Slaščičarna Dolce Vita

Adria se je na dogovorjeno mesto pripeljala dobrih deset minut prezgodaj, a si je v avtu vzela čas, da si je še desetič popravila ličila, frizuro, preverila oblačila in obutev in nasplošno zapaničarila zaradi svojega videza.
Ko je ostalo le še nekaj minutk, je počasi izstopila iz svojega Lexusa, za seboj zaprla vrata in se naslonila na svoj avto v čakanju na Rileyja. Ozrla se je za vsakim avtomobilom, ki je pripeljal za njo na parkirišče, a izgledalo je, da so vsi zasebni, prav tako pa so iz njih stopali večinoma parčki.
Ko je že skoraj obupala - ni bila vajena zamujanja, še težje pa je čakala, se je na parkirišče pripeljal temen avto, da je Adrii izbilo ves zrak iz pljuč.

[Riley. ^^ Make me die. XD]

"Hvala Robbie!!"
Je zavpil Riley ko je dobil ključe od dežurnega policaja. Sposoditi si je prišel službeni avtomobil. Prost je bil samo še eden, ostali so imeli že rezervacije. Riley je stekel do notranjih parkirnih prostorov ter z daljincem stiskal na parkirane avtomobile. Končno se je v daljavi zabliskal črn LRX Land Rover. Na strehi so mu tiho počivale signalizacijske luči spredaj pa so se sijali srebrni odbijači. Riley je obstal nad lepoto policijskega službenega avtomobila. Odprl je vrata na katerih je s snežno belimi črkami pisalo F.B.I. ter se vsedel za voznikov sedež. Čez približno deset minut je že divjal po cesti z vklopljeno sireno ter se hkrati smehljal ko je s 120 km/h prehiteval po deset avtomobilov hkrati s seveda izklopljenim radijem. Prispel je na parkirišče slaščičarne ter v trenutku v daljavi zagledal Anabelle. Široko se ji je nasmehnil ter za šalo vklopil signalizacijske luči. Parkiral je zraven njenega avtomobila. Počasi je izstopil z avtomobila ter svoja temna očala ki jih je imel med vožnjo na glavi pospravil v žep svoje črne srajce ki jo je nosil. Za pasom se mu je sedaj svetlikala zlata značka FBI. V roki je stisnil daljinec in vrata Land Roverja so se avtomatsko zaprla.
"Oh draga Anabelle, nažalost te moram aretirati ter zaslišati ob sladki sladici v slaščičarni."
Se je malce pošalil ter ji očarljivo pomežiknil. Sprva ga je malce zaskrbelo nad njenim bledim obrazom. Nato mu je le kanilo v glavo da ji še ni povedal kje dela. Črnega kombija z napisom F.B.I. se je dandanes skoraj vsak bal. Skomignil je z rameni ter jo z nasmeškom pogledal.
"Enkrat si morala izvedeti. Pridi, greva na nekaj sladkega."

Adria je skoraj omedlela, ko so se čez njen obraz zabliskale rdeče in modre luči in je na vratih opazila bel napis F.B.I. Oklenila se je kljuke vrat kot da ji gre za življenje - pravzaprav ji je šlo - in le zijala v smejočega se Rileyja medtem ko so ji po glavi begale slike njenega sina, ki bi pri štirih ostal sirota, ker bi njegova mama - o tem ni bilo dvoma - dobila dosmrtno ječo. Ni bilo odvetnika na svetu, ki bi jo rešil pred tem.
Ko je iz Rileyjevih ust prišla še šala o aretaciji, pa se ji je tko močno zavrtelo, da so ji klecnila kolena in se je z drugo opazno prijela avtomobila, da bi padla, pri čemer je tako močno butnila po steklu da je sprožila lasten alarm. Ta je poskrbel za še večji šok in Adrienne ni bila več prepričana, če bo prenesla še kaj. Po nekaj nepremičnih sekundah, ki so se ji zdele večne kot leta, se je vrtoglavica umirila in počasi se je vzravnala. Prvotni šok se je polegel in hitro se je zbrala - zadnje čase je njeno obnašanje vse prevečkrat ušlo z vajeti rezerviranega vedenja. Hitro je pritisnila gumb na ključih, da je alarm potihnil, saj je v njuno smer zijalo že skoraj celo parkirišče, potem pa le pogledala Rileyja.
"Kitajska hrana..." je zavzdihnila. "Nikoli več ne grem v tisto čudno restavracijo..." je zastokala ter se prijela za trebuh. "Oprosti, po navadi ne pridem tako čudna na kavo." se je zasmejala. "Greva?" je pomignila še vedno malce tresoča.
"Lep avto." je zatem dodala, ko sta se napotila v notranjost slaščičarne. "Lahko bi povedal, da opravljaš tako posebno delo kot je biti agent F.B.I.-ja." je zmajala in ga očitajoče pogledala preden je vstopila v slaščičarno. Poiskala jima je mizo in sedla na eno stran.

"Vse v redu?"
Je zaskrbljeno vprašal Riley medtem ko je Anabelle skoraj izgubila tla pod nogami. Nežno jo je prijel za bok, kar je sicer bila prepovedana kretnja za še vedno neznanko. A bilo je namenjeno le iz vljudnosti. Vedel je da je bilo nekaj drugega vpleteno v njen šok. Mja, morda bi ji mogel povedati že prej... se je globoko zamislil ter Anabelle nežno pogledal v oči.
"Ah saj ni nič hudega. Šalil sem se, za zdaj te še ne potrebujem aretirati... razen če imaš rada lisice?"
Kazal ji je svoj pravi obraz. Njegove perverzne šale, njegovo pravo policijsko identiteto. Bil je precej nežen človek, še posebej zdaj ko je končno uspel navezati nov stik.
"Ahh, samo službeni. Za svojega še vedno nisem uspel zbrskati dovolj denarja."
Odrinil je vrata slaščičarne ter njo prvo spustil noter. Sedla sta za najbližjo mizo in Riley je sestradano v roke vzel jedilnik. Sadne torte je enostavno oboževal. Ni minilo pet sekund ko je že odložil jedilnik ter ga pomolil Anabelle. Tudi natakar je bil pri mizi že v nekaj sekundah. Morda celo prehitro.
"Sadno torto, kavo z mlekom in kozarec vode je zame."
Pomignil je proti Anabelle ter počakal da naroči še ona.

Adrienne je počasi pokimala in si popravila pramen las. 'Seveda je v redu, saj hodim na zmenke z FBI agenti vsak dan.' si je mislila, na obraz pa si je nadela le bežen nasmešek. 'Je morda on prijel April?' ji je potem šinilo v glavo, da jo je spet malce zvilo. 'Ah ne, to bi bilo pa že preveliko naklučje...' se je nekako potolažila.
Ob njegovi šali se je malce zasmejala, a vseeno odkimala. "Niti ne." je rekla. Glede na to, da jih je sama velikokrat že uporabila za mučenje, niso bile nekaj, na kar bi Adria gledala z navdušenjem ali katerim koli pozitivnim čustvom. Pomislila je, da je z Rileyjem danes nekaj drugače kot je bilo prvič, ko sta se srečala, a trenutno je bilo njegovo obnašanje na dnu seznama problemov, v katere je padla Adria ta dan.
"Ni slab..." je pokimala in še enkrat ošinila avto, da jo je v želodcu stisnilo, potem pa stopila noter v slaščičarno.
Ko je bil natakar takoj ob njuni mizi, se je kar malo ustrašila, potem pa v roke vzela meni in ga na hitro preletela.
"Tale je za diabetike?" je pokazala na eno izmed tort na seznamu in ko je natakar pokimal, je potrdila naročilo. "In dvojno črno kavo ter prav tako kozarec vode." je rekla in odložila meni nazaj na stojalo.
"In, kakšno je torej tvoje delo, gospod agent?" se je po končanem naročanju ozrla k Rileyu.

"Diabetike?"
Je pobuljil Riley medtem ko je natakar že davnaj odšel po njuno naročilo. Nikoli se mu ni sanjalo da je tako sladka oseba kot je bila ona imela sladkorno bolezen.
"Ohh...oprosti, tega nisem vedel. Zakaj nisi nič povedala? Lahko bi odšla na kakšne špagete ali hotdog?"
Njegovi načrti za nadaljno osvajanje ob sladki torti so nemudoma bili propadli. Zavzdihnil je, pogledal v njene svetle oči ter z bežnim nasmeškom zmajal z glavo. Razveselilo ga je ko je povprašala o njegovem delu, saj je zelo rad govoril o svoji službi. Še posebej ko je nedavno slišal njegovega kolega, ki se je ravno pogovarjal z njegovo sosedo. Punce so dobesedno padale na policaje, ali pa so bile zato krive le pištole.
"Ahh večinoma sem za zdaj še preiskovalec. Ni ravno dolgo odkar sem postal policaj. Morda komaj kakšen mesec in že sem v roke dobil svoj prvi primer, si moreš misliti? Delo je naporno ampak me hkrati veseli zato se nimam kaj za pritoževati."
Govoril je resnico. Delo ga je veselilo, čeprav je hkrati spoznaval tudi slabe strani, kot so vodenja zasliševanj ter žalostne zgodbe osumljencev ter razno razne laži. Upal je da mu bo potrebno zaslišati čim manj oseb saj je imel delo na terenu raje kot pa kreganje z osumljenci med štirimi zidovi opremljenimi z raznimi mikrofoni.
"In? Kako je kaj posel v lekarni?"

Presenečeno ga je pogledala in pokimala. "Ja, diabetik sem. Ti nisem povedala?" V spomin ni mogla priklicati, ali je res pozabila, a niti ni bilo tako pomembno.
"Saj je vredu. Ne morem ti odreči torte samo zaradi moje bolezni. Sicer pa bom dobila svojo torto." je zamahnila z roko in se rahlo nasmehnila. "Če bi se izogibala vsem takim krajem kot je ta samo zaradi bolezni, bi bilo moje življenje precej dolgočasno." se je zasmejala. Smeh je dobro del njenemu okrevanju po šoku in počasi je prišla popolnoma k sebi.
Poslušala je njegovo pripoved o delu in zraven prikimavala. "Zanimivo. pa imaš kaj uspeha na primeru? No, če ne kuhaš ravno kave." se je zasmejala in se naslonila nazaj na udobnem naslonjaču.
'Lekarni? Oh, saj res...' "Huh, nič posebnega, vsak dan je ponavadi enak prejšnjemu. Razmišljamo, da bi jo za en teden zaprli in šli na počitnice. Že dolgo nisem bila nikjer." je rekla. Nekako si bo morala vzeti nekaj dni za premislek, F.B.I. pač ni hec. "Sploh pa bi Jay rad na počitnice, ker so že vsi tam in se z nikomer ne more igrat." je dodala in se zahvalila za kavo in kos torte, saj je natakar ravno prinesel vse skupaj na mizo.

Riley je radovedno sprejel njegov kos sadne torte, ki ga je zelo presenetil. Zahvalil se je natakarju ter takoj prosil za račun. Iz žepa je potegnil njegovo denarnico ter na dan potegnil desetaka.
"Obdržite drobiž."
Je odgovoril in natakar se je le veselo nasmehnil ter z nasmeškom ošinil damo. Čez nekaj korakov se je obrnil k Rileyju ter mu za Anabellinim hrbtom pokazal dvoje palcev. Riley se temu ni mogel upreti da se ne bi zasmejal. Sklonil je glavo h torti ter z vilico začel drezati vanjo.
"Uspeha? Ja v bistvu sem zaenkrat prišel na pol primera. Ampak primeri so za zdaj samo še majhni, kot so tatvine in te stvari. Kasneje upam da bom dobil kaj velikega. Ja, upam da me tokrat ne bodo poklicali na telefon ter mi povedali med tole odlično torto da so ujeli sled o drugi osumljenki..."
Njegove besede so nekoliko odtavale vstran. O primeru ni smel govoriti. Zamahnil je z vilico, kot bi se hotel premakniti na drugo temo. Zabasal je košček banane na torti ter ga ponesel k ustom.
"Torej, že veš kam se boš peljala na počitnice?"

Adrienne je hotela ugovarjati, ker je plačal Riley, a nekako ni našla energije za vse skupaj. Odpila je požirek vode, potem pa se lotila torte, ki je bila, kot pričakovano, brez okusa. Naredila je še požirek kave, ki se sploh ni mogla kosati s tisto iz Starbucksa, a slaba vsekakor ni bila.
'Na polovici? Druga osumljenka? Sliši se preveč znano...' si je mislila, ko je pripovedoval. Odmislila je povezavo s svojimi člani in se mu nasmehnila.
"No, želim ti veliko sreče." je rekla in mu pomežiknila ter upala, da če gre res za April in Autumn, da vsaj slednja uide. Riley je izgledal presento predan svojemu delu, že po načinu kako je opisoval vse skupaj.
Ko je pogoltnila naslednji košček, mu je odgovorila na vprašanje. "Verjetno v sončno Kalifornijo k bratu." je rekla. Po svoje bi ji to res prav prišlo, a je brat gotovo ne bi bil preveč vesel.
"Pa ti? Imate policisti kaj počitnic?" se je nasmehnila.

Christian je imel zelo rad sladke stvari in pogosto je zavil v slaščičarno Dolce Vita nedaleč od doma. Tudi tokrat ni bilo nič drugače, ko je po koncu dela zavil na parkirišče pred stvabo, urejeno v stilu iz seštdesetih let. Izstopil je iz svojega avtomobila in ga zaklenil, potem pa se počasi napotil proti vhodu v slaščičarno. Med potjo je razmišljal, kaj bo vzel tokrat, saj mu je po navadi ravno ta obred povzročil največ preglavic. Ker vse do pulta ni izbral slaščice, je z glasnim vzdihom pogledal hladilne displaye, polne najrazličnejših dobrot.
"Dober dan, gospod. S čim vam lahko postrežem?" se je k njemu obrnila prijetna prodajalka v tesni umiformi, kar Chrisu ni ušlo. Pogled je preusmeril nanjo in odkimal. "Ne vem še," je rekel in se spet zagledal v razne torte, pite, rolade... Oči so mu skoraj izpadle, ko je opazil sacher torto. Bila je čokoladna bomba, ampak je bila preveč dobra, da bi jo pustil tam. Spet se je obrnil k prodajalki in stegnil roko proti vitrini, ko je pri tem zadel neko svetlolasko.
"Oprosti," je rekel hitro in se ozrl na desno. "Larissa?"

Nikoli ni šla v slaščičarne, misel na tiste kalorije jo je vedno odgnala in tako si nikoli ni privoščila sladolede, ali podobne slaščice, ki so ti posladkale življenje. Danes je pa dobila nekak nagon, da bi poskusila nekaj sladkega, nečesa kar še v življenju ni. Doma je tudi niso sladkali, zato je vedno imela dobro postavo. Zavila je desno, bila je peš, ker si ni kupila avtona. Zdela se ji je potrata denarja, in tako je edino ostala fit. Gledala je v zaslon telefona, vsa zamišljena in si urejala urnike. Ta teden je imela naporno, par modnih revij zaporedoma. Nadela si je sončna očala, sonce je pripekalo z neba. Pred seboj je videla napis Dolce Vita in se z nasmeškom odpravila proti lokalu, opremljenem v šestdesetem stilu, kar ji je bilo všeč. Postavila se je k pultu in butnila ob človeka. Postala je vsa rdeča in se ozrla v znane modro-sive oči. "Chris?" je nejeverno vprašala. Ni mogla verjeti, da gleda v modro-sive oči blondinca, za katerega sploh ni vedela, da bo kdaj slišala ali da ga bo videla. V glavi so se ji odvijali prizori, kjer je noro flirtala z njim, želeč avanture, ampak on je bil hladen. Ni bil zagret zanjo in to jo je motilo. Zaradi tega je preživela veliko razočaranje, ampak našla hitro tolažbo pri drugem. Ljudje so jo takoj sprejeli, če jim je ponudila avanturo, zato jo je tisto bolj še bolj razžalostilo. Dejstvo, da je nekdo noče. Ni verjela svojim očem, "Kako si?" je vprašala, skušala zveneti normalno. Imela je nekakšen nervozen občutek, kakršnega je imela, če je želela koga. Podala mu je najbolj sladek nasmešek, katerega je bila zmožna in se izgubila v njegovih očeh. Sploh ni slišala prodajalkino vprašanje. Ko je glasno ponovila vprašanje, je realizirala, da je bilo vprašanje namenjeno njej. "Jagodno torto," je hitro izjavila in v naslednji sekudni sploh ni vedela kaj je naročila. Šele ko je dobila naročilo je videla roza premaz in se spomnila. Chris je kmalu izginil s njene leve strani in opazila je, da se je usedel, "Smem prisesti?" je vprašala, želeč da bi se spet malo pogovarjala, brezskrbno. Kmalu je natakarica prinesla k mizi obe tortici in je sprva skeptično in z gnusom pogledala proti kalorijski bombi. Šele ko je videla s kakšnim veseljem je Chris odlomil košček torte in jo pojedel, se je sama odlomila in počasi dala v usta. Skoraj je bruhnila, ampak ohranila močan obraz.

"Ahh Kalifornija. Prikrade na dan še stare spomine. Ljubim dopust tamle, tako se mi zdi da se tam sonce nikoli ne skriva za oblaki."
Naslonil se je na roko ter svoje oči uperil v njene. Pozabil je na vso policijsko zadevo ter le strmel v njene oči in njen nežen obraz. Morda je bila le majhna ljubezen na prvi pogled a mu je ugajalo. V slaščičarno je stopilo še več ljudi a tega Riley trenutno ni mogel zaznati.
"Počitnice? Hmm, zelo malo. Večinoma imamo seveda prosto a tudi med prostim časom smo vezani na radije ter telefone, preko katerih nas obveščajo o vseh ropih, umorih in ostalih kaznivih zadevcah. Vi farmacevti morate imeti preveč prostega časa kaj?"
Z drugo roko je nežno otipal radio ki ga je drezal v trebuh, ko je bil privezan na pas. Nežno je kliknil na gumb ter ga izklopil. Danes se ni pustil motiti pred njo. S stolom se je premaknil nekoliko bliže k mizi, morda ne zaradi torte in madežev temveč zaradi prvega koraka ki ga je ravnokar naredil proti njej. Zdaj je lahko jasno videl njene gladke ustnice, ki so ga skoraj silile da bi jo enostavno poljubil. Ni hotel preveč siliti v njo s pogledi zato je pogled usmeril v njene oči.
"Hmm, morda ti je to že kdo povedal ampak, enostavno se ne morem zadržati ne da bi ti povedal... danes si prelepa."
Za trenutek je mislil da je izpadel popolnoma butast a hkrati ga je začel spremljati tisti star občutek. Občutek opitosti. Vsaj tokrat ni zaužil preveč kofeina ali kakršnega koli alkohola, počutil se je znova mladega ter zaljubljenega.

[o ti fak ti ...]

"Tam je res presneto vroče." se je strinjala Adrienne in pokimala. "Sploh če imaš polno dela na ranču kot ga imamo mi." je dodala, ne da bi vedela, zakaj sploh razlaga, da ima ranč v Kaliforniji.
Pokimala je njegovi razlagi o dopustu policistov. "Verjamem, da to potem niso sploh prave počitnice." je zmajala z medlim nasmehom in dala še nekaj torte v usta. Ko je vse skupaj splaknila z nekaj kave in malo vode, je pokimala v smehu.
"Pravzaprav res ja, ampak zato pa z mamo piševa strokovne članke in take reči, mama občasno predava na fakulteti, sodelujeva pa tudi s podjetji, ki izdelujejo zdravila..." je nakladala naprej v upanju, da se bo čimprej rešila te teme. Vse te laži jo bodo enkrat samo še udarile nazaj, saj je šla že občutno predaleč. Kako, da je ne prepozna? No, mogoče pa po enem mesecu med FBIjevci še ni srečal njene kartoteke. Ko je pomislila na kaj takega, se je ustrašila, da mogoče ni past in da jo bo kmalu prijel ter odvedel. Komaj se je zadrževala, da je obsedela za mizo in ni zbežala kolikor hitro je mogla.
Počasi je z grozo začela ugotavljati, da je med njo in Rileyjem samo še nekaj decimetrov. Živčno si je usta zapolnila z velikim kosom torte, da so njene oči skoraj skočile iz jamic, in se mu ob njegovem komentarju le nasmehnila. Slabost se je spet vračala, vrtoglavica se je že ugnezdila in Adrienne je zgrabila rob mize. K sreči je imela dober izgovor od prej - kitajska hrana.

Larissa:

"Vredu, hvala," je pokimal s čudnim nasmehom. Njena prisotnost ga je res presenetila. Tale slaščičarna je bila eden izmed krajev, kjer se mu je zdelo, da ravno nje ne bo srečal. Njegov spomin je bil precej dober in ni še pozabil, kako se je metala vanj in nasploh bila ves čas kje blizu, da se je moral skoraj preseliti, da se je je rešil. Pozornost je z nje preusmeril na prodajalko, čeprav je Larissin pogled še vedno lahko čutil na sebi. Bilo je skrajno neprijetno in imel je občutek kot da ga vse srbi.
"Jaz bi kos sacher torte." je pokazal v vitrino in počakal na kos, hip za tem pa je na pult že položil pet dolarjev. Počakal je na drobiž, ga spustil v žep svojih kavbojk in stopil proti eni od miz. Larissa je bila takoj za njegovimi petami. Ko je sedel, je že svetila ob njegovi mizi.
"Ja... Pa že," je dejal malce nejevoljno in si ponesel kos torte v usta. Bila je popolna, kot je pričakoval, in skoraj bi užil nirvano, če ne bi ob njem sedela Larissa. Ošinil jo je in ni mu ušel njen čuden izraz na obrazu.
"Se še vedno stradaš zavoljo lepote na brveh?" je vprašal z nekaj sarkazma, a bolj kot ne ga je zares zanimalo. Nikoli ni razumel manekenk, sploh ker je bil dobesedno obseden z zdravim življenjem.

Christian se je vedel čudno. Mar je še vedno ni pozabil? V gimnaziji je bila res tista 'slaba punca' ki se je metala po fantih, vendar se je spremenila. Mar ni tega opazil? Očitno mu je bilo neprijetno, ugriznila se je v ustnico, obžalovala vsako besedo, ki jo je izgovorila, stvari, ki jih bo naredila. Vedela je, da bi tudi ona bila skeptična, če bi se moški metal po njej, potem bi ga pa videla čez rame ter ga napasti s prisiljenimi nasmeški. Njegova nejevolja jo je razjezila na nek način, ker je upala, da bo vse pozabil. Kako ga je objemala in kako ga je prisiljeno poljubljala po licih. Vraga, pa saj je bil vmes alkohol! je razmišljala, mar ni videl, da je bila dobro alkoholizirana. Jezna sama nase se je prisedla in bila tiho. Tišina med njima je ni motila, motil jo je dober občutek v njenem trebuhu, želja po poljubih in buljenje v njegove oči. Smešno se ji je zdelo, da bi se ravno v njega zaljubila, če je bila to ljubezen. Imela je nekaj za njega, od kdaj še sama ni vedela. "Veš, ne stradam, nisem na dieti ampak nikoli nisem jedla sladic zato nisem najbolj navajena preveč sladkih stvari," je enako s hladnim tonom odgovorila. "Drugače pa ja, še vedno sem manekenka," je odvrnila. V tem trenutku si je najbolj želela, da bi se vstala, vrgla torto na tla in šla ven. Bilo je preveč zanjo.

Chris je z zanimanjem opazoval larissin obraz, ko se je pred odgovorom mrščila in ga presenečeno gledala in nasploh imela na obrazu vse mogoče izraze. Kot bi gledal film, je počasi jedel torto in jo zijal. Ko je le odgovorila, je pokimal.
"Saj to sem mislil," je kratko rekel ne preveč zainteresiran za njeno razlago v razliki med njegovim vprašanjem in njenim odgovorom.
"Torej lahko predvidevam, da boš v nedeljo v Cinderella Night Clubu?" je vprašal in poskušal skriti nejevoljo v svojem glasu. Že tako je bila čisto na trnih in res ni želel, da mu popacka njegovo najljubšo majico s to sladko jagodno torto, ki ji očitno ni preveč dišala. Pojedel je še malo torte in se povsem nezainteresiran za karkoli ozrl okrog po kavarni, kjer je ravno neka 'pin up' natakarica prinelsa nekemu parčku super veliko sadno kupo. Zavil je z očmi in se spet posvetil Larissi.

Že je nagnil glavo na stran v pripravljenosti da bi segel po njenih ustnicah a najbrž za Anabelle preprosto ni bil dovolj dober. Hitro je odmaknil glavo od nje ter se ugriznil v spodnjo ustnico. Nagubal je čelo ter se zagledal v njegovo torto, ali vsaj kaj še je ostalo od nje. Za trenutek več ni bil lačen. Počasi je s prstom odrinil krožnik.
"Tole je bilo pa res zanič..."
Je tiho spregovoril, še vedno gledal v torto ter hkratu upal da je njegova opazka bila namenjena njegovem neuspelem poljubu. Spustil je vilico ko jo imel še vedno v roki da je glasno zarožljala na njegovem krožniku. Kako je lahko bil takole naiven. Če je bil že samski še ni pomenilo da je v sebi imel vgrajen magnet za punce. Sprva je bil policijski avto, nato torta in sladkorna bolezen zdaj pa še njeno pretvarjanje oziroma izmikanje. Dovolj je imel neuspelih poskusov, njena nezainteresiranost mu je že trkala na vrata.
"Oprosti za tole, sklepam da se nebo več ponovilo."
Glasno se je odkašljal ter počasi odrinil stol od mize. Močno je zaškripal po vsej slaščičarni, kar je bilo precej nevljudno od njega.
"Iti moram, službeni avto bodo kmalu potrebovali. Veselilo me je da sem te lahko zopet videl. Lahko bi me kdaj pa kdaj poklicala, dokler še bom seveda obdržal svojo telefonsko številko in ne pod skrito številko seveda..."
Poskušal je zavlačevati saj ga je mikala radovednost kako mu bo odgovorila. Morda se je o vsej njegovi naivnosti motil ali pa se je z lažjo le še slepil.

Chris.

"Ah," je samo dodala in zaprla oči, da bi naredila naslednji grižljaj. Saj ni bila resna. S skoraj popolnim tujcem je želela avanturo. Počasi je v svojih ustah počasi žvečila košček peciva, ki ga bo ob prvi priložnosti zbruhala ven. Ni marala se pretvarjati pred nekom nekaj, kar ona ni bila. Razmršila si je lase, želeč, da bi se vse skupaj nehalo. Da se ne bi odločila da gre v slaščičarno, videla Chrisa, ki bi ji otežil življenje. Kot da že ni imela dovolj ljudi, ki je niso prenesli. "Grem, zakaj?" je vprašala, pri tem ni preslišala nejevoljo v njegovem glasu, ki jo je želel prikrit. Zakaj bi njega to zanimalo, če kaže da ne želi imeti opravka z njo? Ozrla se je v daljavo, pri tem ni srečala Chrisove oči. Cinično se je nasmehnila srečnemu zaljubljenemu paru. Sama si nikoli ni želela imeti resne veze, običajno, ko je videla da je resno, zbežala. "Mar imaš punco?" je vprašala. Ni marala tišine med njima, če bi bilo po njenem si ne bi več želela, kot pa da se neha. Jezno je dala vilico ob krožnik in se naslonila na sedež. Čutila je Chrisov pogled, vendar ga ni pogledala v oči. Zazrla se je na konec sobe, znova mlademu paru, ki se je poljubljal in počasi odpiral vrata stranišča. Dolgo že ni doživela sladkosti, ki jo prinaša avantura, zato je še bolj jezno scepetala z nogami po tleh in se muhasto držala. Zakaj za vraga je Chris tak do mene? ji je rojilo po glavi. Končno se je predala in pogledala proti Chrisu, ki pa jo je še vedno samo opazoval, kot neko čudaško bitje, z zanimanjem. Res, da njeno obnašanje ni bilo vsakodnevno, tak cirkus pa spet mar ni bil.

Chris jo je pozorno opazoval. Glede na to, da je bil zdravnik, je v obnašanju med hranjenjem opazil marsikaj. Larissa bi bila odličen učni primer. Posmehnil se je malce sam pri sebi zaradi svojih čudnih misli in pojedel še malo torte. Naslednji dan bo moral na kolo in v fitness, taka kalorijska bomba ni preveč zdrava za srce.
"Samo vprašam, glede na to, da je modna zabava," je zmajal z glavo. Zaradi bivše žene in tisočih modnih revij, ki jih je imela doma, je še vedno dobival ponudbe na raznorazne modne zabave in sem in tja se je kake od njih celo udeležil. Glede na dejstvo, da bo na naslednji srečal Larisso, je bil presenetljivo brezbrižen. Nekdo kot je ona mu res ne bo preprečil jage za kakim krilom ali dvema.
Njeno naslednje vprašanje ga je predramilo iz globokega razmišljanja in šele takrat se je zavedel, da kar zija vanjo. Verjetno je izpadel precej butasto a se s tem ni imel namena obremenjevati. Ne zdaj.
"Sicer to ni tvoja stvar ampak ne, nimam je." je odkimal. Pomislil je na vse zmenke, na katere ni prišel, in malo mu jepostalo nelagodno, a delo je bilo pač delo. Ne more pustiti, da mu na mizi umre kup mafijcev med tem ko on srka pijačo v kakem klubu. Pojedel je še zadnje kose torte in se s prtičkom obrisal okrog ust, preden se je naslonil nazaj na svojem stolu.
"Imaš še kaj vprašanj?" je vprašal, saj je želel samo še domov, pod tuš in spat.

Začutila je slabost v želodcu, če bi bilo vse kakor bi si ona želela bi nasproti njej sedela prijateljica, ona bi se vstala in šla v kopalnico ter vse zbruhala ven. Ni bilo po njenem, na drugi strani je sedel Chris, še vedno je imela nek občutek v trebuhu, da si želi preživeti noč z njim ter bilo bi sumljivo, če bi kar tako izginila v kopalnico. "V redu," je tiho odvrnila, se čudila sama nad sabo, da mu je sploh odgovorila. Saj njega to ne bi zanimalo. Ali pa tudi. Nasmehnila se je sama sebi, nevedoč ali je bil to nasmeh sreče ali pa se je samo nasmehnila, da bi naredila trenutek lepši. Videla je, da ga je njeno vprašanje zmedlo, zato je z zanimanjem pogledala v njegove oči. Naslednjo sekundo je že vse obžalovala, ker ji je vrnil pogled. Ujel jo je nepripravljeno. "Oprosti, vem, samo zanimalo me je," je rekla sramežljivo, obžalovala tudi to vprašanje. Želela je, da bi lahko rekla, da se ne sramuje temu kaj ona reče, da drži pri tem, ampak je zelo hitro obžalovala vse kar je rekla, ko je enkrat premlela vse v svoji glavi. Naslonila se je na sedež in samo čakala, da Chris gre. Zaprla je oči in uživala ob tišini med njima. Ni je več motila, ker tako ni gojila ničesar do njega, ali pa je pa se še tega ni zavedala. Dvignila je pogled in se nasmehnila, ker se bosta končno poslovila. "Ne nimam," je rekla. "Grem jaz, imam še nekaj opravkov, oprosti," je rekla. Dodati je še želela eno mastno kletvico in mu pokazati sredinca, ker je še vedno ni sprejel kot osebo, ampak se je raje zadržala. Sunkovito je vstala in mu pomahala.

@ Riley

Ad je videla sled razočaranja na njegovem obrazu in počutila se je grozno. Ko je končno spravila kepo torte po grlu, se je odkašljala in se ugriznila v ustnico, pogled pa sklonila nad mizo in zaprla oči. Z glabokim vzdihom je počasi zmajala z glavo. Če bi mu vsaj lahko pojasnila. Mogoče bi se mu pa celo odprla, če se ne bi ravno danes pripeljal s službenim vozilom. Ni si mogla privoščiti, da jo odpelje. Zaprta bi bla kar nekaj časa, trenutno nihče ni varoval njenega hrbta kot da je nekoč njen oče. Sicer bi lahko plačala varščino, a preden bi postopek stekel, bi minilo toliko časa, da bi ji vzeli sina in ga dali vrejo. Ob misli na to je zadregetala in spet pogledala gor proti Rileyju.
"Poglej... Res mi je žal, danes se ne počutim najbolje." je rekla s šibkim glasom. To je bilo sicer res, a veliko je imel pri tem šok izpred nekaj minut. Pomela si je oči in se odkašljala. "Poleg tega sina peljem na počitnice, pakirava, pripravljava... Nisem čisto pri sebi..." je skomignila. "Res mi je žal, Riley." je rekla in ga prvič pogledala v oči.
Odložila je vilico in potisnila kozarec vode na stran. "Bi šel z mano na kavo, ko pridem nazaj čez en teden?" je vprašala v upanju, da ni že obupal nad njo. Sicer ni vedela, kaj mu bo rekla čez en teden, ampak vsaj imela bo nekaj časa, da razmisli.

@Adrienne

Že je vstal ter se obrnil proti izhodu, ko je le zaslišal odgovor od nje, ki mu je zopet pognal novo upanje. Na obrazu se mu je zopet prikazal nasmešek. Medtem ko ji je kazal hrbet se je zamišljeno ugriznil v ustnico nato pa se le obrnil k njej.
"Če me nebo že nekdo medtem ustrelil, te držim za besedo!"
Sladko ji je pomežiknil ter se zopet nasmejal sam pri sebi. Pozabil je njegov neuspeli poljub saj je bila najbrž res za vse skupaj kriva slaba kitajska hrana. Ritensko se je sprehodil do vrat ter ves čas gledal v njene oči. Bil je zares zaljubljen vanjo.
"Zdaj pa grem. Pazi nase in pokliči kaj! Čao!"
Zavrtel se je na petah ter stopil ven iz restavracije. Tukaj bi morda bil lahko nastopil kakšen pogled za njo a si je o tem premislil. Zagotovo je več ni imel na sumih tako kot je bilo to prvič. Iz žepa je potegnil ključ od njegovih štirih koles ter se začel poigravati z njim. Vse je še pre hitro Riley... si je počasi zamrmral v mislih. Odklenil je kombi ter odprl vrata. Odpeljal je vzratno ter se za trenutek ustavil sredi parkirišča. Zagledal se je v registersko označbo njenega avtomobila. Obotavljal se je in zadeva se mu je zdela zares nepotrebna. A Riley je bil človek ki je ljubil skrivnosti ter informacije. Iz žepa je vzel njegov telefon ter napravil sliko njene registerske številke. Nato ga je odložil v predal avtomobila ter speljal iz parkirišča.

[bjać ]

Adrienne se mu je slabotno nasmehnila in pokimala. "OK." je rekla kratko in mu pomahala v pozdrav, počakala, da je izginil in slaščičarne, potem pa obraz skrila v dlani in se začela tresti kot šiba na vodi. Bila je čisto prestrašena, kot samo dvakrat do zdaj v življenju - ko jo je lovil očetov morilec. K sreči je živa in prosta. Hitro je na mizo vrgla nekaj drobiža in se pobrala iz slaščičarne kakor hitro je opazila, da se je velik FBI avto odpeljal.
Na poti do doma je preklinjala vse stvari, na katere je lahko pomislila, in začela delati načrt, kako mu bo čez en teden vse pojasnila.

Chris je z nejevero v očeh opazoval Larisso. Ni bil čisto prepričan, ali bo bruhala po njem, ali bo jokala, ali pa se smejala, saj je bil njen obraz poln čustev, ki so švigala mimo v sekundah. Počasi je pokimal, ko je rekla, da bo počasi odšla, in popil nekaj vode, ki jo je dobil ob torti nekaj trenutkov nazaj.
"Se vidiva v nedeljo torej." je rekel kratko in pokimal. Dvignil je roko v pozdrav, ko jo je odneslo iz slaščičarne, in potem zmajal z glavo, ko je bila zunaj. Z glasnim vzdihom je vrgel na mizo nekaj denarja skupaj z napitnino za na pol slečene natakarice, pomežiknil eni od teh na poti ven in končno odšel proti stanovanju.