Slaščičarna Dolce Vita

[ok tuki me ni več ]

Adrienne je bila pred eno večjih odločitev v svojem življenju, a se je odločila, da je to še najboljše, kar lahko ponudi svoji mafiji in sami sebi. In seveda Leonu. Vse skupaj je premislila večkrat in na koncu ugotovila, da bo tako najbolje za vse. Sporočila je Leonu - seveda le osnutke, in povedala kraj in čas sestanka, kjer se bosta dogovorila o podrobnostih.
Tako sta se dogovorila za sestanek v Dolce Vita slaščičarni, kamor je Adrienne kot ponavadi prišla točno. In seveda brez pričakovanja, da bo Leon mogoče že tam. Poiskala je mizo - čim dlje od tiste, za katero je nedolgo nazaj sedela z Rilyem -, in opazila, da se je njen stražar usedel ne daleč stran za neko drugo ter v roke vzel časopis. Nasmehnila se je sama pri sebi, kako filmsko je bilo vse skupaj, potem pa sedla in položila debelo mapo brez napisa na mizo pred seboj.
naročila je kos diabetične torte in veliko kavo z mlekom ter začela s čakanjem na Leona.

Dogovorjen sestanek z vodjo NY Podzemlja gor ali dol, Leon se ni imel namena ubadati s tem, da bi tja prišel kar se da točno. In četudi so njene besede v njem vzbudile mešanico nejevere, radovednosti in zanimanja, je bil odločen, da bo njegov obrazni izraz ob vstopu izražal samo nejevoljo. Prišel je dobrih petnajst minut kasneje in vstopil v slaščičarno s prikritim občutkom zadovoljstva in hkrati vedno bolj naraščajočega pričakovanja. Z vajeno kretnjo si je snel sončna očala in s pogledom bežno ošinil moškega s časopisom v roki, ki ga je lahko takoj prepoznal kot enega izmed Adriinih mož, se ob tem sam sebi nasmehnil in samozavestno odkorakal proti mizi, kjer je sedela Ad. Brez besed jo je ošinil, zasedel stol nasproti nje, sklenil roke pred seboj in se z vprašujočim pogledom zastrmel najprej v mapo na mizi in takoj zatem še v njene oči. ''Premestitev, praviš? Hmm...'' je zamišljeno zamrmral in se z nasmeškom na ustnicah za hip zastrmel v svoje prste, ki so se poigravali z njegovimi sončnimi očali. ''Le kaj sem storil, da sem si to zaslužil?'' je vprašal in spet dvignil svoj kot vedno izzivajoč pogled, ki je šel Ad najbrž tako zelo na živce. Ni vedel, kam ga pošilja, niti ni vedel, kako veliki so njeni načrti pravzaprav bili...

Ad se je nejevolno zazrla v Leona, ko si je ta končno vzel čas, da se ji pridruži za mizo. "Zamujaš." je rekla ledeno. Komaj opazno je dvignila roko v znak svojemu varnostniku, da mu ni treba pristopiti zaradi Leona, čeprav mu batina ali dve gotovo ne bi škodovali, potem pa spet pogledala Leona. Njegov nasmešek jo je vedno spravil v slabo voljo... Uh...
Njena kava je že davno izginila, prav tako torta in kozarec vode. Bila je čisto nasršena in v teh slabih petnajstih minutah se je večkrat vprašala, če se mogoče ni zmotila in se je obrnila na napačnega. A po drugi strani je bila Florida tako daleč, da je bilo Leonovo prihajajoče potovanje tja dobrodošla sprememba. Za oba.
Odkašljala se je in roke položila na mapo pred seboj. "Veš da se to pogosto vprašam tudi sama." je pokimala brez trzljaja na svojem obrazu. "No, v glavnem, bistvo sem ti že razložila. Gre za našo podružnico, tvoja glavna naloga pa je, da jo ustvariš, ker ta sploh še ne obstaja. Po Miamiju se večinoma potikajo le tolpe, iz katerih boš ti poiskal najboljše in jih spravil k sebi. Neke vrste šef boš, tako kot jaz, ampak še vedno bova na vezi. Da se ti ne bi preveč zdelo." se je medlo nasmehnila. "V tej mapi imaš podatke o računu, ki smo ti ga odprli in nanj nakazali dovolj denarja, da si kupiš 'štab', osnovno opremo in imaš za prvih nekaj 'plač', za naprej se boš pa moral potrudit sam." je rekla in odprla mapo. Podala mu je list papirja, kjer je bilo več podatkov mestne banke Miamija in potrdilo o odprtju računa na novo ime.
"Tole so tvoje nove identitete." je dodala in mu dala kuverto, polno izkaznic, bančnih kartic in ostalih podobnih kosov plastike. "Tole je tvoj novi avto." je dodala in mu vrgla težke ključe v roke.
Potem je zaprla mapo in mu podala preostanek papirjev. "Tukaj notri pa se nahajajo podatki vseh večjih članov že obstoječih mafij, ki imajo biznise, počitniške ali stalne domove na Floridi in so lahko pomembni za razvoj posla na jugu. Upam, da ti bodo v pomoč." je dodala. "Zdaj pa lahko še kaj vprašaš. Pa ne to, kako si si to zaslužil, ker odgovora na to nimam." je rekla hitro, preden bi lahko odprl usta.

Nihče ne bi uganil, da se je prav v tistem trenutku pod hladno masko njegovega obraza odvijal hud notranji boj - boj med odločitvami, ki jih je moral sprejeti, pa tudi med dejstvi, ki so ostajala neizogibna. Nihče ni vedel za Silver, FBI uslužbenko, ki je nosila njegovega otroka; nihče ni vedel za njegove nedavne probleme z odvisnostjo od drog. Nihče ni vedel, da ga je Ad, kateri se je vselej znal upreti, postavila pred dejstvo, da mora zapustiti New York in vse, kar mu je bilo v njem drago...
Poslušal je in bil ob tem enkrat za spremembo povsem tiho. Njegove oči so preletavale papirje, ki mu jih je v roke porinila Ad in nato še vse njegove nove pripomočke, ki mu bodo omogočili novo življenje. Življenje vodje Miamijske mafije... Pred očmi se mu je zvrtelo življenje, ki ga je imel pred tem. Njegovo otroštvo, smrt staršev in sestrice, njegov prihod v NY, njegova pot maščevanja, Adria, ki ga je vzela pod svoje okrilje... in navsezadnje Silver. Njegova Silver. Ali pa je to vsaj bila. Toda po tistem, ko mu je zatrdila, da naj odide in jo pusti pri miru, če mu je bilo kdajkoli kaj do nje...in ko je spoznal, da bi bil njegov odhod za otroka res tisto najboljše - bil je pripravljen sprejeti Adriino odločitev. Četudi je tokrat čutil, da pravzaprav ni imel izbire. Najverjetneje bi bil mrtev, še preden bi prišel do doma, če bi si tokrat drznil nasprotovati njeni volji. Po dolgij minutah tišine in njenih zadnjih besedah se je Leon končno le nasmehnil in s kupom gradiva v rokah svoj pogled spet dvignil k Adrii. Nemo se je zazrl v globine njenih oči, kot da bi v njih iskal odgovor na vprašanje, zakaj mu je navkljub vsemu zaupala tako nalogo. ''Precej impresivno,'' je končno odvrnil in se spet počasi naslonil nazaj. ''Si se pa res potrudila zame, za kar bi ti najbrž moral biti hvaležen?'' je odvrnil, svoj stavek pa na koncu preoblikoval v neke vrste vprašanje. Hecno je bilo, da se je kljub novemu bremenu na ramenih nenadoma počutil toliko lažje. Nov svet, nove priložnosti... ''In ne - nimam vprašanj. Še,'' je mrmraje odvrnil, nato pa nagnil glavo vstran. ''Pa ti?''

Adrienne se je zasmejala ob njegovem komentarju in zmajala z glavo. "Veš Leon, če sem povsem iskrena, mi je vseeno, če si mi hvaležen ali ne - jaz sem samo vesela, da greš." je rekla in se mu še enkrat nasmehnila. "In verjetno zate velja precej podobno..." je dodala. Pokimala je, vesela, da sta vse razčistila že nazačetku. To ji je bilo pri njemu res všeč - vse je razumel takoj in Ad ni bilo potrebno stvari razlagati niti dvakrat. Res se je nerada ponavljala.
"Pravaprav imam." je potem pokimala in se naslonila nazaj na stolu, roke pa prekrižala na prsih. "Mi lahko pojasniš, kaj za vraga se je zgodilo pred Mista Tomato?" je rekla tokrat s povsem resnim in precej nezadovoljnim obrazom.

''Vsekakor sem vesel, da se bom znebil tvojega dihanja za vratom,'' je Leon namuznjeno odvrnil nazaj, potem pa svoje ustnice počasi sprostil v pristnem nasmešku. ''Kar pa še ne pomeni, da ne bom pogrešal New Yorka,'' je dodal malce bolj zamišljeno, vendar pa ni pustil, da bi ga ob misli na Silver odneslo predaleč. ''Komaj čakam, da slišim,'' je presenečeno pokimal in z nasmeškom mimogrede odslovil natakarico, ki je pristopila do njune mize, ter svojo pozornost spet hitro preusmeril nazaj k Ad. Ob očitnem nezadovoljstvu, ki je zajel njen obrazni izraz, se je Leon sprva nasmehnil, zavzdihljaje za trenutek ali dva zaprl oči, nato pa se spet namuznjeno, a sedaj na nek način celo obtožujoče zastrmel naravnost vanjo. ''Mi lahko ti pojasniš, kako za vraga se ti je uspelo domisliti tako nemogočo, samomorilsko nalogo?'' je vprašal nazaj, enako resno kot ona. ''In tisto, kar se je zgodilo po tistem, ko je policija ugotovila, da se nekaj dogaja, lahko poimenuješ čudež. Če takrat ne bi imel krhke, jokave taksistke ob sebi in ne bi bil tako prekleto prepričljiv, bi vsi trije sedaj že prav lepo sedeli nekje na hladnem… Morda bi mi pa morala biti ti hvaležna za to,'' je še poudaril in jo pogledal vprašujoče.

Adrienne se je namuznila jegovi iskrenosri in pokimala. "Še vedno ti bom dihala po slušalki." je obljubila - čisto sam zagotovo ne bo. Pokimala je zamišljeno in se ob tem spet spomnila, da ga mora vprašat še nekaj, a o tem kasneje...
Ob njegovem odgovoru ni takoj podala svojega, počakala je, da je povedal vse, kar je imel za povedat, potem pa je s privzdignjeno obrvjo pogledala izpod pramena las. "Kaj pa si mislil, da pri nas delamo? Krademo piškote malim tabornicam, ko te trkajo na tuja vrata?" je čito resno vprašala. "Menda ne boš trdil, da nisi vedel, v kaj se spuščaš? Poleg tega pa je bila to ena lažjih nalog." je dodala Ad in zmajala. "Bi rad rekel, da sem izbrala napačno osebo, da jo pošljem na Florido?" je potem čez čas počasi dodala vprašanje in se zazrla v Leonov obraz. Bila je povsem resna in vprašanje je bilo precej daleč od retoričnega, zato je upala, da ga ne bo vzel kot takega.
"Oh, in da ne pozabim... Kako je s Silver?" je vprašala. "In kaj me tako gledaš? Jaz vem vse, Leon." mu je pomežiknila.

[omfg kr neki...]

''Vsaj prekinil te bom lahko. No…saj ne, da tega ne morem že zdaj. Morda samo ne tako zelo učinkovito,'' je namuznjeno odvrnil nazaj in ji vračal pogled, ki je odražal njegovo večno neuklonljivost. ''Mhm seveda. Izprazniti garažo pri belem dnevu... Očitno ti nisi vedela, v kaj nas pošiljaš, ko si to nalogo kategorizirala kot lahko,''je sam odvrnil nazaj v tonu sarkazma, kljub temu pa ostajal povsem resen v zvezi z izrečenim. Za resnično dobro njenih zaposlenih je morala vedeti, da so bile njene ideje in odločitve na čase malce nore. ''Mislim, da oba prav dobro veva, da sem edini, ki to zmore, kot se spodobi,'' je po nekaj trenutkih tišine odvrnil povsem hladno, saj je bil popolnoma prepričan v svoje lastne sposobnosti, ki jih je zahtevalo zavzetje vodilnega položaja. Toda ne glede na to, kako zelo je bil pripravljen na svojo novo poslanstvo, nikakor ni bil pripravljen na njeno naslednje vprašanje. Kako za vraga ji je uspelo izvedeti za Silver?! je zavpil glas v njegovi glavi, ki pa nikakor ni mogel preglasiti pospešenega razbijanja njegovega srca. Ne glede na to, da ni bil povsem prepričan o tem, kakšno je bilo Adriino mnenje v zvezi s tem ali pa še huje - nameni, se je nekako uspel prisiliti, da je ohranil ledenomrzlo kri. ''Nisi pravkar rekla, da veš vse?'' je vprašal namuznjeno in ji vračal preiskujoč pogled v oči. Nikakor ji ni imel namen priznati, da mu je to dekle kaj pomenilo. Če je vedela, da dela za FBI, je njuno zvezo lahko navsezadnje dojemala kot grožnjo Podzemlju. ''Je kot vsaka druga ženska, s katero sem si kdajkoli delil posteljo,'' je nato končno le odgovoril, hladnokrvno, kot da mu prav zares ne bi bilo niti malo mar. ''Sicer pa so to že privatne zadeve. In ker sva po novem partnerja… Saj veš, da takih reči ni dobro mešati s poslom, kajne?'' je nato postal že malo bolj pomenljiv in se zazrl vanjo, kot da bi tudi sam vedel za določene njene skrivnosti...

((ain't that bad ))

[ja tnx ]

"Te bom pa obiskala. Še en razlog več, da pridem malo na počitnice na Florido." je skomignila preprosto in se nasmehnila. Njegov pogled je bil odločen, a Ad to res ni ganilo. Vedela je, kakšen je, in če bo on tako igral, lahko sama karte takoj priredi temu.
Zasmejala se je in zmajala z glavo v nejeveri. "To, v kar jaz pošiljam svoje, ni nič v primerjavi s tem, kar je delal moj oče. Sicer pa ne vem, kakšen vodja boš, če imaš probelem s tem, ali je dan ali noč..." je dodala pomenljivo. "No, pa saj te lahko kadarkoli pokličem nazaj in te zamenjam, tako da je vseeno." je dodala in prekrižala roke.
Pokimala je, saj je opazila, da je zadela precej občutljivo temo. Poslušala je njegove odgovore in se namuznila. "A... Se pravi vsaka, ki gre v tvojo posteljo, zanosi?" je vprašala popolnoma resno in ga pogledala. "Sprašujem, ker ne vem, kako dobro je to za posel, to je vse." je potem dodala in se ob njegovi opazki zasmejala. "In še zdaleč nisva partnerja, Leon. Še vedno sem nad tabo." je dejala v smehu. "In me veseli, da sva to razčistila." je dodala, na njenem obrazu pa je še vedno počivala sled nasmeška.

''Super,'' je odvrnil in zavil z očmi, potem pa svoje ustnice vendarle ukrivil v blagem nasmešku, ki je bi daleč od tega, da bi kazal kakršno koli neodobravanje. ''No, to bomo vsekakor še videli,'' je odvrnil na njene besede in se nekoliko presedel, glavo pa nagnil nekoliko na stran. ''Glede na to, od koga sem se lahko učil, mi res ne bi smelo biti pretežko,'' se je namuznil pomenljivo, ko jo je pogledal v oči. ''Po pravici povedano bi raje videl, da mi prestreliš možgane, kot pa da bi se kot kak degradiranec zopet moral vračati sem,'' je zamrmral, saj mu res ni bilo do tega, da bi se vrnil nazaj v New York po vsem tem, kar je tu še nameraval opraviti. Njene besede so ga zadele v živo in komajda je zadržal trzljaj živca nad očesom. Kako za vraga je lahko vedela kaj takega? Toda ne glede na vso jezo in ogroženost, ki jo je čutil v sebi, se je prisilil, da je igral hladnokrvnost, saj je bil to navsezadnje edini način, da Silver obvaruje pred Adriinimi morebitnimi idejami, ki bi lahko ogrozile njeno varnost in varnost njunega še nerojenega otroka. Leon je namreč vedel, da z neposredno grožnjo pri njej ne bo ničesar dosegel, zato je sklenil, da bo svojo jezo pri tem obrnil v drugo smer. ''Ne vem, od kje ti ti podatki, ampak nič ni rečeno, da bo pankrt moj,'' je odvrnil surovo. ''In kar sem mislil prej, je zgolj to, da ni moje dekle. In ne skrbi - nisem tako neumen, da bi ji šel pravit o sebi take stvari,'' je še dodal, saj je želel poudariti dejstvo, da Silver ni vedela ničesar. ''Tudi prav,'' se je lažno nasmehnil in vse papirje ter mape previdno vzel v roke. ''Je to vse, šefica?'' jo je zbadljivo povprašal in se že na pol pripravil, da vstane.

Adrienne je ves čas pogovora na obrazu počival lahen nasmešek, kakršnega imajo ljudje, ki imajo vse stvari pod nadzorom. Namuznila se je Leonovim odgovorom na vprašanja in pokimala. Znašel se je bolje kot je pričakovala, in imela je občutek, da je res našla pravo osebo za to delo - po tem pogovoru nekako ni več dvomila v Leona. Sicer res ni vedela, ali bo Silverin otrok njegov ali ne, a če je za delo pripravljen za seboj pustiti otroka, potem Ad ne bi mogla najti bolj primerne osebe za vodenje novo nastajajoče mafije na Floridi. Njegovo hladnokrvnost je pravzaprav občudovala. Sama tega ne bi bila sposobna, pa čeprav je bila kot ženska v drugačni vlogi. Vrnila se je v resničnost in pokimala.
"Odlično. Ne, to bo vse." je rekla ne meneč se za njegov ton glasu in obnašanje. Sama je bila delno kriva, da je bil ves čas ves našopirjen, kaj se bo potem oglašala... "Lepo se imej na Floridi in se slišiva. Pa če ti je prav ali ne." je dodala s širokim nasmeškom.

''Dobro,'' je odločno odvrnil in bil obenem zadovoljen, da je šel ta pogovor h koncu. Hladnokrvnost gor ali dol, v sebi je bil še vedno napet in vsekakor je potreboval nekaj časa zase in za dober razmislek o vsem skupaj. Počasi je vstal, z vsemi mapami v naročju in avtomobilskimi ključi že varno spravljenimi v žepu. Z namuznjenim nasmeškom se je spogledal z njo ob njenih poslovilnih besedah, nato pa zgolj pokimal in počasi pospravil stol na svoje mesto. Nekoliko zamišljeno se je zazrl nekam v smeri njenega telesnega stražarja, ki se je navidez še vedno ukvarjal s časopisom, nato pa se že napol obrnil, da bi odšel. ''Veš...'' je nenadoma dejal s skrivnostnim nasmeškom. ''Na nek način si mi postala celo všeč,'' je priznal, ko ji je namenil pomenljiv pogled. ''Ampak nikar si ne domišljaj preveč - še vedno imam svoj ponos,'' se je nato hahljaje namuznil, se obrnil in se počasnih korakov namenil proti izhodu. Preden pa ga je dosegel, je še zadnjič za trenutek postal in ji, ne da bi se pri tem ozrl nazaj, namenil še svoje zadnje besede: ''Pazi nase, Ad.'' Zatem si je zopet nadel svoja sončna očala, nato pa brez nadaljnjega odlašanja zakorakal skozi vrata slaščičarne, z namenom, da se čim hitreje vrne domov, kjer bo lahko o vsem skupaj dobro razmislil..

Ad se je zasmejala njegovim besedam. "To reče vsak, ki me zapušča, ja." je pokimala. Ni vedela, zakaj je tako, a bilo je dejstvo. No, pa saj je bilo za take, ki jih je bila Adrienne všeč, bolje tako. Manj razočaranja, ko se je izkazalo, kdo je Adria v resnici. V misli ji je šinil Riley, a se je hitro zbrala.
Ad mu je še zadnjič pokimala v pozdrav, potem pa počakala, da je izginil iz slaščičarne, preden je položila nekaj bankovcev na mizo, glasno zakašljala, da se je Joe dvignil in ošel iz kavarne pred njo, potem pa stopila v hladen večer še sama.

[zdej me pa lahko pokličeš. staten island ]

Nekega sončnega dopoldneva se je Jade odločila za sprehod po mestu. Čas je že bil, da spozna okolico in ugotovi kaj ji mesto ponuja. Čeprav je bil dan sončen, je seboj vzela tudi jopico. Hitro jo je začelo zebsti in ni nameravala prekiniti načrtov zaradi take banalnosti.
Po nekaj ulicah pa so se njeni načrti vseeno malo spremenili. Naletela je namreč na trgovine z oblačili. In to zelo izbranimi oblačili. Morala je priznati, da ji je tukajšna moda veliko bolj všeč kot londonska. Zato je zavila v prvo pa v drugo in še v tretjo... No tehnično si je še vedno ogledovala mesto, le veliko bolj podrobno kot je sprva nameravala in kmalu je bila oborožena z lepom številom vrečk.
Zadnjim nekaj trgovinam se je odpovedala, saj se ni hotela počutiti kot šerpa. Kot da nima tudi naslednji dan čas, da gre po nakupih. Že se je hotela obrniti proti domu, ko je na drugi strani ceste zagledala slaščičarno. "Kot nalašč," se je nasmehnila in noge so jo kar same ponesle proti čokoladni torti.
Zasedla je eno izmed zadnjih prostih miz in vrečke odložila na stole. "Košček čokoladne torte in limonado, prosim," je dobre volje naročila natakarici in se razgledala naokrog. Z zanimanjem je opazovala ljudi v kavarni, dokler je ni nekdo potrepljal po ramenu, da je od presenečenja poskočila.

((anyone? ))

Slonela je na mizi in srkala močno kavo. Vedno jo je pila brez mleka in nesladkano, grenkoba ji je bila všeč. Tortice s katerimi so se sladkali vsi okoli nje je niso prav nič privlačile, bila je popolnoma sita še od včerajšnje večerje v mestu. Nekaterih dogodkov se seveda ni spominjala, a zdaj je zagotovo že dve krepki uri sedela tukaj. Po naporni noči se ji je zdela kava in cigareta edini pravi začetek dneva. Skrivala se je za temnimi sončnimi očali, njeni lasje pa so bili speti v razmršeno figo. Uterujenost je spretno prikrivala. Do njenega hotela v katerem je stanovala ta teden, ko se je mudila v New Yorku ni bilo daleč in že počasi se je odpravljala. Topla postelja je bila zdaj zelo zaželjena. Poravnala je račun in dala natakarici nekaj napitnine. To bo njeno dobro delo za danes. Njene pete so glasno udarjale po tleh in počasi se je odmajala proti izhodu. Takrat je zagledala azijsko lepotico, ki je ne bi mogla nikoli zgrešiti. Eno izmed njenih tako zelo redkih ljudi prijateljic. Jade je bila posebna in Lucy je enostavno ni mogla prezirati. Vodila je najboljši klub daleč naokoli in sama ga je naravnost oboževala. Veselo je stopila porti njeni mizi. Dotaknila se je njenega ramena. " Jade, kako lepo te je videti.."Za spremembo tokrat ni lagala.

Ko je zagledala Lucy, si je Jade vidno oddahnila. Že od nekaj je bila rahlo paranoična, in če bi jo nekdo prijel za ramo ponoči na ulici, bi ga najprej pošpricala s solzilcem. Pa tudi, če bi šlo za staro gospo, ki bi potrebovala pomoč pri prečkanju ceste.
"Oh Lucy prosim ne straši me takole," je zavzdihnila, a na obrazu ji je počival nasmešek. Nemudoma je umaknila vrečke z enega stola. Pomignila je natakarici naj se primiga k mizi, saj prijateljice ni nameravala spustiti nikamor. Lucy je bila edina, ki je škrlatno kartico pokazala samo pri vhodu v klub, notri pa je ni več potrebovala. Gorje tistemu zaposlenemu, ki bi se spozabil in od nje zahteval plačilo.
"Kako si kaj? Ugibam pravilno, če rečem, da si imela kar dolgo noč?" se je nasmehnila. Koga s toliko energije, ki se je tako pristno zabaval celo noč, Jade še ni spoznala. To je bil tudi en izmed razlogov, da je je bila tako vesela v svojem klubu - njena energija je bila preprosto nalezljiva.
"Saj res, pozabila sem te vprašati," je nekoliko stišala glas, čeprav se ni nihče menil zanju. "Kaj pa se je zgodilo s tistim očarljivim temnolascem zadnjič? Povem ti, vse do pisarne sem videla kako so se mu bleščale oči ob pogledu nate."

Lucy je med smehom zasedla prazen stol ob mizi, s katerega je Jade ravnokar umaknila vrečke. Torej je nakupovala, zagotovo je kupila same izbrane reči. Jade zagotovo ni manjkalo ne denarja, ne stila. "Strašim?" je še vedno med smehom nadaljevala. "Sama si strašenja ljudi ne predstavljam takole.." Zavrnila je natakaričin list s sladicami in se obrnila k sogovornici. "Da, noč je bila naporna, moram priznati. Je res tako očitno? Pa ti, kako si ?" Komaj je čakala, da ji pove kaj novega o sebi in seveda o klubu. Sama je bila tam vedno pomembna gostja, saj Jade prav tako kot ona ni imela velikega spektra prijateljev. Vsaj tako je izgledalo. Lucy je preživela najboljše noči prav tam pri Jade in njenih ljudeh. Z omembo Alexa, vsaj zdelo se ji je, da mu je bilo tako ime se ji je na obraz spet prikraden nasmeh. " Saj veš, rada menjam igračke. Začel me je dolgočasiti. Prav nič posebnega ni bil. Žalostno." To je povedala precej zdolgočaseno in zagotovo zelo iskreno. Zanjo so bili vsi moški samo lupine, lepe lupine, a prazni. V sebi niso skrivali prav nič posebnega, nobene zgodbe. Morda so bili čisto vsi taki, morda je bila izbirčna. Morda pa je bilo narobe le to, da še vedno ni srečala pravega.

"Seveda si me ustrašila. Veš kako malo je manjkalo, da nisem začela kričati? Presenečenj, pa čeprav prijetnih, ne prenašam najbolje," se je nasmehnila Jade, potem pa vztrajala, da Lucy naroči vsaj kavo, če že noče torte. Kako se je nekdo lahko odrekel čokoladni torti ji sicer ni bilo jasno, ampak dobro.
"Pravzaprav si videti čisto spodobna, ampak dovolj dobro te poznam, da vem kdaj si imela dolgo noč. Pri meni pa nič novega. Končno sem se spravila na ogled mesta, ki pa se je seveda končal z nakupovanjem in torto," se je zasmejala. Čokolada je bila njena šibka točka in to so vedeli vsi, ki so jo poznali vsaj nekaj minut.
"Hja, redki so kaj posebnega," se je strinjala, potem pa se spomnila na sobotno zabavo. "Saj res, to soboto moraš priti v klub. Ženski večer je in najela sem kar nekaj spremljevalcev, oziroma igračk kot jim praviš. Dovoljene gor ali pa dol, ampak odločila sem se, da bo striptiz večer. Resnično imajo preveč izklesana telesca, da bi jih skrivali za oblačili." Tudi sama je na moške gledala kot na objekte namenjeni njeni zabavi. Za to je bila kriva njena zadnja ljubezenska zveza.
"Kakor koli, odločila sem se, da bodo nosili ovratne rutke različnih barv, ki jih bodo na koncu odvrgli. Po nastopu bo seveda vsak do konca večera pripadal damici, ki bo ujela njegovo rutico," je razložila svoj načrt za soboto. Verjetno bo morala kaj podobnega izvesti tudi za moški del članov, ampak to lahko počaka. Kaj moremo, bila je rahlo feministična.

Med smehljanjem je poslušala, kar ji je imela za povedati Jade. Počasi je postajala vedno bolj in bolj zaspana. "Sliši se zanimivo. Seveda pridem. Verjamem, da boš priskrbela same manekene. " Veselo se je zasmejala. "Pravzaprav, se mi zadnje čase dogajajo čudne stvari. Zdi se mi, da ves čas mislim na enega samega moškega. Misliš, da je z menoj kaj narobe?" Jade jo je dobro poznala in je prav tako- kot je to vedela sama- vedela, da to zanjo ni nekaj običajnega. Naredila je požirek kave in se počutila nekoliko bolj zbujeno. Nasmehnila se je. " Me bo že minilo, kaj pa ti? Še vedno žaluješ za propadlo zvezo. Jade, ljubica.." Nežno se je sklonila k njej. " Lepotica, kot ti lahko dobi kogarkoli. Jaz sem vedno tista druga, ki bežim od ljubezni. Ti znaš ljubiti in prav gotovo, boš nekoč ljubljena. To si zaslužiš." In zares si je to zaslužila. Sama pa vi vedela, kako bo prenesla, ko bo še nekdo v njeni bližini srečno zaljubljen. Počasi jo je vse to že ubijalo. Nekoč je dobila dober nasvet. Če začutiš, da do nekoga čutiš preveč, ga zapusti, preden on zapusti tebe. Tako se je ravnala, a čutila je, da bo kmalu popustila in sledilo bo grozno razočaranje. A dokler še lahko uživa..

"Samo na enega? In to istega?" je Jade nagubala čelo. "To pa je skrajno čudno... Čisto možno, da je nekaj narobe. Ali pa si slučajno zaljubljena?" Zadnjo besedeo je izrekla pridušeno in nekoliko čudno, kot da bi šlo za kletvico. Z njenega stališča tudi je šlo za kletvico ali pa še kaj hujšega.
Ko pa je Lucy začela govor o ljubezni, je odmahnila z roko. "Ne žalujem za propadlo zvezo, ampak se sekiram zaradi posledic zveze, ko je bila še uspešna. Takrat sem zaradi ljubezni zanemarila stvari, ki so bile in so še veliko pomembnejše in prisegla sem si, da tega ne bom storila nikoli več." Lucy ni vedela, da Jade krivi sebe za to, da je oče začel tako grdo ravnati z mamo. Ter da ga je zaradi tega zastrupila.
"Ampak dovolj o tem. Raje mi povej na koga misliš, da se odločim, če je sploh dovolj dober zate," se je zopet nasmehnila.

"Jade raje bom odšla. Nerada govorim o ljubezni, sploh tako zaspana. Hotel kliče... Obišči me kaj v Miamiju." Ni hotela govoriti, ni mogla in ni smela. Če bo o njem še preveč govorila, bo še huje. Morala ga bo pozabiti, a zakaj za vraga mu je pustila zapestnico. Ah, morda je ne bo iskal. "Oprosti.." Na mizo je položila nekaj bankovcev. Jade je imela rada, a nikomur ni pustila preblizu. "Adijo ljubica." Nežno jo je poljubila na lice in odlša. Po licu so ji spolezel solze. Zakaj je vedno bežala od prijateljstva in ljubezni. Pa saj je bilo bolje tako, rpinesla sta le kup razočaranj. Morala je biti sama. Nikogar si ni zaslužila, še najmanj koga tako ljubečega kot Jade.

Bilo je oblačno sredino dopoldne, ko si je Tyler vzel uro prostega časa za malico. Tako kot vsako sredo, tudi to ni imel namena malicati v restavraciji ampak se je v znani New Yorški kavarni dobil z najboljšim prijateljem Nathanom. Iz pisarne se je odpravil okoli enajstih. Ko je izstopil iz zgradbe si je nataknil sončna očala, saj ga je precej zoprna svetloba motila. Zapel si je suknjič, da mu kravata nebi plapolala v vetru. Še enkrat se je ozrl po ulici, nato pa z hitrimi koraki odkorakal proti centru. Nath je bil ena izmed redkih oseb, kaj je Ty pravzaprav po poklicu. Pomagata si že skozi ves čas njunega druženja, Nath je že večkrat zašil kakšno Tylerjevo rano, medtem ko Tyler poskrbi za kakšnega agresivnega ali motenega človeka, ki povzroča probleme Nathanu. Ura je bila približno deset čez enajst, ko je Ty odrinil vrata slaščičarne in jo nahitro prečesal s pogledom. Čudno. Ponavadi je Nath prišel že ob enajstih in čakal Tylerja, a tokrat ga ni bilo. Usedel sa je za prazno mizo in naročil kavo z mlekom in kos čokoladne torte. Vse skupaj je počasi postajalo čudno, ura je kazala že pet do pol dvanajstih, Natha pa še nikjer. Ni vedel, ali naj ga pokliče, ali preprosto počaka.

@Nathan(sori, moji začetki so res čudni :S)

Nathan je je zdolgočaseno popisal še enega izmed zadnjih papirjev. Ozrl se je na uro. Bila je pet do enajstnih. Danes bo očitno on zamudil na srečanje z najboljišim prijateljem. Razačarano je zavzdnihnil saj je bilo pred njem še lp kup papirjev. Ob spominu nanj se je nasmehnil. Res je imel srečo, da ga je poznal. Popisoval je še dalje. Ura je bila že dvajset čez enajst. Petindvajset minut popisovanja, je pomilil. To je bilo defenitivno najslabši del njegove službe. Vendar sedaj je na srečo končal, potem po odmoru je imel le še paciente. Vstal se je in vrgel zdravstveno srajico čez stol in oblekel jakno. ''Pridem čez pol ure'' je pomignil sestri ter odšel skozi vrata. Kolikor hitro je mogel je odšel do slaščičarne kjer sta bila zmenjena z Tyom. Ko je vstopil je videl, da ga že čaka. Prisedel je. ''Zamujam pač. Veliko dela z popiski je bilo'' mu je razložil ter naročil malico.

Tyler je že živčno segel po mobilcu, ko je pri vratih
zacingljal zvonček. Dvignil je pogled in kaj hitro ugotovil, da pred vrati
stoji Nathan. Bežno se je nasmehnil in ga kratko pozdravil. "Kje..."
je že začel, pa mu je Nath že postregel z odgovorom na še nepostavljeno
vprašanje. "Aha." je kratko odvrnil in se nasmehnil. Ty je z nasmehom na obrazu pomahal natakarici, naj pride pobrat naročilo. "Dober tek" mu je kratko zaželel,nato pa je počakal, da je Nath v miru pojedel, Tyler je imel prej pol ure časa da je pomalical, nato pa spregovoril "Veliko pacientov torej? Morda kakšen ki bi me zanimal? Saj veš čudne rane?" Ciljal je na sumljive paciente, ki bi vzbudili pozornost v Nathu. Govoril je prevido, saj ni želel, da bi se na daleč vedelo, kdo je agent FBI. Iz skodelice je spil še preostanek kave, nato pa z malce ostrejšim pogledom ošinil tipa, ki je kar nekaj časa buljil v Nathana in Tya. Počasi se je obrnil nazaj k Nathanu in mu predal besedo.

Christian je bil precej živčen, ko je nekaj minut pred sedmo zvečer čakal na April pred slaščičarno Dolce Vita na Manhattanu. Ni vedel, kaj se ga je prijelo, a verjetno je bilo krivo dejstvo, da že nekaj časa ni bil na zmenku. Poleg tega pa je bil prvič po dolgem času lahko tisto, kar je v resnici bil, ne pa da se je moral ves čas pretvarjati. To je bilo nekaj, česar se je najbolj bal - da April ne bo všeč to, kar bo videla. Biti zdravnik je eno, biti s športom obseden ločeni sramežljivec, ki niti tega ne ve, če ima res otroka ali ne pa je bilo nekaj povsem drugega.
Že najmanj stotič je ošinil zapestno uro, dovoz na parkirišče in svoje kljub mrazu potne dlani, ko je končno opazil avto, katerega je pričakoval. Bal se je že, da bo ostal sam, tako kot je on marsikdaj pustil premnogo dekle v prav tej slaščičarni ne da bi sporočil, da zmenek odpade, a so se njegove skrbi razblinile takoj ko je ugledal znano postavo.
"April," se je nasmehnil v pozdrav in odprl vrata slaščičarne, da je vstopila. Takoj za njo je vstopil še sam. S pogledom je poiskal prazno mizo in jo pokazal April. "Greva tjale?"

((sorry k me tok časa ni blo ))