Leon's place

Dan se je že prevesil v večer, ko se je Leon v svojem osebnem avtomobilu, katerega mu je priskrbela ravno Ad, ki je sedaj zasedala mesto na sovoznikovem sedežu, pripeljal na dovoz svoje nove obalne hiše. Kot ponavadi semkaj ni zahajal obkrožen s svojimi ljudmi, ker se mu to zaradi same precej oddaljene lokacije, nekje bogu za hrbtom, to niti ni zdelo potrebno. Poleg tega pa je bil to neke vrste sveti kotiček, kjer je svojo privatnost le redko mešal s poslom. Pa še ta privatnost so bile zgolj njegove misli in njegova osamljenost. ''Voila. To je to,'' je z nasmehom naznanil, ko sta prispela, ugasnil motor in odprl vrata, da bi izstopil. ''Ni ravno taka graščina, kot je tvoja vila, ampak saj veš... vreme, plaža,'' je dejal veselo, zaloputnil vrata za seboj in se sprehodil k prtljažniku, da bi od tam vzel Adriino prtljago. ''Kar izvoli. Razglej se,'' ji je pomignil, ko je poprijel za kovček in zaprl prtljažnik, nato pa se z njim v roki napotil proti vhodu v leseno hišo, ki pa jo je sam imel že za neke vrste vilo. Odklenil je vrata in jih na stežaj odprl, nato pa zakorakal v prostor, ki je še vedno nekoliko dišal po svežem lesu. ''Upam, da znaš ceniti dejstvo, da si prva ženska, ki je kdajkoli prestopila ta prag,'' je oznanil, ko je odložil njene stvari nekam na hodnik in se namuznjeno ozrl za njo.

((Ad? ))

[uau! tle je pa tko lepo da en cajt nam šla Xd]

Ad je ves čas vožnje tiho strmela skozi okno in občudovala svetlo okolico, ki ji je počasi že najedala. Navajena je bila večnega betona in bližajočega se snega, ki ga je vsako leto precej pogrešala, a njene španske korenine so vseeno vsaj malo uživale ob toploti in soncu, pogledu na svetlo sinje modro morje in na neskončne količine peska. Ko sta se ustavila, je za Leonom zlezla iz avta in snela sončna očala.
"Uau. S čim pa plačuješ svoje zaposlene?" se je zasmejala, ko si je dodobra ogledala vilo in sledila Leonu v hišo. Ob njegovi opazki se je zasmejala - njene ustne mišice so se počasi le navajale na to potezo, potem pa je zmajala.
"Stalno me presenečaš, Leon." je rekla in odložila torbico na kavč, stopila do izhoda na teraso ter stopila ven na vroče sonce. Razgled je bil res fenomenalen, a Ad bi v roku enega meseca ali še manj hotela pogled na gore, česar pa Florida ni imela prav veliko.
"Ok, najprej bi šla pod tuš, če se da, potem pa bolje zate, da imaš kaj tekile." je rekla, ko je stopila nazaj noter.

((xD we'll see ))

''Z žetoni od rulete,'' je sarkastično odvrnil na njeno pripombo, a se hip zatem že zasmejal, kot da bi šlo zgolj za šalo. ''In ti si mislila, da ne bo nič iz mene,'' je zmajal z glavo ob njeni trditvi, pri tem pa jo spremljal s pogledom, ko je zakorakala na teraso. In ob tem si ni mogel kaj, da ne bi svojega pogleda na njeni postavi zadržal nekoliko dlje, kot je bil v odnosu do nje sicer navajen. Kajti to je bila postava ženske na njegovem domu, čemur po pravici povedano že lep čas ni bil priča, zaradi česar se je na nek način počutil tudi malce čudno. Ta kraj je namreč pomenil samoto, katero pa je Adriin prihod napolnil z nečim povsem novim in drugačnim. ''Seveda, ni problema,'' se je hitro zbral, ko se je Ad namenila nazaj v notranjost, in malce zbegano odvrnil svoj pogled nekam proti drugemu koncu prostora. ''Tamle dol pa na levo,'' ji je pokazal z roko. ''Ti bom medtem stvari odnesel v sobo za goste. Ki ti bo - mimogrede - zagotovo všeč,'' se je še malce pošalil, potem ko se je ponudil, da bo poskrbel za njeno namestitev.

[dokler me boš u rit zjau bom tm ]

Ad se je namuznila njegovemu odgovoru in zmajala z glavo, potem pa pokimala. "Ja, res sem to mislila, ker je bilo več kot očitno, da mene ne poslušaš." je skomignila v opravičilo za svoje prvotne ocene glede tega, kakšen je. "No, karkoli oziroma kdorkoli te je že zresnil, bi moral dobiti Nobelovo." je pokimala resno, a si ni mogla pomagati, da ne bi za hip trznila s kotički ustnic, potem pa prikimala.
"Ok, super." je rekla in stopila, kamor je pokazal. "In ni se treba ravno pretegnit zame, Leon. Tako pomembna oseba pa spet nisem." je skomignila in za seboj zaprla vrata kopalnice. Kmalu se je zaslišala tekoča voda, ko je Ad odprla pipo z modrim krogcem in stopila pod hladno prho, ki ji je malo zbistrila misli.

[mau je kratko ampak nimam idej. zdej se bo šele zares začel ^^]

((rofl xD))

''Saj..kdo je pa rekel, da te sedaj?'' se jo je drznil malce podražiti in tako pokazati še nekaj tistega starega Leona, ki ni odobraval Adriine avtoritete. ''Mogoče,'' je zamišljeno zamrmral, ko je pomislil na to, da pravzaprav ni bila oseba tista, ki ga je zresnila.. prej razplet dogodkov. Ki pa so bili, kakršni so pač bili... ''Se vedno tako braniš, ko te moški poskuša razvajati?'' ji je hitro navrgel, preden je izginila za vrati kopalnice, nato pa sam pri sebi zmajal z glavo. ''Ženske,'' si je zamrmral in se sprehodil do kavča, kjer je Ad malo prej odložila svojo torbico. Sklonil se je, da bi jo pobral, a nesreča ali pa naključje je hotelo, da je bil pri tem precej neroden in povzročil, da se je njena vsebina med dvigom napol raztresla po ležišču. ''Super..'' je jezno zamrmral, ko si je naredil samo še več dela in se hitro lotil pospravljanja. Pri tem pa si ni mogel kaj, da mu ne bi v oko stopila rjava mapa, ki je molela iz torbe in katere mu Ad prav gotovo še ni pokazala. Še več podatkov? je podvomil sam pri sebi in se avtomatsko ozrl preko rame v smeri proti kopalnici, od koder je prihajal zvok tekoče vode, nato pa svojo pozornost spet namenil mapi, ki je bila sedaj že v njegovih rokah. Za trenutek je še okleval, ali bi si drznil pokukati vanjo, saj mu navsezadnje ni bilo v navadi, da bi tako vohunil za svojimi nadrejenimi, a nekaj ga je naposled le premamilo v to, da je počasi odprl mapo...in nemo obstrmel. Silver... Slike, papirji, zapiski... njeno ime je bilo vse povsod in se je kakor iztreljena puščica zapičilo naravnost v njegovo srce. ''Kaj za..?'' je napol v šoku in napol ogorčeno uspel sam pri sebi izdaviti, ko so se njegovi tresoči prsti lotili hitrega brskanja po papirjih, medtem ko so njegove misli poskušale dojeti, kaj je pravzaprav odkril. Leon pa ni vedel, kaj ga je zadelo huje - to, da je na slikah spet videl njen obraz; to, da jo je Ad za njegovim hrbtom še vedno nadzorovala ali pa to, da se je Silver po zapisanih podatkih prav tisti trenutek zadrževala tu, v Miamiju, nastanjena v hotelu Ocean View, le nekaj kilometrov proč od njega...tako zelo blizu, da bi lahko bos pretekel razdaljo, če bi hotel do nje...
Minilo je nekaj dolgih minut, preden je zvok tekoče vode končno le utihnil, česar pa Leon ni bil sposoben uspešno registrirati. Samo stal je tam na koncu terase, obsijan s sončnim zahodom in naslonjen na lesen steber, z mapo v eni roki in sliko Silver v drugi, s pogledom, v katerem ni bilo moč razbrati enostavnega čustva, zazrt v njen obraz...
''Si mi nameravala povedati?'' je s težkim glasom, v katerem je bilo zaznati sledi očitanja, spregovoril, ko je nekje daleč za svojim hrbtom zaslišal tihe stopinje, in dvignil roko z mapo v zrak, da je lahko Ad brez težav videla, kaj je imel v mislih.

Hladna voda je bila zanjo kot poživilo in nenadoma se je spet počutila polna življenja. Zaprla je pipo in stopila izpod tuša na topla lesena tla. Zavila se je v kopalni plašč, ki jo je čakal na robu umivalnika in si lase zavila v brisačo, ki je bila pod plaščem, preden je stopila iz koplanice. Že je hotela do svoje nove sobe, ko se je spomnila, da niti ne ve, kje je. Odpravila se je nazaj proti dnevni sobi ne da bi pomislila, da je dejansko le v kopalnem plaču, in na robu jezika je že imela Leonovo ime, da ga vpraša, kje je soba za goste, ko je opazila njegovo postavo ob izhodu na teraso in rjavo mapo v njegovih rokah. Rahlo namrščena je ošinila kavč in opazila nekaj svojih reči raztresenih po njem. Takoj je vedela, da to ni Rileyjeva mapa ampak tista druga, o kateri se je Adria sama s sabo prerekala, ali naj jo pokaže Leonu ali ne. Ugriznila se je v spodnjo ustnico in zavzdihnila.
"Ne vem..." je počasi le izdavila. "Po eni strani to ni moja stvar... Ampak..." je začela. "Tukaj je, Leon. V Miamiju. In mogoče je tukaj zato, da pomaga Giggsu..." je začela in se sesedla na kavč. "Žal mi je, ampak... Ni mi vseeno, Leon." je rekla tiho, z rokama pa si je zakrila obraz. NI vedela, kako naj opraviči svoja dejanja, za katera mu je pred več kot tednom obljubila, da jih ne bo storila.
"Poglej... Jaz ne zaupam nikomur, dokaz za to pa je moj položaj. In Silver nima nobenih možnosti, da bi bila kdaj na seznamu potencialnih ljudi, ki bi jim mogoče kdaj lahko zaupala. Za razliko od tebe. Zato sem jo preverila. In enkrat mi boš za to še hvaležen." je spet divgnila pogled k leonovi negibni postavi in odvila brisačo, ki jo je imela na glavi, da so njeni svetli kodri prosto padli na ramena.

Leon še vedno ni mogel verjeti. Bila je tu, tako blizu… In ker je vse izvedel tako iznenada, ni mogel niti razmišljati o tem, kaj jo je prineslo na Florido. Je iskala njega? Četudi jo je naprosil, naj ne hodi za njim? Svoj pogled, ki se je ob Adriinem glasu očitno pomračil, je s Silverine slike nemo dvignil nekam proti žarečemu horizontu, kjer je velika ognjena krogla pravkar tonila v teman ocean. In on se je tako trudil, vsak prekleti dan, da bi jo pozabil. Sedaj pa je bil dobesedno preplavljen z vsemi temi novicami in kupi njenih slik, ki so ga opominjale na to, da je morda tistega dne storil napako, ko se jo je odločil zapustiti. ''Ne, tega ne bi storila. Ne bi se obrnila proti meni,'' je skozi stisnjene ustnice zamrmral in svoj pogled, zaslepljen od sonca spet uprl v Silverino sliko, ki pa je sedaj zaradi črnih pik pred svojimi očmi ni mogel več najbolje videti. ''Ne bi..'' je še enkrat zamrmral, tokrat bolj sebi kot njej, in v dolgo zadrževani jezi stisnil pest, v kateri je držal njeno sliko, in jo neusmiljeno zmečkal. Toda kaj če je Ad imela prav..? Kaj če…''Nisi je preverila, ampak nadzorovala! In očitno jo še vedno!'' je Leon pustil, da so popustile vse dotedanje zavore, ko se je s hitrim zasukom obrnil nazaj proti Adrii. ''Povedal sem ti, da Silver ne ve ničesar! Toda ti mi še kar ne moreš zaupati, kajne?'' je sedaj postal še bolj obtožujoč in prav malo mu je bilo mar za to, če je sedaj povsem uničil svojo krinko brezbrižnosti in hladnokrvnosti v odnosu do Silver. ''Ali pa bi mi vsaj povedala, kaj nameravaš. Namesto, da potem takole izvem,'' je še dodal in zamahnil z rokama, potem pa prhnil in v nejeveri nad nastalo situacijo samo še zmajal z glavo. ''Mah k vragu z vsem skupaj,'' je nato razdraženo zamrmral, mapo pa skupaj z zmečkano sliko jezno zabrisal nekam na drugo stran terase, da so se papirji razleteli na vse strani. Za trenutek je sklonil glavo in si z dlanema pokril obraz, nato pa se z nekaj komaj razločnimi kletvicami spustil navzdol po stopnicah, ki so vodile z lesene terase, in zakorakal v še vedno topel pesek, odločno, kakor da bi imel namen nemudoma nekam oditi.

((stop me ^^))

[bom slekla plašč ]

Ad se je komaj zadrževala, da ga ni ozmerjala, kako prekleto zaupljiv je. Ravno mu je razlagala o vsem dreku, ki ga je sama imela z Rileyjem - kaj je bilo pri FBI agentih tako različnega? Nič. Če so te še tako ljubili, so te zaprli 'ker je to dobro za kriminalce'.
Vstala je, ko se ji je približal, njeno telo se je napelo, roke pa je spodvila na prsih, da se ne bi spozabila in naredila kakšne napačne poteze. "Oh, hudiča, Leon! To delam zate in za tvojo prekleto rit, da boš vedel, če ti je kdo za petami še preden dobiš kroglo med oči ali pa te zaprejo! In ni za kaj!" mu ni ostala dolžna. Mu ni ravno povedala, da ne zaupa nikomur. Kdo je bil on, da bi bil izjema?
Sumničavo ga je gledala. "Če je bila ona res samo brezbrižna afera, se nekam hudo razburjaš." je navrgla nevarno opazko in čakala, da jo najmanj udari, a še preden je uspela dojeti, kaj se dogaja, je bil že zunaj.
"Leon! Oh, hudiča!" stekla je za njim, bosa in samo v kopalnem plaču. Preskočila je zadnje tri stopnice, pristala v mehkem pesku in stekla za temnolascem. "Leon! Počakaj!" Končno ga je dohitela, ga divje pograbila za roko, da se je obrnil na mestu, in ne da bi ga spustila, se je malce zadihano ustavila. V nogi ji je kljuvalo, a je bolečnio za hip odmislila. "Leon, ne moreš... poglej me, prosim!" je zanergala, očitno vznejevoljena nad njegovim neracionalnim obnašanjem. "Leon! Poglej. žal mi je, da ti nisem takoj povedala, ampak ni mi vseeno, če te ujamejo in zaprejo." je dejala malo bolj mirno in ga počasi spustila. "Zdi se mi, da sva ta pogovor že imela. Mogoče izgledam, kot da me ne briga nobena stvar, ampak ni mi vseeno, kaj se dogaja z ljudmi, ki dnevno tvegajo svoja življenja zame. In med njimi si tudi ti." je dejala. "Mogoče res ne poznam Silver. Mogoče ti res ne bi obrnila hrbta... Ampak tega ne moreš vedeti zagotovo, Leon. Na koncu boš pristal za rešetkami z dosmrtno ječo, ker bo po njenem to 'samo dobro zate'.'' je Ad še naprej govorila s, kar je upala, da je, kontroliranim glasom. "Jaz bi te samo rada obvarovala pred tem. In zdaj... zdaj ko veš, je vse samo še slabše." je zavzdihnila.

Ni je poslušal, saj ni bil celotne zadeve sposoben pogledati z njene perspektive, niti je ni hotel. Kajti to bi potem pomenilo, da bi moral podvomiti v Silver in njeno ljubezen, kar pa je bilo pravzaprav tisto edino, kar mu je kdajkoli resnično nekaj pomenilo na tem svetu. In mar ni nekoč že rekel, da si je tako močno želel biti z njo, da mu je bilo vseeno, če bi ga zaradi tega vtaknili v lisice? Njena opazka ga je resda močno zadela, a kaj ko se je zdelo, da je bil vse skupaj resnično pripravljen brezglavo poslati k hudiču. Vsa njegova prizadevanja, da bi zaživel na novo, v mestu, kjer ga ne bi neprestano bremenili spomini na njegovo ljubezen, so se spremenila v navaden prah, ki se je sedaj vil izpod njegovih stopal, medtem ko se je v besu trudil premagati mehko peščeno podlago, ne meneč se za klice, ki so prihajali za njim. Svojo pot bi vsekakor trmasto nadaljeval, če ga ne bi Ad nenadoma močno zagrabila za roko in ga odločno obrnila k sebi, da se je hočeš nočeš moral srepo zazreti v njene oči. Besno stiskajoč ustnice je poslušal, kaj mu je imela za povedati, čeprav mu je bilo za njeno mnenje še vedno malo mar. ''Nikar..'' jo je posvaril, ko je uganil, da bo zopet začela s tistim sranjem v zvezi s tem, kako oh in sploh naj bi jo skrbelo za varnost njenih 'uslužbencev', potem pa osvobojeno roko jezno vzel k sebi. Za nekaj trenutkov je zaprl oči in si ob njenem vztrajnem zagotavljanju, da jo zgolj skrbi zanj, z dlanmi zdrsnil preko obraza, potem pa z zavzdihom svoj pogled mežikljaje uprl nekam visoko proti nebu. Le kaj je počel? Le kaj je misli..? Mar ni imela Ad prav, mar ni imela zmeraj..? Spet je zaprl svoje oči, v katerih so se za hip zalesketale pekoče solze, nato pa z globokim vzdihom obrnil Adrii hrbet in se raztreseno ozrl nekam vzdolž obale. ''Ne bo me izdala. Ni taka…'' je še kar vztrajal, a sedaj z nekoliko manj prepričanim in lomečim glasom, pri tem pa se je spet obrnil nazaj proti Adrii. Njegov obraz pa je bil sedaj podoba popolnoma razlomljene maske. ''Razumem, da nimaš nobenega razloga, da bi mi verjela…ali zaupala, toda.. vem. In karkoli že pač počne tukaj, ne more imeti nobene zveze z menoj,'' je hitro še dodal in se trudil, da bi zvenel tako prepričljivo, kakor je bil v lastne besede prepričan tudi sam. Navsezadnje je bil Leon oče njenega še nerojenega otroka…

Ad je tiho čakala, ga gledala. Roke so jo presneto srbele, a ni upala stopiti tista dva koraka naprej, da bi zaprla prostor med njima, pa čeprav bi samo položila roko na njegovo ramo. Ko se je obrnil k njej, jo je zadelo kot bi vanjo udarila strela. Bil je popolnoma sesut. Vedela je, da bi morala pustit mapo doma. Očitno ne more zaupati niti sebi in svojim instinktom.
Počasi se je na pol obrnila nazaj proti hiši. Ni več vedela, kaj naj mu reče. Trmast kot je bil... Ni imela niti najmanjše možnosti, da mu pokaže še svojo plat zgodbe. Sicer pa se ni več hotela truditi. Bilo je očitno, da Silver ni bila samo aferica kot vse ostale pred in mogoče za njo. In njene besede ne bodo pripomogle k temu da bi ugledal, da mu Ad želi samo pomagati, ga zavarovati, da bi se njegovo srce in telo še bolj sesula, če je to sploh še možno. Še enkrat se je dotaknila njegove roke, preden ga je pogledala.
"Hvala za petnajst minut nastanitve. Bom že našla kak hotel..." je rekla tiho in stopila proti hiši, da bi se preoblekla, spokala svoje stvari in šla v prvi hotel na poti. Ali pa mogoče tistega, ki je bil od tega malega tropskega raja sredi Floride najbolj oddaljen. Tesneje se je zavila v plač, saj je veter z morja povzročal rahlo naježenost njene kože, in pohitela po stopnicah na teraso. Ošinila je liste, ki so ležali po vsej terasi, a se jih je odložila pustiti tam, mogoče jih bo Leon želel še enkrat prebrati...

[bleh]

Za trenutek ga je celo obšel val zmagoslavja, ko je Ad očitno zmanjkalo besed, s katerimi bi lahko udarila nazaj po njemu in mu poskušala vzbuditi nove dvome. A to kot že rečeno ni trajalo dolgo, saj je bilo vse skupaj 'prelahko'. Ne da bi bil zaradi tega pripravljen spremeniti svoje mnenje, a vendar mu je počasi začelo postajati jasno, da se je cele zadeve lotil narobe, prveč vihravo in predvsem preveč brezglavo. Vsekakor pa ne na način, kot bi to storil Diego. Tega dejstva se je posebno dobro zavedel tedaj, ko je na svoji razgreti koži začutil njen dotik in ko se je Ad z očitno poslovilnimi besedami začela vračati v smeri proti terasi. Preklel je samega sebe in svoj izbruh, nato pa se zmajujoč z glavo proti svoji volji in ponosu odvlekel nazaj proti hiši, kamor je pred tem izginila Ad. Povzpel se je po stopnicah in zakorakal na teraso, kjer so bile po tleh vidne komaj opazne peščene sledi njenih stopal, katerim s eje odločil slediti. Razmetane papirje se je modro odločil ignorirati, saj so bili navsezadnje vir hudega razdora med njima. Pa ravno sedaj, ko je začelo kazati, da sta se nekako le ujela...
''Pravzaprav ne moreš oditi, razen če mi ukradeš avto,'' je tiho spregovoril, ko se je znašel nekaj metrov oddaljen od njenega hrbta. Ob tem je zavzdihnil in rahlo sklonil glavo, saj mu je nenadoma postalo žal za to, kako je odreagiral. ''Poglej... Žal mi je. Samo preveč je bilo vsega in jaz...nisem bil pripravljen,'' je zavzdihnil, ko se je lotil klavrno izpeljanega opravičevanja. ''Prosim, ne odhajaj... Še vedno morava poskusiti tekilo, se spomniš?'' je previdno rekel in upal, da Ad ni vsega skupaj vzela preveč osebno, da ga je sedaj resnično imela namen zapustiti. Pa še dogovorjena sta bila, da bo svoje 'počitnice' preživela tu. ''In pa nekaj bi ti rad pokazal...'' je še dodal, v upanju, da jo bo to ustavilo.

((sej bo ))

Ad je ravno metala stvari v torbico, ki bi jo odnesla do sobe, kjer so bile njene obleke, kovček in ostale reči, da odide, ko se je za njo pojavil Leon. Nasmehnila se je njegovi trditvi in zmajala. "Ne bi ga prvič, Leon." je rekla počasi, ne da bi se ustavila. Ošinila je mali revolver, ki je bil še vedno varno zataknjen v poseben pašček znotraj torbice, potem pa le to dala na ramo, vzela še brisačo, v katero je nedolgo nazaj zavila lase, in se napotila proti kopalnici. Na pol poti se je ustavila in se obrnila proti Leonu, na njenem obrazu pa ni bilo sledi enega čustva. Bilo je kot da je kvoto tistega dne že zdavnaj porabila.
"Ja, vem, Leon." je pokimala. "Tudi jaz bi ti morala že prej povedati, kaj počnem. Ampak nisem vedela kako. In ko te gledam zdaj... No, bilo bi bolje, če sploh ne bi vedel." je skomignila. "Zdajle bi bila že pijana ko mavri." se je namuznila in spustila ramo, da je torbica zdrsnila v njeno dlan.
"Si prepričan?" je vprašala in ga pogledala. Ni pričakovala, da bo prišel za njo, jo prosil, naj ostane... No, ampak bilo je, kot da se sploh več ne pogovarja z Leonom, zakaj jo je sploh še kaj v zvezi z njegovo novo osebnostjo presenetilo?
Njegov zadnji stavek je v njej zbudil sled zanimanja, a tega ni hotela pokazati. "Ja? No, najprej mi pokaži sobo za goste, potem pa se bova pogovarjala dalje." se je nasmehnila.

''Prvič, da bi ga meni,'' se je previdno nasmehnil nazaj in ji živčno gledal pod prste, ko je tako hitela pri svojem 'izseljevanju', ob tem pa se začel čuditi samemu sebi v zvezi s tem, da mu dejansko ni bilo vseeno za prepir, ki sta ga imela malo prej. In ko je uzrl brezizraznost njenega obraza, se je resnično počutil kot kak otrok, ki je razočaral materina pričakovanja. Očitno je Ad vendarle premogla nekaj veljave nad njim. Če ne drugega pa vsaj nad Diegom.
''Morda bi bilo res…ampak preživel bom v vsakem primeru,'' se je malce kislo nasmehnil. ''Še vedno sva lahko,'' je upajoče dodal na tisto glede pijančevanja, pri tem pa olajšano opazoval, kako so se njeni gibi začeli upočasnjevati, kar je vse kazalo na to, da mu jo je uspelo prepričati, da ostane. ''Absolutno,'' je pokimal, pri tem pa celo premogel enega izmed svojih iskrenejših nasmehov. Že res da je bilo to mogoče zgolj, če je popolnoma odmislil dogodke izpred nekaj minut, a saj boljše izbire nista imela. ''Huh...končno,'' je bilo njegovo olajšanje sedaj še bolj očitno. Brez odlašanja je v roke tako pograbil njeno prtljago in se zrinil mimo nje v smeri proti sobi za goste. Na široko je odprl vrata in stopil skoznja v ljubko, srednje veliko spalnico z zakonsko posteljo in izhodom na neke vrste balkon, ki je vodil skorajda vse okrog hiše do terase.

Ad se je malo posmehnila sama pri sebi, potem pa se odločila, da res ne gre nikamor. Če mu je njena prisotnost pomenila toliko, da je brez oklevanja prišel za njo ter jo prosil, da ostane, je očitno končno predrla vsaj mimileter njegove kot titan neprebojne kože.
Sledila mu je po hodniku do njene nove sobe, kjer naj bi preživela naslednji teden, in vstopila za njim. "Ooo, res mi je všeč." se je nasmehnila Leonu in pokimala. Ošinila je udobno posteljo, svetle tone sten in majhen balkon z enim lepših razgledov, kar jih je Ad kdaj videla. Počasi je stopila do vrat na teraso in jih odprla, da je svež morski zrak vrdl v sobo. "Res sem te poslala v raj." se je nasmehnila, ko se je spet obrnila. "No, zdaj pa, če dovoliš minutko..." se je obrnila proti postelji in nanjo vrgla kovček. Ko so se vrata spalnice zaprla, se je hitro preoblekla, si spela lase in potem stopila nazaj ven na hodnik ter proti dnevni sobi. V prostor je stopila kot povsem druga oseba. Na sebi je imela stare stegnjene sive hlače, ki po nobeni logiki ne bi smele stati na njenem suhem telesu, a vseeno niso šle nikamor in belo majino z naramnicami, ki je vsekakor videla že kaj boljšega. Lase je imela spete na tilniku v hitro figo, noge pa svobodno bose, saj so jo bolele od novih petk, ki jih je kupila dva tedna nazaj.
"No, kaj mi boš pokazal?" je sledila Leonu.

Zadovoljno se je nasmehnil ob njenem izrazu navdušenja in odložil njene stvari nekam na stran, nato pa se ozrl za njo, ko je stopila proti terasi. ''Dokler se od kje ne prikaže kakšen hurikan..'' je namuznjeno malce v šali pripomnil, nato pa na kratko pokimal, ko ga je za prosila za minuto samote, da se preobleče, in se brez nadaljnih besed počasi namenil nazaj na hodnik. Vrata je zaprl za seboj in se obotavljajoče ozrl v smeri proti dnevnemu prostoru, kjer so razmetani še vedno ležali papirji, ki so samo čakali, da jih veter raznese samo še dlje. Nekako mu ni bilo do tega, da bi šel tja in jih pobiral, toda navsezadnje je vedel, da mu ne preostane drugega, kot da se sooči s tem. S trpkim zavzdihom se je nato le lotil pobiranja papirjev, pri čemer se je trudil ignorirati Silverine slike, in nato končno vse skupaj spravil nazaj v mapo, ki jo je hitro zaprl in odložil nekam na mizo, kjer se je med nekaj knjigami nahajala tudi bela podolgovata kuverta, ki je bila tam še od večera, ko je Leon ob poklapanem razmišljanju o svoji preteklosti pošteno pogledal v kozarec. Ob misli na to se je malce nakremžil, nato pa počasi sedel na sedežno, vzel v roke kuverto, katero mu je tedne nazaj izročila Silver, in čakal na Adriino vrnitev. Ko se je le prikazala, se ni trudil, da bi dvignil pogled k njej, temveč ji le pomolil kuverto, kjer so bile shranjene slike iz ultrazvoka, slike njegovega le nekaj mesecev starega otroka. ''To...je razlog, zakaj mi nikoli ne bi mogla narediti tega..''

Ad je malo trapasto pogledala belo kuverto in jo vzela v roke. Ni vedela, kaj točno je s svojo trditvijo mislil Leon, a se ji je kmalu posvetilo, ko je zagledala majhno sivkasto-belo liso na drugače temnem ozadju. Čez obraz se ji je razlegel širok nasmešek, saj je Ad, čeprav marsikdo tega nikoli ne bi pomislil, oboževala otroke. S prsti se je sprehodila čez sliko še nerojenega otroka, ki bi po njenih izračunih moral imeti okrog tri mesece, in pogledala Leona.
"Čestitam." se je iskreno nasmehnila in, ker ni točno vedela, kako daleč pri njem lahko gre, boksnila njegovo ramo namesto objema. Pospravila je sliko nazaj v kuverto in jo odložila na mizo. Počasi je sedla poleg njega in roke sklenila v naročju.
"Veš... verjamem ti." je potem rekla čez čas. Če je ona lahko pozabila na vse, kar ji je storil Jayev oče, pa ga niti ni zares ljubila, potem pri Silver ni bilo dvoma o tem.
"Torej... Bova proslavila ali ne?" se je nasmehnila. "Že veš za spol?" se je potem spomnila vprašati.

Leon se je ni upal niti pogledati, saj ni imel pojma, kakšne vrste reakcijo naj pričakuje od nje sedaj. Ga bo mahnila ali samo nahrulila? Ali pa brezbrižno še vedno vztrajala pri svojem, češ da to ne spremeni ničesar? Kakorkoli, njen odziv je bil vse prej kot to, kar je pričakoval.
''Resno?'' jo je začudeno pogledal, ko mu je čestitala, rahlega udarca v ramo pa sploh ni mogel dojeti, ker je prej pričakoval, kaj bolj silovitega in na kakšno drugo mesto. Ni mogel verjeti, kaj je pravkar videl, ko se je Ad počasi usedla poleg njega na sedežno, pri čemer jo je sam še kar nejeverno opazoval. ''Uau..'' je presenečno dahnil. ''Pokazal sem ti svojega otroka, ki ga bom imel s FBI preiskovalko, in sem še vedno živ?'' je na glas priznal tisto, kar ga je tako begalo ob njenem vprašanju glede proslavljanja pa se sprva malce skeptično nasmehnil, saj ni vedel, na kaj točno bi lahko nazdravila glede na to, da to malo bitje svojega očeta najbrž nikoli ne bo spoznalo. ''Tekila praviš?'' se je vseeno namuznil in rahlo smehljaje vstal, da bi stopil do mini bara po steklenico in kozarce, potem pa se spomnil, da za pravi užitek potrebujeta tudi sol in limono. ''Ne.. To je vse, kar imam. Zadnje kar mi je izročila, preden sem jo zapustil,'' je odvrnil med sklanjanjem v mini bar. ''Bi se ti dalo skočit v kuhinjo po sol in limono?'' je vprašal, medtem ko je brskal med steklenicami, ki jih je bilo sicer precej, a vse bolj ali manj izpraznjene.

Ad si ni mogla pomagati, da se ne bi zasmejala nad Leonovo presenečenostjo. Res da je bil tisti del, kjer je v zgodbo prišla kratica FBI, rahlo moteč, ampak Ad je bila še vedno vesela zanj. Počasi je pokimala. "Ja. Poglej... Res nisi v najbolj rajskih okoliščinah, ampak otrok je otrok, Leon, in če je nastal iz ljubezni, to premaga vse ostalo." je skomignila z nasmehom. "In lahko bo vesel, da ima oba starša. Ampak da bo tako tudi čez šest ali sezem mesecev, ko se bo dejansko rodil, lahko moja svarila malo bolj resno vzameš." je dodala z resnim obrazom. Ni vedela, od kje vse skupaj prihaja, saj je bila sama veliko bolj vesela, da Jay nima očeta. A njene okoliščine so bile malo drugačne kot Leonove.
Pokimala je ob vprašanju glede tekile, potem pa vstala in stopila v kuhinjo. Pobrskala je po hladilniku in našla limone, potem pa z jedilne mize vzela še solnico. Odprla je še nekaj predalov in omaric v kuhinji, da je našla rezalno desko in nož, potem pa se vrnila v dnevno sobo. "Upam, da bo deklica, ker če bo na svetu še ena taka zgaga kot si ti... Po mojem bi bilo bolje, če nas udari meteor." se je pošalila in spet sedla na kavč ter začela s pripravami limoninih rezin.

Leon je bil resnično vesel njenih besed, s katerimi mu je zagotovila, da ga ne bo obtoževala, saj se je že od vsega začetka bal, da bi Ad to novico vzela kot grožnjo sebi in njemu. In če je samo pomislil, da je Silver zapustil tudi s tem razlogom, ker je mislil, da jo bo tako zavaroval pred Ad…No, bilo je res neumno. ''Oh, bom,'' je hitro prikimal na njeno svarilo oziroma nasvet. ''Dokler je tu, bom imel tegale Giggsa malo bolj na očeh, če se slučajno izkaže, da res sodelujeta,'' je dodal. Silver je resda bila dobra in lojalna oseba, a tega ni mogel trditi za Giggsa, ki se mu je bil zaprisegel, da ga bo spravil za zapahe, zaradi česar je Leon tudi pričakoval, da bo šel preko vseh meja, da se dokoplje do kakršnihkoli koristnih podatkov.
Končno je le našel še celo neodprto steklenico tekile in se sam pri sebi zadovoljno nasmehnil. Sicer mu popivanje z vodjo NY mafije ni bilo ravno v navadi, ampak saj mu tudi marsikaj drugega, kar je počel sedaj z njo, ni bilo. Njene besede so ga ujele rahlo nepripravljenega, da je skorajda izpustil kozarec iz rok. Nihče namreč ni vedel, da je imel Leon nekje že enega otroka. Sina. In ki ga prav tako še nikoli ni videl, ker ga je njegova mati zaradi njegovega nasilništva in obsesivnosti zapustila ter mu naprtila prepoved približevanja, sumil pa je tudi, da si je omislila novo identiteto. ''Kakršen oče, takšen sin…'' In vsekakor bi to lahko držalo tudi zanj, saj je tudi njegov oče Rodrigo svetu zapustil kar nekaj svojih potomcev. ''Verjemi, da sem na to tudi sam že večkrat pomislil,'' se je nato le prisilil k nasmešku, se počasi vzravnal ter se s steklenico in dvema kozarcema odpravil nazaj k mizi, kamor je vse skupaj odložil, nato pa se tudi sam sesedel na mehko sedežno. ''Je bilo težko? Mislim to, da si morala sama vzgajati Jaya..'' jo je nato vprašal, ko se j za nekaj trenutkov zamišljeno zazrl v njene prste, ki so spretno pripravljali limonine rezine, nato pa se počasi lotil odpiranja steklenice in točenja kozarcev.

Ad je prhnila in zmajala. "Giggsa moraš imeti na očeh tudi, ko je v Evropi ali pa se potika po Aziji. Ta tip je malo nor in ne pozna meja, ko želi kaj doseči." je rekla in že narezane limone potisnila na rob deske ter vzela še eno limono. "In upam, da imaš prav glede Silver." je še dodala iskreno. Sama ni vedela, kako je, če te nekdo, ki ti je res blizu, izda, ker niti ni imela tako dobrih prijateljev, da ne bi od vsakega tega pričakovala in jim zato ni zaupala. Kar pa za družino Angaranovih ni bilo mogoče reči. Z glasnim vzdihom se je spet posvetila Leonu, ki se ji je približal. Njegovega hipnega obotavljanja ni opazila in je mirno nadaljevala svoje delo, če ne bi zagotovo lahko dodala še kaj na seznam Leonovih sumljivih reči, pri katerih bi se obotavljala, ali naj jih preveri ali ne.
"No ja, ne vedno. Včasih tudi dekleta postanejo... postanemo taka." se je medlo nasmehnila in pomislila, kaj je sploh odnesla od svoje mame. Videz in ljubezen do otrok, to pa je bilo tudi vse. Zbistrila je misli, odmislila negativne stvari in šele čez čas pogledala Leona, ko je njegovo vprašanje že nekaj časa viselo med njima. Obliznila si je od limoninega soka mokre prste in jih brzebrižno obrisala v hlače.
"Ne." je potem odkimala. "Ampak sem oziroma imam še vedno super varuško." je dodala. "Ženske imamo gene za takle reči in vse pride precej naravno." je skomignila. "Sicer pa pri meni vse skupaj sploh ne bi bilo potrebno..." je dodala malo bolj tiho ob spominu na to, da ni po svoji izbiri ostala sama z otrokom. "Ok, dajmo, kaj se obiraš?" je vprašala malo bolj vedro in odprla steklenice tekile, ki je samevala na mizi.

Leon je na Adriine besede v zvezi z Giggsom zgolj strinjajoče prikimal, saj se je sedaj vse bolj zavedal grožnje, ki jima jo je predstavljal ta predrznež. Ko se je odločil, da se bo spustil v igračkanje z njim, si ni niti slučajno mislil, da bi se cela stvar lahko sprevrgla v pravo malo vojno v primeru Silverine vpletenosti. ''Tudi jaz..'' je rahlo zamišljeno odvrnil, ko si je za trenutek dovolil malce podvomiti v njene motive, nato pa vse skupaj odrinil v zaledje svojih misli in se odločil, da se bo s tem ubadal kasneje.
''Mogoče zaradi vpliva okolice,'' je previdno odvrnil in se na kratko ozrl k njej. Morda pa je bilo res še najbolje, če njegovi otroci niso poznali svojega očeta, saj jim ta ne bi mogel biti ravno najboljši zgled.
''No..saj ne vem, zakaj bi se moral čuditi. Navsezadnje si ženska od vraga, seveda si lahko tudi super mama,'' se je lahno zasmejal ob njenem odgovoru, ob njenih zadnjih besedah pa molče rahlo sklonil glavo, saj ni vedel, kaj bi rekel na to. Bila je že od nekdaj dovolj močna, da ni potrebovala tolažbe, in Leon je lahko samo upal, da bo bilo tako tudi s Silver. Iz zamišljenosti ga je predramil šele Adriin glas, ki ga je spet spomnil na to, da naj bi pravzaprav proslavljala njegov status bodočega očka. ''Ja, ja seveda…Am počakaš samo še minutko, da se preoblečem v nekaj udobnejšega?'' Pozabil je že, da je še vedno v svoji elegantni 'službeni opravi', ki mu je precej pomagala pri tem, da si je tu tako hitro pridobil primeren ugled. Ne da bi počakal na njen odgovor, je hitro vstal s kavča in se odpravil proti svoji sobi. Tam se je na hitro preoblekel v kratke hlače, na sebi pustil razpeto snežno belo srajco, nato pa se bosih nog spet vrnil nazaj v dnevni prostor. Mimogrede je pograbil še daljinec za upravljanje z glasbenim stolpom ter le-tega prižgal in bil v naslednjem trenutku širokega nasmeha že tik poleg Ad. ''Ok..lets get the party started!''

Ad se je nasmehnila proti Leonu in zmajala z glavo. "Hvala. Ampak veš... Včasih imam občutek, da bi lahko naredila bolje." je skomignila. "Zanj moram biti tako mama kot oče in ni preveč lahko." je dodala. "No ampak naj te ne skrbi, Silver bo temu delu kos." je rekla hitro. "Če se prav spomnim, je kos tudi tebi." se je zasmejala. "Kakorkoli že, kdaj pa kdaj lahko pošlješ kako pismo otroku... Mogoče jih bo prebral čez deset ali pa trideset let... Nekaj mu bo v vsakem primeru pomenilo, to je dejstvo." je resno dodala na koncu in začela z razvrščanjem limon na robu rezalne deske. Ob njegovi prošnji je le pokimala in med tem v kuhinji našla dva kozarčka, ju napolnila s tekilo in počakala na Leona. Ko je prostor napolnila glasba, se je nasmehnila.
"Uau, čisto mehiško vzdušnje." se je namuznila in mu podala kozarec in limono, sama pa v roke vzela solnico in vsakemu na roko nasula nekaj soli. Še sama je vzela svoj kozarec in rezino limone in dvignila kozarec v zrak. "Čestitam, očka." se je nasmehnila in po tem ko je obliznila limono z roke, zvrnila kozarček in ugriznila v limono. Na koncu je spustila iz sebe še divji krik in natočila znova.

''Morda… Ampak nihče ne pričakuje, da bi poleg vsega tega delala še čudeže,'' je odvrnil razumevajoče, saj je tudi sam poznal ta občutek, čeprav se je to zdelo marsikomu nemogoče. Razen tistim, ki so poznali njegovo otroštvo; ki so vedeli, da je nekoč moral tudi sam igrati večino družinskih vlog, ker sta bila njegova starša tega tako ali drugače nesposobna. In tudi njega je še vedno preganjal tisti občutek, da bi se vse lahko drugače izšlo, če bi se bolj potrudil… Nasmehnil se je, ko mu je Ad ponudila oporo s svojimi besedami, za katere ji je bil resnično hvaležen. ''Kaj pa vem, če je to pametna ideja…'' se je skeptično namuznil. ''Do takrat bo najbrž že imel nadomestnega očeta..in če se bo vsaj malo vzel po Silver, potem res ne bi za vrat dobil kakšnega maščevalca,'' je še dodal in se kislo nasmehnil ob misli na to, da bi se njegov otrok res odločil za maščevanje lastnemu biološkemu očetu, ker ga je le-ta skupaj z materjo tako navidez brezbrižno zapustil.
Zasmejal se je njeni izjavi in hitro poprijel za kozarcem ter limono, nato pa počakal, da mu je Ad postregla še s soljo. ''Na vse ponosne starše!'' je kozarec dvignil tudi sam in nazdravil ter sledil Adriinemu zgledu, skupaj z glasnim vriskom, ki se je na koncu prelevil v navdušen smeh. Tovrstna zabava ali popivanje, kakorkoli se pač že vzame, je bila daleč od tistih, kakršnih se je navadil tu, a nič manj sproščujoča. Počakal je, da jima je Ad natočila še enkrat, potem pa ponovil ves postopek in na koncu zaradi kisle limone divje stresel z glavo. ''S temle sva totalna zgrešila državo,'' se je zarežal in ji izmaknil steklenico, nato pa jima znova dobrovoljno natočil.

[čestitam za dva motma Xd aškomadan XD omg kok sm ubrisana]

Ad se je zasmejala in pomahala z iztegnjenim kazalcem. "Ne ne, ne razumeš. Naučila sem ga dovolj, glede na to da ima štiri leta." je skomignila. "Zna preveč. In ve definitivno preveč. Preklinja kot kak Lah in sedaj ga odvajam s tem, da vsakič, ko zakolne, vzamem eno njegovo igračo. Počasi se je naučil, da niso vse besede pravilne." se je nasmehnila. "Poleg tega je pred nekaj tedni v vrtcu, ko so risali poklice svojih staršev, narisal grob za očeta in blondinko s pištolo zame." je Ad zmajala z glavo. "Komaj sem pojasnila njegovi vzgojiteljici, da je to pobral iz kake nadaljevanke, ko ga je varuška varovala." je zavzdihnila. Ob misli na prestrašeni obraz Maddisonove se je spet malo namuznila, potem pa si izbrala novo limono z mize.
Pogledala je Leona in zmajala. "Leon. Prisegam ti, da je bolje, da te sovraži, kot pa da je to tebe povsem apatetičen." je pokimala resno. "Poleg tega lahko sovražimo le ljudi, ki smo jih nekoč ljubili. In ne maramo ljudi, ki so nam bili nekoč všeč ali katerim zavidamo." je rekla. "In to, dragi moj, je dejstvo." je dodala, ga potrepljala in spet popila tekilo. "Mater vola!"
Zarežala se je in zamahnila z roko ob njegovi trditvi. "¡Ay! ¡Claro, pero no te preocupa! Tekila je mednarodni simbol fieste in sieste in vsega tega... Težko bi preveč zgrešil s tekilo." je dodala in vzela svoj tretji kozarček ter spet nasula nekaj soli obema. "¡Salud!" Popila je še tega, potem pa se zazrla v Leona s povsem resnim obrazom.
"Ok, zdaj, ko ga že skupaj pijeva - kar, prisežem, ne bi mislila, da se bo zgodilo v tem ali naslednjem življenju - mi lahko zaupaš kaj sočnega." je kar nekako zahtevala s širokim nasmehom na obrazu.