Leon's place

[ ]

Adria mu sploh ni imela namena odgovoriti. Kar se je zgodilo med njima s Silver, pa čeprav je bilo samo verbalno, bo pač ostalo med njima, pa če Leon še tako hoče vedeti.
Nemočno se je obrnila nazaj proti Leonu, saj jo je sila, s katero jo je potegnil k sebi kar zamajala na nogah, potem pa se namrščila in prekrižala roke na psih takoj, ko je rešila desnico iz njegovega prijema. Odstopila je za korak, rahlo vznemirjena zaradi bližine z njim, potem pa prisluhnila njegovemu monologu o tem, kakšna je. Ni je ganilo. Niti malo. Sodu je dno izbila že Silver - in Ad ji seveda ni ostala dolžna, nabila pa ji je še obresti - in Leonove besede so sedaj padale skozi v črnino ne da bi se je vsaj malo dotaknile. Po eni strani je bilo tako še bolje - bila je povsem imuna na vse, kar je rekel, a posledično je bila tudi čustveno mrtva. Njegove besede je niso ganile, a ganilo je ne bi prav nič več.
Kot da je ločena od svojega telesa, je pustila, da se je zaprl v kopalnico. Ni ji bilo mar za njegovo prizadetost, razočaranje ali kar koli je že čutil v tistem trenutku. Obrnila se je v vrata, ki so se hip pred tem zaprla v njeni smeri, in sklonila pogled.
"Mona." je dejala namrščeno. "Seveda ve, da si tu. Pa ne zaradi mene." je potem vseeno odgovorila na njegova vprašanja. "Vedela je že prej in samo ugibaš lahko, kdo ji je povedal. Ves čas sem imela prav, ti pa si samo preveč slep, zagledan vase ali pa te še vedno slepi zaljubljenost... Kar koli že je, od tu naprej si sam." je dejala v vrata še zadnje besede, preden je šla v sobo za goste.
Po vsem, kar se je zgodilo v zadnjih nekaj minutah, se je odločila, da niti do večera ne počaka. Na posteljo je vrgla kovček, s katerim je prišla, potem pa začela vanj metati tisto malo oblačil, ki so ležala po sobi. Njene misli so bile povsem črne, mrtve, kot bi Ad nekdo izklopil in bi hibernirala.

Z rokama se je jezno naslonil na umivalnik in svoj sklonjen pogled zatem počasi zapičil v svoj odsev v ogledalu. Sprva se sploh ni prepoznal, pa ne zaradi podočnjakov in nekoliko prebledele polti, temveč zaradi tistega, kar se je spremenilo v njegovi notranjosti. Prvič po zelo dolgem času je čutil v sebi sovraštvo do sveta, kateremu je pripadal. Sovražil je ljudi, zaradi katerih je postal to, kar je bil.. sovražil je vse svoje napačne odločitve in hkrati dejstvo, da pravzaprav niti ni imel druge izbire. Toda še najbolj od vsega je tisti trenutek zasovražil Rileya. Zaradi njega je Ad sploh povabil k sebi in tako izvedel za Silver in če je samo pomislil na to, da se je sedaj njegova nesojena ljubezen mudila v njegovi bližini, mu je postalo slabo. Prisežem, da boš obžaloval dan, ko si me spoznal, agent Giggs, je z zaničevanjem pomislil, ob nadaljevanju Adriinega monologa pa se odtegnil od umivalnika, se znebil brisače ter stopil pod tuš, da bi si privoščil hladno in osvežujočo prho.
Po nekaj minutah se je dobesedno počutil kot prerojen, čeprav se ga je še vedno držala tista sovražna nastrojenost. Na hitro se je posušil in si lase počesal nazaj v stilu njegove nove osebnosti, nato pa brezizrazno stopil na hodnik, kjer ga ni presenetilo dejstvo, da je Adria medtem že spakirala svoje kovčke. ''Jaz te bom peljal,'' je navrgel hladno v tonu, ki ni sprejemal zavrnitve. Sicer pa tako in tako ni imela posebne izbire, sploh pa se je tudi sam moral počasi vrniti v mesto in nazaj v svojo pisarno. Molče je izginil za vrati svoje spalnice, kjer se je preoblekel v svojo tipično opravo, pograbil avtomobilske ključe in druge dokumente, nato pa se spet vrnil nazaj na hodnik, kjer je z omarice pobral še svoja sončna očala.

Adria je ravno na nos potisnila svoja nočna očala, saj je izgledala obupno, očala pa so to delno zakrila, ko je zopet zaslišala vrata kopalnice in hip za tem še Leonov glas, ki je oznanjal, da jo bo peljal on, čeprav je bilo očitno, da tega noče. Na ramo je dala svojo torbico in pograbila kovček, potem pa mimo njega odkorakala proti vhodu in za tem nev na vroče sonce.
"Lahko grem sama." je dejala še bolj ledeno kot je pred tem navrgel Leon njej, ko je šla mimo njega, potem pa si zunaj na glavo poveznila ogromen slamnik, ki je delno zakrival njen obraz in dvignila kovček, ko je stopila dol po stopnicah na dovoz vile. Brez nadaljne besede je pot nadaljevala proti koncu posestva, kjer se je začela cesta. Spomnila se je, da se vila nahaja precej bogu za hrbtom, ampak če bo treba pešačit v največji vročini in s petkami, kakršne je imela obute, bo to pač storila. Peljala se z Leonom zagotovo ne bo. Stopila je na cesto in se ozrla na obe strani. Nikjer ni bilo žive duše, le v daljavi se ji je zazdelo, da vidi nekega sprehajalca s psom, ki je zavil do neke hiše, precej podobne Leonovi. Malce nejevoljno je zavzdihnila in stopila proti centru kar peš.

Leon ni bil presenečen nad njenim trmastim kljubovanjem in četudi je prej dajal vtis, kakor da ne bo prenašal njenega ugovarjanja, je sedaj samo brezbrižno skomignil. ''Kakor hočeš,'' je zamrmral, potem pa tudi sam zakorakal skozi vrata svojega stanovanja in jih za seboj skrbno zaprl. Ne da bi se ozrl za odhajajočo Adrienne, je stopil do svojega črnega avtomobila, sedel za volan in prižgal motor. Ko je ošinil vzvratno ogledalo, je za hip okleval v zvezi s tem, kaj naj sedaj stori z njo. Iskreno povedano, bi jo najraje pustil, da bi vsa neprespana pešačila po žgočem soncu, po razbeljeni cesti, ki se vleče milje proti omembe vredni civilizaciji. A po drugi strani je bila to še vedno njegova nadrejena, če je le odmislil vse tisto, kar ju je v zadnji uri tako zelo razdvojilo. Poleg tega pa ji je bil obljubil, da bo v času njenega obiska tu poskrbel za njeno varnost. ''Kaj mi je bilo tega treba,'' je nejevoljno zamrmral sam pri sebi, potem pa premenjal v vzvratno prestavo in zapeljal s svojega dovoza na cesto, vzdolž katere se je pred njim sedaj trmasto pomikala Adrienne. Nejevoljno je pohodil plin, da jo je dohitel, nato pa začel počasi voziti tik ob njej. ''Veš, izgledaš kot kakšna razkurjena žena,'' je dejal skozi odprto okno, da bi pritegnil njeno pozornost. ''Pridi v avto, Adrienne. Nima smisla,'' je nato zavzdihnil in nadaljeval s počasno vožnjo ob njej. Bilo je jasno, da je ni imel namen kar tako pustiti same, ne da bi vedel, da bo varno dosegla mesto in svojo novo nastanitev.

[je*emti! spet mi je šu cel post v ku*ac. -.- ^^ ]

Adrienne je komaj slišala top tresk vrat Leonovega avtomobila, ko je sedel vanj. Ni je presenetilo, da tokrat ni popustil, saj bi bilo kaj takega butasto pričakovati. Trmasta kot sta bila in po prepiru, ki se je zgodil pred kratkim, je bilo kaj takega povsem običajno za njiju. Ponavadi so bili njuni prepiri prisotni bolj zato, ker drugače nista znala komunicirat, in slej ali prej je nekdo od njiju popustil, a ne tokrat. Ta prepir je bil vse preveč resen za kaj takega.
Zato je bila rahlo presenečena, ko se je pojavil v avtu ob njej in jo prosil, naj sede v avto. Niti pogledala ga ni, kaj šele, da bi njene ustnice trznile ob njegovi precej smešni opazki, ki bi ji kak drug dan zagotovo narisala senco nasmeška na obraz, čeprav bi se Ad zelo trudila, da bi to preprečila. Trmasto je vztrajala pri hoji, čeprav so jo noge že bolele. In kako je ne bi... Imela je desetcentimetrske petke, s katerimi je na vrhuncu vročine sredi popoldneva pešačila po grobem asfaltu precej osamelega obrobja Miamija. Preklela je ves Miami in njegov poseni asfalt kljub vsemu bogastvu mesta. Preklela je vročino, ki je morila vse povrsti in to konec oktobra. Misli so ji odtavale v domači New York, kjer bi v lahnem vetru, ki bi ji mrščil lase, s sinom šla na hot dog in lonček vroče kave po ulicah, ki bi bile polne življenja. Namesto tega pa je umirala od vročine v Miamiju, kjer je bilo prevroče še za kilogram ledu v pijači, saj se je vse skupaj segrelo še preden si lonček ponesel k ustom.
Še vedno je ignorirala Leona na svoji levi, ki je bil očitno odločen, da jo nekako dobi v avto, a se ni dala. Ni bilo več daleč do prvega križišča, ki se je že kazal v daljavi, in ni vrag da ne bi tam srečala vsaj enega taksija. Tako je samo trmasto, s stisnjenimi ustnicami in vse več potnimi kapljicami na obrazu jezno korakala dalje.

Nad njenim odzivom oziroma neodzivom ni bil niti malo presenečen in četudi bi ga moral le-ta spraviti v še večjo nejevoljo, se je sam ob vsem tem pri sebi zgolj nasmehnil. Po pravici povedano je bil že utrujen njunih neskončnih prerekanj, od te nenavadne igre, ki sta se jo šle že od prvega dne dalje in ki se je morda niti nista zavedala. Če si je še tako nerad priznal, je bila Adrienne del družine, kateri je predal svoje življenje, in kot taki ji je ne glede na vse presneto težko obrnil hrbet. Bil je kot najstnik v odnosu do svojih staršev, katere je hkrati preziral, jim kljuboval, a se na koncu koncev z ljubeznijo vedno vračal nazaj k njim.
''Poglej, saj si ti ni potrebno polomiti nog zato, da bi mi dokazala, kako zelo bolj imaš prav od mene,'' je spet spregovoril, ko je postalo očitno, da Ad ni imela namena kar tako popustiti.
''Oba bi morala vedeti, da se bo slabo končalo. Tole. Midva… Pač nisva za skupaj. Jebiga,'' je skomignil, ko je nadaljeval s svojo počasno vožnjo po prazni cesti, svoj pogled pa pri tem upiral nekam naprej vzdolž neskončne ravnine. ''Če bi bil dejansko poročen s tabo, bi prav gotovo nemudoma zahteval ločitev... In vzel vse otroke sabo,'' je dodal nekoliko bolj lahkotno ter se ob tem sam pri sebi nekoliko hudomušno nasmehnil. ''Ker pa nisem, ne vidim smisla v tem, da se obnašava, kakor da sva drug drugemu strla srce,'' je nadaljeval in glavo spet obrnil proti Adrienne, ki je še vedno trmasto korakala poleg njega. Ni vedela, da križišče pred njima ne obljublja tistega, kar je po vsej verjetnosti iskala. ''In četudi sva si jih. Ni bilo ne prvič ne zadnjič,'' je spet skomignil, ne da bi svoj pogled odtegnil od nje. ''Zato prisedi ali pa ti bom primoran še celo pot delati verbalno družbo,'' jo je v istem lahkotnem tonu postavil pred dejstvo, si popravil očala in z bledim nasmeškom čakal na njeno morebitno reakcijo.

Adrienne je bila že malce nejevoljna, ker se Leon ni in ni spravil stran. Sama bi že zdavnaj odpeljala naprej, pa naj dela kar hoče. To ji je malo dalo misliti, da mu mogoče ni vseeno, kaj se dogaja z njo, ko je tu na 'počitnicah', a je te mislih hitro odmislila in nadaljevala s polomljeno hojo, za seboj pa še kar trmasto vlekla svoj mali kovček, katerega kolesa so žalostno ropotala. Ob njegovem nadaljevanju monologa, ki ga je imel, se je končno na njenem obrazu pojavil komaj opazen nasmešek in Ad je izza očal na hitro ošinila Leona poleg sebe. Popravila si je klobuk, da je ena stranica padla daleč na njeno levo stran obraza, katera je bila vidna Leonu, potem pa še naprej hodila proti vse bližjemu križišču. Končno ni več zdržala biti tiho, zato se je ustavila in se obrnila proti njemu.
"Če mi boš sledil ves čas in zraven blebetal neumnosti, ti bom prestrelila vsako gumo posebej." je rekla počasi. Mislila je resno, čeprav ji je po svoje kar laskalo, ko se je tako počasi vozil ob njej in jo prosil, naj se že spravi enkrat v avto. Namenila mu je še en pogled, potem pa se spet odpravila naprej. Njena komaj dobro zaceljena rana na nogi jo je skelela kot za stavo in bila je jezna sama nase, da je pozabila vzeti s sabo lonček Vicodina. Še enkrat je v mislih preklela Rileyja in s stisnjenimi zobmi nadaljevala pot.
Končno je dosegla križišče in se utrujeno ustavila. Pogledala je v vse smeri, a sledi o katerem koli avtomobilu ni bilo. Torej je o taksiju lahko le sanjala. Njen pogled je pritegnila velika rumena tabla, na kateri je s črnimi črkami pisalo Taxi. Pod napisom je bila številka in ura, kako dolgo se čaka na taxi, če ga pokličeš.
"Pol ure? Kaj za vraga?" se je jezno pridušala sama pri sebi in zavzdihnila. 'Prekleti Miami! Hočem domov!' je odzvanjalo v njeni glavi in počutila se je kot kak otrok, ki hoče domov iz poletnega kampa, ker se nima tako fino kot je pisalo v letaku.
Z glave je potegnila slamnik in očala, sezula čevlje in se obrnila proti Leonu. Vroč asfalt jo je žgal v njene podplate in z jeznim obrazom je vrgla kovček, klobuk in očala na zadnje sedeže ter sedla zraven Leona.
"Tiho dobi in pelji." je rekla nasršeno, ko je za seboj zaprla vrata avtomobila in se obrnila na desno.

Ustavil je avto istočasno z Ad, ko se je le-ta končno le odločila spregovoriti z njim. Njeni grožnji se je zgolj nasmehnil in zopet počasi speljal, ko se je Ad odločila nadaljevati s svojo trmasto hojo. ''Bom pa še jaz pešačil. Vseeno mi je,'' je preprosto rekel in ji s tem dal zopet vedeti, da se ga pač ne bo mogla kar tako enostavno znebiti, ker je pač ni želel puščati same. To pa je bilo tudi neke vrste dokazovanje tistega, kar ji je prej vrgel v obraz – da upa, da sam ne bo nikoli tak kot ona. Leon je namreč dvomil, da bi se sama pol toliko prizadevala zanj, kot je to sedaj sam počel zanjo. Kmalu sta dosegla križišče, kjer Leon zopet pritisnil na zavore in se s hudomušnim nasmeškom ozrl nazaj k Adrienne, ki je očitno končno dojela, da je njena trma tokrat ne bo nikamor pripeljala. Bilo je skorajda zmagovalni trenutek, ko se je naposled spet obrnila nazaj k njemu in končno zmetala svojo prtljago na zadnje sedeže ter sedla poleg njega. ''Yes, ma'am,'' je odvrnil zadovoljno v komaj zadrževanem nasmešku, pohodil plin in ne da bi dodal eno samo besedo zavil na cesto, ki je vodila nazaj v mesto.

''Bravo! Ob tem bi ti verjetno morala gotovo zaploskati,'' ga je neusmiljeno podražila dalje in se zasmejala užaljenosti, ki se je izrisala na njegovem obrazu. Sledu o njenih solzah, le izpred nekaj trenutkov, že zdaleč ni bilo več. ''Ne vem koliko ti je kaj za verjeti. Bi me moral v to kar dobro prepričati,'' mu je smeje odvrnila, ko jo je stisnil k sebi in sta že hodila proti varnostniku in odprtim vratom. ''Nič posebnega? Se hecaš?'' je zmajala z glavo ob njegovem odgovoru. Mogoče zanj ni bilo nič posebnega, ko se je pa očitno vsakdan prevažal v tem. ''Mi navadni ubogi smrtniki, nismo navajeni na tak luksuz,'' mu je z nasmeškom odgovorila in se rahlo namuznila ob njegovi uglajenosti. Leona vsekakor ni bila navajena v njegovi vlogi, ki jo je očitno igral tu in prvič ji je prišlo na mar, da se tu najbrž ne predstavlja s svojo pravo identiteto, ampak pod aliasom. Vendar se s tem ni več ukvarjala, ko je končno vstopila v limuzino in se po njeno kar potopila v bele usnjene sedeže. Njene oči so ponovno občudujoče drsele po notranjosti, ki je bila vsa moderno opremljena – manjkal se ni niti LCD zaslon. Vse pa je izgubilo pomen, ko se ji je pridružil Leon, saj je njegova navzočnost zasenčila prav vse ostalo okrog njiju. Premaknila se je nekoliko bližje k njemu in pustila, da ji je naprej z roko zaobjel njen obraz, preden so njegove ustnice pokrile njene, katere so po poljubu na pločniku, kar hlepele po vnovičnih Leonovih poljubih. ''To bi bilo super,'' mu je na kratko odgovorila preveč zaposlena, da mu je vračala vroče poljube. Navdušenost nad limuzino in čudovito opremljeno notranjost jo je minila, njene misli in čute je povsem zaposloval njen čudovit angel...

Res so se na koncu ustavili še v njenem hotelu, kjer je pobrala svoje stvari in samo na recepciji oddala še ključ, saj je imela že vse vnaprej plačano. Njen majhen kovček in aktovka sta romali v prtljažnik, Silver pa se je vsa srečna vrnila v Leonov objem. Sploh ji ni bilo pomembno kam gresta, z njim bi z veseljem šla tudi vse do konca sveta. V tem trenutku ni bilo pomembno nič drugega, kot le onadva. Vse težave, skrbi in ovire so izginile, kot da jih sploh nikoli ne bi bilo.
Ni opazila kdaj se je limuzina ponovno ustavila. Napol sedela, napol ležala je na mehkih usnjenih sedežih z Leonom ob sebi in se od njegovih ustnic, katerih se niti pod razno ni mogla nasititi, odmaknila šele, ko je najbrž njegov varnostnik rahlo potrkal na zatemnjeno okno in oznanil, da so prispeli. Vožnja se ji je zdela nekam kratka, čeprav je morala priznati, da je čas z Leonom vedno bežal zelo hitro. Mnogo prehitro. Hitro in nežno se mu je nasmehnila, nato pa ga šaljivo rahlo pahnila stran, da si je popravila svojo toaleto. Obleko, katero krilo ji je zlezlo visoko nad koleni je popravila nazaj na svoje mesto in si na hitro pogladila lase, da je bila manj razkuštrana. Seveda teh drobnih popravkov Leon sploh ni potreboval, saj je bil še vedno videti kot iz škatlice, če je odštela madeže na njegovi srajci. Povsem nepravično. ''Señor?'' je bilo nato slišati izza zaprtih vrat. Silver je pomignila Leonu naj že enkrat izstopi, ob tem pa komaj zadrževala smeh, ki je grozil, da se ji bo izvil iz stisnjenih ustnic.

Vožnja je minila, kot bi mignil, sicer pa je bilo to tudi za pričakovati. Leon se je počutil resnično nenasitnega, ko se je šlo za Silverino bližino, njene ustnice in dotike. Zdelo se mu je, kot da je ne more dovolj tesno objeti, kot da je ne more dovolj strastno poljubiti; kot da ji ne more dovolj dobro pokazati, kako zelo jo ljubi in kako zelo jo je v času njune razveze pogrešal. Tudi sam ni opazil, kdaj se je limuzina ustavila, in če ne bi bilo njegovega varnostnika, ki bi ju s trkanjem na okno opomnil, da so prispeli, se Leon najverjetneje sploh ne bi premaknil. Navsezadnje mu je bilo popolnoma vseeno, kje sta bila, samo da sta bila skupaj. Komajda se je kaj odmaknil od nje in če ga ne bi Silver sama pahnila od sebe, bi se najverjetneje odločil, da lahko noč preživita kar v zavetju zatemnjene limuzine. Vrnil ji je malce poreden nasmešek, potem pa si tudi sam nekoliko popravil obleko in si pogladil lase, ne da bi pri tem resnično umaknil svoj pogled z nje. ''Čudovito izgledaš,'' je dejal iskreno, ko je tudi sama končala z urejanjem, ki je bilo po njegovem mnenju čisto nepotrebno. Tako in tako jo je imel rad v vsakem pogledu, pa najsi je bila popolnoma razkuštrana ali popolno urejena. Spet bi skorajda preslišal nestrpen glas njegovega varnostnika, če ga ne bi Silver spodbudila, da se končno spravita ven iz limuzine. Nasmehnil se je temu dejstvu, poiskal Silverino dlan in jo mehko stisnil, nato pa že odprl vrata in jih odrinil od sebe, čeprav je bil za to ponavadi zadolžen njegov varnostnik. ''Pojdi domov, Carlos,'' je dejal z nasmeškom, medtem ko je Silver pomagal, da je elegantno izstopila iz limuzine. ''Zaslužiš si malo dopusta,'' je še dodal, še vedno v nasmešku, ko se je s Silver ob sebi počasi namenil proti svojemu domovanju. ''Jaz pa tudi,'' je še dejal s pogledom povsem prilepljen na Silverin čudovit obraz, ki se je sedaj kopal v pramenih srebrnkaste mesečine. Na poti do vhodnih vrat jima je sledil šofer, ki je v rokah nosil Silverino prtljago, ki jo je, ko so vstopili, odložil na hodnik, se poslovil in se spet hitro vrnil nazaj k limuzini. Leon je počakal, da je za seboj zaprl vrata njegovega stanovanja, potem pa spet poprijel za Silverino dlan in jo počasi povedel skozi stanovanje, proti dnevnemu prostoru, ki se je odpiral proti morju, ki se je tako kot prej njen obraz lesketal v veličastni mesečini. ''To je moj dom..'' je počasi pretrgal tišino, ki je vladala na temu delu otoka, in svoj pogled z morja počasi vrnil k njenim očem, da bi videl, kako se je vse skupaj zdelo njej.

Namuznjeno ga je pogledala izpod čela in se mu hip zatem že v šali spačila. ''To pravi tisti, ki je očitno popolnoma slep,'' je nato smeje pripomnila, nato pa se nagnila k njegovemu obrazu in mu na licu pustila kratek poljubček. ''Hvala…'' je mrmraje ob tem dodala in se nežno nasmehnila. Hudomušno ga je pogledala, ko se je njegov varnostnik spet oglasil in s tal limuzine pobrala svojo torbico ter njuni dve maski. Leonu je vrnila rahel stisk roke in pustila, da ji je elegantno pomagal ven iz limuzine. Čeprav je bila okolica skorajda povsem zavita v temo, je lahko opazila, da morata biti nekje, kjer živijo pretežno tisti, ki imajo veliko pod palcem. Ni se spraševala o tem, od kod Leonu, kar naenkrat vse to, saj je sedaj že dobro vedela, kaj je njegova nova vloga. Njena pa ni bila več tista, da mu natakne zanko za vrat, ne… to se je že davno končalo. Varnostniku se je v nekakšno zahvalo hitro nasmehnila, preden jo je Leon, držeč za roko, povedel do svoje nove hiše. Ni namenjala prav velike pozornosti Leonovi komunikaciji z njegovimi ljudmi, le vračala mu je pogled in komaj čakala, da bo spet lahko povsem sama z njima. Da bosta po dolgem času spet le onadva in malo bitjece v njej. Kratek hip je gledala za šoferjem, ki je njeno prtljago odložil na hodniku in se sedaj vračal nazaj do temne limuzine, Leonovega varnostnika pa tudi ni bilo več opaziti. Počasi je stopala za njim, saj je bilo njegovo domovanje zavito v temo, ko jo je vodil do dnevnega prostora. Le na hitro je z očmi zdrsnila čez prostor. Opremi se je videlo, da je okusno izbrana in draga, a bolj kot to, jo je navdušil njegov čudovit razgled, ki ga je imel na morje. Rahlo se je otresla njegove roke in popolnoma spregledala, da zre v njen obraz, ko je počasi stopila mimo njega in se zazrla nekam daleč na obzorje, kjer sta se stikala nebo in morje. V temi sicer ni razločila, kje se končajo sipine in kje začne morje, a slišalo je nežno butanje valov na obalo in se zavedla, kako zelo pogreša to. Tudi doma so imeli hišo na obali in spomnila se je, kako zelo rada je sedela na terasi in poslušala šumenje morja, ki se je lesketal v mesečini. Iz ustnic se ji je izvil globok vzdih, ki jih je nato že drhteče stisnila skupaj, ko je v očeh spet začutila solze. Od kar je bila noseča, so se jo stvari mnogo hitreje dotaknile kot sicer, kar se je še najbolj izražalo v njenih solzah, ki jih tekom življenja ni prelila toliko, kot v zadnjih mesecih. ''Zares imaš čudovito…'' se je naposled le oglasila s tihim glasom in se mu nekako vabeče nasmehnila, ko se je zasukala naokoli.

Kolikokrat si je v temi sredi popolnoma praznega stanovanja predstavljal obris njene postave, ki stoji takole pred njim in zre proti čudovitemu oceanu, kjer se je vsak večer znova in znova utapljalo sicer žgoče floridsko sonce. In sedaj je bila resnično tu, iz mesa in krvi, bolj resnična kot kadarkoli. Ko mu je spolzela z dlani, se je njegovo srce za hip boječe zdrznilo, vendar pa Leona to ni premaknilo z mesta. Zgolj obstal je molče v tišini in jo opazoval, ko je tako stala nekje pred njim, vse dokler se ni počasi zasukala nazaj k njemu. S pogledom je kljub temi razločil njen nasmeh, ki ga je vabil bližje k njej in kateremu se, četudi bi hotel ali moral, ne bi mogel upreti. Kot na ukaz se je zato odzval in se ji tihih korakov počasi približal za hrbet. Njegove ustnice so hitro našle pot do njenega vratu, medtem ko so se njegove roke v medvedjem objemu oklenile njenega telesa, njegove dlani pa njenega zaobljenega trebuščka, kjer je vztrajno raslo seme njune prepovedane ljubezni. ''Toda ni popolno,'' je tiho dejal nekam v njen vrat, ko je počasi zaprl oči in hrepeneče vdihnil vonj njene tople kože. ''Je prazno in hladno… Ker te ni tu,'' je trepetaje mrmral dalje in se zalotil pri tem, kako so se mu v očeh začele počasi nabirati solze. ''Bog.. tako zelo te ljubim. Kako neumno od mene, da sem mislil, da lahko živim tudi brez tebe… da te lahko nadomestim,'' je priznal nekoliko trdneje in potem rahlo popustil svoj objem, da se je Silver lahko s telesom obrnila proti njemu. ''Tako zelo mi je žal, Silver..'' se je naposled njegov glas iznenada začel lomiti, medtem ko so mu kolena nevarno klecnila. Preden bi se lahko ustavil, se je z obrazom sklonil naprej proti njenim prsim, potem pa popustil neznani sili, da ga je počasi spravila na kolena pred njo. Njegov obraz je pri tem zdrsnil vzdolž njenega prsnega koša, nato pa s čelom končal na njenem trebuhu. ''Tako zelo…'' Z rokama se je oklenil njenega telesa in ihteče ponavljal besede svojega opravičevanja za vso tisto bolečino, ki jo ji je povzročil ob vseh svojih napačnih odločitvah. Bilo je tako neverjetno težko. Imeti jo takole zopet ob sebi in se pri tem nenehno bati, da lahko prav kmalu napoči čas, ko se bosta morala ločiti. Navsezadnje sta sedaj že večkrat spoznala, v kako neusmiljeni igri usode sta se znašla.

Nasmešek se ji je še razširil čez obraz, ko se ji je le približal, medtem pa se že obrnila nazaj proti morju, ki je šumelo v daljavi. Povsem drugače se je počutila sedaj v njegovem objemu, ko so se njegove roke oklenile nje in ji je s toplimi ustnicami spet drsel po vratu. Naslonila se je na njegov prsni koš in se rahlo nasmehnila, ko se z dlanmi dotaknil njenega izbočenega trebuščka in čelo se ji je sprva rahlo nagubalo v njegovih besedah. Tudi njeno življenje ni bilo popolno; bilo je pusto in prazno. Močno osamljeno. Sploh sedaj, ko je bila v hiši, ki je bila povsem prevelika samo zanjo… Zasukala se je v njegovem objemu in srce ji je kar poskočilo, ko je spet slišalo besede, ki si vedno želelo… ''Leon…'' je šepnila, ko sploh ni mogla sprva do besed, kot da bi ji nekdo zadrgnil grlo. ''Oh, Leon…'' je še enkrat vzdihnila, ko se mu je glas zlomil in je ob njenem telesu zdrsnil na kolena. Sprva preveč presunjena, da bi se sploh odzvala, saj res ni bila navajena na Leona, vsega zlomljenega in trpečega, da je kar obstala in v očeh so jo zapekle grenke solze. Spustila se je na kolena, k njemu in mu z dlanmi nežno zaobjela obraz in ga odmaknila od svojega trebuha, kamor se je naslanjal s čelom; da bi lahko videla njegove oči. ''Morala bi te ustaviti… Ne bi smela dovoliti, da si kar odkorakal ven iz mojega življenja…'' je mrmrala in zrla v ljubljene oči, polne bolečine. Trpeče je vzdihnila in pomislila, kako težko se je bilo vsakič znova spominjati na to, ko so se vrata dvigala zaprla za njim in ju za vselej ločila. ''A po tistem…'' se je spomnila na njun prepir, v katerem je bilo veliko preveč povedanega ''… nisem bila več prepričana, če ti je sploh še mar…'' je trpko pogoltnila in se ugriznila v ustnico. Skomignila je z rameni, nato pa poiskala njegove roke in jih mehko tolažeče stisnila, ko jih je našla. Zdelo se ji je, da je Leon v tem trenutku bolj potreben tolažbe, kot ona sama. Vse kar ji je bilo v tem hipu pomembno je bilo to, da je spet lahko bila z njim, ne glede na to za koliko časa. Če jima je bila namenjena le ena ura, pa samo toliko… Pripravljena je bila vzeti vse, kar je lahko. ''Leon, prosim, ne obremenjuj se več… Pozabi na preteklost in na prihodnost. V tem trenutku… bodimo le mi trije…'' ga je tiho zaprosila povsem solznih oči. Zavedala se je resničnosti stavka, ki ga je nekje zasledila… Življenje ni umetniško delo in da ta trenutek ne more biti večen…

'Ne bi se smela vrniti… je glas razuma odzvanjal v njegovi glavi, saj je sam pri sebi še predobro vedel, da vse te zmede, sredi katere se je znašel, ne bi bilo, če se ne bi Silver pojavila v Miamiju. Živel bi dalje, četudi prazno in otrplo, a v veri, da je s svojim odhodom obema storil velikansko uslugo. A sedaj, ko je bila tu, so se temelji njegovega novo ustvarjenega življenja nevarno zamajali. Spet je bil samo Leon, ponovno zlomljen kot je bil pred leti na dan smrti svoje mlajše sestre, svojega poslednjega družinskega člana. Pustil je, da je Silver vzela njegov obraz v svoje dlani, in se ubogljivo zazrl nazaj v njene oči, ki so se motno lesketale v temi. Dvomil je, da je lahko razumela, skozi kakšne vrste bolečino se je zopet prebijal, saj ji navsezadnje nikoli ni govoril o svoji preteklosti. Le-ta ji je bila še vedno neznanka, prav tako kot večina drugega v Leonovem življenju. ''Saj veš, da ti ne bi uspelo,'' je Leon nemočno zmajal z glavo, ko se je spomnil njunega zadnjega razhoda. ''Bil sem ti pripravljen streti srce, če bi bilo potrebno, samo zato, da bi mi pustila oditi,'' je priznal s tihim in še vedno nekoliko ihtečim glasom. ''Bal sem se, da boš tako mislila… zato sem ti tudi napisal tisto pismo in upal, da boš razumela,'' je dejal in sam pri sebi trpeče zavzdihnil. ''To sem storil, ker te ljubim. Hotel sem te obvarovati pred svetom, kateremu pripadam. Pred Adrienne, pred seboj…'' je nadaljeval in sam pri sebi še naprej rahlo zmajeval z glavo, da je izgledalo, kakor da se sedaj ne strinja več s svojo odločitvijo, čeprav bi najverjetneje vse skupaj ponovil, če bi bilo potrebno. Navsezadnje sedaj res ni bil več angel – zgolj mafijski šef v njegovi preobleki. In sedaj je temu svetu pripadal še bolj kot kdajkoli poprej. Dovolil je, da je njegove dlani naposled vzela v svoji ter ji ob tem vrnil mehek stisk. Ob njeni prošnji je spet dvignil svoj pogled k njenim očem in se ob tem skorajda utopil v tolmunih njenih solz. Vedel je, da ne bo nikoli pozabil na preteklost, a razumel je, kaj je hotela s tem povedati. Navsezadnje jima je res ostala samo še sedanjost, kjer sta zagotovo še bila skupaj. Zato je zgolj strinjajoče se pokimal in preplet njunih rok spet počasi spustil k njenemu trebuhu. ''Mi trije..'' je ponovil za njo in se prisilil k spodbudnemu nasmešku, nato pa se že nagnil naprej proti njej, da bi njene ustnice vnovič ujel v hrepenenja polnem poljubu.

''Ne vem ali bi mi uspelo ali ne. Ves čas sem se spraševala, če sem naredila napako, ker te niti poskusila nisem zaustaviti, ampak sem te preprosto izpustila iz rok,'' se je spomnila na vsa ta vprašanja, na katera ni imela odgovorov in ki so se ji znova in znova porajala. ''Srce si mi strl, ker si odšel… ker sem se zavedla, da te ne bom več videla… Ni mi bilo potrebno prebrati pisma, da bi vedla, da odhajaš stran…'' je sedaj sama tiho priznala in pogled usmerila nekam proti tlom. ''Vendar, veš… pustila bi ti oditi. Če bi to pomenilo, da bi bil potem srečen, ti res ne bi stala na poti,'' je še vedno zreč nekam v tla dodala in rahlo skomignila z rameni. Povsem resno je mislila, kar je pravkar izrekla. Za ceno njegove sreče, se je bila povsem pripravljena odpovedati svoje lastni. In kasneje tudi upala, da je res srečen… Kjerkoli in s komerkoli je že bil. Vse do včerajšnjega dne ni vedela, da je v Miamiju. Ob omembi pisma so se ji ustnice rahlo ukrivile v medel smehljaj, ko se je spomnila, da ga je verjetno prebrala vsaj tisočkrat in ga skušala povsem razumeti. ''No, nečesa res nisem razumela. Kako si sploh lahko mislil, da te lahko kdo nadomesti in zasede tvoje mesto? Sploh pa zasede mesto očeta najinega otroka. To je, bi bilo preprosto nemogoče,'' je rahlo zmajala z glavo, saj si sploh ni predstavljala več, da bi bila s komerkoli drugim kot samo z Leonom. Niti najmanjše verjetnosti ni bilo, da bi še kdaj občutila to, kar čuti sedaj. On je bil tisti 'pravi', s katerim bi Silver bila za vse večne čase. Nekdo, s katerim bi se skupaj postarala. Ne glede na to, kako zelo nemogoča je njuna zveza. Vse bi dala, samo da bi bila lahko z njim… Z njenim angelom…
''Pozabljaš, da sem jaz že nekaj časa del tvojega sveta in tega ne moreš spremeniti. Vendar Leon, nisem majhna krhka porcelanasta punčka. Znam paziti nase. Res, znam..'' je na koncu pridala, da je le še bolj potrdila svoje besede. Mogoče je bila zadnje čase bolj jokava in jo je hitreje kaj vrglo iz tira, vendar se ni kar zlomila kot kakšna tanka deščica. Ja, bila je strta in ni bilo prvič, a verjetno tudi ne zadnjič, ampak pobrala se je nazaj na noge. Že za voljo njunega še nerojenega otroka.
Njune oči so se spet stkale v neskončnosti in mednju je padla tišina, kjer je bila prav vsaka beseda povsem odveč. Nasmehnila se je, ko je prikimal, saj v tem hipu res ni hotela več misliti na preteklost, še manj pa na prihodnost, ki ju bo prav gotovo spet ločila. Zato je še toliko bolj hotela uživati v teh skupnih trenutkih, ki so jima sedaj bili na voljo. ''Ja…'' je tiho dahnila preden so njegove tople ustnice pokrile njene in jih zapletle v dolg čuteč poljub. Le še bližje se je premaknila k njemu, ob tem pa pazila, da ne bi obeh prekucnila, saj sta še zmeraj klečala. ''Čisto nora sem nate,'' je smehljaje zamrmrala nekam v njegove ustnice in roke trdno sklenila okrog njegovega vratu, kot da bi se bala, da bi ga ji kdo vzel.