Salsa Dance Club

@Aaron

Danes je bila tista noč. Noč, ko si je želela preproste zabave. Toda, kam? Preletela je svoj koledar, kjer so bili zapisani zanimivi dogodki in se ustavila ob zabavi z živo glasbo v plesnem klubu Salsa. No, ta klub ni bil eden od njenih najljubših, a je zadostovalo. Bila je prepričana, da si najde prijetno moško družbo, s katero se bo lahko sproščeno zabavala. Pred omaro se je ustavila in pobrskala po njej. Kratka srebrna oblekica, ki jo je kupil včeraj je kar klicala in še tiste prekrasne nove sandale bo lahko ponosila. Kritično se je premerila v ogledalu in si nanesla ličila. Izgledala je lepo, a kljub temu je na sebi našla še tisoč napak, s katerimi se zdaj ni želela obremenjevati. Avta si še vedno ni mogla privoščiti, zato je spet zdolgočaseno priklicala taksi. Taksije je po svoje oboževala, rada je imela, da jo vozijo drugi. A prav tako si je želela svoj avto, nekakšno zagotovilo o samostojnosti.

Klub je bil, kot je pričakovala nabito poln, ljudje so plesali in tudi sami si je želela plesa. Stopila je na plesišče in se prepustila glasbi. Vedela je, da ji ne bo treba iskati, slej kot prej, bo nek moški pristopil k njej. A se je vseeno ozirala naokoli. Mišičasta telesa so bila tako rekoč povsod in izbira je bila res velika. Njen pogled pa je pritegnila postava v neposredni bližini, stal je ob robu plesišča in zdel se ji je nekoliko znan. Morda ga je poznala iz klubov, a zagotovo se še nikoli zapletla z njim. Bil je postaven , zato se je primaknila nekoliko bližje. Ko je pogledal v njeno smer mu je podarila nasmeh.

Še ena izmed tistih ne preveč zanimivih noči, ki jo je Julia vsekakor nameravala izkoristiti. Cel dan je preživela v svoji pisarni, kjer se je posvečala tistemu najbolj dolgočasnemu delu, kar ga je bilo, zato je ob koncu dneva z veseljem pograbila svojo torbico in se odpravila domov.
V svojem stanovanju si je najprej privoščila kozarec vina, potem pa se odločila, da bo odšla ven. Bila je lepa, dokaj topla noč, kar je bilo pravo olajšanje po tistih nevihtah pred kratkim. Oblekla si je preproste, oprijete kavbojke bledo modre barve, zgoraj pa pulover s širokim izrezom. Na hitro si je počesala lase, čeprav je nad tem početjem že zdavnaj obupala, njeni kodri pa so ponavadi tako ali tako bili videti urejeno skodrani, za kar je bila Julia pravzaprav hvaležna. In na svoj izgled je bila že tako navajena, da je opazke kakšnih ljudi sploh niso prizadele ali ji prišle do živega. Je pač izgledala kot angelček v ženski podobi, a nihče se tega ni zares zavedal. Sicer pa so tako ali tako bili oni na slabšem.
Pograbila je svojo torbico, potem pa stekla iz stanovanja. Ni točno vedela kam naj bi se namenila, ampak naposled je pristala pred dokaj znanim klubom. Čeprav latinskoameriških plesov ni nikoli preveč marala, je odrinila vrata in vstopila v nabito poln klub. Na plesišču se je kar trlo plesalcev, veliko pa jih je bilo tudi ob mizah in pri šanku. Julia se je po hitrem premisleku odpravila v mizo, ki je bila postavljena v kotu in namenjena tistim, ki jim ni bilo do plesa. Ker je Julia sama sebe vsekakor prištevala med te, se je usedla in odložila torbico, potem pa se sproščeno ozrla po klubu. Takoj je pritegnila pozornost nekega natakarja. Ko je končno stal pred njeno mizo, mu je namenila enega izmed svojih očarljivih nasmeškov in naročila martini, ob tem pa mimogrede zavrnila nekega plesalca.
Ko je natakar odšel, se je naslonila na udoben stol in se nasmehnila. Pravzaprav je prav pogrešala kakšen večer, kot je bil ta. Miren, samoten in sproščujoč.

Tagged: Charlotte

Sproščeno je slonela ob šanku, medtem ko je čakala, da bo natakar končno dostavil njen martini. Bila je zadovoljna, da je našla bolj miren kotiček kluba, saj se je povsod kar trlo ljudi, ki jih je združila želja po plesu. Ali po čem drugem. Grdo je pogledala temnolasca, ki se je opotekal ob nje, potem pa se obrnila in opazila, da je dobila svoj martini. Naredila je nekaj požirkov, potem pa je njeno pozornost nenadoma pritegnila postava, ki je ravno vstopila v klub.
Ne preveč očitno je opazovala svetlolasko, ki se ji je zdela nenavadno znana, dokler je ni končno prešinilo, od kod jo pozna. To je bila vendar tista neumna… Ustavila je tok svojih misli in še nekoliko napela možgane da bi ugotovila, kako ji je že ime. Charlotte. Le kako bi lahko pozabila? Skupaj sta opravljali neko nalogo, le da je bila Charlotte prepričana, da je veliko bolj pametna kot Julia, ker naj bi ta že glede na svoj videz ne bila sposobna opraviti naloge. No, pravzaprav sta se od začetka naloge še razumeli. Ampak potem Charlotte ni bil preveč všeč Juliin načrt. Čeprav je ona, tako kot vedno, natančno premislila čisto vse. In kljub vsemu je morala Charlotte delati stvari po svoje. Kar je bilo slabo za obe, saj je naredila ravno tisto, kar ji je Julia izrecno naročila, da ne sme. In potem sta pristali v zaporu, kjer ji je Julia seveda povedala svoje. In kot vedno se je izkazalo, da je Charlotte pač sodila Julio po videzu. Svetli kodrčki, angelski obraz in modre oči. Namrščila se je, ker je bila tega dejansko že sita. Takrat ko je spoznala Charlotte, je imela že kar nekaj izkušenj za sabo in potem se je dekle odločilo, da bo preprosto naredilo stvari po svoje. To je bil še eden izmed razlogov, da je Julia veliko raje delala sama.
Dvignila je pogled in se soočila s Charlotte, ki se je namenila proti njej. Ob njenem pozdravu je privzdignila obrvi. »Charlotte.« Njen glas je bil leden, čeprav morda sploh ni bila tako jezna nanjo. Saj je že prebolela in navsezadnje je že za dosežek štela to, da je bila Charlotte tukaj. Od nje bi prej pričakovala, da je v kakšnem zaporu, vsaj glede na način, na katerega je opravljala njuno nalogo. Ampak ljudje se spreminjajo, le da Julia ni bila povsem prepričana, da to velja tudi za svetlolasko, ki jo je skoraj prestrašeno opazovala. Kar ni bilo čudno, če se je spomnila svojega izbruha v zaporu. Če je spomin ni varal, jo je ozmerjala s plehko punčko, ki se pretvarja da je močna ali nekaj podobnega. Saj se niti ni želela točno spomniti, ampak ob pogledu na Charlotte se je spomnila vsakega atoma jeze, ki ga je proizvedla zaradi nje.
Pozornost je spet preusmerila na svetlolasko in naredila požirek martinija. Njena brezbrižnost je po vsem sodeč presenetila Charlotte. »Mislila sem, da živiš v New Yorku.« V njenem glasu je bilo tudi nekaj začudenja, kot da bi jo želela vprašati kaj za vraga počne tukaj. Morda pa bi bil že čas, da ji odpusti. Čeprav v zaporu ni preveč uživala in je bila pripravljena staviti, da bi njen načrt deloval, če bi ga vsi upoštevali. A to je bilo zdaj daleč za njima, kajne?