Osvaldo International

Šele, ko je mlada ženska izstopila iz avtomobila je ugotovila, da sploh ne gre za Hope in Silver je osupnila ob dejstvu, da se je lahko tako močno zmotila, se je pa ob tem odločila, da ne bo več čakala na Hope, ker se ji je zdela vsaka minuta izgubljena. Mobilnik, ki ga je že pospravila v žep, je potegnila nazaj ven in v imeniku poiskala Hopino številko. Pritisnila je na gumb 'Kliči' in trikrat je pozvonilo, preden se je oglasil njen avtomatski odzivnik. ''Živjo. Peabody, Silver tukaj. Jaz se bom kar odpravila notri k Osvaldu in skušala čim več izvleči iz njega, ti pa se mi pridruži, ko boš lahko. Se vidiva,'' je preklopni mobilni telefon zložila nazaj in ga spustila v žep. Obhodila je avtomobil in se napotila do steklenih vrat. Skozi njih je videla, da ima na stolu pravkar stranko in oba sta bila videti precej zatopljena v klepet, kot je lahko videla po njuni mimiki obraza, in na srečo že pri koncu, kar je pomenilo, da bo lahko kmalu ona tista, s katero bo moral poklepetati Osvaldo, hote ali nehote.
Kartoteka, ki jo je že dopoldne dobila na mizo, je bila precej zajetna. Osvaldo je bil vsekakor že znani obraz FBI-aja, a tudi če je bil baraba in kriminalec, to ni spremenilo dejstva, da ga je nekdo okradel. Šlo je za kršitev zakona, kriminalec gor ali dol. Silver pa je predvsem zanimalo, kaj natančno se je zgodilo. Nekoliko neverjetno se ji je zdelo, da bi nekdo kar brez razloga vstopil v njegov salon in zahteval vsoto denarja iz blagajne. Bolj, ko je o tem razmišljala, bolj ji je v zavest prihajala misel, da je imel pri ropu res prste vmes Podzemlje. Silver je upala, da bo Osvaldo sodeloval in jima s Hope ne bo delal nepotrebnih preglavic.
Nad glavo ji je zazvončkljal zvonec in oznanil njen prihod. Dva para oči sta se obrnila v njeni smeri, sprva nejevoljno, ker ji ju prekinila, nato radovedno in na koncu v enem izmed njiju ni ničesar več opazila, druge pa se so veselile, ob pogledu na novo stranko. Prav nič vesel ne boš, ko boš izvedel, zakaj sem tu… je pomislila in pustila, da so se vrata sama od sebe zaprla za seboj. ''Dober dan,'' je oba vljudno pozdravila. ''Pozdravljeni gospodična. Samo do konca obrijem gospoda in se vam posvetim,'' se ji je debelušen starec prijazno smehljaj, maneč roke ob novi stranki. ''Krasno,'' je Silver odgovorila in se ta čas, ko je čakala, dobro ogledala celoten prostor. Ni ji bilo po volji, da je Osvaldo imel že nove stranke, ko bi se lahko vsaj malo zavedal, da bo s tem uničil vse morebitne dokaze, ki jih je storilec pustil tukaj. Ne da bi se premaknila z mesta, je z očmi drsela po bolj skromno opremljenim prostorom in si v glavi slikala sliko o njem.
Počakati je morala dobrih pet minut, da je Osvaldo dokončno uredil moškega na stolu in dokler le-ta ni zapustil prostora, je obsedela na stolu. ''Torej, kaj lahko storim za vas?'' jo je prijazno povprašal. ''Lahko mi postrežete z nekaj odgovori,'' je uradno odgovorila in se vzravnala, medtem pa ji je že roka zdrsnila v zadnji žep hlač, iz katerega je potegnila listnico z značko. ''Preiskovalka Peabody, Silver. FBI,'' se je predstavila in mu razprla listnico, da se je zlata značka zableščala. ''Predlagam, da zaprete ta salon za nekaj časa, ker se imava veliko za pogovoriti,'' je dodala in roka ji je že zdrsnila nazaj v žep. Osvaldo je v presenečenju čisto izbuljil oči, nato pa le hitro pokimal in obrnil tablico na vratih na Zaprto. Silver so se kotički ustnic le rahlo privzdignili navzgor, v zadovoljnem nasmešku, ker se je na srečo odločil sodelovati. Seveda je bila prepričana, da bo Osvaldo zanikal kakršnokoli povezavo s Podzemljem, kot je tudi že na sestanku povedala Sarah. Nič presenetljivega, strah ga je bilo za svojo zadnjo plat. Ni ju ušlo, da so se mu začele na čelu nabirati potne kapljice in da je z rokami grabil za hlačnice. Več kot očitno, da je nekaj prekrival. In ona ga sploh še ni začela spraševati. ''Mislim, da veste, zakaj sem tukaj, ne?'' je bolj po nepotrebnem vprašala in čakala na njegov odziv, on pa je le nemo obstal. ''Torej… Obveščeni smo bili, da se je tukaj zgodil rop. Mene pa zanima, kaj natančno se je zgodilo tukaj,'' je takoj prešla k stvari in z očmi zavrtala v njegove. Njenega ostrega pogleda ni dolgo vzdržal, saj je hitro odmaknil oči od njenih. ''Saj veste kaj se je zgodilo. Oropali so me! In mi grozili s pištolo!'' je ostareli moški kar naenkrat vzrojil, da ga je Silver le pogledala izpod čela. ''To je samo en del resnice, kajne gospod Osvaldo?'' Prestavila je težo telesa na drugo nogo in nagnila glavo, njene oči pa so ostro zrle vanj. ''Ne, to je vsa resnica,'' ji je trdil, a Silver je že lahko videla, da je začel mencati. Še on ni bil prepričan v verodostojnost svoje zgodbe, ne pa da bi bila še Silver. ''Mislim, da ni,'' je trdo odvrnila in s prsti rahlo pobobnala po stegnu, že značilna kretnja, ko je bila nejevoljna. ''To kar ste mi povedali je le en del različice, ki ste jo postavili, kot da je edina. Midva pa oba veva, da ni,'' je dalje pritiskala nanj in bila umaknjena na varni razdalji, da se ga lahko ubrani, če bi slučajno planil po njej. Kot je lahko izvedela, je bil Osvaldo precej šibkih živcev in se pod pritiskom nikoli ni znašel najbolje. Kot ji je bilo tudi znano, da je že velikokrat planil po policistih, a še za časa, ko je bil še član Podzemlja. Škarje so bile po njenem mnenju preveč na dosegu njegove roke, a bila je na preži z vsemi svojimi čutili. ''Hočem celotno pripoved, z vsemi podrobnostmi vred. To lahko opraviva tukaj ali pa na postaji,'' je trdo pristavila, ker je imela dovolj- mačke miši- igric.
Opazila je, da s svojimi vprašanji očitno ne bo prišla nikamor, zato se je odločila za spremembo taktike. ''No, pa začniva z nekoliko bolj preprostimi vprašanji,'' mu je hip zatem že rekla in prestavila težo iz ene noge na drugo. ''Torej… Mi lahko okvirno poveste, kdaj se je rop zgodil?'' ga je vprašala in z očmi zavrtala v njegove. ''Am, am… Včeraj, okrog desete dopoldne,'' se je popraskal po plešasti glavi. ''Je šlo za napadalca ali napadalko?'' je spet počasi vprašala in že videla, kako bo začel mencati in ni se zmotila. ''Ne spomnim se več dobro. Vse se je odvijalo tako hitro. In malo me že daje skleroza,'' je skomignil z rameni in Silver ni mogla drugega, kot samo razumevajoče prikimati, ker je morala biti previdna, če je hotela izvleči informacije iz njega. ''Verjetno sedaj že veste kolikšno vsoto vam je napadalec odnesel, kajne?'' je prijazno povprašala. ''Seveda vem! 1500 $,'' je Osvaldo ogorčeno izstrelil kot iz topa, sploh ne zavedajoč se, da si je sam namestil zanko okrog vratu, saj je povsem kontriral njegovi prejšnji izjavi, češ da ga že močno daje skleroza. Čeprav kadar je šlo za denar in če ti je bil ukraden, se je vsak zapolnil vsoto. In bil je preveč v afektu ogorčenosti, da bi sploh opazil, kaj je naredil. ''1500 $?'' je Silver v narejenem presenečenju ponovila za njim, in on ji je le še enkrat močno prikimal, da so se mu stresli še podbradki. ''Iz kje pa ste vzeli ves ta denar?'' ga je povsem brezbrižno vprašala. ''Ja, iz blagajne, iz kje pa naj bi ga!'' ji je nasršeno odgovoril in z očmi jezno bliskal proti njej. ''Gospod Osvaldo, pa se vam ne zdi, da je 1500 $ nekam veliko denarja, da bi ga hranili kar v blagajni? Sploh pa se mi ob tem poraja vprašanje od kje vam sploh toliko denarja? Ker kot sem videla, za striženje in britje ne zaračunate več kot 20$. To pomeni, da če bi imeli v celem dnevu 10 strank, bi zaslužili 200$. To pa sploh ni niti polovica od tistega, kar vam je bilo ukradeno. Meni pa res zanima od kje vam ves ta denar. Od kje toliko denarja, Osvaldo? In zakaj ste ga imeli kar v blagajni'' je spet začela pritiskati nanj, on pa je le ugotovil, da se je ujel v past. Na čelu so se mu pojavile potne srage in z levico je med prsti mečkal hlačnico. ''Sploh pa bi vsak pameten človek, ki bi imel brivnico v tem predelu mesta, denar pospravil na varno. Čeprav se mi zdi nenavadno, da bi se vas sploh kdo lotil okrasti. Vsak bi vedel, da po normalnih pogojih več kot 150 $ ne bi dobil.'' ''Zaslužil sem ga, kaj pa drugega! Ne kradem več!'' ji je zavpil v odgovor. ''No, Osvaldo, res ni nobenega razloga, da kričite. Še infarkt vas bo,'' ga je rahlo pobarala, saj je možakar postajal ves zaripel v obraz. ''Ste dobili nekaj tega denarja na roko? Ste se spet začeli ukvarjati z nečednimi posli, čeprav ste bili zadnjih nekaj let, kar vzoren državljan? Veste vse lahko preverim. Tudi nalog lahko dobim, da preverim vaše poslovne knjige,'' se je pobahala, čeprav v verodostojnost svojih besed ni bila povsem prepričana, a Osvaldo tega ni vedel, sploh pa je bil čisto preveč na koncu z živci, kako bi ji prekril očitna dejstva, da bi se ukvarjal še s tem, ali njene besede držijo ali ne. Preveč se je bal, da bi šla Silver res nekaj takega narediti. Silver pa je opazila, da roke stiska v pesti in bi že zdavnaj planil nanjo, če ga ne bi očitno zadrževala vsaj še tista majhen del samokontrole. Prav nič mu ni dišalo, da bi ga dala zapreti zaradi napada na uradno osebo, čeprav le za tistih ubogih 24ur.
Silver je vedela, da je le še vprašanja časa, kdaj se bo povsem vdal in ji povedal tisto, kar je od njega že na začetku zahtevala. ''Dobro vse bom povedal, ampak hočem popolno imuniteto,'' se je vdal in se ves skrušen sesedel na stol. ''Krasno. Zmenjeno,'' se je zadovoljno nasmehnila in tudi sama sedla na enega izmed stolov. ''No, pa začniva od začetka,'' je rekla in iz žepa potegnila dlančnik, da bi si vse potrebne informacije zapisala.

Silver se je z velikimi očmi zazrla vanj in za trenutek rahlo zamišljeno s prsti potapkala po dlančniku, kot da bi razmišljala o primernem vprašanju, ki mu bi ga zastavila. Če je dobro pomislila, bi najbolje iti spet od samega začetka. Tako bi si lahko ustvarila celo sliko in bi hitreje videla dejstva. Napredek je sicer že bil, da ji je Osvaldo sploh priznal, da ni bil povsem iskren. Mogoče ji res ni lagal, a to ni spremenilo tega, da jo je namerno slepil. Sicer pa ne, da bi Silver pričakovala kaj drugega. Tudi pri nadaljevanju zaslišanja bo morala biti previdna, da je ne bo speljal na led in ji dal napačne podatke. Tudi, če se je vdal, to še ni pomenilo, da sedaj ne bo povzročal težav. Navsezadnje je bil že stari znanec policije in FBI. Mogoče se res ni več ukvarjal s tem, a Silver ni dvomila, da ji bo začel nagajati takoj, ko bo lahko. To mu je prav zagotovo šlo odlično od rok. Razen seveda, če se je dovolj prestrašil, da bi se spravila nanj in da mu je s tem prepodila vse mogoče neumnosti ven iz glave. Upala je na slednje. Ob tem pa se spomnila, da njene partnerke Hope še vedno od nikoder ni, kar se ji je zdelo nekoliko nenavadno, a se v tem hipu res ni nameravala ukvarjati še s tem. Silver je do sedaj sicer šlo kar dobro, a ničesar ne bi imela proti, če bi bila tudi Hope poleg. Več glav, več ve, ne?
''Torej gospod Osvaldo…'' je začela in dvignila pogled v njegovi smeri. Lahko je opazila, da je že začenjal postajati nekoliko nervozen in Silver si sedaj ni več mogla dovoliti ga spraviti ob živce. Tako gotovo ne bo izvedela absolutno ničesar. ''Mislim, da bi bilo najbolje, če začneva od samega začetka. Se strinjate?'' je bolj ali manj po nepotrebnem vprašanla, saj njegovega strinjanja res ni potrebovala, a hotela mu je dala občutek nekakšnega spoštovanja, da bo pridobil na samozavesti in ji ne bo povzročal povsem nepotrebnih težav. Osvaldo ji je samo prikimal in glede na to, da je med prsti mečkal hlačnico, je sklepala, da je nervozen. ''Dobro. Potem pa kar začniva z dnem, ko so vas okradli. Ga lahko na kratko opišete? Seveda do prihoda roparja?'' ga je vprašala in si sproti zapisovala še vprašanja. Osvaldo je spet prikimal in opazila je, da so se mu na čelu, v razmišljanju, izrisale gube. Z vprašanjem mu je hotela za nekaj kratkih minut pozornost preusmeriti na nekaj drugega in ne ravno na rop. Morala mu je steči beseda, da ji bo kasneje lahko lažje povedal tisto, kar bo vprašala. ''No, vstal sem kot ponavadi, to je bilo okrog šeste ure. Ko si enkrat star in betežen težko ravno poležavaš nekam pozno v dopoldne,'' je pojasnil in skomignil z ramenom, češ tako je sedaj življenje. ''No, potem sem se umil, spil kavo in prebral jutranji časopis. Ura je bila okrog sedmih, ko sem zapustil svoje stanovanje in se napotil sem, v svoj salon. In moral bi pogledati v knjigo kdaj je prišla prva stranka, ne spomnim se natančno,'' je zamomljal in se popraskal po zatilju. Silver je vse natančno poslušala, čeprav ni šlo za neke podatke, ki bi ji bili lahko kaj v pomoč. A kdo bi vedel? Tudi med navadnim opisovanjem dneva si lahko kdaj kasneje potem naletel na nekaj, kar ti je prišlo v pomoč. In Silver ni hotela izpustiti priložnosti. Pri svojih zasliševanjih se je vedno potrudila, da je bila temeljita. ''Okrog katere ure ste rekli, da so vas oropali?'' ga je spet povprašala, saj je hotela potrditi njegove sedanje besedami s prejšnjimi, ko ni bil tako skuliran. Predvsem pa je hotela preveriti kolikšna je ta njegova 'skleroza'. ''Mislim, da sem rekel, da je bilo okrog desete ali enajste ure. Nekje sredi dopoldneva,'' je odgovoril in sledil je dolg zavzdih, za katerega je Silver dobro vedela kaj pomeni. Približala sta se sporni temi. ''Bi mi lahko opisali napadalca oziroma napadalko?'' mu je postavila naslednje vprašanje in se v pričakovanju na njegov odgovor zazrla vanj. ''Am, am… Ne vem,'' je zastokal in trdno stisnil ustnice. Takoj je ugotovila, da bo morala uporabiti drugačen pristop. Za nič na svetu ni smela zmesti Osvalda. Vstala je, se vzravnala in se postavila nasproti njega. ''Malo pobrskajte po spominu gospod Osvaldo. Je bil napadalec višji ali manjši od mene?'' je vprašala in mu nakazala, naj si dobro ogleda njeno višino. Mogoče ji ta dolgotrajen način zaslišanja ni bil povsem po volji, a iz njega je morala izbezati informacije.
Osvaldo je priprl oči in si jo dobro ogledal. Malo je pomišljal preden ji je odgovoril. ''Mislim, da je bila nekoliko manjša od vas,'' je nato priznal in sploh ni opazil, da ji je ob tem izdal tudi spol roparja. Šlo je za žensko. In Silver se je ob tem rahlo nasmehnila. Ni imela časa za zmagoslavje. Osvaldu pa ni z ničemer pokazala, da je opazila njegovo napako, če je temu sploh tako rekla in tudi nič ni bilo videti, da bi se je jo on zavedel. ''Vam je mogoče še kaj posebno padlo v oči?''
S palcem in kazalcem se je pogladil po bradi in se zastrmel nekam v Silver ali pa mimo nje, ni mogla povsem določiti usmeritve njegovega pogledala in na kaj se je fiksiral. ''Njeni lasje!'' je kar iz ničega vzkliknil, da ga je Silver malo v začudenju pogledala. ''Potrebni so bili striženja,'' je še vedno ves v afektu dodal in ona je samo zmajala z glavo, saj s tem si pa res ni mogla prav nič pomagati. ''Pojdiva raje sedaj do samega ropa. Je imelo dekle kaj posebnega na sebi, ko je vstopila? Kakšne rokavice ali pa kaj podobnega?''
''Rokavice? V tem letnem času? Seveda ne. Nihče ni tako nor, da bi jih nosil,'' ji je zatrdil in jo malo zgrožen pogledal, kako lahko pomisli na nekaj takega. Silver pa se je samo sama pri sebi namuznila in se spraševala, če je Osvaldo že res pozabil na vse trike. ''Dobro, potem. Se je mogoče česa dotikala?'' je postavila naslednje vprašanje in mu še vedno stala nasproti. Ni se živčno premikala, ker ga ni hotela zmesti. Vse bi samo splavalo po vodi. ''Hmmm…. Ne ničesar. Najbrž vrat, ko je vstopila,'' je skomignil in ona pa je spet samo prikimala in si zapisala.
Poklicati je morala Liselotte in jo poslati sem, da bo preverila, če je ostalo kaj prstnih odtisov. Sicer je v to več kot dvomila, a poskusiti spet ni bilo greh. Prekrižala je roke na prsih in s prsti pobobnala po nadlahti.
Premišljevala je, kako zastaviti naslednje vprašanje, ker je bila prepričana, da se bo stvar spet zakomplicirala in ji Osvaldo ne bo hotel odgovoriti in no, ni se zmotila.

''Zakaj pa je okradla ravno vas? In zakaj ravno 1500 $'' jo je Osvaldo ob postavljenem vprašanju že jezno pogledal, žila na vratu mu je spet začela utripati. Vsekakor se bodo spet pojavile težave je Silver pomislila in vprašujoče privzdignila obrv, ko je še kar besno stiskal ustnice skupaj, kot bi se bal, kaj bi lahko prišlo skozi njih. Osvaldo očitno še vedno ni dojel, da mora pač Silver zbrati vse podatke, da bo lahko sploh se lotila primera in ga tudi rešila. ''No, Osvaldo, kaj je sedaj? Se boste spet sklicevali na svojo sklerozo, češ da se sploh ne spomnite, zakaj točno so vas okradli? Dajte no,… se vam ne zdi, da sva že prav super sodelovala skupaj, sedaj boste pa vse to spet uničili? Je imelo potem tisto prej sploh kakšen smisel?'' je drezala vanj, ga dražila, izzivala. Dala mu je vedeti, da igrice pri njej ne bodo več vžgale in da lahko kar pozabi na kakšno sprenevedanje. In tudi njej je počasi že začelo zmanjkovati potrpljenja, da se je morala ukvarjati z njim dlje, kot je bilo potrebno. Dala mu je vedeti, da mu ne bo niti malo verjela, če se bo začel sklicevati na svojo pozabljivost, za katero je že dokazal, da niti ne trpi zanjo. Toliko kot kdorkoli drug, nič več in nič manj. Prekrižala je roke na prsih in svoj neizprosen pogled uprla vanj. Ustnice so bile stisnjene v tanko črto in niso sporočale nič dobrega, če se bo spet začel upirati. ''Pustite me že enkrat na miru! Vse sem vam povedal kar vem!'' je zavpil nad njo, da ga je Silver samo malo postrani pogledala, rekla pa ni nič. ''Kaj bi še radi!?'' je njegov glas ostajal na visoki jakosti in postajal že malo živčen, ko je Silver še vedno nemo vztrajala. Postavila mu je vprašanje in nič drugega ni zahtevala kot preprost odgovor. Kaj je bilo tu tako težkega za razumeti? In, ker se je Osvaldo že zdavnaj dokazal, da ima nekaj soli v glavi in še zdaleč ni neumen, bi moral to brez težav razumeti. ''Dobro veste kaj sem vas vprašala in vprašanja ne mislim postavljati še enkrat,'' je trdo zaključila in ga neusmiljeno pogledala. ''Naprej lahko nadaljujeva brez težav tudi na postaji. Res mislite, da mi ne bo uspelo ugotoviti, kdo stoji za vsem tem? Sploh pa si s svojim molčanjem delate škodo samo sebi. Obljubila sem vam popolno imuniteto, ampak vi ste mi obljubili, da mi boste dali vse odgovore, ki jih bom zahtevala. Sedaj očitno nameravate prekršiti to obljubo, zato ne vidim nič hudega v tem, če tudi jaz ne izpolnim del svojega dogovora. Imunitete ne bo, če mi ne boste odgovorili. Razumete to?'' je stisnila oči v tanko režo in se ob tem delala povsem brezbrižno. Dobila bo svoje odgovore, tu ali kasneje na postaji. Njej je bil sicer ljubši prvi način, a če Osvaldo ne bo hotel sedaj sodelovati, bo kasneje z velikim veseljem. Če se samo malo vrže v poizvedovanje in brskanje, in ugotovi, da je njegova brivnica narejena na umazanem denarju, ali pa da ne plačuje davkov, se bo vse skupaj precej zapletlo in res mu bo nekoliko trda predla. Potem bo pa lahko zapel kot ptiček na veji. ''No, kaj je zdaj? Ste se že odločili?'' ga je spet podrezala in lahko je videla, da se počasi le vdaja v usodo, kar je bil dober znak. ''Dobro no!'' je bil njegov glas še vedno kričeč, ko se je spet oglasil, a Silver je bilo povsem vseeno, če je vpil nad njo. Lahko je to prenesla, saj bo v zameno dobila koristne informacije. ''Ko sem bil še član Podzemlja, sem ukradel 1500 $. In sedaj je neko dekle, ki naj bi bila njihova pripadnica prišla izterjati ta njihov denar,'' je skoraj neslišno odgovoril, kot bi se bal, da bi ga lahko poleg Silver še kdo slišal. ''Samo 1500$? Čudi me, da niso terjali tudi obresti za svoj denar,'' je odvrnila in si medtem spet vse ponovno zapisala. ''Vidite, da ni bilo tako težko,'' ga je rahlo pobarala in pospravila dlančnik in iz zadnjega žepa izbrskala svoj mobilni telefon. Odtipkala je nekaj številk in telefon prislonila k ušesu.''Živjo, Liselotte; Peabody, Silver tu. Prosila bi te, če lahko prideš v Bronx, v Osvaldo International in pobereš nekaj prstnih odtisov iz vrat. Naj te že vnaprej opozorim, da verjetno ne boš našla nič pametnega, a vsaj poskusili bomo. Rezultate prosim potem pošlji k Amelie v laboratorij, ki naj primerja, če se odtisi že ujemajo s kom iz datotek. Prosim naroči ji, da naj mi rezultate pošlje v pisarno. Hvala, se vidimo,'' je Liselotte pustila glasovno pošto in upala, da bo čim prej tudi prišla sem in poskušala najti kaj pametnega. ''Osvaldo, predlagam vam, da za naslednjih nekaj ur zaprete salon, da bodo lahko tehniki opravili svoje delo. In niti pomislite ne na to, da bi mi ugovarjali,'' je dodala, ko je v protestu že odprl usta, da bi ji ugovarjal, a jih je naslednji hip že jezno zaprl nazaj. Silver pa je medtem klicala že drugo agentko, ki bi prišla sem in z Osvaldovo pomočjo bi narisali skico napadalke. ''Živjo Nikki, tu Peabody, Silver,'' se je že povsem ustaljeno predstavila. ''V Bronxu se je zgodil rop in lastnik se nekoliko spominja napadalke. Še danes se prosim oglasi pri njemu, v Osvaldo Intenational in naredita skico napadalkinega obraza. O njej do sedaj vemo le to, da je rdečelasa in ima okoli 165cm, in po oškodovančevih besedah naj bi bila članica Podzemlja. Mogoče jo že imamo v bazi podatkov. Skico mi potem prosim pošlji po faksu v pisarno. Hvala in se vidimo,'' se je poslovila in spravila telefon nazaj v žep. ''Torej, kot ste slišali, se bodo v naslednjih nekaj urah pri vas oglasili iz FBI, zato si raje niti ne privoščite, da vas ne bi bilo tu. Pričakujem, da boste sodelovali do konca, tako kot se za gre,'' mu je razlagala in se napotila k stolu po svoje stvari, ki jih prej pustila tam. Nič več je ni zadrževalo tu, izvedela je vse kar je morala, da bo lahko poiskala napadalko. Mogoče Osvaldo res ni bil poštene sorte in si je sedaj Podzemlje samo povrnilo svoj denar, ki jim je bil ukraden, to ni spremenilo dejstva, da so Osvalda ropali, mu grozili s pištolo in denar, ki je bil ukraden, je bil tudi tako ali tako umazan.
''Hvala za sodelovanje, sva kar lepo sodelovala, kaj?'' so se ji ustnice ukrivile v namuznjen nasmešek, ko ji je v odgovor samo jezno nekaj zarenčal. ''Torej nasvidenje Osvaldo. V vaše in moje dobro upam, da se ne srečava več,'' je dodala preden je zapustila salon in prepričana je bila, da se je star možak še kako strinjal z njo. Zvonček nad vrati je zacingljal, ko je stopila na plano in olajšano je vzdihnila nekaj svežega zraka v pljuča, saj je bilo v salonu prav zatohlo. Napotila se je do svojega avtomobila, ga odklenila in sedla za volan. Vžgala je motor in se odpeljala nazaj v službo, kjer jo je čakalo še precej veliko dela.