je stisnilo. Takoj ko pride strokovnjak in ji vzame prstne odtise, jih bodo pregledali skozi AFIS kjer se bodo ujemali z imenom April Dallas. Po tistem pa bo kmalu jasno da ji ni ime Jeanine, čeprav je bilo tudi to že zdaj boleče očitno.
Naknila se je naprej in si obliznila suhe ustnice. "Poglejte gospod.. Griggs." Je malce sarkastično rekla. "Ne vem kaj si vi mislite o meni, a vsekakor vam ne mislim podajati nikakršnih informacij o ničemer. Pravzaprav sploh nimam informacij, kolikokrat naj vam še to povem? Kakšna partnerka in kakšni zločini?" Je zopet povzdignila glas in vrgla roke v zrak v obupu. "In kakšne zločine boste naprtili meni? Za to kar ste mi pravkar našteli me nebi ravno mogli strpati v Guantanamo kaj?" Je zaničljivo rekla. "Kraja telefonov? Ja mislim da sem zrela za smrtno kazen." Je še dodala in mu ponudila roke, češ vkleni me. "Res priznam, grozna zločinka sem in svet sem oškodovala za veliko. Nekaterim bogatašem sem vkradla telefon. Zdi se mi da gledam od deset do trideset let kazni." Zavila je z očm in se zopet zazrla vanj. "Tukaj sva lahko celo noč in veš čas vam bom ponavljala isto." Naslonila se je naprej in zoožila oči potem pa vsak zlog posebej poudarila. "Ni-sem... kri-va!"
Jezno je odrinila mizo stran od sebe in našobila spodnjo ustnico. "In upam da veste da bom moji tožbi poleg grobega napada, brezpotrebne in boleče aretacije, zadrževanje tu brez verodostojnih obtožb in kršenje moji pravic do odvetnika dodala še osebni napad!" Jezno je prekrižala roke in njene solze so že zdavnaj izginile. Zamenjala jih je jeza. Je res mislil da bo kar tako izdala svojo prijateljico. "In brez kakšnega naloga za preiskavo se od mojih prstnih odtisov lahko kar posloviš." Pogledala ga je in privzdignila obrvi. "Kje je zdaj moj klic za odvetnika?"

Riley si je mirno ogledoval jezo ki je nastopila iz osumljenke. Nalog za prstne odtise je bila mala malica. Tudi odvetnika ga ni bilo strah. Vedel je da ga na drugi strani sobe podpirajo njegovi sodelavci. Ob vsem kričanju ter zbadanju se je le nagnil naprej ter nekoliko izmučeno povesil pogled.
"Na predmete ki si jih ukradla ne gledam po številu, temveč po vrednosti."
Znova jo je pogledal v oči ter s prstom na mizi zraven radia poiskal gumb ki je pozvonil stražarju. Trenutno si je samo želel mrzlo prho, fotelj ter televizor. A to je bila služba katero si je izbral in včasih so bile zadeve še kako mučne. Medtem ko je stražar prišel v zasliševalnico je spregovoril.
"Zakaj nisi ukradla vsaj surov denar, ne telefonov in ne avtomobila... prihranila bi si več časa in predvidoma manjšo kazen..."
Je zamrmral a med tem ni odvrnil pogleda od nje. Stražar je prispel k njemu in temu je na uho prišepnil za prenosni službeni telefon ter kavo za oba. Čez nekaj trenutkov je skozi zasliševalna vrata vstopila policistka s pladnjem kave ter nekaj piškotkov. Pladenj je odložila na mizo zraven preiskovalca. Stražar je zraven pladnja podal še telefon ter majhno skripto v kateri so se nahajali odvetniki in odvetnice v območju New Yorka. Riley ji je telefon ponudil pred roke, za tem pa ji na sredino mize podal skodelico kave, ter pladenj piškotov.
"Izvoli."
Deljenje nove energije med osumljenci morda ni bilo zapisano v kodeksu o odnosu med osumljencem ter policajem a Riley je bil drug človek. Osumljenec je za njega obstajal kot človek vendar poln laži ter skrivnosti v katere je sam moral poseči. Gostoljubnost je bila del zaupanja.
"Morda nisva prav začela najin pogovor."
Srknil je skodelico kave ter umaknil pogled od nje. Nova energija mu je počasi stekla po žilah. Končno se je barva na njegovih licih pomirila. Z roko je segel v lase ter za trenutek sklonil glavo ter jo ignoriral. Nato je svoj pogled izpod obrvi zapičil v njo ter mirno in razločno spregovoril.
"Dobil bom resnico od tebe, moja predraga osumljenka in če bo šlo z lepa ali z grda. Kakorkoli bomo počasi ugotovili da se izdajaš z lažno identiteto... a ko bomo, verjemi da stvari zate ne bodo postale več tako lahke..."

Odprla je usta in besede so se skoraj skotalile iz nje. Telefone je vzela Autumn ne jaz. Jaz sem šla na denar, na ladjo. Avta se tudi dotaknila nisem. A ostala je tiho. Že zdavnaj se je odločila da jo bo pustila iz tega. Vedno se je počutila nekako... odgovorno za njo. In vedela je, če bi njena prijateljica sedela tu, bi isto molčala.
Njen pogled je bil brezizrazen ko ga je ponovno pogledala. "Gospod, res ne vem o čem govorite. V življenju še nisem ničesar ukradla." Vse zanikanje in laži so jo počasi utrujale in skoraj veselo je pogledala proti kavi, ki je prišla v sobo.
Z rokami se je oprijela skodelice, vesela za vsako motnjo in trenutke da se ponovno zbere. Bila je utrujena, lačna in v mrzli sobi jo je zeblo, saj je imela oblečeno le kratko krilo. Naredila je dolg požirek in olajšano zaprla oči. "Hvala." Se je tiho uahvalila za toplo tekočino potem pa v roke vzela telefon. Skripte ni niti pogledala in vajeno vtipaka telefonsko številko. Ni vedela kako je bila telefonska speljana preko serverjev, a nemogoče jo je bilo izslediti. Ni pa tudi izključevala možnosati, da je imela šefica redno menjavala telefone. Živčno se je ugirznila v ustnico, ko je telefon zvonil in končno se je oglasil zdoločasen glas Mirande, Adriannine pomočnice. "Hey.. Jaz sem." Miranda se je na drugi strani odkrhala. "Kdo je jaz?" April je živčno pogoltnila in šibko poskusila. "Jeanine?" Upala je, da ima pod njenim imenom zapisane tudi aliase. "Jeanine? Če je to Baby face, reci 'razumem.'" April se je skoraj nasmehnila od olajšanja. Očitno so bili aliasi napisanu skupaj z njenim vzdevkom in Miranda je že skočila na protokol. "Razumem." Slišati je bilo kot da Miranda brska po papirjih in odsotno je vprašala. "Kaj se je zgodilo?"
April je malce živčno pogledala proti policistu nasproti nje in pogledala v tla. "Poslušaj, sem v manjših težavah.. Pravkar sem na postaji. Prijeli so me zaradi... zaradi suma kraje." Je končala in zopet pogledala v policista. "Lahko poveš... mami?" S tem je seveda mislila Adrienne. Slišala je rahlo hahlanje na drugi strani potem pa se je zresnila. "Bom prenesla sporočilo in naš odvetnik bo tam kolikor hitro bo mogel. Do takrat pa zapri gobec." Linija se je prekinila in April je položila slušajo nazaj na mizo.
Mirno je poslušala njegove besede. A dvomila je da bodo njeno identiteto odkrili prav kmalu. Jeanine Delacroix je res obstajala. Imela je potne liste, socialno zavarovanje, prav vse. Trajalo bo nekaj časa preden ugotovijo da je prava Jeanine umrla pred 30imi leti, a do takrat bi moral prispeti že njen odvetnik. "No me veseli da ste tako prepričani sami vase." Je mirno rekla in se malce zamislila. Pravzaprav ji ni kazalo zelo dobro. Slej ko prej ji bodo vzeli prstne odtise in ugotovili kdo je. Potem bodo kmalu izvedeli tudi njene skrivnosti in jo poslali v zapor. A dela jim vsekakor ne misli narediti lažjega.

Rileyjev telefon je spustil kratek pisk kar je pomenilo za besedilno sporočilo. Potegnil ga je ven iz žepa a se ni z njim hotel hvaliti pred Jeanine. Odprl je sporočilo ter napel ustnice v tanko črto. Bilo je od policistke ki je v sobo prinesla kavo. Delala je kot sledilka klicev. Klic posnet a ga je nemogoče izslediti. Osumljenka laže. Takšno početje je bilo nelegalno in bi se na sodišču končalo zelo slabo za nas. Zaprl je telefon ter ga tiho pospravil v žep. Iz pladnja je vzel piškotek ter vanj ugriznil. Čokolada mu je dala ponoven zagon, vse je poplaknil s kavo ter se ponovno odkašljal.
"No, recimo da se motim in da res nisi ničesar nikoli ukradla. Kaj si potemtakem delala na tisti jahti včeraj in danes?"
Njegovo vprašanje je bilo mirno. Medtem pa je z roko segel po pladnju piškotov ter jih potisnil na sredino mize proti njej. Ponovno je naredil požirek vroče kave ter jo nato odložil nazaj na rob mize. Prekrižal je roke na prsih ter jo mirno pogledal v oči. Lahko bi zaprosil stražarja za dodatno brisačo ali pokrivalo a osumljenki trenutno ni več hotel povzročati kakršnega koli ugodja.

April se je počasi nasmehnila, ko je prejel sporočilo saj ga očitno ni najbolj razveselilo. Karkoli je že bilo, očitno je da govori v prid njej. Mogoče pa ji še niso bili na sledi. Lagodno se je naslonila nazaj in sama sebi zabičala naj se tudi dotakne ne piškotov. Počasi je vzdihnila in ga pogledala. "Kot sem že rekla... prišla sem na obisk, ker sem slišala da je na sejmu ena izmed mojih prijateljic... Moja družina ima tudi svojo barko, zato sem prišla pozdravit stare družinske prijatelje.. Ravno sem odhajala, ko sem spoznala Kostasa, in povabil me je na zabavo. To je vse." Je skomignila in se zazrla vanj popolnoma samozavestna.
Ta pa je izginila že čez nekaj sekund ko so se vrata odprla in skozi je stopila rjavolaska, ki jo je poznala. Moj bog, poznala jo je? A ona je mislila da ji je ime Andy. Bila je svobodna slikarka, umirjena in nedolžna Andy. Ko so se njune oči srečale je bilo v Aprilinih videti samo grozo in strah nad dejstvom da tu vidi... nekoga ki ga pozna. Ni bila prepričana kakšne odnose sta imeli. saj sta bili pravzaprav le znanki a v času ki sta ga preživeli skupaj sta se dobro ujeli. Res je mislila, da bi prijateljstvo lahko še daleč šlo a tukaj sta bili... Osumljenka in oseba, ki bo v nekaj minutah izvedela, da ji ni ime ne Jeanine, ne Andy ampak April. Požrla je slino in pogledala proti policistu nasproti nje. "Jaz..." Njena usta so se odprla a iz njih ni bilo glasu. Zdaj je postalo kristalno jasno, da ji ni ime Jeanine, da je bilo vse skupaj le laž a Andy je bila odločena da ne reče nič več.
Takrat pa so se zopet odprla vrata in skozi je vstopil moški srednjih let, ob sencih so mu nastajali malce sivi lasje v rokah pa je držal aktovko. Zabrisal jo je na mizo in se razkačeno obrnil proti Rileyu. "Moje ime je Anton Preston. Sem odvetnik te mlade dame in kaki so jo drznete izpraševati brez moje navzročnosti?" Obrnil se je proti April in se jo dotaknil za rame. April je počasi izdihnila malce lažje. Zdaj bo vse dobro.

Riley se je le ozrl za Amelie ki je bila ravno vstopila v zasliševalno sobo. Utrujeno jo je pozdravil ter nato s kulijem začel risati po svoji majhni beležki. Tu in tam je povzdignil pogled proti osumljenki ter Amelie ki je pravkar obstala pred njo, precej presenečena ter šokirana. Kaj...še nisi videla osumljenke? jo je v mislih vprašal a to ni bilo to. Nenadoma je izgovorila neko ime, ime ki nikakor ni zvenelo francosko. Rileyja je prevzela pozornost nad njunim majhnim srečanjem. Naslonil se je naprej proti osumljenki ter Amelie.
"Andy? Kdo je Andy?"
Stisnil je ustnice v popolno tanko črto in nagnil glavo nekoliko postrani.
"Hm? Vzdevek? Ali še eno tvojih izmišljenih imen? Mislim da nama bo tukaj Amelie malce popestrila družbo, kot sem opazil se poznata?"
Ravno takrat pa je skozi vrata stopila nova oseba ki je bil domnevno poslovnik ali odvetnik. Riley se je razkošno namestil na stol ter se naslonil nazaj. Aktovka je treščila na mizo ter skoraj polila ostanek kave. Kapljice sline odvetnika so planile na Rileyjeva lica, ki so se ta trenutek le še veselo smejala.
"Ah res... odvetnik se je le prikazal. No super, potem pa lahko kar začnemo, seveda najprej z osumljenkinim imenom, katerega bo odvetnik najbrž vedel?"

V sobo je zopet prišel policaj v uniformi in odvetniku prinesel stol prav tako pa tudi Ameliji. April je skoraj živčno opazovala njen pribor s katerim ji bo kmalu odvzela prstne odtise. Požrla je slino ko je ugotovila, da je Riley kaj kmalu ugotovil da je bilo vse skupaj le laž, čeprav je to verjetno vedel že prej. Kljubovalno je dvignila glavo a molčala. Odvetnik se je razkomotil poleg nje, iz aktovke pa potegnil neke papirje in mape. "Če nimate kakšnih direktnih obtožb, bi rad za klijentko položil varščino, tako da odide domov." April se je olajšano nasmehnila ob dejstvu da bo lahko šla domov in hvaležno sprejela suknjič svojega odvetnika, ki ga je ogrnil okrog nje. Toplota ji je na popolnoma mrzla ramena dobro dela. Obrnil se je proti njej in jo skoraj očetovsko prijel za ramena. "Bojim se da bova zdaj morala malce sodelovati. Imajo nalog za tvoje prstne odtise, in mislim da bi naredila dober vtis če z njimi deliš tudi identiteto." April se je zazrla v njegove prijazne, tople oči in se čudila kako hitro spreminja mnenje. Še minuto prej je vpil na policaja, a zdaj je bil umirjen in zbran- April je zavzdihnila in pogledala najprej k Amelie potem pa v policajeve oči. "April. April Dallas." Njen glas je bil tih in malce tresoč ko jim je izdala svoje ime. Odvetnik je zadovoljno pokimal in pogledal proti Amelie. "Mlada dama, bi ji lahko prosim vzeli prstne odtise da se odpraviva na pot?" Vstal je in pogledal proti policistu. "Če bi bilo to vse, bi se odpravila na pot?" Je vprašujoče dodal in se mirno nasmehnil April.

"April Dallas torej..."
Je zamišljeno odgovoril Riley ter popolnoma ignoriral odvetnika ki je sedel zraven nje. Smehljal se je nad njo ter počasi začel odkimavati. Čeprav je bil precej prepričan da punca zopet laže so se njegovi sodelavci znova pognali na iskanje karkoteke.
"Bojim se da punca nebo odšla nikamor, dokler ne najdemo njene karkoteke ter preverimo njeno stanje. Prav tako moramo preveriti njen DNK in prstne odtise, za to imamo tudi nalog. Prav tako je dekle obtoženo serijske kraje telefonov, denarnic, denarja, avtomobila ter tudi...jahte. Kar takole pa je res ne morem spustiti domov, kajne gospod odvetnik? Tukaj smo da izvemo resnico in ne laži kot je bilo prej."
Riley se je obliznil po ustnicah ter izzivalno premeril osumljenko katere ime je bilo April. Iz mize je pograbil beležko ter prelistal zadnje vnose ki jih je vpisal včeraj.
"April Dallas. Kot je to potrdil tvoj odvetnik. Lahko vprašam zakaj si lagala policiji? Oviranje preiskave ni ravno zabavno temveč je tudi kaznivo. Še enkrat pa bi rad povprašal po tvojem alibiju, torej kaj si včeraj ter danes delala na pomorskem sejmu?"
Naslonjen nazaj na stol je obrnil pogled proti Amelie ki bi že davnaj morala vzeti odtise ter DNK osumljenke. S časom je bil zelo na kratkem a vseeno je hotel z April razčistiti veliko stvari. Specialistke za zasliševanje še vedno ni bilo videti nikjer a Riley je bil pripravljen stvari prevzeti v svoje roke. Marsikaj se bo morda obrnilo na malo krut način a željene informacije bo dobil na roko...

April je nemo sedela skozi celoten poseg jemanja prstnih odtisov popolnoma vdana v svojo udoso. Vseeno ji je bilo ali je zdaj odvetnik tu. Želela si je, da bi jo odpeljal iz te sobe, preden bi izvedeli kdo je, preden bi lahko njene prstne odtise primerjali s tistimi v kartoteki April Dallas. Na očitke mlade forenzičarke se ni zmenila, preprosto strmela je predse z rokami na mizi. Pogled je dvignila proti Rileyju in se mu skoraj malce nasmehnila. Si zdaj srečen? Boš zdaj lahko spal ponoči ko si za zapahe spravil slabo osebo?
A ni bila slaba oseba. Vsaj ne zares. Življenje je iz nje naredilo kar je bila in včasih ji je bilo žal. Včasih preden je šla spat, so se ji v glavi odvrteli filmi vseh ljudi, ki jih je okradla, prizadela. Ko pa so se oči zaprle, so se začele nočne more, v katerih jo je lovel en sam moški. Požrla je slino, ko je Amelie zapustila prostor in vedela je, da bo bila kmalu nazaj s potrditvijo da je to res ona. Dvomila je, da je na ladji pustila dejanske prstne odtise, a bilo je več prič ki so jo postavili na kraj zločina. Odvetnik je jezno vstal. "To je preprosto neumno. To je njen prvi večji prekršek in ne morete je kar tako pridržati tu. Ni nevarna da bi pobegnila, saj ni storila še ničesar podobnega. Oprostite mi za trenutek, nekoga moram poklicati."
April je počakala da je izginil skozi vrata potem pa pogled preusmerila nazaj na policaja. Bila je odločena da ostane tiho. Zdaj ji govor tako ali tako ne bo več pomagal. A končno je ugotovila zakaj se je tako bala da Riley Griggs polega v datoteko. Bilo jo sram. Sram stvari, ki so se ji naredile in dejstva da bodo o tem brali popolni tujci. Pogled je spet spustila v naročje, kjer je prekrižala roke in čakala da spregovori.

Nežno in sladko se je smehljal April v oči medtem ko je ta dajala svoje prstne odtise. Odvetnik je ponovno postal samo navaden odvetnik. Ni ji več mogel pomagati, tudi ne z varščino. Siten ga je že bil in če nebi ta trenutek stal na zaslišanju bi ga najbrž že bil premlatil. Nikoli ni razumel kako lahko odvetniki branijo neko krivo osebo. Ko je končno odšel proti vratom je obrnil glavo za njim ter spregovoril mirno in počasi.
"Ja, pojdite opraviti svoj klic, medtem pa si zarijte svojo varščino v rit dokler ne dobim predse karkoteke moje osumljenke, hvala."
Ta je zapustil zasliševalnico in z April sta končno zopet ostala sama. Prhnil je skozi nost ter se naslonil na mizo. Zmajal je z glavo ter počasi začel listati po beležki.
"April, April, April le v kaj si zabredla. Mi imaš mogoče kaj za povedati preden dobim v roke tvojo karkoteko?"
Res je bilo da ni potrebovala odgovarjati na njegova vprašanja a ta trenutek je bilo popolnoma vseeno, če mu je odgovorila zdaj ali nekaj minut kasneje ko mu bo Amelie poslala njeno popolno zgodovino. Edino kar ga je motilo je bilo, da je bila mlada in lepa punca. Morda če bi bila čista, bi se lahko v njo celo zaljubil a zato je bilo že davnaj prepozno. Hotel je z njo ravnati čimbolj prijazno, nobena ženska si ni zaslužila krutega zasliševanja, vsaj od njega ne.

Skoraj zasmejala se je nad njegovimi besedami in si ga malce podrobneje pogledala. Bil je mlad, vsekakor ambiciozen. Je bila to njegova prva aretacija, kot njenga, ali je v tem že izkušen? Nekaj ji je kazalo na to, da v tem še ni dolgo, a njegova samozavest je bila precej navdihujoča. April je čutila kako se njen odpor počasi lomi, a iz nje ne bo dobil priznanja. Vsaj ne danes.
Pogledala je na ročno uro in ugotovila, da pravzaprav ni minilo veliko časa odkar je bila tu. Njej se je zdelo, kot da je tu že celo večnost. Razgibala je svoje premzrle prste in se tesneje zavila v suknjič. Bledo ga je pogledala ko ji je zastavil vprašanje. Hotela ga je prositi toliko stvari, mu mogoče sama povedati a besede kar niso hotele iz nje. Sploh pa, kaj naj mu reče? Prosim ne preberi moje kartoteke? Jo lahko prosim prebereš in prezreš dejstvo da nisem obstajala dokler nisem imela 9 let? Da sploh ne vem mojega rojstnega dneva in pravega imena? Zmajala je z glavo in obraz skrila v roke. Čez nekaj trenutkov jih je umaknila in se zazrla vanj.
"Upam da boš užival v branju."
Jezno se je butnila nazaj na naslonjač in prekrižala roke v njenih očeh pa so se svetlikale solze poniževanja. Je bilo res to vredno vsega? Kje je bil zdaj ta prekleti odvetnik in zakaj je sploh prišel če ji ne misli pomagati? Ali je podzemlje res tako poskrbelo za svoje ljudi? A vedela je, da mora ostati močna in molčati o vsem, saj bi si s priznanjem kar sama zaklenila vrata celice, ki so jo zdaj že napeto klicale. Malce si je pomela oči in globoko vdihnila da bi se pomirila. Želela si je samo oditi domov in v toplo kopel.

April se ni dala. To ga je nekoliko razžalostilo a hkrati mu je kmalu postalo vseeno. Opravljal je svojo službo in če ona ni delala samo zase, je tudi sama opravljala svojo službo. Ni imel dokazov da je morda pri kakšni skupini roparjev a večina teh skupinic je večkrat sklenila razne pogoje o zasliševanjih in podobno. Riley je s prijaznim nasmeškom sprejel veliko mapo ki mu jo je podala Amelie. Dekleta osebno ni poznal, vedel je le da svojo delo opravlja izredno dobro. Morda še boljše kot je sam vodil zaslišanje. Seveda pa to ni bilo njegovo področje. Karkoteko je spustil na mizo ter pobožal platnico. Mapa ni bila niti malo suha. V sebi je imela skrita več poročil in fotografij. Brez oklevanja je odprl mapo ter upal da stražar odvetnika nebo kar tako spustil v zasliševalnico. V usta je pomolil kuli ter ga začel počasi grižljati medtem ko so njegove temne oči letele skozi črke v karkoteki. Sirota, spolno nasilje, tatvine. Riley česar takega še dolgo ni videl. Njegove oči so bile široko razprte, ko je znova in znova bral karkoteko, morda prvo karkoteko ki jo je lahko prijel v roke. Tatvine za olajšanje bolečine iz preteklosti? Dvignil je glavo k April, ter jo pogledal v oči. Njegov obraz je prebledel. Zasmilila se mu je. Soditi bi morali tistemu moškemu in ne njej. Je znova in znova pomislil. Zmajal je z glavo ter počasi zaprl karkoteko. Pogled je takoj odmaknil od nje ter ga preselil ponovno na prvo platnico.
"Pogovoriti se morava..."
O njej je vedel trenutno skoraj vse. Njeno celotno zgodovino, vključno z njenimi tatvinami ter umorom druge ali prve stopnje. Riley je na kratko zavzdihnil. Tišina je ponovnoma padla v zasliševalnici. Počasi je segel proti mikrofonu ki je oddajal njune pogovore na drugi strani stene preko zvočnika. Za trenutek ga je ugasnil ter nato pogled usmeril k April.
"Veliko si kradla v preteklosti, padla je tudi tožba o umoru a ti takrat niso morali soditi saj si bila mladoletna..."
Riley se je ugriznil v ustnico saj se je le zavedal da njegovo trenutno delo ne zveni niti malo profesionalno. Kršil je zakone zasliševanja, usmilil se je osumljenke ter hkrati priznal da je mehak in šibek po notranjosti.
"...ponujam ti zadnjo možnost. Lahko preprosto ignorirava tvojo zgodovino in tisti umor, le tvoje sodelovanje hočem. Tri leta je minimalna tožba ki jo takšen zločin omogoča, za tvoje sodelovanje, če nam seveda poveš vsaj ime tvoje prijateljice ali nahajališče, lahko zaporno kazen zmanjšamo na leto ali pol leta plus prostovoljno delo. Seveda...če umor upoštevam kot samoobramba..."
Riley ni vedel kaj dela. Prejšnji trenutek je bil prepričan da bi jo najraje strpal v celico in jo pustil naj uživa v mrzli prhi ter mrzli mastni hrani. A zdaj ji je hotel soditi le pravično. To da je izključil mikrofon ga je trenutno lahko stalo službe a vsaj poskušal je tvegati. Z roko je zopet segel po mikrofonu, se naredil butastega ter s pestjo na rahlo udaril po gumbu za snemanje. Nato je počasi dvignil pogled k April ter počakal na njen odgovor...

April je še požrla slino ko je Amelie zapustila prostor in pogledala zajetno mapico na mizi. Vedela je, da je večji del namenjen njej, ko je bila najdena v tisti zakotni sobici v Dallasu popolnoma okrvavljena. Tam so bili vsi dokazi o njenem zlorabljanju, pretepanju... a tam ni bilo podrobnosti kot se jih je zadnje čase spomnila April. Kaj vse se ji je dogajalo, kako suha je vedno bila, sestradana...
Molčala je ko je bral in gledala predse, čeprav ji je srce divje utripalo in v glavi ji je šumelo. To se preprosto ni dogajalo. Glava ji je skočila pokonci ob njegovem stavku in nekaj časa je samo strmela vanj. Nagnila se je naprej, s prošnjo v očeh in skoraj moledujočim glasom. "Umor je... umor je bil samoobramba. Prisežem." Ga je tiho prosila, naj ji verjame. Ni vedela zakaj ji je bilo v tem trenutku tako pomembno da ji Riley verjame a bilo je. Zmajala je z glavo in z roko si je šla skozi lase.
"Ne razumeš..." Še enkrat je stresla z glavo, kot da je bilo v tisti mapi napisano nekaj tako očitnega on pa tega preprosto ni videl. "Verjetno veš da ni naključje da se pišem po kraju v katerem so me našli... Mogoče tudi piše kdaj? No bilo je aprila." Njeno ime je bilo popolnoma nepomembno. Njej ni pomenilo nič. "Od nekdaj nisem vedela o sebi... nič. Čisto nič." Z rokami si je pokrila obraz in zaprla oči, pred njimi pa so se ji zavrteli grozljivi filmi ki jih je videvala vsako noč. "Pravzaprav se nisem ničesar spomnila.. Niti same... noči." Beseda umor ji ni šla z jezika. A v sanjah ga je videla. "More... Sanje.." Je nerazumljivo zamomljala in se zavedala da se je popolnoma strla. Kar naenkrat se je prelevila v tisto deklico in bila je popolnoma nemočna.
Kar naenkrat je segla čez mizo in ga stisnila za roko, kot da bi bolje razumel. "Ne razumeš. Nikoli nisem imela nič. Nikogar. A zdaj imam. Družino." Je rekla in se zavedala da je videti skoraj blazno. "Ona je moja družina. Ne vem kaj točno si misliš o meni." Je zmedeno dodala in ga spustila za roko. "Mogoče misliš da sem morilka, a naj ti zagotovim da je bilo v tistem dejanju zbranih bolečin za 10 let." Zmajala je z glavo. "Lahko sem lažnivka, tatica, kriminalka.. A nisem izdajalka." Je končala in ga žalostno pogledala. "Misliš da si res želim vsega tega?" Zavzdihnila je in obraz zopet skrila v obraz. Pogledala ga je in na njenem obrazu je bila predanost v usodo. "Hvala ker si mi hotel pomagati." Tega ne bom nikoli pozabila.
Je v glavi dodal njen glas potem pa se v trenutku zresnila kot, da se nebi nikoli strla. "Mislim da je bolje, da pokličeš mojega odvetnika." Požrla je slino. "Na žalost ne vem ničesar o nikakršni partnerki, ne imena ne njenega nahajališča. Tako da vam na žalost ne morem pomagati... gopsod." Je tiho dodala in ga pogledala.

Riley je občutil njene hladne roke na njegovih. Njena zgodba je bila predvsem žalostna in rastresena. Vse se je povezovalo, ni bilo dvoma da je govorila resnico. V Rileyju je vrelo hrepenenje da mu bo izdala pomembno informacijo. Težko jo je bilo razumeti saj tega sam nikoli ni doživel in najbrž nikoli ne bo. Njen hlad ga je počasi zapustil. Hotel je sežti po njej ter jo potolažiti a navsezadnje je bil policaj in ona tatica. Nekoliko je sklonil glavo ko mu je povedala njene zadnje besede.
"Ampak... ne razumeš April. Dobili bomo tvojo partnerko, dobili jo bomo kot smo dobili tebe. Gre se le za majhno sodelovanje. Ne gre se za izdajalstvo temveč za to informacijo boš rešila sebe in njo. Dlje kot jo bomo lovili bolj se bo upirala in večjo kazen bo dobila. S tvojo pomočjo lahko to ustavimo. Vsi delamo grehe a vedno je čas da jih zaustavimo. Razmisli April. S celo njenim imenom bomo zadovoljni. Obema se bo kazen razpolovila, okradene osebe pa bodo dobile nazaj tisto kar jim je bilo prikrajšano."
Jo je zopet ogovoril Riley. Mikrofona ni več izključeval. V grozni tišini ki je nastala med njima jo je jezno pogledal v oči. Neumna si... Ji je rekel v mislih. Zmajal je z glavo ter ponovno pogledal karkoteko. Pritisnil je na gumb zraven majhnega mikrofona.
"Spustite not njenega odvetnika prosim."
Stražar ki je ves čas zadrževal vstop odvetnika v zasliševalnico je končno odprl vrata. Ta je planil v zasliševalnico ter takoj stekel k April. Riley je za trenutek obsedel na stolu ter preslišal zbadljivke ki so padle nanj. Počasi je odprl oči ter pogledal v karkoteko. Bil je psihično na dnu. Potreboval je mir, najraje bi ravno bil napodil vse iz zasliševalnice ter se potisnil v najbližji kot. Za prva dva dneva je bilo to preveč napora. Z roko si je pogladil senca ter nato prekinil odvetnikov govor o tožbi.
"April Adriana Dallas, obtoženi ste kraje večih telefonov, denarnic ter ostalih dragocenosti. Zaradi prevelike števile prič ki so vas prepoznali na nemški jahti vas obtožujemo tudi kraje tega. Prav tako vas obtožujemo kraje avtomobila ter 100.000 dolarjev iz grške jahte."
To je bilo vse kar je prišlo iz njegovih ust. Ponovno je pokukal v njeno karkoteko kjer je bila opisano njeno zlorabljeno otroštvo. Zaprl je karkoteko ter dvignil pogled k njej. Potihem je zamrmral.
"Borim se za pravičnost in ne zato da bi nekoga strpal v zapor..."
Vstal je iz mize ter se v trenutku zasukal proti vratom. Potrkal je na njih ter stražar mu je odprl vrata. Spustil ga je ven iz zasliševalnice. Riley se je sprehodil mimo pisarne profesionalnih zasliševalcev ter potrkal na vrata.
"Your turn."
Vsega mu je bilo dovolj in preveč. Na grbi je imel še eno osumljenko a to je hotel čimprej pozabiti. Naslonil se je na steno a noge ga več niso premogle. Sesedel se je na tla ter sklonil glavo na prsi...

Še samo sebe je presenetila, ko je nenadoma ugotovila, koliko podatkov o zadnjem primeru se je naskladiščilo na njeni pisalni mizi. Bilo je ogromno na videz navzkrižno pomešanih listov z izpisi elektronskih naprav, ki so jih uporabljali forenziki, povečanih prstnih odtisov, možnimi primerjavami s kriminalci, ki so jih že imeli tu in jih je zasledila v FBI-jevi podatkovni bazi ali pa z drugimi znanimi primeri, ki so nedokončani obviseli v zraku. Tu je bila kopija podrobnih zapiskov agenta Giggsa ter mnogo zgovornih slik s terena. Toliko je vedela o primeru, da se je počutila, kot bi bila praktično na kraju zločina ob njegovem poteku. O tem ali je April Adrienne Dallas imela pri kraji vmes svoje lastne prste, ni bilo niti najmanjšega dvoma. Po vseh ugotovitvah, ki ji jih je posredovala forenzična ekipa z Amelie in Liselotte na čelu, pa je imela pajdaša. Ali pajdašico. To pa je bilo več ali manj vse.
Trkanje na vrata je prekinilo njeno že skorajda dokončano delo. Zdaj je bila sama na vrsti, da se izkaže po svojih najboljših močeh. Dokaze, ki so kazali na krivdo osumljenke, je še zadnjič razvrstila v vrsto in si jih ogledala. Z drugimi uradnimi listinami, ki naj bi jih imela poleg in ki jih je popolnoma brez težav v naglici izbrskala iz kupa krame, je papirje vložila v trše pletnice in jih zapečatila z neživo rjavo ovojnico, nanjo pa s poševno pisavo napisala Primer A. A. Dallas.
Ko je odprla vrata pisarne, je našla prazen hodnik. Prepričana je bila, da se ji bo agent Giggs pridružil. A ko je v svojem spominu prevrtela za dve minuti nazaj, se je spomnila, da v njegovih besedah pravzaprav ni bilo ničesar, kar bi obljubljalo, da bo ostal. Preden je vstopila v zasliševalno sobo, so jo obvestili, da se je vrnil na teren po podatke o osumljenkini pajdašici. Norah je bilo prav. Čutila se je sposobno, da sama konča primer. Rileyja ni dobro poznala, vedela pa je, da je eden bolj izkušenih članov in bi ji najverjetneje gledal pod prste. Česar pa ni marala. In ne nazadnje je vedel, kaj dela. Tam, kamor je šel, ga verjetno bolj potrebujejo.
Ni še dobro zaprla vrata, ko je ugotovila, da bi lahko dobesedno zarezala v nastalo ozračje. Navezala je očesni stik z odvetnikom in njegovo klientko. Presenetil jo je njegov starševski instinkt, o čemer je pričal skrbno položen suknjič čez ramena gospodične Dallas. April pa je dajala vtis nedolžne hčerke, ki je v navalu slabe volje izvedla otroško vragolijo, zaradi česar bo kaznovana s hišnim priporom. V realnem svetu, v katerem sta se znašli obe, pa je to pomenilo, da Norah ta angelski obraz pospremi do njene celice. Na mizi je opazila položene piškote ter pijačo. Riley Giggs in njegova zaščitniška žilica? Norah je ušel droben nasmeh občudovanja.
"Pozdravljeni," je stresla odvetnikovo roko, ki jo je ponudil, ko je pristopila k mizi. Ko je svojo roko ponudila še April, je dejala:"Norah Opal Nicholson je moje ime, Nadaljevala bom z delom gospoda Giggsa." Svojo specializacijo je nameno spustila. Ljudi je včasih uspela preplašiti, kar pa tu ni hotela povzročiti. Za zdaj še ne. Z vprašujočim pogledom se je obrnila k starejšemu odvetniku in ko ta ni imel ničesar za pripomniti, je z uradno strokovnim glasom nadaljevala:"Dolžna sem vas opozoriti, gospodična Dallas,...kot ste verjetno že slišali, se imate pravico braniti z molkom. Namernega prekrivanja in olepševanja dejstev pa vam ne priporočam, saj to lahko uporabimo proti vaši koristi. Pa začnimo."
Usedla se je obema nasproti in pritisnila na gumb za snemanje. Prekrižala je noge in se s komolci rahlo naslonila na mizo. Ponovila je ime osumljenke in preverjene podatke ter dokaze, ki so dokazovali njeno krivdo. Prezirala je te uradovalne procese pred dejanskim potekom. Po njenem mnenju so samo po nepotrebnem podaljševali stvari, ki bi morale biti storjene sicer premišljeno, a hitro.
Ko je končala, je svoj pogled dvignila k April in se srečala z njenimi modrimi očmi. "Dejstva kažejo na to, da kaznivo dejanje niste v celoti opravili sami. Najdeni so bili pričujoči prstni odtisi in DNK vzorci druge kriminalke. Mobiteli, jahta,..." Naredila je kratek premor, preden je z mislijo na Rileyjeve besede, s katerim jo je opozoril na njun prejšnji pogovor nadaljevala. "Predvidevam, da nam imena vaše prijateljice iz podzemlja ne boste zaupali?" Odgovor je bil v njenih očeh. Trma, ki jo je zaznala v Aprilinem izrazu, ji je bila tako dobro poznana, da je točno vedela, na koga jo spominja. Na njo samo.

Privzdignila je obrvi ob prihodu nove pilicistke in sprejela ponujeno roko a se ni predstavila. Tako ali tako so vedeli njeno ime. Odprla je usta, da bi ji odgovorila a jo je njen odvetnik prehitel. "Kot sva že povedala, April nima nobenih informaciji za vas. Prosil bi, če bi jo zdaj lahko premestili v celico, kjer bo po pravilih preživela 24 ur, preden jo lahko odpeljem domov, kjer bo počakala na sojenje." Malce je podahnil potem pa gospodično Norah pogledal naravnost v oči. "Povedal sem že tistemu Griggsu prej, da je to prvi večji prekršek moje klientke in nikakršnih razlogov nimate da bi od zdaj pa do sojenja zbežala iz države, zato sem prej poklical sodnika, ki je določil višino varščine." April se je malce nasmehnila sama pri sebi. Njen odvetnik je imel precej poznanstev. "Tako da, če bi bilo to vse, se vidimo na sodišču." Je jezno zamrmral in vstal pokonci pri tem pa za sabo povlekel tudi April. "Če bi bili tako prijazni, da bi nama pokazali celice prosim?"
April je postajala vedno bolj zaspana in čutila je svoje težke veke. Ni ji bilo mar, če bo morala v celici preživeti celo noč, samo da bo potem lahko odšla domov. Malce je zazehala in to prekrila z roko in utrujeno pogledala v Norah. "Resnično nič več ne vem..." Je zamomljala in se malce oprijela odvetnika in počakala da jo pospremijo iz sobe.

Preden bi osumljenka lahko odprla usta, jo je prehitel njen odvetnik. Norah je svoj pogled obrnila proti starejšemu gospodu brez kakršnegakoli razburjenja, ki je bilo tako očitno z njegove strani. To, da je bil na koncu z živci, jo je bolj zabavalo kot ne, zato je mirno pustila, da je povedal svoje, kar mu je pač ležalo na duši. Na nek način ji je bilo njegovo odsekano vedenje vendar všeč. Hitro bodo lahko zaključili s primerom brez posebnih nadaljnjih ceremonialnih zadev. Roke je počasi položila na zaprto Aprilino kartoteko, ki je pripravljena ležala na mizi, in si privoščila še en hiter pogled najprej v smer dekleta, ki ne bi smelo biti dosti starejše od nje, potem pa še v smer odvetnika.
"Pravzaprav ne gre za to, ali je bil to njen večji prekršek ali ne, gospod." Njegova zagotovila so se ji zdela nesmiselna. Tako ali tako so vsi vedeli, da se takšni osumljenci po svojih najboljših močeh potrudijo, da se čimprej vrnejo na sceno. A kaj. Opravljal je svojo nalogo, tako kot je to storila sama.
In sama ni imela več kaj dodati. Nihče se ni trudil zanikati dokaze, informacije o drugi osebi pa so v FBI dotekale po tekočem traku. Poleg tega se je odločila, da bo upoštevala Giggsa, ki ji je naročil, naj Dallasove ne muči z raznimi zapletenimi igricami.
"Zaslišanje je končano. Primer se nadaljuje na sodišču,"
S pritiskom na gumb je prekinila snemanjo in se dvignila s svojega stola. Kartoteko je prijela pod roko in se napotila proti vratom. Ko je prijela za kljuko, se je obrnila in rekla:"Stopita za mano."
Ko je opazila, da sta ji sledila, je zavila ven na hodnik vse do stopnišča. Ni zavila nanj, a tam se jim je pridružil varnostnik, ki jih je pospremil v drug konec stavbe, kjer so se nahajale celice.

Soba za zasliševanje je bila tiha in prazna kot vedno. Vsaj dokler ni po kljuki segel Riley. Glasno je odprl vrata ter vstopil vanjo. V roki je držal veliko karkoteko aretiranke v drugi roki, pa je počivala vroča skodelica kave. Tokrat je ta bila samo zanj. Karkoteko je glasno vrgel na mizo, kavo pa nežno položil zraven tega. Sprehodil se je do vrat ter se začel pogovarjati s paznikom. Čakal je da bodo končno k njemu spustili aretirano ugrabiteljico. Tega se ravno ni veselil saj je o njej vedel zelo malo. V karkoteki je morda pisalo drugače a zato se je rad pustil presenetiti. Čez nekaj časa so se odprla glavna vrata in tam je bila. Še vedno v isti obleki, saj sta skupaj pred približne pol ure prispela sem. Tiho jo je pogledal v oči, nato pa ji z eno roko vljudno odprl vrata zasliševalnice. Policista, ki sta jo pripeljala sta jo še vedno držala za roke, kot bi bila veliko večja zločinka kot si je sam mislil. Vse skupaj je izgledalo dokaj smešno. Ko sta jo nežno pospremila do stola, ki je bil pripravljen samo za njo sta ji tudi snela njene lisice. Skupaj sta nato zapustila sobo. Riley je počasi zaprl vrata, zunaj pa se je zaslišal glasen brneči zvok za odpiranje zapornic. Počasi se je sprehodil do mize kjer je sedela ona ter se ji veselo nasmehnil. "Pozdravljena Julia." Precej ironično je bilo, kako so tehniki vedno lahko našli prave prstne odtise in poiskali pravo ime med, različnimi aliasi.

((Julia? Malo sem pisal zate, sorry sam nekak sem mogel začet))

Pravzaprav je vse potekalo zelo hitro. Iz avtomobila v neko vrsto celice, potem pa so jo kar pustili tam. To ji ni bilo ravno najbolj všeč, sploh pa so se ji lisice počasi začele zajedati v roko. S pogledom je ošinila zapestja in opazila rdečo sled, ki je bila pod kovino. Naslonila na se je na hladno steno za sabo, potem pa za trenutek zaprla oči. Odločila se je, da ne bo povzročala kakršnikoli težav. Njena trenutna prioriteta je bila priti ven od tod, brez kakšnih posebnih posledic.
Nenadoma so se vrata odprla in vstopila sta dva policista. Eden izmed njiju je obstal pri vratih, medtem ko je drugi prišel do nje in jo grobo zagrabil za roko, da je vstala. Zadržala je pripombo, ki jo je imela na dnu jezika, in mu namesto tega namenila samo grd pogled. Počutila se je skoraj smešno, ker sta bila oba policista toliko večja od nje, a sta jo še vedno držala tako, kot da bi lahko z enim samim zamahom onesposobila oba. Saj bi ju najbrž res lahko, ampak ni imela namena poskušati. Tako ali tako ni imela možnosti.
Prostor, v katerega so bili namenjeni, je bila najbrž zasliševalnica. Bila je dobro seznanjena s postopki in vsem, ampak vse misli je raje odrinila na stran, ko je zagledala agenta, ki jo je aretiral. Potem je raje umaknila pogled in se usedla na stol, zatem pa je pogladila svoji roki, ki sta bili končno osvobojeni lisic. Prej je imela prav; rdeče maroge so se na njeni bledi koži prav dobro poznale. Namrščila se je, potem pa pogled umaknila iz svojih rok, si popravila lase in skrila roki pod mizo. Pogled je usmerila proti agentu, s katerim je zdaj ostala sama. Saj pravzaprav sploh še ni vedela njegovega imena, medtem ko je on njeno zelo očitno poznal. "Pozdravljeni." Njen uraden pozdrav je tiho zazvenel prek majhne, skoraj klavstrofobične sobe. Še sama ni vedela, od kod se je vzel lahkoten ton njenih besed, ampak saj ni bilo važno. Njen pogled je za trenutek zdrsnil na kartoteko, ki je bila dokaj debela in Julia se je spraševala, kakšen bo odziv agenta, ko jo bo odprl in prebral imeni njenih staršev. Navsezadnje sta bila oba na dokaj visokih položajih pri FBIju, ona pa je bila njuna hči, čeprav tega ni kazala. Spet je ujel pogled moškega nasproti sebe in naslonila na stol.

Riley se je tiho naslonil na steno nasproti njej ter svoje oči zapičil v karkoteko. Ta dan je bil zopet dolg a zaradi njegovega nedavnega uspeha mu je ugajal. "Kaj, če bi za trenutek pozabila debelo karkoteko? A? In se osredotočila samo na danes." Tudi sam je bil dokaj radoveden kaj se skriva tako zanimivega tamle. Vendar ni se pa zavedal ali je te trenutne stvari delal iz prijaznosti ali česa drugega. "Torej, začniva od začetka. Potrebovala si denar. Ugrabila si otroka nekega bogatega poslovneža, dvomim da zaradi tega ker si bila jezna nanj. Ampak 10.000 dolarjev? Ali je bilo več? Na tvojo nalogo si se podala sama, brez kakršne koli pomoči..." Vedel je s kom je imel tukaj opravka, ni bilo prvič da je imel na zaslišanju eno izmet takih deklet. Srknil je zadnje tri požirke kave ter v roki zmučkal kozarec iz kartona. Sprehodil se je do mize, kjer je še vedno počivala karkoteka. Naslonil se je nanjo ter se nagnil k Juliji. "Okej, tukaj je stvar. Jaz sem človek, s katerim se da pogajati. To pomeni, da mi ti daš pomembne informacije jaz pa tebi lajšam bivanje v zaporu." Govoril je v šepetu ob tem pa ji je pomežiknil. Tokrat na mizi ni blo nobenih piškotov ter kave, kar je storil za prejšnjo osebo ki je grela tale ledeni stolček. Sunkovito se je obrnil na petah, ter ji pokazal svoj hrbet. Z glasnimi koraki se je sprehodil proti vratom, ter tokrat skoraj vpil na njo. "Za koga delaš? Svetoval bi ti, da mi odgovoriš na to vprašanje in da s tem kolikor je mogoče hitro zaključiva. No...sicer pa lahko še vedno pogledam v tole karkoteko, najdem karkoli mogoče hujšega. Mogoče tudi napišem karkoli hujšega, saj veš. Šef preiskovalcev sem, jaz sem v bistvu tvoj ključ svobode ali pa rešetka temnice. Kaj boš izbrala?" Na koncu se je tiho ter resno, skoraj z majhnim nasmeškom na obrazu počasi obrnil k njej ter jo pogledal v njen sivi obraz. Oh, kako je ljubil to službo...

((sorry za pozen odgovor, delo me je le doletelo...))

Tiho je upirala pogled vanj in se sama pri sebi nasmehnila. "Prav." Ni vedela zakaj, ampak ta agent ji je bil vedno manj všeč. Tako ali tako pa so bili vsi isti. S pogledom je spet ošinila svojo kartoteko, medtem ko je še vedno poslušala agenta, ki je želel začeti od začetka. Svoj pogled je zapičila naravnost v njegove oči, ki so delovale presenetljivo toplo, potem pa poslušala njegovo verzijo dogodkov in se ob tem hladno smehljala. "Saj ne rečem, da vaša verzija ni zanimiva... Ampak je tako daleč od resnične." Je res izgledala kot nekdo, ki nima denarja? Tega je vsekakor imela, pa tudi brez pomoči se nikoli ne bi odpravila. In imelo jo je, da bi ga popravila. To ni bil bogat poslovnež, temveč navaden finančnik z veliko količino sreče, ki je nedavno zadel na loteriji. Ampak najbrž je bilo bolje zanjo, da je molčala. Nenadoma se ji je približal in svoj obraz je obrnila proti njegovemu, medtem ko je na videz premišljevala o njegovih besedah, ko je nenadoma začel kričati. Pravzaprav je ni bilo strah ali karkoli podobnega. Najbrž bi se marsikdo ob tem zlomil, ampak Julia je bila preprosto drugačna. Namrščila se je, ko ji je ponudil izbiro. Saj je pravzaprav ni imela, ker jo bo v vsakem primeru strpal v zapor. Preklela ga je v mislih, potem pa se mu sladko nasmehnila. Ker je bil blizu, je lahko prebrala tudi ime. Riley Giggs. To ime si bo vsekakor zapomnila. "Ste povsem prepričani da mi ni bilo samo dolgčas in sem šla ugrabit nekega otroka?" V njenem glasu se je tokrat izgubila vsa sladkoba. Morda je mislil, da jo je prestrašil, ampak v resnici jo je samo razjezil. Prezirljivo je prhnila, potem pa se obrnila proti njemu. "In če misliš, da bom izdala sploh kogarkoli... Se presneto motiš. In povsem razumem tvoj sistem, le da mi ni do tega, da bi ga mešala s svojim." Opustila je vsakršno vljudnost, a na obrazu je še vedno obdržala svojo ledeno masko. Kar te ne ubije, te naredi močnejšega. Izsiljevanje z njeno kartoteko? Oh, ja. Zadržala je še nekaj besed, preden se je spet nasmehnila in se tudi tokrat zazrla naravnost v njegove oči. Le kaj je pričakoval od nje? Da bo začela vpiti vse podatke, ki jih je želel? To je bila najbrž scena 'O, ja, delam za Leona! Naše podjetje se skriva za kazinojem in tam so vsi, lahko pa vam dam tudi naslov, da vam bom olajšala vse skupaj.' Spet se je nad svojimi mislimi morala nasmehniti, preden je prekrižala noge na stolu. "Ali sem že omenila, da hočem odvetnika?" Prav dobro je ves čas pazila na svoje besede, zato ji s tem ni mogel popolnoma nič. Poznala je pravila igre in zato je opravičeno podvomila v to, da bi ji ta moški sploh lahko olajšal bivanje v zaporu. Prišla je tudi do sklepa, da z Rileyjem ne bosta ravno najboljša prijatelja. Ampak samo zazrla se mu je v oči in se nasmehnila. Popolnoma hladnokrvno, kot je tudi bila. Pa tudi če bi bila živčna, bi to prikrila. Le da agent ni izgledal ravno srečno, ker mu ni izdala popolnoma nič. Pravzaprav, je sploh kdo nasedel na vso to pomagal-ti-bom štorijo?