Leon's place

((gracias sploh nisem pričakoval xD tekila pa fuller skup pol je pa hudič ja ))

''In predvidevam da za to ne moreš kriviti varuške,'' se je Leon zasmejal njeni pojasnitvi, čeprav to marsikomu, sploh pa kakšni vzgojiteljici ali učiteljici, ne bi bilo ravno smešno. ''Hja no..najbrž ga res ne moreš vzgojiti v kakšnega svetnika, ampak hej – saj se lahko še vedno spreobrne,'' je namuznjeno dodal. A ko je samo pomislil na svoja otroška leta, ko je bil sprva še odločen, da ne bo šel po poti svojega očeta, je kaj hitro lahko prišel do sklepa, da so nekateri geni pač premočni. ''Za sliko ga pa vsekakor ne moreš kriviti, saj je bil navsezadnje samo iskren. Takšni so pač otroci, tudi tisti največjih mafijcev,'' je skomignil, preko obraza pa mu je šinil rahlo hudomušen nasmešek, ko si je skušal predstavljati odziv tiste vzgojiteljice.
''Oh in ti misliš, da je moja edina želja ta, da me lasten otrok sovraži?'' se je Leon odločil braniti svoje stališče. ''Ne bi rekel,'' je zmajal z glavo, potem pa ji namenil nov skeptičen pogled in ošinil njeno roko, s katero se ga je zadnje čase nekam pogosto dotikala. Vsaj pogosto glede na pretekla leta, ko je bil med njima vselej vsaj meter varnostne razdalje.
Zasmejal se je njeni izjavi in ni se mogel načuditi, od kje njej kar naenkrat toliko dobre volje, da se je sam počutil, kakor da čedalje bolj zaostaja za njo. Tudi sam je vnovič krepko nagnil, potem pa se od strani zazrl v njen obraz. ''Kot na primer?'' je previdno vprašal s smehljajem, ki pa se nikakor ni mogel kosati z Adriinim. ''Mislim, da še nisem dovolj pijan za kaj takega…'' je smehljaje zmajal z glavo in spet na dušek izpraznil kozarec.

[a motma? ja kk ne? sj si vedu... a kej drugga? ajm a bit slou tudej pa da se ti neb kej zdel z uno roko, bom Aarona nate naščuvala aškao ]

Adrienne se je zasmejala in pokimala v znak strinjanja z njegovo trditvijo. Rahlo je prhnila, ko je omenil, da bi se Jay lahko še spreobrnil, potem pa odkimala. "Posla pa res ne bom spustila iz rok. Za razliko od mojih staršev dvomim, da bom imela kaj več otrok kot Jaya in ko bo dovolj star, bom začela z 'uvajanjem'." je skomignila. Spomnila se je na svoj trinajsti rojstni dan, ko ji je oče kupil pištolo, in se stresla.
"To je res. Otroci so presneto iskreni..." je pokimala. "Le kaj se zgodi z nami, da postanemo tako zadrti in skrivnostni?" je vprašala bolj kot ne retorično vprašanje, zavzdihnila in potem zamahnila z roko. Nasmehnila se je njegovemu vprašanju in odkimala.
"To ne, ampak katero koli čustvo je boljše od apatičnosti." je rekla neomajno. Šlo je za res trapast 'argument', a ga ni nameravala izgubiti. "Leon, jaz imam vedno prav." je rekla in ob tem požugala s kazalcem.
Skomignila je. "Kako naj vem, ti si tako ali tako ena velika uganka." je zmajala z glavo. "Ok, bom pa začela jaz, pa boš potem mogoče še ti kaj sočnega zaupal meni." je rekla in dvignila roko, naj malo počaka, da je najprej spila še en kozarček tekile. Potem se je močno zamislila in spet resno pogledala Leona.
"Lubenica." je končno izdavila, in ne da bi lahko zdržala dlje kot sekundo še resna, je prhnila v smeh. Znova je natočila polna kozarca in trknila v Leonovega. "Potem pa pij, ker jaz ne bom odnehala." mu je pomežiknila in spet spraznila kozarček ter ugriznila v limono.

((ja sej v tem je fora da sem vedu jao dej izključ slow motion ^^ a te fuller nč več ne mika al kaj? ah Aaron...kaj pa je on prot men zdej ))

''Hm v tem primeru.. komu bom pa potem jaz prepustil stolico?'' se je resno zamislil, malo v šali malo zares, potem pa Ad hitro prestrelil s pogledom, da ne bi slučajno začela s kakšnim opominjanjem v zvezi s tem, da je sama še vedno nad njim in da ima na koncu koncev glede tega še kakšno besedo.
''Odrastemo,'' je kratko odgovoril na njeno vprašanje in zvrnil kozarček, s katerim je poplaknil enega izmed svojih manj prijetnih spominov na otroštvo, ki so ga za vselej spremenili. Smrt njegovih staršev in mlajše sestrice.
''Ne, če je obojestranska,'' je zamrmral nazaj, še vedno odločen v svoj prav, potem pa ji namenil dolg prizanesljiv pogled. ''Vidiš? Ravno zaradi tega te nikoli nisem maral. Šefica,'' je nato odvrnil in ji končno vrnil tisti boks v ramo, kot da bi jo želel opozoriti, da se nahajata na njegovem ozemlju, v njegovi hiši, kjer bi pa vseeno tudi on moral imeti malo več veljave kot sicer.
''Kot da nisem tega že kdaj prej slišal,'' je zavil z očmi in smehljaje zmajal z glavo, kot da ne bi vedel, kako je lahko dajal tak vtis. Ob njenem odgovoru jo je sprva začudeno pogledal in šele nekaj trenutkov zatem, ko je prasnila v smeh, dojel, zakaj naj bi bilo to pravzaprav smešno. ''Če se boš cel večer tako smejala, potem boš imela jutri hud obrazni muskelfiber,'' je zmajal z glavo, potem pa se je tudi njemu preko obraza razširil širok nasmešek. Trknil je ob Adriin kozarec in spet izpil na dušek, nato pa stresel z glavo in zadovoljno ugotovil, da se ga je končno začelo malce prijemljati. ''Povej mi, Adrienne, mar ni to zgolj tvoj namen, da me skušaš napiti in hmm izkoristiti? Morda izvabiti iz mene kakšno dirty little secret?'' je vprašal pomenljivo, pri čemer so se mu kotički ustnic neprestano vihali navzgor.

[aja. ja kva je no itak da me, sj sm rekla i'd tap dat ass sicer pa je Aaron tvoj best frend, a ni? sicer pa piše na konc aškao. ]

Ad je samo zmajala ob Leonovem vprašanju, a še preden je lahko odprla usta, jo je že prestrelil z enim od tistih njegovih pogledov, ki jih je tako sovražila. Malce sitno se je zazrla nazaj vanj, potem pa si raje postregla s še enim kozarčkom tekile in se na koncu malo spačila ob limoninem soku, ko je ugriznila v rezino.
"Mjah, verjetno res." je pokimala počasi. Upala je, da njenemu sinu ne bo potrebno odrasti čez noč, tako kot njej, ko ji je umrl oče. Raje je odmislila temne misli, da ne bi pokvarila trenutka zabave, in se spet posvetila tekili in Leonu.
Ad je že odprla usta, da bo mu ugovarjala, a nekako sploh ni več razumela, o čem je šla debata. "Ne ne, ti kar meni verjemi." je odkimala in se potem zarežala. "Hej, zsaj nisi več daleč za mano." ga je opomnila. "Veš, Diego mi je bolj všeč." se je potem našobila in spet spila kozarček tekile. Hitro je natočila še Leonu, saj je pecej zaostajal za njo, in mu kozarček kar potisnila v roke skupaj z limono.
Zasmejala se je skupaj z njim, potem pa pokimala. "Vem, da bom, saj ga imam že zdaj malo." je rekla in zamahnila z roko, češ da ni važno.
"Seveda je, ampak saj to že veš. Tako da vse kar rečeš, je na lastno odgovornost." se je namuznila in pokimala. "In delno tudi zato, da se malo sprostiš, ker si napet kot struna. In posledično tečen." je dodala resno in mu natočila nov kozarček tekile. "Pij."

((je best frend sam js sm capo crimini ma ja sej te sam mal hecam no ))

Zadovoljen nad učinkom svojega pogleda je tudi sam zvrnil nov kozarček tekile in ugriznil limono, katere kiselkastega okusa se nikakor ni mogel privabiti. Ni več vedel, koliko jih je že zvrnil vase, hkrati pa ni imel pojma, zakaj se kljub zaznani omamljenosti nikakor ne more sprostiti.
''Ha, le zakaj bi ti zaupal?'' jo je izzval nazaj. ''Ti ne zaupaš nikomur, jaz se zgledujem po tebi…'' je skomignil, ko je skušal pojasniti svoj odgovor. ''Jah.. to ali pa sem samo tako prekleto odporen na to,'' se je namuznil, ko je pomislil, da mora biti najbrž za vse skupaj krivo to, da ima kar se tiče alkohola precej visoko mejo. ''Diego ne bi sedel tu s svojo nadrejeno in se opijal z njo, sploh pa ne v taki opravi. On je ugleden človek, a veš,'' je mrmraje odvrnil. ''Leon pa ne bi samo sedel, če bi imel ob sebi žensko telo, njegova neljuba šefica gor ali dol,'' je še dodal in krepko nagnil ter izpil na dušek. ''Zdaj pa nisem ne eno ne drugo. Lahko razumeš mojo stisko? Krizo identitete imam,'' se je obrnil proti njej s pijanskim nasmeškom. ''Samo nikar potem ne krivi mene za to,'' ji je požugal s prstom glede muskelfibra.
''Potem bom pa raje tiho. Če ne se bo ta.. zabava kaj hitro spremenila v pogrebščino,'' je namuznjeno odvrnil, ko je pomislil na to, v kakšno stanje samopomilovanja bi ga lahko spravil alkohol, če bi se mu le prepustil. ''Nisem tečen. Ti si tečna. Veš, zakaj imam rad ženske iz bordela? Ker utihnejo, če jim tako rečeš,'' je zamrmral in pograbil ponujen kozarček ter ga na dušek nagnil, da se mu je tokrat res pošteno zavrtelo.

[heh, js sm pa capo di crimini in capo di leon tko da... in ne ti mene hecat. rajš kej drugga Xd]

Adria je zavzdihnila in se treščila po čelu. "Zakaj me ti nikoli ne poslušaš, in potem ko nekaj rečem, zmečeš nazaj vse kar sem rekla?" je vprašala. "No ampak zdaj vidim da se kljub tvojemu odnosu moje besede le primejo." se je zarežala v odobravanju. "Pa če hočeš ali ne, pridem ti pod kožo. In to je vse, za čemer stremim." je dodala dramatično in spet prasnila v smeh. Spila je še en kozarček tekile in tokrat je šlo brez kremženja, saj je bila okusa že navajena.
"No ja to je res..." je pokimala glede Diega in potem z veliko mero zanimanja pogledala Leona. "Aja? Sem pa mislila da si malo bolj izbirčen. No, zdaj vsaj vem." se je nasmehnila in spila še en kozarec sedaj že na pol prazne tekile v steklenici pred njima. "Temu se reče poklicni hendikep. Ali nekaj..." je pokimala pametno in ugriznila limono.
"Seveda boš ti kriv, kdo pa?" je prhnila in ga pogledala v nejeveri. "Si pa optimist, ja..." je zmajala.
"No no, tiho pa spet menda ne boš? Tako pa tudi ne bo šlo." je odkimala in ga potem premerila s prekrižanima rokama. "Si me ravnokar primerjal s kurbami?" je počasi vprašala, da se ji jezik ne bi povsem zavozlal ob vprašanju, in ga na pol škilasto pogledala. "Če imaš domotožje po New Yorku, lahko tako rečeš." je rekla potem in se nasmehnila kot da mu prodaja knjige.

((blah prou no ))

''Da te živciram, kaj pa drugega?'' je namuznjeno odvrnil in jo resno pogledal, čeprav mu je šlo od vsega skupaj čedalje bolj na smeh. ''Navsezadnje si moja kriminalna mati,'' je skomignil in se končno vdal smehu, ki se je sedaj izvil iz njegovih ust. ''Hm ja.. očitno potrebujem novo kožo,'' je zamišljeno odvrnil, ko se je njegov pogled na njenem obrazu zadržal malo dlje, kot je sprva nameraval, da je moral nekajkrat prav pošteno zamežikati, da se je znebil podobe njenih smejočih ustnic.
Leon se je ob njenih naslednjih besedah iskreno zasmejal. ''Ne razumi me zdaj narobe. To, da se zdi, da ni izbirčen, še ne pomeni, da se obkroža z ženskami, ki sicer ne pritegnejo nobenega pogleda,'' jo je z iztegnjenem kazalcem opozoril, nato pa z njim pokazal na njeno telo ''In tole… ni slabo,'' je dodal in tiho kolcnil, pri tem pa mu niti slučajno ni bilo jasno, od kje mu naenkrat te izjave. ''Poškodba pri delu ja.. Moral bi biti zavarovan,'' je zamrmral in pograbil steklenico, da bi si ponovno natočil, pri tem pa dobršen del polil po mizi, ne meneč se za njene naslednje besede.
''Kar se tiče mene so to samo zaposlene ženske, ki imajo daleč najboljšo uniformo na svetu,'' je Leon odvrnil na njeno vprašanje in povsem ignoriral ton, s katerim se je odzvala nanj. V roke je končno prijel kozarček tekile in se z njim v roki počasi obrnil proti njej. ''In ne. Nisem te primerjal z njimi. Pravzaprav sem izpostavil dejstvo, da si zelooo drugačna od njih.. Comprende?'' je zavil z očmi in na dušek izpraznil kozarec, ne da bi se trudil še z limono. ''Vidiš, da je bolje, če sem lepo tiho?'' je odvrnil na njeno prikrito grožnjo, da ga bo poslala nazaj, in vprašujoče dvignil obrvi v čakanju na njen odgovor.

Adrienne se ni mogla zadržati in se je začela spet smejati, da so njena lica spet malo zaskelela zaradi nenavadnega gibanja ust. "Uau, tega mi pa še nihče ni rekel." je zmajala z glavo in si obenem popravila pramen las, ki se je izmuznil med smehom.
"Potem imam pa res srečo, da ne prodajajo kož kar na ulicah." se je namuznila in spila še en kozarček, preden se ja utrujeno naslonila nazaj na kavču. "Tole je pa utrujajoče." je zavzdihnila. "No, ampak le za hip." je dodala, se spet dvignila, in s tokrat že precej tresočo roko spet nalila dva polna kozarčka, katerih vsebina je končala tudi na že precej mokri mizi.
Ko je spraznila svoj kozarček ravno v času Leonovega razlaganja njegovih navad z ženskami, je skoraj izpljunila vso tekilo naravnost vanj. Hitro se je obrnila stran od njega, pogoltnila pekočo tekočino in potipala za kosom limone, preden se je kot kak barbar obrisala v rokav svoje majice in se spet obrnila nazaj k Leonu. Počasi je vstala in se potem nerodno zavrtela na prstih.
"Tole, hvala lepa, ni samo 'ni slabo'," ga je oponašala "ampak prekleto dobro in hudičebvo težko dosegljivo." je počasi poudarjala besedo za besedo ter sem nato raje hitro spet usedla, da ne bi padla kakor je bila dolga in široka.
Ko sta spila že bog ve kateri kozarček, je zavila z očmi in postrani pogled usmerila na levo. "Leon, tudi to je primerjava. Bimbo." je zmajala z glavo. "Comprende?" je dodala na koncu. "In sprosti se že malo. Tekila je nevarna zadeva, tako ali tako nimam pojma, kaj govorim in delam. Jutri bo pa še huje." je zamahnila z roko in kozarec pri postavljanju na mizico skoraj izpustila mimo nje. "Mogoče bi pa moral malo migat." je potem nenadoma pogledala gor v Leona. "A veš, salsa, tango..." je rekla in vstala, da bi mu pokazala. Rahlo se ji je zavrtelo, pograbila je prazen zrak in treščila na nos.
"Au."

''Kaj, a te imajo ponavadi za mačeho?'' se je pošalil na njen račun, zdaj ko je imel v krvi že dovolj alkohola, da si je drznil malo stare nesramnosti.
Zasmejal se je in jo namuznjeno ošinil, ko se je tako presedala na kavču, potem pa se zopet stegnil po pravkar napolnjenemu kozarčku. S privzdignjeno obrvjo jo je začudeno opazoval, ko je nekaj trenutkov dajala videz, kakor da se ji je nekaj zataknilo v pljučih. Šele ko je vstala in se mu 'nastavila za ogled', mu je postalo jasno, da jo je zmotil njegov nezadosten kompliment. S pogledom je zato zdrsnil preko njene celotne in sedaj bolje vidne postave, na dušek izpraznil kozarček in se počasi pogreznil v sedežno. Ni vedel kako, a na misel mu je v tistem trenutku prišel Aaron, njegov najboljši prijatelj, ki ga je pustil daleč za seboj v NY, za katerega je vedel, da naj bi nekoč imel nekaj z Ad. Ali pa je to še vedno trajalo – ni vedel in po pravici povedano mu tisti trenutek ni bilo ravno mar. ''Hmm..'' je zamišljeno zamrmral in kozarček malomarno odložil nekam na mizo. ''To vse rečejo,'' je nato le spregovoril, ko se mu je preko obraza razlezel pomenljiv nasmešek, medtem ko je njegov pogled izzivaje odtaval proti njenim očem, ki pa jih skozi vso to meglico nekako ni več mogel najbolje razločiti. Zavil je z očmi, ko je še vedno vztrajala pri svojem, potem pa svojo težko glavo naslonil nekam povsem nazaj ter se mežikljaje zazrl proti stropu. Zatopljen v svoje pomešane misli bi v takem položaju najbrž ostal še dlje, če se ne bi Ad odločila vstati in… V trenutku je bil vzravnan in zbegano pogledujoč proti njeni postavi na tleh. ''O prekleto, Ad..!'' je zaklel, napol zaskrbljeno in napol smeje, potem pa se dvignil, da bi ji priskočil na pomoč, a se pri tem nerodno spotaknil in poletel naravnost proti njej. Še v zadnjem trenutku se mu je uspelo z rokama upreti ob tla tik poleg Adriinega telesa, ki se je pri tem nekako uspelo znajti tik pod njim. S svojim presenečenim pogledom se je tako zazrl navzdol v njen obraz, ki je bil v tistem trenutku neverjetno blizu, da je lahko čutil njeno toplo sapo, ki je prav tako kot njegova precej dišala po alkoholu, na sebi. ''Kaj je s tangom?'' je tiho vprašal, ne da bi se imel namen kaj kmalu premakniti z mesta.

[oooooaaaaa Xd - to morš slišat, ker napisat je res weird ]

Ad sploh ni odgovorila, samo zamahnila je proti Leonu in seveda zgrešila, da je njena roka topo treščila v naslonjalo sedežne garniture. Malo se je skremžila, potem pa raje vzela v roke kozarček ter si le s težavo spet natočila. Adria mu sploh ni imela več namena ugovarjati. Bil je brezupen primer, ki bi šele čez pol leta dojel, da je imela Ad tako ali tako prav. Sicer pa je počasi že izgubljala sposobnost normalnega komuniciranja in da se malo znorita, bi bilo dobro za oba. In lahko bi kaj pojedla. Konec koncev pitje na prazen želodec nikoli ni vodilo nikamor.
Ampak njeni načrti so kmalu šli malo po svoje in preden je dojela, kaj se dogaja, je bila že na trdih lesenih tleh. Slišala je le Leonov glas, ki je bil vse bližje, in na tleh se je počasi prevalila na hrbet, nezmožna se pobrati s tal. Kmalu pa se niti ni več mogla. Presenečeno je zrla v Leonove zelene oči in nekaj časa samo previdno dihala. Ob njegovem vprašanju, ki je prekinilo čudno tišino med njima, ki bi po vsej logiki morala biti presneto nerodna, se je samo nasmehnila in skomignila.
"Po mojem lahko počaka." je dejala in ga potegnila nase, preden je svoje ustnice pritisnila na njegove.

[ vse je tvoja krivda. btw. ]

V svojih najbolj nemogočih sanjah si ne bi nikoli mislil, da bo karkoli kdajkoli pripeljalo do tega trenutka. On in Adrienne. Skupaj v isti hiši, na isti sedežni, na.. tleh? In zakaj za vraga se mu to tisti trenutek sploh ni zdelo moralno ali kakorkoli drugače sporno? Bila sta moški in ženska, oba izven zvez, oba osamljena.. in pijana - to je bilo najbrž najbolj pomembno. Leon je še vedno nepremično zrl v njen obraz in čakar na kakršenkoli izziv, ob tem pa si precej nenavadno želel zgolj enega. Besedna zveza 'težko dosegljivo' se mu je rogala nekje v zaledju misli, ko je med njima nenadoma zmanjkalo vsakršne varnostne razdalje, nepotrebne besede pa je nadomestil vroč poljub, ki je razblinil vso preostalo realnost v nič. Vračal ji je strast, ki se je vnela znotraj njega in ki je bila v odnosu do drugih žensk že toliko časa na nek način zatirana. Toda v tistem trenutku mu ne bi moglo biti bolj vseeno za vse skupaj, saj je bilo njegovo telo dobesedno lačno ženske bližine. V naglici se je nekoliko odmaknil od nje in pustil, da mu je z ramen potisnila srajco, katere se je nato z enim samim gibom prav hitro znebil, nato pa se že lotil slačenja njene majice, ki je Ad glede na vročico prav gotovo ni več potrebovala.

((a-a. you seduced me sicer bova pa itak imela luknje v spominu xD ))

[ti si začel, v like 1. postu al neki... kaj me pa čekiraš in 'žališ', pol so pa take posledice. it's your fault. and yes, probably ]

Adrienne niti za sekundo ni pomislila, da to, kar poče, mogoče ni povsem pametno. Ali prav. Ali normalno. Za hip ji je misli presekala Aaronova podoba, da je rahlo trznila in se ugriznila v jezik, a jo je hitro potisnila na stran. S tem se bo ukvarjala med pakiranjem naslednji dan.
Hitro je odstranila Leonovo srajco z njegovih ramen in potem pustila, da on sleče še njeno majico, preden se je lotila vrvice njegovih hlač. Čez hip jih je že potisnila z Leonovih bokov ter s svojimi dlanmi spet zaobjela njegov obraz ter ga strastno poljubila.
Rahlo se je dvignila, da je Leon lahko odstranil njene hlače, preden se je s težavo prevalila nadenj in si odstranila na pol suhe in divje razmršene lase z obraza. Z majhnim nasmeškom se je spet sklonila nadenj in ga začela zasipati z novimi in novimi poljubi, kot da bo umrla, če ne bo poljubila vsakega najmanjšega delčka njegovga telesa. V njej je gorelo in počutila se je kot da gori, ko je enega za drugim polagala poljube na Leonov vrat, kjer se je počasi delala vijolična lisa.

[evo ti ga na, ffka sm ti nardila Xd ej ti maš prov preveč cajta -.- če bi ga tretino prežvel na BH, bi blo stokrat bolš. aja btw, na Oxu te nekdo išče ]

((whatever ))

Prav nič se ni obiral, ko sta se lotila slačenja najprej njegovih in nato še njenih hlač, kakor da bi se bal, da bi se sicer eden izmed njiju utegnil premisliti. Pustil je, da se Ad prevalila nanj in se sam tako že v naslednjem trenutku, nenasitno poljubljajoč njen vrat, znašel s hrbtom na trdih lesenih tleh, ki sicer niso bila ravno najbolj udobna, a komu je še bilo mar za to? Komaj opazno se je nasmehnil, ko je glavo počasi naslonil nazaj in se za trenutek zazrl nekam v njen obraz, nato pa spet zaprl oči in si jo privil bližje k sebi, medtem ko so si njegove ustnice dale opravka s poljubljanjem vseh dosegljivih delčkov njenega telesa. Njegova dlan je počasi zdrsnila navzgor po njenem hrbtu, kjer so se njegovi prsti prav hitro srečali z zaponko njenega modrčka, ki ga je že v naslednjem trenutku z drugo prosto roko povlekel z njenih ramen. Nekje med lačnim poljubljanjem njenih ustnic, so njegove roke naposled nadaljevale svojo pot navzdol proti njenim bokom, se oprijele njenih spodnjih hlačk in jih v istem gibu potisnile z nje. Komaj občutno se je pri tem nasmehnil in se kolikor toliko spretno prevalil nazaj nanjo. Za trenutek je počakal, da se je Ad znebila še njegovih boksaric, nato pa se spet v ognju strasti sklonil po njej, njene ustnice pa ujel v divjem poljubu.

((cajt že, ampak vole ne sicer pa..sej ti zdej tle nč ne manka xD in ja.. se bom v kratkem kej oglasu tam. bi bil res že čas ><))

[mona ]

Adrienne je hitro pomagala Leonu, da sta se znebila še zadnjih kosov oblačil, preden je spet pristala na hrbtu na lesenih tleh Leonovega doma. Še z zadnjim nasmeškom ga je pogledala v oči preden se je popolnoma predala njegovim poljubom, ki so samo še dodatno prilivali olje na njen ogenj. Zaprla je oči in ugrznila rob Leonove ustnice, preden jo je zagrnila sladka tema.


Zadihano se je privila ob Leonovo vroče telo in brez da bi si upala odpreti oči, ga je poljubila še enkrat na vrat. Bila je brez besed, a v vsakem primeru ni hotela prelomiti tišine, saj bi to pomenilo vrnitev v realnost, kjer bi se zadnja ura rzablinila kot milni mehurček. Tako je z zaprtimi oči naslonila svoje čelo na Leonove prsi in polsušala njegovo dihanje ter divje udarce njegovega srca.

((si bom js zapomnu tole ja ))

Srce mu je glasno razbijalo v glavi, v kateri se mu je še vedno precej vrtelo, da množice neurejenih misli sploh ne omenjamo. Vse, česar se je tisti trenutek zavedal, je bilo to, da leži na nečem precej trdem, da ima ob sebi vroče žensko telo in da se počuti neverjetno utrujenega. Nekje med vsem tem se je klatila še beseda 'fenomenalno', na katero pa se iz različnih vzrokov ni mogel povsem osredotočiti. Zazrt v strop je skušal ugotoviti, v kaj pravzaprav strmi in kaj bi si moral po vsem tem sploh misliti. Alkohol je definitivno naredil svoje, da je imel že nemalo težav s tem, ko se je skušal spomniti, kako za vraga sta se sploh znašla na tleh. Ozrl se je navzdol proti Ad, ko se je le-ta s svojo glavo naslonila na njegove prsi, in se šele tedaj zavedel svoje roke, ki je počivala na njenem pasu. S težavo mu jo je nekako uspelo premakniti, da je z njo nežno zdrsnil vzdolž njenega telesa, nato pa zaustavil njen gib, kakor da ne bi vedel, kam naj jo sploh da. Toda ta 'problem' je kaj kmalu postal popolnoma nepomemben, saj je nenadoma našel veliko večji izziv v tem, da bi poskušal vzdržati v stanju budnosti, medtem ko sta mu črnina in opojna vrtoglavica čedalje bolj vdirala v um. Pri tem je Leon glavo nagnil na stran in jo obrnil nekoliko bolj proti Adriini. Za trenutek je še celo pomislil, da bi mogoče moral kaj reči, vsaj nekako izraziti svoje popolno zadovoljstvo in končno doseženo sproščenost, a ga je zmanjkalo prej, preden bi njegove besede lahko dosegle njegove rahlo razprte ustnice.

((evo ti koma ))

[man 'hore! ]

Tišina je bila celo za Adrio že malce dolga in moteča, zato si je drznila naposled le odpreti oči in pogledati proti Leonovemu obrazu. Rahlo presenečeno se je zdrznila, ko je opazila, da je zaspal, potem pa se je čez njen obraz razširil širok nasmeh. 'Ena nič!'
Utrujena kot je bila, je vseeno našla še kanček moči, da se je povsem tiho in previdno izvila iz njegovega objema in se pobrala s tal. Ošinila je okolico in skoraj bi jo kap. S hrbta si je odstranila rezino limone in jo dala na mizo, potem pa pobrala vzglavnik s kavča in tanko odejo, ki je prekrivala naslonjalo. Nežno je dvignila Leonovo glavo in dala blazino podnjo, potem pa ga zagrnila še z odejo.
Sama je stopila do svoje sobe ter zlezla v eno izmed svojih poletih oblek, potem pa se kljub utrujenosti, ki se je vse bolj širila čez njeno telo, lotila pospravljanja. Njuna oblačila je ločila in jih dala na kavč, mizo pa pospravila ter obrisala. Našla je še nekaj mokrih kapljic na tleh in popivnala še te, preden je odšla nazaj do kuhinje ter splaknila krpo. Ošinila je stensko uro in ugotovila, da je ura pol petih zjutraj. Presenečno je začela ugotavljati, da nima pojma, kam je šlo zadnjih nekaj ur, a mišljenje ni bilo preveč dobro zanjo, zato se je odločila za hladno prho. Vrtoglavica je bila še vedno prisotna in hoja je bila še vedno precej nerodna, a nekako je uspela proti pod tuš ter se splakniti z mrzlo vodo.
Preden se je oblekla in uredila za v javnost, je minila še skoraj ena ura. Pograbila je sončna očala in se po prstih odpravila iz hiše kar preko terase na krajši sprehod po obali, da si zbistri misli.

(())

Nekje v stanovanju se je slišalo glasno zvonjenje telefona, medtem ko se je močno dopoldansko sonce že uspelo dvigniti do točke, od koder je prav nemarno zasijalo v dnevni prostor, natančneje na Leonov speči obraz, ki se je pod vplivom te ostre svetlobe negodujoče spačil. Toda to ni odgnalo vsiljive svetlobe, ki ga je skupaj z zvonjenjem njegovega mobilca dobesedno tolklo že po tako razboleli glavi, zato je Leon le nekaj jezno zagodrnjal in se poskušal obrniti na drugo stran, a kaj ko se je izkazalo, da je njegovo prav tako razbolelo telo težko kakor svinec. ''…¿Está bien, señor? ... ¿Señor Castro?...'' je oddaljen prostor napolnil glas, ki je prihajal iz Leonove telefonske tajnice in ob katerem se je Leon samo še bolj sitno skremžil, si izpod glave povlekel vzglavnik in si z njim pokril glavo. ''Arghh utihni!'' je zarenčal nekam v blazino, potem pa jo z jezo zalučal nekam v smeri, kjer naj bi se po njegovem nahajal njegov telefon, vendar pa ga je to stalo zaščite pred soncem, ki je zopet z vso močjo posijalo vanj. Toda to ni bila edina stvar, ki je tisti trenutek udarila vanj. Nenavaden preblisk, ki se je utrnil iz njegovega onesposobljenega spomina, ga je tako presenetil, da je bil Leon v trenutku v sedečem položaju. Ignorirajoč grozno slabost in glavobol se je ozrl po svoji okolici, s katero pa je bilo na prvi pogled vse v najlepšem redu. Nič ni bilo razmetano, nič polito…njegove obleke so bile lepo zložene na kavču… Moje obleke?? Na hitro je pokukal pod odejo, s katero je bil pokrit, in se počutil čedalje bolj zbegano, saj se noben izmed preostalih spominov preteklega večera ni ujemal s tem, kar ga je obdajalo sedaj. Zamišljeno se je ozrl na prazen prostor poleg sebe in se namrščil ob misli na to, da se mu je očitno moralo malo mešati… toda zakaj za vraga je potem gol ležal na tleh pod odejo? In potem mu je kliknilo. Adrienne.. ''Ad!!'' se je zadrl - kolikor je bilo to glede na njegov ohripan glas sploh mogoče - napol zgrožen nad lastnimi mislimi. S težavo se mu je nekako uspelo pobrati na noge, pri čemer je svoje telo ovil kar v odejo. ''Ad?'' je nato vprašal nekoliko tišje in neprepričano, ko po dolgih trenutkih tišine ni dobil nobenega odgovora. Pa ne da si je tudi njeno prisotnost samo domišljal? ''Oh, prekleto, moja glava…'' je zagodrnjal nekoliko sključeno in si z dlanjo prekril razbolelo čelo ter se šele nato zavedel vnovičnega zvonjenja njegovega telefona. Sitno se je odpravil v njegovi smeri in jezno pograbil svoj mobilec. ''Kaj je?! … Todo esta bien. … Si. Muchas gracias … Adiós,'' je zamrmral v slušalko in sitno prekinil. ''Idiot,'' je zamrmral, hudujoč se nad lastnim osebnim stražarjem, katerega je skrbelo to, da ni dvignil slušalke že ob prvem poskusu. Toda Leon je imel sedaj že drug problem. Moral je najti Adrienne.

Po manjšem nesporazumu s Silver na plaži je bila Adrienne prekleto slabe volje. In dejstvo, da se ni spominjala ničesar vse odkar je zapustila sobo za goste pri Leonu en dan prej, jo je samo še bolj spravljalo v nejevoljo. Z razbolelim telesom in še vedno kljuvajočo nogo zaradi nedavnega incidenta z Rileyjem, je počasi krevsala nazaj proti vili, kjer je živel Leon. Ko je pomislila nanj, se ji je kar zavrtelo. 'Kaj sem storila? Oh... prekleta tekila. Nikoli več!" se je prerekala sama s sabo ko je srkala kavo iz papirnatega lončka, ki jo je kupila na plaži. V drugi roki je stiskala plasičen kozarec nečesa, kar je bilo še trenutek nazaj ledena voda. Pritiskala jo je na različne dele svojega telesa, a ni kaj prida pomagalo. Sonce je sijalo kot za stavo in počasi se ji je že bledlo, dejstvo, da sploh še ni spala, pa ni prav nič pomagalo tako njenemu fizičnemu stanju kot tudi razpoloženju. Ko je tako že celo dopoldne hodila okrog po Miamiju in samo čakala, da jo od nekje naskočita Silver in Riley z lisicami ter jo odpeljeta, je med drugim že našla hotelsko sobo, se prijavila in se naročila za večerjo. Pomislila je, koliko mora sploh spakirati in bila je vesela, da ni razvlekla celega kovčka. 'Počitnice pa take.' si je mislila in jezno prhnila.
V daljavi je že zagledala balkon Leonove vile in prisegla bi, da je videla neko postavo, ki pa je hip za tem že izginila iz vidnega polja. Glede na hud glavobol, rahlo omotico zaradi sonca, slabost, nejevoljo in temna sončna očala je bil gotovo privid ali pa list palme ali kake druge rastline v bližini, zato se sploh ni več ubadala s tem. Počasi je stopala po sipkem pesku in upala na vsaj eno sapico vetra, ki bi jo malo pohladila.
Končno je dosegla stopnice na Leonovo teraso in komaj se je uspela potegniti do vrha. Tam je za hip postala, zadihana zaradi mogoče pol ducata malih stopnic, potem pa naredila požirek že skoraj tople vode, se skremžila in stopila v malce hladnejšo notranjost vile.
"Živjo. Adijo." je dejala postavi Leona, ki je stal nedaleč proč obrnjen stran od nje in se poskusila izmuzniti mimo njega do sobe za goste brez da bi jo ustavil. Malce je dovmila, da bi ji uspelo, a bilo je vredno poskusa.

Ko je že tretjič preveril sobo za goste, se je Leon končno le vdal. ''Prekleta ženska trapasta,'' je jezno sam pri sebi mrmral in spet pograbil svoj mobilec, čeprav ni imel pojma, katero številko naj pokliče. Že možno, da je Ad odšla samo na jutranji sprehod, a glede na to, da je bila tu nastanjena z namenom, da ostane pod njegovim okriljem in okriljem njegovih mož, ki pa jih seved atu ni bilo, ga je upravičeno skrbelo. Da njegovega glavobola in slabega razpoloženja sploh ne omenjamo. Že je hotel vtipkati številko enega izmed svojih mož, ko ga je izza hrbta presenetil prav tisti glas, na katerega je tako dolgo čakal. Vendar pa je le-ta vseboval tone, ki mu niso najbolje odgovarjali. ''Kje za vraga si bila? Se ti sploh sanja, kako me je skrbelo?'' jo je takoj napadel z besedami, ki zaradi njegove lastne glave niso bile pretirano glasne, Adrii pa pot s telesom zaprl tako, da se je z roko naslonil na steno in se že odločno namenil počakati na odgovor, ko ga je nekaj v zvezi z njeno neposredno bližino ponovno preblisknilo. ''O moj bog... Sva midva..?'' je napol presenečeno izjavil, kljub temu da je bilo njegovo vprašanje v veliki meri povsem retorično. ''Uau pa sva menda res... Se mi je zdelo, da mi je bilo veliko topleje, ko sem zaspal, kot pa ko sem se zbudil,'' je podal odgovor kar sam, pri tem pa se ni zadrževal svojih lastnih pikrih pripomb, ki jih je narekovala njegova slaba volja, ki je bila zaradi Adriinega nepojasnjenega izginotja še toliko večja.

Ad je obstala na mestu kot da bi nekdo premaknil stikalo za njeno delovanje na OFF. Malo se je skremžila ob glasnosti Leonovega tona, ne vedoč ali se res tako zelo dere ali je njena glava tista, ki ima ojačevalce. V vsakem primeru so njegove besede vanjo zarezale kot nož.
"Zunaj. In ne." je počasi odogovorila na njegovi vprašanji in se utrujeno naslonila na steno poleg Leona ter zaprla oči.
Počakala je, da je prišel do ugotovitve, potem pa počasi pokimala. "Ja." je rekla kratko in kar ignorirala njegove pripombe. Tudi sama je bila slabe volje in napačna poteza bi lahko privedla celo do česa več kot samo groženj. Na vse zadnje sta bila še vedno šefica in njen zaposleni in vse skupaj je šele zdaj začelo pronicati v Adriennin um.
"Spat grem. Nastanila sem se v hotelu nedaleč od tukaj." je rekla nepovezano, saj so bile točno take tudi njene misli v vrteči glavi. "Bm odšla proti večeru." je še dodala, preden je potisnila kozarec vode v Leonovo prosto roko. "Dober tek." je dodala brez ideje, čemu že, potem pa se sklonila pod njegovo roko in stopila proti kopalnici.
"Oh, Silver pošilja pozdrave." je dodala.

Leon še sam ni vedel, kaj naj bi si mislil ob vsem tem, kar se je preteklo noč očitno zgodilo med njima. Ad je bila navsezadnje njegova nadrejena, oseba, ki jo je nekdaj iz dna srca preziral. Bila je mati svojemu sinu in Aaronova... pač nekaj. In on je imel Silver... no vsaj srčno ji je bil še vedno predan, četudi je bilo v resnici med njima za vedno konec. In bila je le borih nekaj kilometrov stran od tu... Komajda je registriral njene besede v zvezi s tem, da bo njegovo prebivališče zamenjala za hotel, in se začudil kozarcu, ki se je nenadoma znašel v njegovi roki. Šele ko je izustila tisto v zvezi s Silver, ga je kot strela z jasnega zadela realnost. Ki pa ni bila nič bolj jasna in razumljiva, kakor tisto, kar se mu je podilo po glavi. ''Kaj?'' presenečeno vprašal in se na petah zasukal za njo. Toda to je bilo vse, kar je v tistem trenutku prišlo iz njegovih ust, ki so nenadoma postale neizmerno suhe. Silver, Silver, Silver... Zakaj za vraga je bilo vedno vse okrog Silver? Zakaj jo je morala kar naprej omenjati, zakaj mu ni mogla dati miru, da bi jo že enkrat pozabil? Zakaj... zakaj?! ''Kako si drzneš...''

Ad se ni preveč posvečala Leonu, v mislih je imela le še mehko posteljo, v katero bi se pogreznila in zaspala za nekaj dni. Šele njegovo zadnje vprašanje, ki je bilo postavljeno v tako jedkem in sovražnem tonu, je povzročilo, da se je ustavila in se obrnila proti Leonu.
"Kaj pa je? Samo povem ti, no... Srečala sem jo zunaj na plaži, ko sem zjutraj odšla, in ti pošilja pozdrave. Resno." je skomignila preprosto. In res je govorila resnico. Sicer se je Silver izrazila precej bolj jezno kot Adria, a razmere so bile že same po sebi dovolj drastične, zato se ni ubadala še z dramatiziranjem po nepotrebnem. "In samo hotela sem, da veš." je še dodala in se spet obrnila proti sobam, da bi se naspala. O prepiru in skoraj pretepu je raje molčala, saj se to zanjo ne glede na vse ne bi končalo preveč dobro.

[res je kratko ]

''Me imaš za prekletega norca ali kaj?!'' se je skorajda zadrl, oziroma bi se, če bi mu glas lahko to dopuščal in če ga ne bi sredi stavka tako peklensko zaskelela glava, da je moral svojo pozornost vsaj za trenutek preusmeriti drugam. ''Sranje,'' je jezno zamrmral, medtem ko se je držal za glavo, in se trudil spet zbrati nazaj svoje misli, ki so bile zopet kakor da priključene na vrtiljak. ''Šla si ven na sprehod in pri vseh teh ljudeh naletela ravno na Si... njo?'' je nejeverno ponovil tisto, kar mu je Ad povedala že prej, dokler ga ni pri celi zadevi zbodlo še nekaj drugega. ''O moj bog... Če si se je samo dotaknila... '' je bil njegov odziv nenadoma svareč, nato pa se prelevil v svoje popolno nasprotje, v živčno zaskrbljenost, ki je bila glede na njun položaj s Silver povsem neutemeljena. ''Si ji povedala? Ve, da sem tu..?'' Na nek način je Leon namreč vedel, da bi Silver strlo srce, če bi vedela, na kakšne načine se je sam medtem spopadal s svojo osamljenostjo. V tem nelagodju je Leon napol zbegano zrl v Ad in čakal na svoje odgovore. Bilo je jasno, da ji ne bo dal miru, dokler ni izve vsega.

((don't bother (: moje tudi ))

Ad se je počasi spet zasukala na petah, tako utrujena da bi lahko zaspala kar v stoje ob steni, kjer je stala, a se je vzdržala in se je spet posvetila Leonu in njegovemu brbljanju.
"Ja." je rekla počasi in ga malce nejevoljno pogledala, češ, zakaj ji ne verjame. Ko se je njegov obraz zmračil in hip za tem postal ena sama zaskrbljena maska, je bila Ad precej zmedena.
"Dotaknila? Daj no. Mogoče si pozabil, da sem mama in da imam rada otroke. Za razliko od nje... tvojemu otroku ne bi želela hudega." je rekla precej tečno, razočarana nad njim in tem, da je po vsem kar mu je zaupala, še vedno dvomil vanjo.
Počasi se je naslonila na steno, utrujena od samega razmišljanja, kaj šele stanja na miru in Leonovih vprašanj.
"Leon... Res bi šla rada spat. Za razliko od enih nisem še spala... In to več kot... Uh. 26 ur?" je dejala z zaprtimi očmi in se počasi obrnila proti sobi za goste. "Se bova pogovorila kasneje..." je dodala, čeprav je dvomila, da ji bo pustil zaspati dokler ne izve vsega, kar ga zanima. In Adria ni dvomila, da je seznam vprašanj skoraj neskončen.

''Kaj misliš s tem za razliko od nje?'' je Leon postal še bolj zmeden. Trenutek, ko sta nazdravljala njegovemu statusu 'bodočega očka', se je zdel tako zelo daleč, da se ga je komajda lahko spominjal, k čemur je v veliki meri pripomogla velika črna luknja, v katero je izginila več kot polovica dogodkov pretekle noči. ''Briga me. Še vedno mi nisi odgovorila,'' je ostal neomajen in z roko segel po njej, ko se mu je namenila obrniti hrbet, jo prijel za nadlaht in potegnil nazaj k sebi tako odločno, da sta se s telesi vnovič znašla nevarno blizu. ''Lahko bi vedel,'' je zamrmral v bližini njenega obraza, medtem ko je s pogledom preiskoval njen obraz, na katerem so bili očitni znaki njene neprespanosti. ''In vedno sem mislil, da je problem v meni. Zakaj ne moreva prenašati drug drugega..'' je mrmral dalje, z rokama še vedno trdno držeč jo ob sebi. ''Toda vse odkar si prišla.. je vse narobe. Nisi mogla pustiti tiste mape doma, kajne? In zdi se, kot da komaj čakaš na trenutek, ko mi lahko njeno ime vržeš pod nos,'' je nadaljeval v istem tihem, a zato nič manj obtožujočem tonu. ''Saj se mi res zdi smešno, če samo pomislim, toda.. ves ta čas sem te potihem občudoval, Adrienne. Se učil od tebe, četudi skozi zaničevanje…ampak ko te sedaj pogledam..'' njegov glas je počasi potihnil, njegov prijem popustil, ko se je počasi odmaknil od nje in s pogledom zdrsnil vzdolž njene postave, nato pa ga spet dvignil nazaj k njenim očem. ''..upam, da ne bom nikoli tak kot ti.'' S temi besedami je naposled končno obmolknil in se zazrt v njene oči počasi odmaknil od nje, kakor da v gnusu ne bi mogel več prenašati njene bližine. Obrnil ji je hrbet in zakorakal v kopalnico, tam pa za seboj z glasnim treskom zaprl vrata za seboj.